Čutim vračanje vsega, kar dam. Vsega. V polnosti. Vse, kar dam, dobim nazaj in še več. Čas, topel pogled, nasmeh, stisk dlani, ljubezen. Rad dajem.
Časa imam vedno dovolj, ker ga imam za vsakega in za vse. Besedi: »Nimam časa,« sta že daleč za mano, in glej, tudi prijatelji imajo čas zame. Včeraj je bilo lepo, veselim se že jutrišnjega dne, današnji dan mi je vedno najdražji in otipljiv. Ker mi ga vedno nekdo napolni. Preživeti bi morali večkrat tak dan, ki nam vrne več, kot mu damo.
Radosti mi ne manjka, pride od ljudi, s katerimi delim veselje. Polnost življenja mi dajejo tisti, s katerimi se pogovarjam. Hočem videti vesele obraze dobrih ljudi, zato se tudi moj obraz veseli.
Čutim vračanje izgubljenih možnosti ljudem, ki jim v stiski hočem stati blizu in jim pomenim vsaj majhno upanje in sočutje. Le upanje suši solze in tolažba v tišini vrača mir ljudem.
Vse se vrača in to v obilju. Že misel na prijatelja mi vrne njegov klic:
»Kako si kaj? Si zdrav? Vse dobro ti želim.«
Molčal sem in ga poslušal. Hvaležen je bil, ker sem samo molčal. Tudi on je obmolknil. In njegov molk mi je segel do srca in duše. V tej tišini sem slišal veliko besed, ki so neslišno legle vame.
Začel sem verjeti in verovati v ljudi in Boga. Z milostjo, ki mi je vero poglobila, še več dobim nazaj kot dajem.
Posadil sem zrno. Zraslo je klasje.
Posejal sem zrna iz klasja.
Sedaj žanjem in jem kruh, ki ni samo od tega sveta.
ŽIVETI V BELEM
Bil sem rojen v beli dan. Življenje pa ni bilo enobarvno. Skoraj vse njegove barve so bile včasih boleče, zato sem se dokončno odločil za belo.
Sedaj hočem živeti belo. Vse barve bolečine, strahu, želja bi rad spremenil v bele barve veselja, radosti, svobode.
Pomagajte mi barvati z odprtostjo, sočutjem, poslušanjem.
Bodite tudi vi beli, ne glejte na barvo svoje kože.
Neutrudno barvajte sebe, vse ljudi in stvari v belo.
Zamere, nevoščljivosti, maščevanja, obrekovanja naj postanejo bela na belem papirju.
Le s stalnim spreminjanjem barvnih odtenkov v svojih mislih, besedah, dejanjih, bomo skupno lahko kljubovali navalu pogubnih posledic temačnih barv današnjega sveta.
Rojevajte se, otroci, iz Belega v Belo, mi pa ostanimo v tej edini barvi, ki nas združuje, dela močne in ohranja v upanju.
ČUDIM SE
Čudim se! Gori, skali, kamenju, po katerih hodim, da imajo voljo po nespremembi, da ostajajo milijone let takšni, kot so.
Čudim se! Drevesom, vsem rastlinam, rožam, da nam nesebično dajejo senco, hrano, zdravje, kisik, da hočejo biti tu, med nami.
Čudim se! Živalim, pticam, ribam, da se gibljejo med nami, zveste, prisotne, pojoče, čeprav bi lahko lepše delali z njimi.
Čudim se! Tebi, sosedu, vsem ljudem, ki ste pripravljeni biti dobri, ljudem, ki so zvečer še boljši kot zjutraj, brez pričakovanja po plačilu.
Čudim se! Sebi in vsem ljudem, s pogledom navzgor, da bi mogoče tam našli odgovor, kako v sebi obdržati Otroka, ki se čudi.
* V arhivu besedil za revijo sem našel pesmi, ki ju nisem zaznal pred petnajstimi leti. Zaradi njihove psalmične narave sem nekoliko spremenil obliko.
