Od konca minulega stoletja so bile ilustracije Daše Simčič prepoznavne po poetično obarvanih vizualnih pripovedih z opisi vsakokratnih dogajanj v risbi, največkrat oplemeniteni z več plastmi transparentnega akvarela. V njenih novejših delih liričnost ne izhaja več le iz prosojnosti barve, temveč iz premišljenega umirjanja ozadij (ki postanejo nevtralna in megličasta), s čimer v ospredje stopi lirična, topla človeška ali poosebljena živalska bližina. Njen izrazitejši premik k drugi tehniki – tempera in mehki barvni svinčniki – je bila slikanica Špicmožic in Halomuha (Grafenauer, 2009) ob besedilu Nika Grafenauerja. Po dolgem obdobju, ko je bila od konca devetdesetih let prepoznavna po mehkih, prosojnih in večplastnih akvarelih (ki so dosegli vrhunec z leta 2003 nagrajeno slikanico Miška in veter), je z gostimi, nasičenimi barvami namenoma presekala svojo dotedanjo lirično tradicijo, da bi ujela robustnejši, humorni ritem Grafenauerjevih živali. S pisateljico Tatjano Kokalj skupaj ustvarjata že več desetletij, njuno delo pa odlikuje popolno zlitje hudomušnega besedila in dinamične podobe. V ilustracijah za slikanico Hočem brati! (Brin, 2014) je Daša Simčič natančno sledila besedilu tako, da je vizualno stopnjevala medvedovo strast do branja in hkrati ohranila zanjo značilno dinamiko gibanja.
Ilustratorka se po eksperimentiranju z gosto teksturo ni preprosto vrnila na izhodiščno točko čistega akvarela, temveč je liričnost vnesla v samo tehniko poslikave s tempero in mehkimi barvnimi svinčniki. Pri slikanicah Volk in krokodil in Tri zlata jabolka, je barvo začela nanašati lahkotneje, bolj občuteno. S tem je dosegla tisto poetično prosojnost, zračnost in svetlobo, ki jo je nekoč iskal njen akvarel, a je hkrati obdržala žametno mehkobo in trdnost linij, ki ji jo ponuja druga tehnika. V slikanici Volk in krokodil (Epistola, 2014) avtorice Lorene Moreti je ilustratorka nov način slikanja popolnoma prilagodila vsebini, ki v ospredje postavlja moralno sporočilo o poštenosti, sodelovanju in spoštovanju dogovorov. Barve so svetle, tople in zračne, kar celotni knjigi vdihne svetlobo. S tem je ustvarila vabilo v varen in otroku prijazen pravljični svet, kljub temu da v njem nastopata sicer ‘nevarni’ živali – volk in krokodil. Ker slikanica obravnava pomembno temo pravičnosti ter je zaradi jasne in pregledne likovne ter tekstovne zasnove označena tudi kot prijazna bralcem z disleksijo, je takšna vizualna odprtost ključna za lažje sledenje pripovedi.
Precej spretno in svobodno se giblje tudi med besedili, ki jih oživlja z likovnimi podobami otrok in jih pri tem nagovarja s svojo slikarsko občutljivostjo. Pri ilustracijah za slikanico Iza in ljubezenski urok (Epistola, 2020) po besedilu Ive Berger je očiten njen prehod od upodabljanja pretežno živalskega sveta k osredotočenju na človeške figure, hkrati pa vešče obvladovanje zapletene otroške psihologije dokazuje njeno večjo vsebinsko in kompozicijsko zrelost. Otroške figure so monumentalno postavljene v ospredje, kar gledalca prisili v neposreden stik z njihovim doživljanjem. Sova in mačka, tradicionalna simbola čarovništva, sta potisnjeni ob rob. Ne prevzemata več pozornosti, ampak delujeta le kot duhovit žanrski poudarek, ki podpira človeško zgodbo. S takim pristopom je otrokom na zelo nazoren in duhovit način pokazala, da imajo nepremišljena dejanja (tudi tista iz ljubezni) svoje posledice, pri čemer je mešana tehnika s tempero in mehkimi barvnimi svinčniki s svojo toplino poskrbela, da je prizor kljub čarovniškemu neuspehu ostal varen, topel in primeren za mladega bralca. Slikanica Čudežna božična darila (Epistola, 2025) je topla, praznična zgodba o nesebičnosti, kjer ilustracije Daše Simčič z njeno razpoznavno likovno govorico odlično podpirajo sporočilo pisateljice Mojiceje Bonte, da najdragocenejša darila prihajajo iz ljubečega srca. Ilustratorka je skozi premišljeno uporabo barv, prostora in oblik ustvarila kontrast med zunanjim mističnim svetom in notranjo toplino živalskih junakov.
V pravljici Tri zlata jabolka (Morfem, 2022) avtorice Vesne Radovanovič, ki vsebinsko izhaja iz legend o svetem Nikolaju (Miklavžu), je ilustratorka s svojim zrelim likovnim izrazom ustvarila vizualno izjemno toplo, čustveno in praznično ozračje. Uporabila je mehke, žlahtne in tople barvne tone, med katerimi prevladujejo praznične nianse rdeče, zlate in globoke božične modrine. Te barve asociirajo na zavetje doma, zimski čas in toplino družinskega ognjišča, s čimer je ilustratorka vizualno podprla besedilno sporočilo o medsebojni povezanosti. Ilustracije v tej slikanici ne delujejo le kot okras besedilu, ampak kot likovna hvalnica nesebičnosti in ljubezni, ki jo družina nosi v srcu. Slikanica Čarovniški izvir (Morfem, 2024) po besedah Vesne Radovanovič, zapisovalke zgodbe o zdravilni vodi, ki prihaja na površje iz podzemnih vrelcev, je zelo slikovita. Bolj ekspresivno prikazovanje dogajanja v noči in pod zemljo, kamor so čarovnice zaprle škrata, ključno prispeva k čustveni teži zgodbe. Uporaba temnejših, skrivnostnih tonov stopnjuje občutek tesnobe ujetega škrata, prehod v svetlejše barvne registre ob odhodu čarovnic pa vizualno podpre olajšanje in optimizem zaključka.
Ilustratorka Daša Simčič je v desetletjih ustvarjanja dobila priložnost za uresničitev skritih sanj iz mladosti, ne tako, kot jih je videla takrat, temveč v drugačnih, novih oblikah, včasih nepričakovanih, ki pa je z vsakim novim projektom bolj uresničljiva in bolj navdihujoča za dušo. Vse od prvih začetkov ostaja zavezana klasičnim risarskim in slikarskim medijem. Njen razvoj kaže ustvarjalko, ki ne ostaja ujeta v enem prepoznavnem kalupu, temveč tehnike izbira in prepleta kot orodja za doseganje pravega čustvenega ozračja posamezne zgodbe. Pri svojih ilustracijah besedil za otroke ne sledi le vsebini, temveč zna hkrati vanje vnesti zrelo in dogajanju ustrezno slikarsko znanje.
