V mukah sem,
a komaj najdem kaj krivde pri sebi.
Boli! Tišči!
Ne razumem,
zakaj me ljudje izsiljujejo,
ne vem, kaj naj jim dam,
kako naj se še ponižam,
ko sem ves utrujen in bolan.
Ne vem nič.
Boli, stiska,
razčlovečuje me.
In razmišljam,
kaj me podtalno muči in ponižuje.
Bog mi daje veliko dostojanstvo poteptanega.
Vem, da me težko gleda tako izmučenega.
Trpi z menoj, da bi me rešil.
Jaz pa vidim rešitev
le v njem.
* *
Mir bo zavladal povsod,
ne bo več ne pomislekov ne strahov.
Vodi nas tako, da bomo šli prav.
Vse bo v ljubezni do vsega.
Tišina, mir in polnost.
Čisto bo.
Kmalu bo.
* *
Utrujen starček pričakuje noč.
Po telesu mu misli mrgolijo,
misli, ki prinašajo rešitve.
Ne more spati, vse ga boli,
glavobol mu zamegljuje misli in oči.
Po nebesih hrepeni.
Pozabljenja si želi.
In zaupa.
* *
Mislil sem,
da se mi zunanji in notranji svet
odvijata mimo tebe,
a ti si nad obema
in veliko pomembnejši si.
Od zgoraj gledaš, kralj vesoljstev,
in vidim,
kako je dogajanje v meni neznatno.
Včasih te prosim za manj trpljenja,
a le ti veš, kaj je prav.
Vseeno je, kaj je na zemlji trenutno.
Dogaja se drugje.
Više.
* *
Ne bi bilo trpljenja,
če ne bi bilo napak.
Sanjam o lepoti.
Ne bi bilo mojega trpljenja,
če ne bi bilo pravično zame.
Čakam na pomoč,
na olajšanje,
obljubljeno v svetih stihih.
* *
Nasilje boli. Razkraja dušo,
ko sama niti ne ve, kaj se ji dogaja.
Suši se od pomanjkanja ljubezni,
od iztisnjenih sokov ter popite moči.
Zajamejo jo tesnobe,
vedno manj zmore dati,
dokler popolnoma ne odpusti.
* *
Skušam ujeti celosten pogled
na svojo preteklost,
ki ni nikoli bila samo moja.
Bog pripravlja prostor zase,
sam se umikam,
da bo imel še več prostora.
Starost je prišla kar nenadoma.
In se manjšam. In razmišljam in izročam.
Spravo iščem. Mir.
In kak lep trenutek.
Kako lepo pesem,
polno grenkobe, ker križ boli,
a tudi polno rešitve.
IMAVA SE, A SE NIMAVA
* * *
v gosti težki zimski megli živijo
moški obrnjeni navznoter
v obrisih visijo izpod stropa
pripeti nekam pod nebo
razvešeni kot slapovi odlikovanj za pogum
v nikdar napovedani in nikdar končani vojni
za pozornost
še pred pomladjo so vzleteli
nesrečno drobni
kakor sipki prah
ki ga prinaša z juga
prozornost nosijo v krilih
skritih v aktovkah
z eno roko na rapirju
z drugo stegnjeno v pozdrav
vsak čas se lahko začne
vsak trenutek izbruhne
petelinji ples volkov
ženske medtem pijejo kavo
in kramljajo o vremenu
* * *
prehodil je morje rumenega cvetja
ogrnjen zgolj v plašč dvomov in skrbi
domov bi ga nesel
če bi znal po straneh neba
najti nazaj
pristavil bi kotliček k ognju
melise natrl vanj
in srebal tišino pred vrati
prebrodil je šotno ravnico
razmočeno vso
in blatno
da bi še zadnjič
umeril korak
proti soncu
povesil glavo
in šel
za
* * *
imava se, a se nimava
sva in nisva obenem
v zlato posteljo sem te položil
tisti večer, ko se je na novo rodilo
in te na bokih zazibal v sen
privila si se k meni
vsa sivina je izginila
le še noč nama je brlela v popotnico
in klicala jutra
zunaj je šelestelo listje
kakor da bi mrmralo
imava se, a se nimava
sva in nisva obenem
v zlato posteljo sem te položil
ti razpletel lase in jih pustil,
da so se razlili čez škrlatno posteljnino
vso potno sem te pospremil v sanje
in te zjutraj s poljubom prebudil
zunaj so vzletale ptice
in v žvižgih ščebetale
imava se, a se nimava
sva in nisva obenem
med svilo zlate postelje sem te položil
opojno vso, trepetajočo
jutro naju je plašilo s praznino
in plejado predirljivih pogledov
prav vse se bo moralo zgoditi zdaj
rojstvo, življenje in smrt
imava se, a se nimava
noč je edina priča tej svatbi
celjenju še nezadanih ran
edinca bova povila z zarjo
shiranega, bolehnega otroka
ki mu bodo z prvih vdihom štete ure
in nama bo ostal kot kup neprepoznavnega pepela
imava se, a se nimava
bila sva
in nisva
CIKLUS PREMAGANA TEMA
* * *
Kljub vsej megli in temi
mi je vse jasno. Jezus živi!
A bolj ko ga prosim za mir,
bolj me vse boli.
In bolj ko zaupam, težje je breme.
Bog razporeja trpljenja in veselja
tako kot je prav.
In mi daje moč,
da prenašam krute dneve.
* * *
Zleknem se, začutim bolečine in težo,
ki me hromi in razmišljam,
da sem vendar še živ.
Pridem do misli,
da je breme zame pretežko.
Zavem se, da sem podoben Kristusu
in da je dovolj počakati.
* * *
Nekdo je nametal breme name,
kot da bom živ pokopan.
Zdaj me breme tišči navzdol,
nič ne morem in tišči do bolečin.
Dovolj je teže za vsak dan posebej.
Dovolj bo, da vzdržim, da počakam.
* * *
Stisne me do bolečine.
Sklonim glavo in razmišljam,
če to dopušča Bog.
Tema zapikuje hude misli v mojo glavo,
ta začasna in premagana tema.
Stiska mi telo in tlači glavo.
Čakam, da preneha, ker vedno preneha
in bo nekoč prenehala za vedno.
* * *
On me razume, da sem še živ,
da bi rad izlival pesmi kot do sedaj.
In čakam potrpežljiv,
sem pa tja napišem pesem
v svojih bolečinah,
ko me tema hoče premagovati.
Pustim vse skupaj Bogu in čakam.
* * *
Poleglo se je.
Storilci so kaznovani,
žrtve so zadihale Božjega duha.
Zdaj je vse jasno.
Kdor se je pokesal, je sprejet.
Kdor je trpel, ne trpi več.
Nasilne in ošabne peče vest,
ker niso prepoznali dobrote Boga.
Ubogi se čudijo veliki topli svetlobi,
tolažbe so jih neskončno potolažile.
* * *
Pred dvajsetimi leti so zapisali,
da sem pesniški maratonec
in sem to še vedno.
Želel sem si biti duhovnik ali zdravnik.
Na svoj način sem oboje.
Vse, kar se je dogajalo, je moralo biti.
* * *
Prosim za spravo,
pozabljenje in mir
s preprostimi besedami.
Vnaprej se zahvaljujem.
Vredno je živeti in trpeti.
Preganjalci miru bodo morali
odnehati prej ali slej.
* * *
Viharji, toča,
vsiljene spremembe
in zahteve nasilnega zla.
Moje poslanstvo ostaja.
Leto dni sem živel
v mučnem šoku ukradenega smisla
in skoraj verjel zlu.
Ali ni bilo že dovolj hudo?
Kljub vsemu hudemu
moje poslanstvo ostaja.
Delal bom naprej.
