Prebuja se jutro. Vstal boš, odšel na WC in potem prižgal cigaret, ga v miru pokadil in odšel nahraniti mačka. To oranžno bitje ti je čez noč grelo noge. Vmes si pristavil kavo. Najraje jo piješ z mlekom in sladkorjem. Muc v miru je hrano in jo poplakne z vodo iz fontane za male živali. Spet se namestiš na sedežno, prižgeš cigaret in srkaš kavo. Počasi boš pričel telefonirati. Vsake toliko iz opravkov po navadi pa kličeš prijatelje, kadiš in piješ kavo. Prebudila se bo mati. Pripravil ji boš kavo, sok, hrano in ji dal zdravila. Končuje se dopoldan, rojen je dan.
Zjutraj se prebudiš in pogosto je strah pred novim dnevom. Kdaj pa kdaj tresavica in občutek, da se boš zrušil. Pa opaziš mačka, ki te je vso noč spremljal in spal ob tebi. Pomiriš se. Vstaneš in mačku dopoveš, da se je začel dan. Sebi privoščiš kavo in cigaret. Kosmatinec dobi konzervo in svežo vodo. Po prvi cigareti je muc nahranjen in izpustiš ga iz stanovanja. Naslednjih pet ur bo preživel loveč ptice in kuščarje. Ti boš nadaljeval obred črne tekočine in cigaret. Prebudila se bo mati, nahranil jo boš in ji dal zdravila. Nato se bo grela ob peči, ti pa boš popil kavo.
Pokončno sedi in rep mu ovija prednji tački. Zazrl se je v ekran. Sodoben muc, bi lahko rekli. Spremlja odseve in prelive svetlobe na televizorju. Koliko uživa v glasbi, ne vem. Skozi vrata prileti žuželka. On spremeni smer pogleda in ji sledi s trepetajočimi vzkliki ek-ek-ek-ek. Izgubi jo, jo spet zagleda. Se namrdne in prične lizati kožušček. Čas bo, da se zlekne k nogam svojega človeka, se do konca očisti in v predenju zaspi. Televizor pa mirno prede v noč.
Kakor kaplje se zdi, kot nežno žuborenje vode. Slišiš kako se pretaka in ustvarja zvok. Ležiš v postelji in poslušaš nežno žuborenj tekočine. Zaslišiš strelo, kako udar tam nekje v daljavi in nato piš dežja po strehi nad glavo. »Tup« naredi in poleg tebe se namesti maček. Hladneje je v tej deževni noči in mali kosmatinček se stisne obte. Zvok vode vaju bo popeljal v spanec.
Sem maček, Miki mi je ime. Skotil sem se nekje na Pohorju in že mama muca me je naučila odpirati vrata. Sem zelo velik in oranžen. Zdaj sedim na oblačilih mojega človeka in ga gledam, kako o meni piše pesem. Sem maček, Miki mi je ime. Imam rad mojega človeka, ki mi daje hrano, me carta in mi nudi topel dom. Zelo rad imam tudi njegovo mamo. Ostarelo gospo, ki pozablja. Sem maček, Miki mi je ime in še vedno zrem v svojega človeka.
Moje življenje je kosmato. Ob jutrih me s pobožem prebudi moj človek in nežno zakliče moje ime. Pretegnem se. Duhovni ljudje so to gesto vključili v jogo. Zavedajo se, da smo mucki mojstri razgibanosti telesa. Iz spalnice svojega najljubšega člana družine se prestavim v svojo sobo, kjer dobim zajtrk in svežo vodo. Najem se in potem me moj najdražji pospremi do vhodnih vrat. Poboža me in se poslovi od mene. Jaz vesel, pohitim dnevu naproti. Nekaj ur bom preživel v naravi in lovil ptičke in martinčke. Prehitri so zame. Pa saj imam poln želodček. Tam nekje v začetku popoldneva se bom vrnil v svojo sobo, se najedel kosila, popil vodo in zaspal na stolu, ki sem ga okrasil s svojo dlako. Popoldan bom preživel ob dremanju in sprehodih po stanovanju. Cartala me bosta »moj, moj« in njegova mama. Kmalu bo večerja in potem spanec ob nogah, hrbtu ali na trebuhu drugega moje družine. Prvi sem jaz, saj sem muc in vladam stanovanju.
Poslušaš jih, ko govorijo o demenci in ti gre na bruhanje. Ponavljajo, da nas dementni naučijo potrpežljivosti. Ti spremljaš ostarelo mater, ki izginja v meglo in se vedno znova zalotiš, da bi, če bi imel orožje, verjetno repetiral pištolo in ji razstrelil glavo. Morda pritiska ne zdržiš zaradi lastne bolezni in dejstva, da kljub temu, da imaš sestro, ki živi v isti hiši, vsa skrb za mater pade nate. Če se uspeš glede situacije pošaliti, pomisliš na zlate ribice, ki naj bi imele nekaj sekund kratkotrajnega spomina. Spet pride v tvojo sobo in ponovi misel izpred petih minut. Odgovoriš kot papagaj. Mine petnajst minut in spet. In spet. Morda boš z leti sobivanja razvil sočutje slona. Iskreno pa upaš, da se njen čas dopolni čim prej.
Premaknil si kolesje. Danes so mamo obiskali s centra za socialno delo in ponudili pomoč. Pa ste se pogovarjali. Izvedel si, da sestra trpi zaradi mame, ki postaja vedno bolj odsotna. Mnogo let se ji je nabralo na osivelih ramenih. Trudiš se po najboljših močeh, a kljub temu da je zelo vitalna in živahna, ti je že dolgo jasno, da sam ne boš zmogel. Premaknil si kolesje. Danes so mamo obiskali s centra za socialno delo.
Dala si mi prvo luč. In me negovala. Bil sem varen in sit. Ko sem stopal po šoli, si me usmerjala v pisano besedo. Nato sem spregovoril sam. Minila so leta in sivina se plazi na moj obraz. Tvoja leta so skoraj pol stoletja daljša. Kot otrok sem te gledal kako siviš. Zdaj si vedno bolj nemočna in tema pada na tvoj duševni svet. Pogosto, ko ti govorim, gledaš v prazno in me ne razumeš. Nato te objamem in ti rečem: v redu je. A ti vedno bolj odhajaš v temo. Svojo glavo nasloniš na moje rame in se stisneš obme kot maček. Tedaj vem, da v tvoji temi še svetim luč.
Sedim v sinovi sobi in poslušam glasbo po njegovem okusu. Neki kovinski zvoki, ki me uspavajo. Ne maram glasbe. A ta žvenket mi je vseeno prijeten. Sva na sedežni in opazujem ga, kako prižiga cigaret. Vprašam ga, ali bo kasneje še kadil. Pravi, da ja. Nikoli se nisem vdajala tej razvadi in dim me moti. Ugotavljam, da so poletne noči s črički tople in se pozanimam ali ima med spanjem mir. Odvrne, da ja. Zanima ga, kako spim jaz. Odgovorim mu, da mi temperatura ustreza. Če bi ga vprašala, kakšno glasbilo žvenketa na radiu, bi mi dejal, da je to handpan. Rad ima glasbo, jaz je ne maram.
