… in s podobami k besedam. Oboje kot refleksija življenja, tako človeka kot likovnega sveta.
V življenju Polone Kitak se križajo poti besedne in likovne izraznosti. Prav za slednjo so pomembni avtoričini prehojeni koraki na njeni poklicni poti, njene izkušnje s področja tekstilne stroke ter poznavanja tiskarskih postopkov. Vsak premik generira ona sama, subtilna ustvarjalka z izostrenim občutkom za (likovno) estetiko, ki ga v najnovejših delih dodatno krepijo mreže in vzorci, v nekaterih rešitvah celo čipke.
Njena dela so povezano z naravo in s človekom, ki sta ji neizčrpen vir navdiha, pogled pa seže tudi v urbano krajino. Likovne stvaritve še zdaleč ne temeljijo zgolj na vidnem, saj niso preslikava objektivnega, temveč odraz njenih razmišljanj in stališč, njene angažirane drže, ustvarjalnih potopov k bistvu stvari, vseskozi pa tudi njenih poglobljenih soočanj z likovnimi izraznimi elementi. Tudi mreže in vzorci so vez z naravo, saj mikro pogledi vanjo razkrivajo, da premore geometrijsko zasnovo. Še več, narava je celo ustvarjalka vzorcev in v njej je nenehno prisoten odnos med polnino in praznino, ki je temeljna logika vseh estetskih del. Sicer pa so avtorici najbolj blizu različne stopnje abstrahiranja, preko njih pa raziskuje vloge barv, oblik in ploskev, vzorcev, struktur in tekstur, svetlob in kompozicijskih tkanj. Tako ustvarja celote, ki premorejo dinamiko notranjih odnosov, a sestavine kompozicije so, kljub raznolikosti, vselej uravnotežene. Pri svojem delu dokazuje, da jo zanima prostor slikovne površine same, pa tudi prostori oziroma površine in ploskve v njem.
Čas in dogodki zadnji dveh let so postali še posebej nagovarjajoča snov za slikarkino likovno izživetje, ki pripada akrilni tehniki, v katero vključuje tudi lastne grafične recepture. Način polaganja barvnih ploskev na slikovno polje ima značilnosti slikarskega kolaža. Ni le Sestavljanje negotove jeseni, ampak princip, ki je prisoten v številnih rešitvah in premore izrazito avtorsko preobleko. Izostreno zanimanje za sestavljanje in za barvno komponiranje uresničuje s komunikacijo med različnimi barvnimi ploskvami, ki so lahko monokromno izčiščene, variabilne skozi nalaganja tonskih gradacij in žlahtnih nians ali pa zaznamovane z mrežno strukturo. Z raznolikimi nanosi vzpostavlja vibrantnost barv. V slikah je zaznati poudarjeno in izostreno koloristično občutljivost ter smisel za njihovo sobivanje v prostoru slike in za medsebojno komuniciranje. Z barvnimi koncepti posameznih del avtorica razkriva temporalne danosti, ki jih nato dodatno pojasnjuje tudi z naslovi del.
Mreže s svojim strogim ritmom vertikal in horizontal niso le likovno zanimivi fragmenti slikarskih kompozicij Polone Kitak, temveč v njih najdemo tudi asociacije na mreženje med ljudmi. In prav zato se v slikarkinih delih tako pogosto pojavi človek, v silhuetno podani, izčiščeni in oblikovno jasni predstavi.
Avtorica klasične postulate likovne sintakse vedno postavlja na presečišče njej lastnih, senzibilnih, miselnih, angažiranih in v nove likovno-izrazne možnosti vpetih raziskovanj. Verjamem, da jo bodo ta odpeljala še marsikam, saj Polona Kitak premore veliko ustvarjalne energije, idejne iskrivosti in odgovornosti, s katero brezpogojno sledi svojemu notranjemu klicu.
