Ženička z ruto na glavi se mi približa in me prijazno gleda. Prišla je do mene; stala sem ob steni gostilniške sobe, nekje na podeželju Avstrijske Koroške.
Po nastopu. Poltema, malo zadušno, segreto ozračje; šum kramljanja ljudi, ki posedajo in postajajo po prostoru. »Večer pesmi, proze in plesa« jih je predramil, razgibal.
Večer si je zamislil profesor, pisatelj, protestnik, aktivist, zdrahar, kritik, troublemaker: Janko Messner. Humanist. Za svojo pokončno držo je dobil avstrijsko državno odlikovanje. Zdaj stoji tam, obkrožen od svojih rojakov, živahno gestikulira z rokami, razločno oblikuje misli v pripoved ... ves angažiran, vesel, da je bilo dosti ljudi in da še kar postajajo, ostajajo, se družijo.
Jaz negotova, s svojim izraznim plesom, avtorsko pobarvanim, tako drugačnim od videnega v tem prostoru. Meni tujem, a nekako domačem. In zdaj ta Korošica in njen stavek. Še danes mi odzvanja, 50 let je vmes. Ostal mi je v območju nekje v možganih ali srcu – ne vem ... še nevroznanstveniki verjetno ne vedo.
Besede in obraz – pravzaprav cela postava. Pokončna... mirne, premišljene, mehke poteze , oblike, besede. Ona. Ni šla po nastopu takoj domov – prišla je k meni.
Stopila je k meni in mi te besede izrekla, v svojem narečju, razumela sem tudi če bi bil tuj. Zaradi tega prihoda, pogleda, povedka – plešem. Rada plešem. Rada nastopam. Vztrajam; se mučim, mečem se po betonskih tleh, v ledenih dvoranah vadim, v prahu tja v polnoč in čez.
kamen, skala, marmor, zemlja, trava – povsod
Razbolelo telo trpi, a bolečina ima smisel. Boža dušo. Kot besede Slovenske ženice v majhni avstrijski vasi.
Živeti, živeti je smisel človeka – je vzkliknil Srečko Kosovel.
Tudi Kocbek, mojster besede – je v nekem času bežal od besede– ko se je potapljal v svoje duševno stanje – tako močno je čutil svojo konkretnost, tam, v gozdu, v bunkerju.
Slikar Jakopič pa: »... za življenje so potrebna tla ...«
Rajaj, rajaj – govorijo oči moje gledalke .
Njena gesta je žitek in bitek človekovega bivanja na tem svetu.
