Preprosto bi ji hotel podariti svoje darilo. Ko jo je videval občasno, ko je prihajala na pošto, kot k njemu, in kupovala predvsem znamke B kategorije in vsakič povprašala, ali imajo samo velikonočni motiv na znamkah in ne morda njenega; seveda se je šalila pri tem, kakor se je tudi takrat, ko sta se prvič srečala, ona pred šipo, on za njo, ko je ona kupovala in on prodajal, vsaj tako, da je hotela poslati pismo nekemu svojemu prijatelju, ko nihče skoraj več ne pošilja klasičnih na roko spisanih pisem, ko vse, skoraj vse, vsaj začetek, ki je včasih najpomembnejši, odločujoči, opravijo dandanašnji SMS-i. Prav tako se je prvič pošalila ali si privoščila šalo z njim, ko je rekla ali pripomnila, da bi rada poslala letalsko, ko te storitve že leta nimajo več. On je samo nekoliko debelo pogledal, njo, pismo in nato sprevidel, da se ona šali. Tako ju je že takoj na začetku povezala kot neka »nevidna vez«, ki je ni kazalo kar tako prekinjati. Toda vmes se je vrinil čas; spet se je oglasila pri njem in ne; kot da bi hote pozabljala nanj in se nato spet v nekem navalu ali potrebi spomnila nanj. Pa tako ni hotel biti kot neka plišasta igrača, ki se v navalu nagnjenj prime v roke in se spet v stanju naveličanosti odloži na neko polico. Toda naključje je hotelo, da sta se srečavala nekaj po peti uri zjutraj, ko je ona odhajala z mestne postaje od avtobusa, ki jo je tam odložil, na svoje mesto v svoji službi in je morala kos poti prepešačiti skoraj preko celega središča mesta na povsem drugi konec, in je on prihajal naproti z železniške postaje, ko se je očitno tako zgodaj pripeljal z vlakom v svojo službo na pošti v središču mesta in je prav tako moral prepešačiti predel v obratni smeri. Kot da bi se zmenila, kar se seveda nista, sta se srečevala zjutraj. Najprej je ni hotel pozdraviti, ko sta prečila eden mimo drugega, kot da se ne »poznata«. Malo ji je zameril, da se ne oglasi pri njem na pošti, da bi kupila vsaj in še znamke za na pisma, ko je pošiljala rešene križanke, zato, da bi prejela kakšno nagrado, vsaj simbolično v povračilo za svoj trud pri tem. Pa je nato ona prva pozdravila, in najprej je obotavljajoče, skoraj jecljajoče odzdravljal; nato pa sta že prešla, vsaj ona, od dobro jutro tudi na dober dan – hkrati. In se je nekega dne odpravila spet na pošto po službi, spet da bi kupila znamke, toda on je bil potuhnjen za šipo, za steklom in do vrha naložen s paketi in tekočimi pošiljkami, tako da jo je postregla njegova kolegica, ko je še prej rekla: »Stopite sem, prosim, še k temu okencu!«. Pa je ona morala iti mimo njega in ko sta se srečala z očmi, komaj opazno, je poslal nekaj skoraj sovražnih puščic k njej, toda ko je kupila in odhajala, ji je rekel »Nasvidenje«, pa čeprav je bil pogreznjen za svojimi opravili. In se je ona, kar neka neznana sila jo je vlekla k temu, vrnila do njegovega okenca in se zaslišala reči: » Prišla sem Vas nekoliko pogledati!«. Ker »koliko« pa človek lahko pogleda koga; ali ga pogleda ali pa ne; smešna, kot se je zazdela tisti hip sama sebi, toda besede so bile že izrečene.* In to ga je navdalo s tem, da mu je ona, kot češ, »vrgla rokavico«, da morda hoče več, kot samo zgolj pozdravljanje in odzdravljanje, pa se je odločil, da ji nameni kupiti in podariti – dar, darilo. To naj bi bil droban prstanček, pravi, ki bi bil znamenje neke njune kar trajne pozornosti, ki se je kot nit kar vlekla, kar vzdrževala. Toda kdaj ji ga izročiti. Spet je obsojen na čakanje. Vmes, ko se srečujeta, zjutraj, ji ga ne more kar izročiti v roke, kar brez besed, kot kakšen avtomat. Zato se je odločil, da pretehta vse možnosti ali priložnosti, ko sta se srečavala, da jo kje počaka. Pa se je spomnil, da sta se srečavala tudi, ko je odhajala po službi, spet ko je prečila pol mesta, da je odhajala v nakupovalno središče. Pa se je usedel na klopco ob poti, ko je prihajala mimo, da bi tako hkrati počakal svoj vlak, kajti vezan je bil na obmestni prevoz ali promet, da bi prišel spet domov iz službe. Hkrati pa naj bi to bil čas, ko bi se ji približal. In res je nekega dne prihajala, toda šla je po zunanji strani ali nasprotni strani poti, tako da bi se, ona, morala zadreti »Dober dan« in morda stopiti k njemu, kar pa ni storila, ko bi naj prečila potko samo zanj, ko je buljil v svoj telefon, kot da je prilepljen nanj. Vsaj s pogledi, a ne tako, da ne bi zapazil, da je odšla mimo in to brez pozdrava. Toda ni obupal; škatlico je vsakič otipal v svojem notranjem žepu bunde, kot da se hoče prepričati, da je še živ, vsakič znova. Drugič se je namestil na klopco v samem nakupovalnem središču in to tako, da je predvidel, da se bo pripeljala po tekočih stopnicah navzgor, točno njemu skoraj v naročje. Bolj(e) se ne bi mogel namestiti v središče njenega pogleda. Toda ona, ko jo je zares zagledal ob ali na vznožju stopnic, se je pripeljala do vrha in odšla odločno mimo njega v trgovine, kot da ga sploh ne bi bilo.*Toda ni izgubil upanja; morda se spet »(po)vrne« k njemu, kar tako, z nerodnimi besedami, tudi nerodno izrečenimi, (še) kdaj. Vsakič otipa škatlico v svojem notranjem žepu, kot v svoji notranjosti »otiplje« besede, ki bi ji jih rad izrekel, ko ne bi bilo te grozne hitrice, hitrosti, ki je »vse« omogočila in hkrati onemogočila, onesposobila. On in njegov »prilepljeni« pogled na mobi.(!) Toda s tem prstanom bi ji daroval, majhen kot je bil in morda ozek, celo morda preozek, kot znamenje majhne pozornosti najprej, širjave noči, tiste, ki se prevesi v zgodnje jutro, morda prav ta trenutek s tem darom. In kamenček v njem bi bil teman sprva, toda s pogledi, ki bi jih ona uperila in uperjala vanj, bi tako loščila kamenček, da bi se pričel svetiti, morda v odbleskih njenih oči, ko bi ona, noč, postala stvarna kot rano jutro, ki je kot na dosegu roke, kar ona ni. Morda bi on izbral takšen kamenček, ki bi v sebi nosil ali združeval oglašanje teh redkih dreves, ki so še v mestu ali mestih ob poteh/ob potih; morda ščebet jutranjih ptic, v njih, v teh drevesih, ki ti vendarle dajo vedeti, da si to ti, ki hitiš in ki boš morda v tem dnevu prejel tudi kaj lepega, ne samo skrbi, pa pri tem ni mišljen dar kot samo pravi dar, tudi v prenesenem smislu. Morda pa je v tem kamenčku kot tudi prstanu kot celoti lahko da vdeto slovo vsaj ene od zvezd, ki se tako s svojo svetlobo, vdeto ali pripeto v tej tem(n)ini, poslavljajo od te noči in se bodo priglasile na mimohod na »pisti«, svoji modni brvi, ko bo spet prilika za svojevrstni mimohod. Popestriti temino s svojimi svetlobami, kot da bi se rokovale z njimi, kot da bi si izmenjale svoje dlani z dlanmi noči, temin, kot je ta prstan v njegovih rokah in se še ni izmenjal z dlanjo nje. Vse to bi vdel vanj, v ta prstan, kot znamenje, da je v njegovo jesen vendarle pokukala pomlad. Z vsemi svojimi svetlobami in tudi temnostmi, kot so prelivanja v tem kamnu, njegovem, za spremembo, - srcu.*Morda mu, »kdaj«, uspe, kaj več, ko(t) le »Dober dan«.(!)
BLIŽINA
Opazoval jo je že dolgo. Kako zgodaj zjutraj vsa oprtana s torbami in nahrbtnikom na hrbtu, kot je sedaj modno, malo po peti uri zjutraj, vstopi skozi polzeča vrata v postajno čakalnico in vstopi k avtomatu za kavo, si sname vse torbe, tudi nahrbtnik s hrbta, iščoč vso večnost po njem, kot da koplje tam, nekaj, potegne nazadnje denarnico na plano, išče naslednjo večnost po njej in navsezadnje najde drobiž in to je 35 centov, da vrže v režo na kavomatu, da se le-ta oglasi s svojo šuštečostjo/da ta zašušti, od nekod se pristavi lonček za kavo in se napolni z vsebino, za katero ona pravi, tako pri sebi, da je najboljša kava, ta postajna kava, ko jo je vendarle samo za dva, niti ne, poštena pljunka. Ona, tako oprtana, gre seveda zjutraj na delo v službo, on pa je prav tako oprtan z vsemi punkli, toda ne gre na delo, čeprav nekje vendarle (le) gre. Je namreč potepuh, ki prespi sedaj v letnem delu leta v bližnjem parku in vidi skozi redko vejevje do postajne čakalnice, kjer jo zagleda vsako jutro, ko se on šele kobaca iz svojih odej, s katerimi se pokrije na prostem. Celo k njej pride, čisto blizu, ko je ona v postajni čakalnici, zato, da bi bil v njeni bližini, ko je vsa dišeča in urejena, sproti vsak dan z make upom; tudi on je dišeč, toda v drugačni smeri. Kdaj se je pošteno skopal, niti ne šteje ali pomni več. Toda tako je blizu njej, da se dela, kot da čaka, da bo ona končala s kavo na kavomatu, da si nato postreže z njo, s kavo, tudi on, z drobižem, ki ga sproti izprosi na ulici. Malo se še dela, da se mu »mudi«, ko se ona tako obira s to svojo željo po kavi, iščoč in kot izkopavajoč drobiž po svoji denarnici.*Njegova lokacija, ki jo ima na ulici, je osrednja ulica v mestu, nekje v kotu med knjigarno, parfumerijo, kako »značilno« zanj, ko je on posebej »dišeč« in je »odprta knjiga«, ki bi znala o marsičem spregovoriti, ter trgovino z oblačili, ki so jo v kratkem (po)zaprli. Postavi se kar pred njo, pred enobarvni papir, s katerim je prevlečena vsa izložba bivše ponudbe, ki je sedaj ta, da je zapisano: »Prodajamo lokal!« ter telefonska številka. Tako se on še bolje vidi, ko stoji pred njo, pred to izložbo, in ima svojo čepico v rokah. Tako se je že navadil na svojo vlogo, da niti ne prosi več, pač pa samo moli čepico pred seboj in nemo čaka ali pričakuje, da bo kaj padlo vanjo, od mimoidočih. Kar glavni, osrednji »tok« ulice se sprosti po njej ali njih, teh ulicah, in je tako on osrednji (pre)del tega dogajanja. Vsaj enkrat v dnevu je »osrednji tok« nečesa. Začne obratovati/uradovati zgodaj zjutraj, takrat ko bi lahko prijel nebo na vsakem koncu »svojega« pravokotnika za njegove škrice in jih potegnil, vsaj tako, da bi se nebo »spotegnilo« skupaj in bi ga ponudil v svoji čepici, kot svojo ponudbo vsakemu, ki pride mimo. Ko je gesta za kaj ponuditi v nečem skoraj popolnoma ista, kot kaj izprositi od koga. Samo da sta dva pola, kot vedno v življenju, v življenjih, samo odvisno na katerem koncu si. In on je sedaj na osrednjem, tako da, zdi se, kot da ima moč v sebi, ko se je že tako navadil, da se izpostavlja ali je izpostavljen, da bi lahko, četudi, sklatil nebo »z neba« in ga ponudil, čeprav ali četudi, - njej. Ki jo vidi tako zgodaj zjutraj in nato po drugi uri, ko pride v osrednjo trgovino, po zaključku dela ali službe in pride kaj kupit spodaj, on pa ždi na edinem prostem stolu zadaj za praznim pultom, ki je bil v delovnem času, torej od sedme zjutraj do tretje popoldne zaseden s prodajo, ali knjig ali pa izdelkov domačih kmetov; kot nekakšna tržnica v malem. Delovni čas se je tako »iztekel« tudi zanj, da se lahko umakne »s ceste« »na varno« in gleda v svoje pošvedrane čevlje, sedeč tako na sposojenem stolu, ali pa v tla. Vidi jo, njo, tudi enkrat v mesecu, sedaj si je to že zapomnil, ko gre med dopoldanskim časom po tej glavni ulici, od enega konca mesta k drugemu, najbrž gre k zdravniku ali na pregled; tudi to sedaj on to »ve«, ko ima naštudirane že vse ljudi in značaje, saj ima čas, malo pa tudi nos za to.* Kot da bi si oprtal nebo, ki se je medtem že popolnoma zjasnilo, nase, na svoj hrbet, in ga tako v mislih »nesel«, zato, da bi oddelal svoje delo in vsaj nekaj po zaslugi zaslužil, da mu ne bi bilo samo dano v dar ali zgolj izprošeno od drugih. Oprtal bi si nebo na svojih plečih, kdaj, kot da je sodobni zaobrnjeni atlant, ko ga »atlas« opominja vsakič nad njim, nad seboj, da bi rad bil nošen. Morda s »tem delom« vpliva na potek samega vremena, kajti to počne vsaj s svojimi mislimi, edino orodje in orožje, kot predmet in tvarina, ki sta mu na voljo. Ter čas. Tega ona, zdi se, nima na pretek, ko niti delati ne zna z njim. Tako je opaziti, ko se toliko obira pri svojem iskanju drobiža; toda ali zna delati z njim – on? Za sedaj bi že moral trditi, da se je tega »do dobro(-a)« »naučil«.* Prejšnjikrat enkrat pa ga je ogovorila, ko sta tako stala blizu zjutraj eden zraven drugega pri kavomatu, in se je ona delala, da ni zaznala »vonja« po njem pri sebi zaradi te neznosne bližine, pa ne zaradi tega. Namreč ponudila mu je, da ima zanj malico, ki je ostala, resda od včeraj v službi, ki naj bi jo pojedla ona; toda se je, rekoč, spomnila nanj, da je gotovo lačen, ko tako celi dan postava na ulici in prosi. Česar mu sicer ni omenila, toda ponujeno malico pa mu je tiščala pod nos, kar precejšen kos pice, lepo zavit v zeleni ovij/ovoj, kako ozaveščeno in še ekološko. V svojem življenju je doživel že marsikaj, zato niti ni bil toliko presenečen, že iz navajenosti; toda po malem pa je vendarle bil. Kar hitro jo je zavrnil, češ, da ima vsega dovolj, da je celo sit, takole zgodaj zjutraj in se je še potipal/potrepljal po trebuhu, rekoč in nakazujoč s to kretnjo, da je ta poln, celo prepoln. Toda ni bil preveč prepričljiv; ni se namreč pustila odgnati kar tako. Še enkrat mu je ponudila, rekoč, da ga naj nikar ne odvrača to dejstvo, da je pica mrzla; morda mu uspe kje izprositi, – pogreti jo. Toda še enkrat jo je zavrnil in tokrat odločneje, čeprav se ji je nekje, kot se je zaslišal, celo zahvalil za ponudbo. Ona je nejevoljno in vidno razočarano, ko je pričakovala, da bo hlastnil po ponujenem, spravila spet ovoj v eno izmed torb in razočarano odšla, brez da bi počakala, da vrže kovance v režo in da se »ponudi« kava iz kavomata.*Zdi se, da je tokrat nekoliko teže »priklical« noč, da se je njena »plošča« zamenjala ali izmenjala z dnevno, ko se znoči, ko se prežene obelodanjenje. Kot da bi on imel »vplive« pri tem, ko vleče niti, pajčevinaste, pa čeprav iz svoje puščene brade, ki na momente že sivi, zato, da bi potrepljal tako »prijateljsko« s temi nitmi dan po »rami«, češ spelji se in napravi prostor njej, noči, da se lahko vsaj delno poskrijem in tako vsaj malce »zaživim«, da mi ni potrebno več biti na pozornici, ko sem to ves dan, vsem na očeh, ker jaz sem namreč v tem času Bog, božanstvo samega sebe, ko je nebo samo »moje«. Čeprav ves čas, tudi podnevi. Toda z nočjo se lažje dogovori s pravim Bogom, da mu prepusti prvenstvo nad svetom, vsaj preko pajčevinastih misli, ki, tako je videti, izhajajo iz njegove brade, ne več toliko iz glave. Vsaj ponoči je Bog, čeprav seveda ves čas – samo samega sebe. Tako preprosto, kot vdeneš drobiž v režo; toda drobiž moraš imeti; za kar koli.
NOČ
Kot da se približa ona, noč, tako, da je v obliki snežinke, ki je vsa nekako razpotegnjena, kot lokalni deževnik, ki pade (i)z neba, tako, da je videti kot osrednjo lučco, kot nekakšno regratovo, a nočno, v noč(n)em travniku, ki ima svetlečo puščico, točko, v sebi, ko pada in ko se zaobrne v vodoravni smeri, tako da vpade vodoravno v oko, kot snežinka, ki zamegli pogled, a ga ta ne; sede na trepalnice, ki tako pobelijo, v svoji črnini. Toda zremo na njo, noč, iz neke kuhinje preko celega prostora dnevne sobe, ki se iz kuhinje kar nadaljuje tja k oknu, skozi katerega sneži ta noč. Vsaj njena vodoravna različica. Toda tu je tudi navpična. Kar, zdi se, da je pripotovala po dimniku, kjer je zlasti v kuhinji zaslutiti s sluhom, ko kot zuji/zuja v stebru, ki je najbližje strehi, kajti v najvišjem nadstropju v bloku smo in smo uho pretisnili/pritisnili k tem stebru, pa niti ni bilo treba, ko tako iščemo oporo za nas, za v noči, ki smo si jo oprtali, še z njeno navpično različico, pa nas zato nekako zanaša, zato rabimo to oporo. In tako pripolzi do nas njena navpična različica, po sluhu, medtem ko vodoravna – po vidu. Tako se približamo tej noči. Ki svet(l)i v nas, ko nam je v tem kotičku kuhinje prijetno tako zreti na noč, ki se (za)zdi tako prijetno topla in pa – domača. Nič tujskosti ni v njej, čeprav je seveda – vsakič drugačna, ko se gospodična balerina, noč, dotakne tal, preplesujoč in priplesujoč izpod neba.*Noč, tokrat drugačna, vsa v zgodnji fazi, medtem ko je bila prejšnja v prejšnjem pasusu opisana kot v zrelejši, zgoščujoči se. Približam se ji tako, da se dotaknem ožarjenega pasu neba, ko se večeri in se v tej stopnji večera noč počasi prepaja z dnem (dnevom) tako, da se pasovi bijejo med seboj, kateri bo prevladal, namreč pas (od) noči, medtem ko je na Zemlji vse vidno/videti tako spokojno, tako z zemlje opazujoč nebo. Kar zasvetlika se od teh boja/bojev teh bitk, ki se bijo očitno z meči, četudi od zvezdinih krakov ali utrinkov, tako da se svetloba od tega zaseka med nedrja noči, tako, da se ta nedrja premenjajo z robovi in so tako ti robovi svetli, medtem ko je osrednja – črnina. Tako se večeri in lastnosti tega, lahko pojava, so dobro opisane ali zavzete/povzete v besedi, ki se glasi: Tenebrae, tenebrarum. (Tema.) Mogoče malo k vsemu skupaj doprinese, namreč k menjavi ali zamenjevanju svetlob in temin, osrednjosti in robkosti ali obrobja, - dejstvo, da je to množinski samostalnik.*Noč, ko se sprehodim do svoje službe, nad menoj, ki se poslavlja, jemlje slovo, in jaz s svojo skodelico, v katero sem nalila noč iz postajnega kavomata, ki je sedaj kar kot nočnomat/nočni-mat ali noctimat, da si postrežem z njo, četudi tako, da jo izpijem, tokrat po kapljicah, ko ni »izpita« zares, tako, da bi jo, tako denimo, s svojimi težkimi, pretežkimi sanjami. Noč, ki se boči nad menoj, ko šele vstopam v vmesni prostor med nebom in Zemljo, ko mi zamežika, pa ne z zvezdo, pač pa s svojo temino.*Take podobe noči, ki jih shranim v svojem albumu, herbariju, posebnem, tako v mislih, ob vsaki priliki, ko je oko fotoaparat in je fotografija najbolj oddaljena misel, a še vedno v glavi, lahko pa tudi na najbolj oddaljeni točki na telesu od neke na nebu. V noči, kot v dnevu. V noči dneva, kot v dnevu noči.
ROKA
Kot da je vzpeta kot znak v pozdrav, z odprto dlanjo in pokončnostjo. Toda tako se vpleta dlan, kdaj pokrčena, kdaj razpeta, kot da bi gledal vrtničine liste pri njihovem izpovedovanju posebne zgodbe, ko se razcvetajo. Kot da bi s to ali tako roko posebej preprijemali zrak, kot da posebej sonce in nekje luno, na splošno – nebo. Kot poseben oprijem, poseben prijem – je to. Pa je roka takšna, da lahko posebej prime noč, se jo oprime in tako pričara črno vrtnico, ki ima v sebi z(a)vrtinčene zvezde; kot posebni posut(i) prah na robovih cvetov, kot posebne ali posebno pritrjene bunčice. Kot lastno nebo v rokah, ki ga lahko vidiš, ki ga lahko zaslišiš, ki ga lahko, ne nazadnje, tudi poduhaš, prav s pomočjo te ali take roke. Tako je ta iz mesa, kosti in kože, tudi krvi. Šteje se, da je iz treh snovi, in tako tudi trojno podpira nebo: pri soncu, luni, zvezdah in ne nazadnje, kot je kri četrti del, postaja ali ostaja kot četrti (pre)del tudi – noč. Da jo ta roka lahko, četudi, odtrga od preostalega predela. Življenja.*Toda nekoč je naredila napako, kot jo lahko nebo kdajpakdaj, čeprav vemo, da se ono ne (z)moti nikdar. Kot se tudi ne roka. Toda hudobni glasovi so prišepnili roki, ki ima kar naenkrat tudi ušesa za prisluh, ne samo za posluh, življenja, da je treba določen CD odvreči v smeti, zato, ker je škodljiv, tako po barvi, kot po sporočilnosti, kot po avtorjih. In roka ga odvrže v smetnjak, ki je ves prazen, tako da ta CD trči ob tla smetnjaka kot posebna belina ob črnino. Kot udar sanj ob trdo realnost življenja.*Roka, ki zagrabi/potegne/poteguje/izpreteguje/povleče za plasti neba tako, da se izvije vrtnica izmed njih, teh plasti. Toda roka poteguje tudi za plasti noči; to je negativ prejšnji vrtnici, njegov/njen »tihi« posnetek, antipod.* Roka, ki je orokavičena tako, da se iz nje razpleta sila življenja, ki hoče priti na dan iz telesa, iz misli, morda, zato si je izbrala to roko. In naenkrat se prevelika sila skuša izviti iz tega telesa , prevelika za to roko, zato (za)boli. Kot da je naenkrat ujetost mesa v kožo in oprtost ob kosti – premalo, - preozko, pretrdo za to življenje. Roka se ne more izraziti na takšen način, ki/ko je povezan z bolečino. Ali pa se na takšen način ravno lahko. Kot da bi prsti imeli ob sebi posebne opornice iz kovine, iz pločevine, tako obiti, ki tako skušajo preprijemati – življenje.* Pa se iz(med) prstov, ki so obiti s kovino, nekje s pločevino, kot kovinska roka, ki zaobjema/zaobjame življenje, tako, da so neizprosni pri svojem oprijemu ali preprijemu, tako da se vrtnica, ki je prevlečena s temi prsti, ki pomenijo njene cvetne liste, ne (z)more razcvetati, zato pa se njena življenjska sila, ki se nekje mora izživeti, razživi tako, da pronica vmes med temi kovinskimi trakovi, ki se po drugi strani še zauvijajo v središče cveta. Tako se izbija ali vzbuja svetloba vmes med temi prameni, pa tako vrvi tudi v notranjosti cveta od te sle, sile. Tako se izoblikuje zaradi tega na drugi strani cveta kot obstret, ki je lahko nadaljevanje v liste, v deblo, v steblo, v koreninje, tako da navsezadnje zaradi zatajevane sile nekje, na drugi strani, iz vrtnice požene – drevo. Tako iz te roke, ki ima tako po eni plati zatajevano silo v sebi, po drugi pa tako izraženo, izoblikuje volja ali želja po hoji, po tem, da bi se telo vendarle nekako gibalo. In tako to telo, ki poseduje to roko, navsezadnje – shodi. Tudi zato telo (s)hodi; zaradi bolečine, ki se je pričela v neki, lahko rečemo, da bionični, kar je roka vedno bila, - roki.*Roka, ki podrhtava, ki drhti, ki drgeta, ko preprijema/ko poteguje za škrice, za vogale »ploskve«, – tako dneva kot noči.
VOGALI MESTA
V nekem jutru kot da potegujemo za prvo oglišče mesta, ko s pogledom zatavamo morda po dolgem hodniku, ki ga izposlujejo stavbe, ko v svojem koridorju, v svojih nedrjih, (o)hranijo svetlobo. Kot da bi ta morala biti hranjena na tak način, da bo lahko nato sonce zasijalo iz nekih svojih pra-gnezd. Pa nato umerimo črno, kot je/se beli dan v svoji notranjosti, da nato podpremo svetlobo, ko se (z)noči. To je naslednji vogal mesta. Tako je videti, kot da bi imeli pred seboj zobovje, lahko neke živali, morda psa, da poudarjamo/poudarimo zvestobo njemu, - mestu, pa se tako belo zobovje zagrize naprej v noč, da zato (p)očrni, pa noč pobeli, ko je deležna kot meso najbolj tega ugriza, pa zato pobeli njeno meso najprej kot posledica sile ugriza. To je poslednji vogal mesta.(?) Kot da imamo mesto s samo tremi vogali? Ne, seveda ne. Podržimo kot s svojimi pogledi premico, ki se v krogu začrtava ali očrtuje mesto, tako da ga v celoti zaobjame vase, kot šestilo, ki ima nekje oporo zato, da lahko v cerkvenem zvoniku mesta, denimo, podržimo premico, ki pluje, ki zatava, ki se očrtuje naokoli, zato, da nariše krog, ki je naslednji, - četrti, vogal mesta. Vogal, ki v svoji krožnosti zaobjame vse prejšnje – vase. Tako dobimo vizijo svojega lastnega mesta, začrtano nekje v zgodnjem jutru, da jo lahko nato po širini radija ocenimo pozno zvečer, ko se utrne poslednja zvezda. Lahko da samo v obcestni svetilki.**
