Za vse, ki so odšli spomin kriči na glas. Vsi glasovi so obstali, lebdim. <* * *>
Srkam nasičen zrak, toplino oči sanjam. Zazrem se v bledico zvezd noči. <* * *>
Nemo strmi obraz, solzijo se oči. V daljavi slišim krike ptice. <* * *>
Veter tiho poje svojo žalostinko. Odsev dolge sence plava v noč. <* * *>
Za vse, ki so odšli polagam beli cvet. Listje spi na bledi rosi jutra.
Maska tiho čepi in zastira pogled. Iščem svež zrak med oblaki gneva. <* * *>
Želim poteptati prebujen občutek. Pod predpražnikom se skriva ogenj. <* * *>
Spanec me zaziblje, da brez kril poletim. V nesmrtnost sanjavosti padam. <* * *>
Moje zasenčeno okno spomina spi. Sprehajam se po meglenem toku. <* * *>
Modre silhuete nemih senc lovijo. Pred pohodom bolečine bežim. <* * *>
Veter podivjano odnaša strahove. Vstaja ozdravljena zarja dneva. <* * *>
Šepet ozdravljene duše poje pesem. Rodim se kot odrešitelj časa. <* * *>
Misel me ponese na svetlo stran jutra. Najgloblje hrepenenje se budi.