Planet obdaja pajčolan modrine,
ko z Lune opazujem naš bodoči
dom, ki bo v prihodnosti gostil
dvonožce z nekaj skromne pameti
pod koščenimi oboki nadvratišča.
Videti je madež rjavine, ki
ga stiska strnjeno vodovje oceana.
Oblaki švigajo z vetrovi, da
jim Sonce ne izpije energije
za namakanje rastočih zelenišč.
Dokončnost celovitosti kopnine
spremeni podobo, ko se krči pod
površjem okrepijo, nakar potresi
zlomijo celino in razbiti kosi
odpotujejo v lastno samostojnost.
OSPOMENIČENA
Tlakovci poganjajo korake
skozi staro mestno jedro,
kjer kamniti pravokotniki
z navpičnicami režejo nebo.
Sonce je posrkalo svežino,
ko stopim na razbeljenost ovala,
v prizor negibnosti praznine
in rotovž kaže pol dvanajsto.
Izluščim te iz spomenika,
kamor so te zbili gnomi,
ko so peskali svetlobo
z gruščem naribanega mraka.
Objamem te in pihnem vate,
a moj dih ne seže do srca,
ker imaš izpuljen ritem časa,
da bi spet zajadrala v svet.
Odnesem te do zlate reke
med vrvenje čudežnih vrtincev,
kar živi je tukaj skrito,
zato te prepustim valovom.
Bodi riba, bodi žaba znotraj
domovanja povodnega moža, da
le živiš in vidiš plamen sonca,
ki prižge netivo prerojenja.
SNIDENJE
Čolnič pritisnem ob pomol
in Sonce zažari v meni.
Padeva si v objem po
več menjavah koledarja,
ko že pojema moč svetlobe.
Jesen grizlja odmerek časa
in reka je molčeča ploskev
ob svečanosti trenutka.
Brez besed odpreva srci in
s poljubom briševa odsotnost.
VEZENINE IZ BESED
Plameni zvezd zlagoma bledijo
s poševno mesečino v ospredju.
Med ušesi mi odmevajo vetrovi
z melodiko decembra v ozadju.
Zaključujem moje Vezenine iz
besed, ko se mi utrinek zarje
usede v naročje in misel terja
trate v angelskih vrtovih sna.
Vezel sem besede z linijami in
vozlički skozi potopljeni čas do
obronkov večnosti, ki sem jo
razcepil na množino, da se je
papir zavihal v protestni origami.
Zabadal sem ob rastju raznorodnih
vrst, po večerih in nočeh sem
šival od morja do obzorja, čeprav
je včasih vino spodnašalo šivanko.
Obšil sem krasna jutra, glasne
note, razne nenavadnosti, spomin
na zime in premnoge raznolikosti.
Vezel sem slepoto za približek
polnočutnim, da spoznajo naše
barve v podobah iz črnine, ki
nas spremljajo v času in prostoru.
Sedaj sem tu, stojim izpraznjen
pred mojo Zvezdico Zaspanko.
Spiš globoko z dihom nežnosti na
licu, razmetanih udov čez vesolje,
da zame ni prostora na ležišču in
ostajam v pokončnosti stražmojstra.
Preklopim domišljijo od temin
nočnjaštva do navdiha jutra, ki
sem mu izpulil snop svetlobe
za naslednje Vezenine iz besed.
PO NEURJU I
Podivjanost vetra je presegla
pamet, padli jambor in polomljeno
krmilo je izplen neurja, ki je
pobesnelo nad najinim plovilom.
Prešlo je, sedaj zavija proti
Martiniku s pogonom razdiralca.
Valovi po neurju niso krotki,
dokaj ostro naju zibajo na jug,
kjer blato čaka neprevidno nogo.
Nenadoma se slika spremeni,
iz koprene vznikne odrešitev.
Dotik lesa s kopnino osvobaja
misli na usodno brezizhodnost,
ki je že pozvanjala iz mraka.
Podam ti ogenj, da zažgeš lupino,
dam ti robec, da obrišeš stisko.
Nisva se ujela med mangrove, tla
so trdna in pojdiva v notranjost.
PO NEURJU II
Po neurju je ozračje obtičalo
v sopari s požrešnimi moskiti
med iskanjem gostoljubnih žrtev.
Visoka trava in košato drevje
obrobljajo korake, ko zapuščava
obalo s kadečim madežem črnine.
Igrive kapucinke, marmozetke in
cesarske tamarinke cvilijo, ko
se nama posmehujejo iz krošenj,
da pospešiva v ritmiko kasača.
Večer se spušča, ko prideva do
blatne reke in uzreva anakondo,
ki cefra bodičarko za preužitek.
Obzorje naglo potemni, a hodiva
naprej in iščeva svetlobo bivališč
s prijaznostjo v srcih domačinov.
Noč se je zgostila v temačnosti
oboka, scela in brez opozorila.
Edina luč je Luna, ki brije
norce iz najinih stopinj v prahu.
