SEDEM PRAVLJIC

Pravljica o fotografu

Nekoč se je rodil fotoaparat. Iznašel ga je moder človek.

Najprej mu je uspelo fotografirati človeka, potem naravo, nato gore, drevesa, cvetlice, hiše in vasi. Ko je izdelovalec videl, kaj vse je pri srcu fotografom, je svoj fotoaparat še izpopolnjeval. Počasi mu je uspela zelo velika mojstrovina – iz sivo-črne fotografije je lahko nastala podoba v barvah.

Na fotografijah so se zrcalile barve narave in fotograf je od mojstra kupil ta čudoviti fotoaparat ter začel fotografirati vse okoli sebe. Ves srečen je potoval iz kraja v kraj, iz mest v gore, iz gora v druge dežele in tako poslikal ves svet, človeške rase, drugačne navade, potoke, reke, morja, ladje, letala, vlake. Šel je še dlje …, v pragozdove, poslikal še nikoli videna drevesa, ptice, kače klopotače, opice, leoparde, slone, žirafe, antilope …

Velik, velik mojster je bil ta, ki je iznašel fotoaparat, in poleg njega tudi fotograf, ki je veliko žrtvoval, da je vse poslikal in še nam pokazal, česa vse je sposoben novi fotoaparat. Sicer ne bi nikoli vedeli, da je na tem planetu toliko različnih ljudi, toliko čudnih hišk in ogromnih mest in tudi tako različnih, skratka, da obstaja toliko lepih živih in neživih stvari.

Deklica in jutro

Deklica Anja vstane, si pomenca oči, se zazre skozi okno in naenkrat vpraša:

»O, jutro, komaj zbujeno kot jaz, povej mi, kako se počutiš.«

Jutro ji začudeno, a pomenljivo odvrne:

»Razen mlakaste megle, dežja, že orumenelega listja po nekaterih drevesih in šviganja raznovrstnih ptic z veje na vejo prav dobro.«

Nato nemalo začudeno pomisli in vpraša deklico: »Deklica, kako pa se počutiš ti?«

Deklica jutru odvrne: »Ravno tako dobro kot ti, le da si moram, kar tebi ni treba, napraviti zajtrk in steči v šolo!«

Jutro pobrska po svojih možgančkih in se zamisli: »Hm, res mi je lepo, a kljub temu da se deklici mudi skočiti iz spalne srajčke, jo moram na hitro povprašati. Kako ti je pa ime, bistra deklica?«

»Anja sem in zdaj moram pohiteti, ker sem doma čisto sama!«

»Kako – sama!?« jo radovedno pogleda, osivelo in vedno bolj svetlo kljub megli in dežju.

»Ja tako, ker sta moja očka in mami že odšla v službo. Vidiš, jutro, tega tebi ni treba.«

Jutro nekoliko užaljeno zagostoli:

»O, to se pa presneto motiš!«

»Kako naj se motim, če pa ne greš nikoli v službo!« mu zakliče.

»O, pa še kako se, ker ne opaziš, kako resna je moja služba.«

»No, pa mi na hitro povej, da zaradi tebe ne zamudim pouka.«

»Ja, Anja, ali ne vidiš, kako črno noč moram vsakič odgnati, da postane svetlo?«

Deklica Anja se takoj zave svoje predrzne napake in se jutru lepo opraviči:

»Ojoj, oprosti mi, jutro, tega sploh nisem ne vedela ne razumela.«

»Oh, ljuba deklica tako mlada si, ne, nimam ti česa oproščati, še odrasli, ki beže levo, desno, vsak po svoje, sem ter tja, se tega ne zavedo, pa da bi se ti!«

Anja je takrat vsa vesela hitela pozdravljati jutro, obenem mu obljubila, da ga bo tudi naslednji dan spet vprašala, kako se počuti.

Jutro se je strinjalo in še dodalo: »No, vidiš, da imamo vsak svojo službo, tako jaz kot tvoja starša. Le v šolo, kot moraš ti, mi ni treba nikoli iti.«

»To ti je v veliko olajšanje, a tudi vedelo, moje drago jutro, ne boš nikoli toliko kot jaz, ko se tam vse naučim!«

Jutro še duhovito hiti:

»Le česa se učiš!?«

Anja odvrne: »Drug dan ali ko bodo počitnice, ti razložim, zdaj me pa pusti, da ne zamudim pouka.«

»Živijo, jutro!«

»Živijo, Anja!« sta se zadovoljno pozdravila in odšla vsak po svoje. Jutro spreminjat dnevni red, Anja pa se učit v šolo.

Roboti

Nekoč, pravzaprav še ni dolgo tega, je robot Hans sklical sestanek.

Na sestanku so se vsi roboti veselo bahali, ker so že skoraj povsem zasedli tovarne.

»To nam teče kot po olju!« je zaklical Ralf.

»Res nam gre odlično!« se je odrezal Gaber.

»Mi delamo od zore do mraka!« je ves nasmejan vzkliknil Har.

»Pa nič ne tožimo, da nas kaj boli!« se je prav možato oglasil Braun.

»Navadni delavci ljudje so kar naprej tarnali in hodili okrog zdravnikov!« se je zakrohotal Koln.

»Kakšna sreča, da smo se rodili!« se je repenčil sklicatelj sestanka Hans.

»Točno tako! Pred nami so imeli nadrejeni z ljudmi same sitnosti!« mu je dal prav Gerd.

»Pa še to – mi smo poceni delovna sila in nikoli bolna! Le redko se kdo od nas polomi, a ga mojster kmalu popravi!« zabobni, kot da hoče biti v središču pozornosti, Bor.

»Veste kaj vam povem, še mnogo več nas bi moralo biti!« se spet vključi sklicatelj sestanka Hans.

»Seveda nas bi moralo biti veliko, zato moramo tudi poskrbeti, da nas ne bodo polne samo tovarne, ampak tudi mesnice, pekarne, trgovine, gostilne, knjigarne!« se utrne zamisel Donu.

»Še več! Tudi občine bi morali zastopati, sploh pa župane!« se oglasi na zadnjem sedežu Žan.

»Tudi zdravnike bi lahko zastopali! Veliko bolj specialistično bi operirali ljudi kot pa oni! No, ja, medicinske sestre pa naj bi le bile ženske!« spet zagrmi Hans.

»Kaj pa po šolah? Učiteljice in učitelji, profesorji in podobni sploh ne bi bili več potrebni. Vse bi učili mi in to naše robotske otroke in ne več človeških!« mu predlaga prav pogumno Ralf.

»Pa tudi policiste na cesti in posrednike v sporih med ljudmi bi zastopali mi, saj le tako ne bi več prihajalo do nesreč, ker smo veliko bolj sposobnejši kakor oni!« se spet prav ponosno oglasil Mond.

»In ne nazadnje parlament! Vse bi pometali ven! In zasedli vsa tista delovna mesta in tudi kaj dosegli, ne pa samo klepetali in nič naredili!« se je od nekod med njimi z basovskim glasom podvizal Andor.

»Bravo! Tudi za predsednike držav po vsem svetu, skratka, vse povsod nas bi moral nekdo postaviti, da ne bi bili samo delavci na cesti, ampak tudi vse drugo!« so si bili enotni …

Ja, še sreča, da samo v moji pravljici.

Pa srečno!

Palec

Neka družina je imela šest čisto običajnih otrok. A na svet je prijokal še sedmi, ki pa je bil vse prej kot tak. Velik je bil namreč le za dva palca na očetovi roki. Bil je živahen, vesel nadarjen, le rasel pa ni in ni. Zato so mu doma dali ime kar Palec.

Mati ga je morala voziti k posebnemu čevljarju, da mu je izdelal posebno obutev.

Enako je bilo z obleko – čisto majcene hlače, srajco …

Oče in mati sta bila zaradi tega otroka strašno žalostna, a sta si vsemu navkljub rekla: »Ostalih šest nama je Bog dal normalnih, zato morava tudi tega vzeti takega, kakšen pač je.« Na skrivaj pa sta vseeno utapljala v neutolažljivo žalost.

Štel je že petnajst let, velik pa le kot dva palca na roki. Velikokrat sta starša skrivaj želela, da bi umrl. A ker sta bila bogaboječa, sta vsemu hudemu navkljub to misel odstranila.

Nekega dne je mimo njihovega doma prišel cirkusant in opazil nenavadnega otroka, ki se je igral med kokošmi. Kmalu je sprevidel, da se bo dalo z njim več kot odlično zaslužiti. Stopil je v hišo in navezal pogovor najprej z njegovo mamo, potem še z očetom, medtem ko je bil mali Palec zunaj na paši s kokoškami.

Cirkusant je žalostna starša prosil, naj mu fanta prodata, da bo dobro plačal.

»Ne, prodala ga pa ne bova, čeprav je tak, kakšen je! Ne, pa ne,« sta se uprla starša.

»No, pa mi ga dajta samo v službo, deležen bo več kot odličnega plačila,« ju je še pa še prosil cirkusant. V to sta starša po dolgem prigovarjanju privolila.

Tako je mali odšel v cirkus. V njem je že prve dni zganjal take hudomušnosti, vragolije in akrobacije, celo palčne ognjemete. Tega ni tako spretno znal nihče. Kmalu je za to izvedel ves svet … in kamor so cirkusanti prišli, so si ga ljudje želeli ogledati. Cirkus je z njim res ogromno zaslužil. Palec je dobil neverjetno lepo plačilo, tako da je pomagal vsem svojim doma …

Starša sta si rekla: »Ta najhujša nesreča je za nas neverjetna sreča. Le kdo bi si želel še več!«

Tako še danes odlično živijo cirkus, Palec kot tudi vsi njegovi doma.

Mama in Al

Ko je Al končal prvi razred osnovne šole, je med počitnicami sam odgnal na pašo vso domačo živino. Najprej kravico, oslička, konja, ovci, kozico in nazadnje še kokoš Cilko, da se je ves ljubi dan pasla, kopala po pašniku in jedla in jedla.

Ko se je zvečerilo, je Al vsako žival spravil na njeno mesto spat. Le kokoš ga je na koncu nemalo presenetila. Po nerodnosti se mu je na tla pred kokošnjakom streslo nekaj pšenice, ta Cilka pa se je tako zagnala v raztreseno zrnje, kakor da ne bi tisti dan nič jedla.

Zvečer ga je na mizi čakala večerja – jajčna omleta. Še preden se je Al lotil slastne večerje, je mami rekel:

»Mami, vse živali sem napasel na paši, le naše Cilke ne! Ves dan je jedla, se pasla in jedla in jedla, in ko se mi je po nerodnosti raztreslo nekaj pšenice, je spet začela udarjati s kljunom, kakor da ne bi še nič jedla!«

Mama mu je smeje odvrnila: »Veš, Al moj dragi, nič ni čudno, če pravijo, da kokoš ni bila še nikoli sita!«

»Hm, potem naj bi znesla v zahvalo, ker je toliko požrešna, vsaj dve jajci na dan, in ne samo eno! Mami, prodajva to Cilko in kupujva jajca v trgovini, saj sem slišal, da na farmi kokoši sploh ne pasejo, pa vseeno nesejo jajca!«

Mama se na glas zasmeje in mu odvrne:

»Veš, dragi moj Al, res se ne pasejo, a ne znesejo tako zdravih jajc kot Cilka, in ker imaš rad jajčka in jedi iz njih, bom raje kupila vsaj še tri kokoši.«

»Kaj!« krikne Al, »potem nam bodo še pašo za ostalo živino, pojedle!«

»Ne, ne, ne bodo, boš videl, da bo za vse dovolj.«

»A tudi pšeničnega zrnja?«

»Ja, tudi tega bo dovolj za vse.«

In Al je dobil še tri kokoške, toda glej ga, zlomka! Cilka se je tako drla, da je od kokodakanja celo izgubila glas.

»No, mama, zdaj pa imaš tvoje tri kokoši! Cilka se dere, da jo posluša vsa fara!«

»Veš, Al, Cilka je že stara, prosila bom soseda, da mi jo pripravi za odlično juho.«

»A bo potem mir?«

»Prav gotovo!« mu odvrne mama.

»In ostale tri bodo ravno tako požrešne kot Cilka!?« jo ves zaskrbljen vpraša.

»Ja, ravno tako! Le s to razliko, da bova vsak dan pobrala iz gnezda tri zdrava jajca …

Maček in prebrisana veverica

Maček lepo leži na stolu pod košatim orehom z ogromnimi plodovi, ki jih zelo rade oberejo veverice. Zanje so torej čudovita ozimnica. Na spodnji veji se je nad mačkom tudi tisti dan nadvse jezila nanj veverica: »Stran pojdi, napraviti si moram ozimnico, ne misli, debeluh, da me boš pohrustal, kar vstani in izgini domov, jaz nisem miš!« je regljala.

Maček pa tiho, kot znajo pač mački: »Ti se kar repenči, mijav! Še bliže pridi, pa bom imel odlično večerjo, mijav. In kakšen lep kosmat rep ima, če ga ne bo kar za eno miš za zajtrk, mijav.«

Ni čakal dolgo, le toliko, da se mu je še bolj približala. Nato pa hooop … s stola na orehovo vejo, da jo bo zgrabil …

Navihana veverica je tako naglo odfrčala še dlje kot na sredo košatega oreha.

Maček, mijav, pa za njo, misleč: »Ne, mijav, ne boš mi ušla, dobro si boš zapomnila današnji dan, kdaj si mačkona jezila!«

Veverica pa, kot bi brala njegove misli, smuk prav v vrh najvišje orehove veje: »Kar pridi gor, bomo videli, kdo bo veverico pohrustal.«

Maček pa brž za njo in to na zelo nevarno vejo, za mačkona še psoebej.

In glej si ga, zlomka, ko je že skoraj priplezal do nje, je veverica, kot bi letela z letalom, smuknila na najbližjo smreko in z naslednjim poletom v ogromno duplino zelo debelega hrasta. Od tam se mu je, kot znajo veverice, sladko zasmejala.

Maček je divje skočil na spolzki orehov vrh, kjer mu je zdrsnilo, da je padal … in padal … in padel na tla.

Maček si je rekel:

»Mijav! Še sreča, da znam pasti na štiri tačke. Če bi padel na hrbet, bi bilo gotovo usodno zame. Ampak tačke me vseeno zelo bolijo, zato, mijav, bolje je loviti miši kakor pa prebrisane veverice. Čeprav me je pošteno razjezila! Ne, mijav, ne, tega se ne bom šel nikoli več pa pika! Mijav!«

Kokoška Roža

Ob nekem na pol zamrznjenem jezeru so se zbrali kraljevski pingvini, najrazličnejše račke, dva lepa velika pelikana in ob vseh se je z neke kmetije postavila še lepa bela kokoška, ker je imela na glavi rdečo rožo in rumen kljun, so jo po roži na glavi imenovali kar Roža.

Kraljevski pingvini so predlagali:

»Pojdimo se vsi drsat, nato pa plavat na jezero.«

Vse živali so se strinjale in so šle … Z njimi (ne da bi se zavedala, kaj ji grozi) tudi kokoška Roža.

Tristo zelenih medvedov, kokoška Roža je že na drsanju po ledu vsa ponorela! Začela se je dreti: »Kooo, ko ko ko daaaaaaaaaak kooooo kooooo koooooooooooooo kooooodaaaak!«

ter vsa prestrašena z razpetima perutnicama vedno bolj divje plapolala in se na vso kokošje grlo drla: »Koooooo! Kooooooo… koooo... kooooo... Koooodaaaaak!«

Še huje je bilo, ko se je znaša na jezeru brez ledu. Čofotala je z nogama in vsa premočena je na vso moč mahala z perutnicama. Kmalu je bila vsa izmučena, vleklo jo je v globino, tako da je na smrt utrujena komaj še dihala in spačeno kokodakala:

»Kvvvvvaaaak!Koooooooo! Vaaaaaaaak! Koooooo. kooooovaaaaaaaaak .koooooooo kooooooooo kooooooooo kovak kovaaaaaaaaaaaaaaak!«

Pelikana sta videla, da se kokoška Roža utaplja, odplavala sta do nje, jo s svojima kljunoma prijela vsak za eno perut in odnesla na breg

Čeprav je bila Roža vsa iz sebe, vsa noro prestrašena, vsa obupano zmešana, vsa premočeno zmrznjena in tega nevajena, se jima je zahvalila, ker sta jo rešila smrti, potem pa takoj! odfrčala domov v svoj kokošnjak, od koder se ni nikoli več vrnila, dokler je bila živa, (čeprav jo je mamljivo vabila družba) na breg na pol zaledenelega jezera.