Draga svjetlosti prigušena
što obavijaš Janikul
i moje tijelo koštunjavo.
Ja stranac večeras u tvom okrilju,
u povlaštenoj samoći, mirakul.
Tko je naložio ovu prisnu osamu?
Tko je izopćio ljude ove večeri
da bih bio sam sa sobom i svojom sjenom
na glas i bezglasno i časkao sa zviježđem
nad ugaslim kupolama umorna i mrzla grada?
Kamena poprsja zaboravljenih garibaldinaca
u nijemu razgovoru povijesti
ko da su dahnula na trenutak
i pogledom iskazuju mi dobrodošlicu.
Hodim po raskvašenu pijesku
vijugavih šetnica, uspravan
sjenu sam poklonio vučici.
Dohodim spomeniku brončanu
Križam se i klanjam Aniti Garibaldi
što počiva u zakucanoj nutrini postamenta.
Klanjam se i cijeloj regimenti
idealista i revolucionara
onima razborito hrabrima
koji su znali za koga i zbog čega umiru
i onima opijenim i zanesenim studentima
koji su umrli zbog patriotske ljubavi.
Gle jedan ucviljen pas
stražari podno heroja konjanika.
Gola stabla sniju mlada lišća,
čekaju ptice radoznale
i jedan uzdah ljubavnika,
šušanj poljubaca
i suzu varljive sreće.
Nisi davno zaplakao od sreće
reče mi oslobođena sjena.
Ne uistinu nisam zaplakao
jer samo tuga zacjeljuje mi rane.
KUPOLA SVETOG PETRA
Kupola mojega straha
nada mnom previsoka,
olovna i sablasna vertikala
utamničuje moj pogled obazrivi.
Hodeći vidim mikroskopske ljude,
galerijom gmižu amorfne mrlje.
Pokloničke i radoznale glave
u povodnju svjetlosti
tragaju za ljekovitim milosrđem.
Valjalo je dosegnuti pobožni cilj,
uspeti se k zamišljenom raju.
Ja ne kanim se gore uspinjati ,
iako je odozgo bezdan suviše lijep.
Radije ću k mostovima Tibra
prizemljen i ne manje pobožan koracati
pa kakav već jesam, premalen i ustrašen,
radije ću klicati nebesima i vodama odozdo.
Pognut i pokunjen, nevesel i euforično vesel
u svakom prosjaku gledat ću Krista,
svakomu udijelit ću sitni milodar.
Ući ću u sva otvorena svetišta
i nikome neću zavidjeti.
Demistificirat ću vlastito srce
koje vazda nešto kuje i krije,
istjerat ću iz njega prokleta farizeja
i bit ću slijepa sabranost,
sušta iskrenost i bit ću čist
ko slap nad koritom djetinjstva.
SANTO SPIRITO IN SASSIA
Suhi horizont
Santo Spirito in Sassia
Gorki klaustar samoće
Bolna sjeta za rodnim domom
Za mrtvom smokvom
Za jalovom ledinom
Za dračom kupina
Za prašnim krovom
Za laporastim brijegom
Oronuli željezni most
Nad ušćem uspomena
Svi dobri starci mojega djetinjstva
odavna su sklopili oči.
I njihovi vrtovi su odmah izdahnuli
baštinici ih nisu umjeli njegovati
i ptice su potjerali zavazda.
U klaustru drevnom rimskom
jedan je golub slomljena krila
našao zaklon, ko i ja mir svoj.
Odmah smo se sprijateljili.
Dao sam mu mrvu rimskoga kruha.
BLAGDAN VELIKE GOSPE
Moj dobrovoljni četverogodišnji egzil
i moj dom me više ne prepoznaje
bijeg od sebe sama
u diplomatski imunitet
u tuđini
želio bih pisati prijateljima
koji me zaboraviše
neprijatelje ošinuti bičem oka
hladnim prezirom
odricanje od ljubavi u ime čega
uzalud tražim objašnjenja
gubim se u opsjenama
podsmjehuju mi se moje medalje i ordenja
pokušavam naći krhotine ljepote
u ovom žamoru
automobila i mobilnih telefona
Gospode pomiluj
tama kripti i katakombi
blaži moj nemir
i bliješteći mozaici
starokršćanskih crkava
Ispovjedih se danas na Veliku Gospu
u Santa Maria Maggiore
Ponizan s hostijom na jeziku
upravih pogled ka okrunjenoj Bogorodici
Kirie Elejson
sjena moje majke steže mi ruku
silovita sjećanja
zaboravljene ljubavi
izglodani mrtvaci
razvaline kuća
bijeg od bijega u pričest
u kristalnu čistoću boja
Mozaici i zvuci orgulja
ponizno praštanje
mojoj slijepoj mržnji i zabludama
Pročišćenje
Krstim se i izlazim na trg
motreći u golemi korintski stup
s Marijinim kipom
Utješni mir
poljupci sunca ptica cvijeća
i jedna suza
spomenik se uzdiže ka istini
sahranih sve svoje sumnje i nemire
i mržnje i ratove iz mojih snova
Gospode pomiluj
Ulazim u obližnju Santa Prassede
dodirujem pleksiglas koji štiti
svetu relikviju, komadić stupa Kristove muke
gdje ga privezaše i bičevaše
silazim u kriptu i polažem dlan
na lice sarkofaga sestara mučenica
Prassede i Pudenziane
Gospode Tebe slavim i hvalim
jer mrvu vjere danas pronađoh.
UZORAN ČOVJEK
Biti nevidljivo uočljiv
milostiv poput mladomisnika
na nedjeljnoj propovijedi
Biti dobrostiv poput stara fratra
posjedovati skromno znanje
katolika srednje veličine u tranziciji
i koristiti ga u malim dozama katehetski
transparentno pametno transparentno
kako ne bi iritirao neznalice
drugih vjera i nevjera
nacionalnih i anacionalnih
Biti prosječne visine i kilaže
sitnoslikarske tetovaže na zapešću
što bezličnija fizička izgleda
odjeven sasvim komorno
obuven franjevački
Biti odmjereno ljubazan i jezuitski vesel
prirodno tužan za prirodnih nepogoda
požari svadbe potresi poplave smrti
katkada dopustiti pohvalu na vlastiti račun
čuvati bankovne izvode
I biti razumno nenametljiv
recimo izbjegavajući zamjenicu Ja
ni u snu hvalisav i razmetljiv
I biti što više pokretljiv recimo
kao pop u seoskoj župi
i umjeti se vješto skriti i prikriti
Biti jedno veliko ništa ničega
i biti pomalo sve od svačega
kao recimo ministar bez portfelja
Biti samozatajno javan
i javno nedostupan kao stari mobitel 099
biti osobito neosoban
jednom riječju biti izložen
umjerenoj sobnoj temperaturi
tipskoga stana od 53 metra četvorna
s bezdrvnom drvarnicom od pet kvadrata.
BESPIGMENTNI AMERIKANCI
Turisti zbunjeno trčkaraju uz Lungo Tevere
Još smetenije prelaze cestu
kroz šumu automobila
Izlistavaju poučne vodiče slikovnice
U dubokim džepovima pohranili
zlatne kartice i putovnice
Prednjače bespigmentni Amerikanci s viškom kila
Skitnice uredno prose na pragovima crkava
Poneki na raskrižjima traže milostinju
od mekoćutnih vozača
Na Piazza Rotonda ubogi Šrilančanin
prodaje poluusahle ruže izgnanstva
Takmac mu nasrtljiva ciganka urokljiva
Ulični pjevači zarađuju mizernu dnevnicu
pojući napolitanske kancone uz gitaru
Sam Bog zna koliko sitniša prikupe u šeširu
Sve manje je darežljivih kavaljera
Starkelja i starleta za stolom u otmjenu baru
ispijaju francuski pjenušac prisno
Svjetluca kaciga usamljena bersaljera
dok turbulentni turisti posrću u zamkama brzine
Svi bi htjeli badava u hipu ispiti ovu ljepotu
Pojesti je zajedno s Macdonaldsovim hamburgerom
Svi bi htjeli osvojiti memorije careva i svetaca u blickrigu
Oboružani digitalnim kamerama i odlučnošću
zauzimaju crkve i hramove vječna grada
U najezdi gotovo bez stanke pikiraju
na forume klaustre trgove buvljake
na kupole butike staretinarnice zvonike
Sažetak antičke historije htjeli bi ponijeti preko Atlantika
u gorke solitere samoće u opasane rezidencije
načičkane sofisticiranim alarmnim uređajima.
MOJOJ SESTRI BLIZANKI
Moja sestra udovica
blijeda lica nipošto stara
više duhom klonula
grca daveći se koštunicom straha i samoće.
Ravnodušno svikla na uknjižbu žigova i gluposti
na procesije zlobnih lajavih usana
od portirnica do biroa pčelinjih
negda buntovna i jača od svih poruga
negda odlučnija u svojim ludim zabludama
u kovitlacu neukroćene mladosti
u plesu na žici krhke plesačice- akrobatkinje
u naivnoj pribranosti a sanjivih očiju
na prečac odlučiše se između glume i života
za bijeg u kartuzijansko majčinstvo
za provincijalnu lekciju pokornosti
za bezoblični posluh pred lijepom kulisom.
Znam to ne bje volja tvoja
a jest čin ili ne-čin tebi pripisan
kao i meni moji isukani noževi.
I kako si ti sirota na sve to mogla utjecati
kad te mladost zavitlala kukavnu
i čistu poput blijeda ljiljana.
Svi oltari u proštenju bili su jednako zlatni
i svaka porota činila se blagonaklonom .
I što da ti kažem sestro
danas kada smo najmanje pribrani
iako se čini da jesmo
i da bismo zbog zrelih godina to trebali biti.
I što da ti kažem sretna nesretnice
u našem preludiju starosti.
I što da ti veli tvoj ljupko otresiti brat
nezdruživa blizankinjo moja
Što da ti kaže tjeskobni plašljivac i pjesnik tuge
Što da kažem Tebi s kojom sam
nagriženu majčinu posteljicu u utrobi dijelio
i krevetac s oštrim bridovima prisnoga straha.
Što da kažem tebi samotnice
s kojom sam se skrivao u mraku
zabravljena i odmotana prizemlja
iščekujuć bešćutne i slijepe mlazove svjetla.
Znam naposljetku i zato ti kažem bratski najprisnije
Uglazbio bih to naše sijamsko djetinjstvo
i naložio bih vatru u izmišljenom kaminu popločana doma.
Naši izgubljeni lari i penati pucketajući sačinili bi nam
jedan plamen i vječan sarkofag izgubljene ljubavi.
Pesmi so iz zbirke »Rimske pjesme«, ki bo kmalu izšla pri »Književni Rijeki«
GIANICOLO
Draga svetloba pridušena,
ki ovijaš Janikul
in moje telo koščeno.
Jaz, tujec nocoj v tvojem okrilju,
v privilegirani samoti, mirakel.
Kdo je naložil to iskreno osamo?
Kdo je izobčil ljudi na ta večer,
da bi bil sam s seboj in s svojo senco,
na glas in brezglasno in klepetal z zvezdjem
nad ugaslimi kupolami utrujenega in mrzlega mesta?
Kamnita oprsja pozabljenih garibaldincev
v nemem pogovoru zgodovine
kakor da so za trenutek zadihala
in mi s pogledom izkazujejo dobrodošlico.
Hodim po razmočenem pesku
vijugastih sprehajališč, zravnan
senco sem podaril volkulji.
Stopam k spomeniku bronenemu
Križam se in se klanjam Aniti Garibaldi
ki počiva v zabiti notranjosti postamenta.
Klanjam se tudi vsemu regimentu
idealistov in revolucionarjev
tistim razumno hrabrim
ki so vedeli za koga in zaradi česa umirajo
in tistim opitim in zanesenim študentom
ki so umrli zaradi patriotske ljubezni.
Glej, nek užaloščen pes
stražari ob vznožju heroja konjenika.
Gola drevesa sanjajo mlada listja,
čakajo ptice radovedne
in vzdih ljubimcev,
šumljanje poljubov
in solzo varljive sreče.
Že dolgo se nisi zjokal od sreče
mi reče osvobojena senca.
Ne resnično se nisem zjokal
ker mi samo žalost celi rane.
KUPOLA SVETEGA PETRA
Kupola mojega strahu
nad menoj previsoka,
svinčena in pošastna vertikala
temniči moj obzirni pogled.
Hodim in vidim mikroskopske ljudi,
po galeriji lazijo amorfne lise.
Romarske in radovedne glave
v povodnji svetlobe
iščejo zdravilno usmiljenje.
Vredno je bilo doseči pobožni cilj,
se vzpeti k umišljenemu raju.
Ne nameravam se vzpenjati gor,
čeprav je od zgoraj brezno prelepo.
Raje bom šel k mostovom Tibere
prizemljen in nič manj pobožen
kakršen pač sem, premajhen in prestrašen,
raje bom vzklikal nebu in vodam od spodaj.
Sklonjen in pokorjen, nevesel in evforično vesel
bom v vsakem beraču gledal Kristusa,
vsakemu bom podeli drobno miloščino.
Vstopil bom v vsa odprta svetišča
in nikomur ne bom zavidal.
Demistificiral bom lastno srce
ki zmerom nekaj kuje in skriva,
izgnal bom iz njega prekletega farizeja
in bom slepa zbranost
čista iskrenost in bom čist
kot slap nad koritom otroštva.
SANTO SPIRITO IN SASSIA
Suhi horiznot
Santo spirito in Sassia
Grenki klošter samote
Boleča žalost za rodnim domom
Za mrtvo smokvo
Za jalovo ledino
Za trnjem robid
Za prašno streho
Za laporjastim hribom
Propadli železni most
Nad ustjem spominom
Vsi dobri starci mojega otroštva
so že zdavnaj zaprli oči.
Tudi njihovi vrtovi so takoj izdahnili
dediči jih niso znali negovati
in so ptice pregnali za zmeraj.
V kloštru starem rimskem
je nek golob zlomljenih kril
našel zaklon, kakor tudi jaz svoj mir.
Takoj smo se spoprijateljili.
Dal sem mu drobtino rimskega kruha.
PRAZNIK VELIKE GOSPOJNCE
Moj prostovoljni štiriletni eksil
in moj dom me več ne prepozna
beg od sebe samega
v diplomatsko imunost
v tujini
želel bi pisati prijateljem
ki so me pozabili
sovražnike ošiniti z bičem očesa
s hladnim prezirom
odrekanje od ljubezni v imenu česa
zaman iščem pojasnila
izgubljam se v prividih
posmehujejo se mi moje medalje in ordeni
poskušam najti črepinje lepote
v tem vrvežu
avtomobilov in mobilnih telefonov
Gospod odpusti
tema kript in katakomb
blaži moj nemir
in bleščeči mozaiki
starokrščanskih cerkva
Spovedal sem se danes na veliko gospojnco
v Santa Maria Maggiore
Ponižen s hostijo na jeziku
sem usmeril pogled k okronani bogorodici
Kirie Eleison
senca moje matere mi stiska roko
siloviti spomini
pozabljene ljubezni
zglodani mrtveci
razvaline hiš
beg od bega v obhajilo
v kristalno čistost barv
Mozaiki in zvoki orgel
ponižno odpuščanje
moji slepi mržnji in zablodam
Prečiščenje
Križam se in odhajam ven na trg
motrim velikanski korintski steber
z Marijinim kipom
Tolažilni mir
poljubi sonca ptic rož
in solza
spomenik se dviguje k resnici
pokopal sem vse svoje sume in nemire
in mržnje in vojne iz svojih sanj
Gospod odpusti
Stopam v bližnjo Santa Prassede
dotikam se pleksi stekla ki ščiti
sveto relikvijo, košček stolpa Kristusove muke
kamor so ga privezali in bičali
grem dol v kripto in polagam dlan
na lice sarkofaga sester mučenic
Prassede in Pudenziane
Gospod Tebe slavim in hvalim
ker sem danes našel drobtino vere.
VZOREN ČLOVEK
Biti nevidno opazen
milosten kot mladomašnik
pri nedeljski pridigi
Biti dobroten kakor stari frater
posedovati skromno znanje
katolika srednje velikosti v tranziciji
in ga izrabiti v malih dozah katehetsko
transparentno pametno transparentno
da ne bi dražil nevednežev
drugih ver in never
nacionalnih in anacionalnih
Biti povprečne višine in kilaže
z drobnoslikarsko tetovažo na zapestju
kar se da brezosebnega fizičnega izgleda
oblečen čisto komorno
obut po frančiškansko
Biti odmerjeno ljubezniv in jezuitsko vesel,
naravno žalosten ob naravnih nesrečah
požari svatbe potresi poplave smrti
včasih dopustiti pohvalo na lastni račun
hraniti bančne izpiske
In biti razumno nevsiljiv
recimo z ogibanjem zaimka Jaz
niti v sanjah hvalisav in razsipen
In biti kar se da gibčen recimo
kakor pop v vaški župi
in se znati vešče skriti in prikriti
Biti veliki nič ničesar
in po malem vse od vsega
kot recimo minister brez listnice
Biti samozatajno javen
in javno nedostopen kot stari mobitel 099
biti posebno neoseben
z eno besedo biti izpostavljen
zmerni sobni temperaturi
tipskega stanovanja s 53 kvadratnimi metri
z drvarnico petih kvadratnih metrov brez drv.
BREZPIGMENTNI AMERIKANCI
Turisti zbegano tekajo vzdolž Lungo Tevere
Še bolj zmedeno gredo čez cesto
skozi gozd avtomobilov
Listajo po poučnih vodičih slikanicah
V globoke žepe so shranili
zlate kartice in potne liste
Prednjačijo brezpigmentni Američani z viškom kil
Potepuhi urejeno prosijo na pragovih cerkva
Nekateri na križiščih prosijo miloščino
od mehkočutnih voznikov
Na Piazza Rotonda ubogi Šrilančan
prodaja polusahle vrtnice izgnanstva
Tekmec je vsiljiva uročna ciganka
Ulični pevci si služijo mizerno dnevnico
pojejo napolitanske kancone ob kitari
Sam bog ve koliko drobiža zberejo v klobuku
Vse manj je darežljivih kavalirjev
Starka in starleta za mizo v imenitnem baru
pijeta francosko penino iskreno
Svetlika se čelada osamljenega bersaljerja
medtem ko turbolentni turisti padajo v pasteh brzine
Vsi hočejo zastonj v hipu popiti to lepoto
Pojesti skupaj z McDonaldsovim hamburgerjem
Vsi hočejo osvojiti spomine carjev in svetnikov v blickrigu
Oboroženi z digitalnimi kamerami in odločnostjo
zavzemajo cerkve in hrame večnega mesta
V napadu neprestano pikirajo
na forume kloštre trge bolšjake
na kupole butike starinarnice zvonike
Povzetek antične zgodovine hočejo nesti čez Atlantik
v grenke nebotičnike samote in nevarne rezidence
z nagrmadenimi sofisticiranimi alarmnimi napravami.
MOJI SESTRI DVOJČICI
Moja sestra vdova
bledih lic nikakor stara
bolj s klonulim duhom
hlipa in se davi s koščico strahu in samote.
Ravnodušno navajena na vknjižbe žigov in neumnosti
na procesije zlobnih lajavih ustnic
od portirnice do čebeljih pisarn
včasih uporna in močnejša od vseh porogov
včasih bolj odločna v svojih norih zablodah
v vrtincu neukročene mladosti
v plesu na vrvi krhke plesalke-akrobatinje
v naivni zbranosti a sanjavih oči
na hitro so se odločili med igro in življenjem
za beg v kartuzijsko materinstvo
za provincialno lekcijo pokornosti
za brezoblično poslušnost pred lepo kuliso.
Vem to ni bila tvoja volja
a je dejanje ali ne-dejanje tebi pripisano
kako tudi meni moji izvlečeni noži.
Kako bi lahko ti sirota na vse vplivala
ko te je mladost zavrtela nesrečno
in čisto kakor bledo lilijo.
Vsi oltarji so bili v odpuščanju enako zlati
in vsaka porota se je zdela naklonjena.
In kaj naj ti rečem sestra
danes ko smo najmanj zbrani
čeprav se zdi da smo
in da bi zaradi zrelih let morali biti.
In kaj naj ti rečem srečna nesrečnica
v našem preludiju starosti.
In kaj naj ti reče tvoj ljubko bistri brat
nezdružljiva dvojčica moja
Kaj naj ti reče tesnobni plašljivec in pesnik žalosti
Kaj naj rečem Tebi s katero sem
najedeno posteljico v maternici delil
in posteljico z ostrimi robovi iskrenega strahu.
Kaj naj rečem tebi samotarka
s katero sem se skrival v mraku
zaklenjenega in odmotanega pritličja
pričakujoč brezčutne in slepe brizge svetlobe.
Vem naposled in zato ti pravim bratsko najiskreneje
Uglasbil bi to najino siamsko otroštvo
in napravil ogenj v izmišljenem kaminu tlakovanega doma.
Naši izgubljeni lari in penati bi nam pokljajoč napravili
plamen in večen sarkofag izgubljene ljubezni.
