samotni jezdeci zakletih graščin
se ljubijo
ob žuborečih potokih
na križiščih kjer sanjajo ptice
in bilke trepečejo pod težo jutranje rose
kjer sonce drobi svoje nitke
vpletene v pajkovo mrežo
se ljubijo
samotni jezdeci zakletih graščin
igral je samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali
v podstrešju posejanem s tisočletnimi mrežami pajkov...
igral je samotni popotnik v noči nedokončanih sanj
v noči neizrečenih hotenj...
igral je
in še dežne kaplje so objokavale smrt nekega dneva
polnega potujočih semen
lokvanjev odprtih dlani
in rumenih sonc resnic...
igral je samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali
in veter je šepetaje nosil v zasanjane veke spomine
spomine na sanjo pšeničnih polj
rosnih kapljic v mavrici
sanje ptic svobode in neskončnosti globin
kjer se zeleno in modro združuje
in skupaj spoznava življenje posejano s srebrnimi zvezdami...
nekoč je igral samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali...
nekoč ko je veter še nosil spomine
in ko je dež še znal jokati...
omamni krik nedolžnosti
temna noč objokuje
travnate bilke v soncu
dlani se lovijo v neizrečenosti hotenja
so zbežala iz zemljine sence
valovanje morske gladine ubija
življenje v sinjem
hlasta po sokovih
sence
padajo v prepade
ali si mi verjela ljubica
trepetajoče dlani
ko sva potovala skozi vesolje
hladne poti
si mi šepetala o hrzajočih konjih lačnih svobode
ugašajoča sonca
in o majhni beli sanji jesenskih melanholij
ter te preklete tvoje oči pol sonca
pol življenja
neznanost vabečih poti
ko omahujem na pokopališču križišč
kjer v objemu lotosovega cveta
umira moj oče
med nevihto
sredi strelinih zank obešencev
ihtijo
in ujede ki krožijo
kot črna slutnja
pokošene trave željne ljubezni
med globokim grmenjem razbita lobanja
v kanjonih pretaka krvavo se seme
stoletja hotenj so v misli pribita
grad brez izhoda iskalci žele
prisesana v dlani je tvoja usoda
v skodelici kave se sama kroji
udarci zvonov razbijajo času
v rdečem objemu ostrine poljub
ritem koraka prodira v belino
med pogledi naslade se trgajo nitke
v ženskih očeh stebri bogov
krhkost večera sanja v dlaneh
med plesom teles so rojstva spočeta
v objemu ugriz vsesava trepet
žerjavica išče vodne izvire
uničenje časa se s hipi bori
košček tančice sameva na zemlji
življenje plodi se z očeta krvjo
križ na vrhu skale
zre v vzhajajoče sonce
ciklame vejejo svoje vonjave
v zmedenosti letnih časov
pomlad pa pozvanja
kakor da bi pozabila
na življenje svojih začetkov cvetenja
med belimi brezami
v senci noči
jočejo sanje nad tokom življenja
mokre poti
v ogledalu dežja
ugašajo sonca v razprtih očeh
solze
poljubljajo telesa šepet
ustnice
srkajo poslednje sokove
metulji
pa umirajo v soju svetilk
razprte dlani
lovijo snope svetlobe
veter razbijajoč
odnaša spomine
lisaste sanje
senčijo galebova potovanja
k svobodi
misel razsuta
obala skeletov ječi
neznana obdobja
mrtve poti
rjavo in modro
ujeto v hip
makovo polje pleše
v naročju sivomodrih oblakov
pozabljena je misel
že davno izgubljene ljubezni
mesečevih žarkov
mesečeva mena
v vabljivosti moške duše
teče skozi odo večera
ko stopam polna moči
na pot tvojih korakov
danes bodo ljubile mehke dlani
padajte pšenična zrna
v moje naročje trosite
semena nebeških poljan
morda bom potem
močna in hrabra
le prestopila sfere večnosti
sredi pepelnate jeseni čutim
kako pronika vame nežna melodija časa
breze šepečejo v objemu razcvetelih melodij
ko utripajoča misel srebrne sledi vesolja
drsi v naročje materinih sokov
in zavem se najmanjšega atoma
lastne biti
imam pravico
trgati marjeticam glave v uvelem naročju večera