»Ljudem, ki so raje v družbi živali ali pa ne morejo biti v stiku z drugimi ljudmi, lahko torej pomaga tudi telesni stik s hišnimi ljubljenčki.«
Drobne travme - Meg Arroll
Bil je pomladni 8. maj 2024, ko se je življenje popolnoma spremenilo.
Mali Max, črno-beli kosmatinko manjše rasti je v sedemnajstem letu odpotoval na drugo stran mavrice. Zdravje mu je v starosti pešalo zelo počasi, nič ga ni ustavilo, niti vedno večja bula na vratu ga ni premagala. Še leto poprej so mu veterinarji rekli, da je poskočen kozliček in veteran, ki je poln energije. A sem bila v roku treh dni postavljena pred dejstvo, da so se njegove rjave, a rahlo starostno sive, oči za vedno zaprle. Ob doziranju protibolečinskih zdravil in evtanazije je mirno ležal na svoji deki z vsaj malo občutka domačnosti, izmučen in tresoč od bolečin. S komaj prisotno zavestjo so bolečine hitro in mirno minile. Mene pa je ob tem prevzelo kratkotrajno olajšanje ob zavedanju, da smo mu pomagali.
A že ob odhodu od veterine, z njegovo deko in oprsnico v mojem naročju, se je začela zgrinjati tema nad moje življenje. S svojo odsotnostjo me je prepustil dolgotrajni bolečini, lastnemu obsojanju, obžalovanju, krivdi ter spoprijemanju v nenadoma praznem in tihem domačem okolju.
Doma kar naenkrat ni bilo več veselega tapkanja tačk, sence ki mi je sledila na stranišče, velikih prosečih oči za priboljške, žlonkanja vode na hodniku... Niti ni bilo več zadovoljnega izdiha ali smrčanja in topline, ko se je vsako noč stisnil ob moj trebuh... Ob prihodu domov ni bilo več navdušenja... Njegovih žametnih ušeskov in puhastega kožuha ni bilo več… niti mokrega smrčka in jezička... Ostal mi je le šopek belih in črnih dlakic, ki so varno spravljene na domačem oltarju poleg njegove slike. Ohranjene dlakice so tudi v obesku verižice, ki jo stalno nosim blizu srca - opomin in spomin, da se je imel pri nas lepo, da je užival življenje ter da je bil najboljši sopotnik, razvajenec in terapevt.
V spomin nate in na čudovito sopotniško potovanje preteklih šestnajst let z nami. V dokaz, da je bilo lepih spominov več, kot je bilo v zadnjem letu žalostnih. To je zate Max, Maxi, Maximilian, Cvili, Lubi, Medo dedo, Smotko… Moj bučko...
* * *
Po njegovem odhodu, me je mesece obdajala zavesa tegobe, zamorjenosti, nejevolje in žalosti. Čas zaceli rane? Čas omili bolečino? Strinjam se. Eno leto kasneje je mnogo lažje, a to še ne pomeni, da je pozabljen ali da bi manjkal kaj manj kot prej. Del mene, namreč nikoli ne bo več isti. Še vedno pogosto obujam spomine na skupne trenutke, na njegovo izvirno osebnost in dogodivščine, ki sva si jih delila. Hkrati sem hvaležna za vse lepe trenutke, crkljanje, norčije, dogodivščine…
V zadnjem letu je bila praznina ob njegovi odsotnosti neznosna. Bila je gromozansko, globoko in temno brezno v katerega sem padla in se nisem mogla preprosto izvleči. Borila sem se za izhod iz brezna, a misel nanj je bila kot spodrsljaj, ki mi je odnesel tla pod nogami in me s truščem zvrnil nazaj na dno. Zdravstveno stanje se mi je v nekaj mesecih poslabšalo do te mere, da sem imela konec poletja vrtoglavice, omotico in splošno slabo počutje. Tudi shujšala sem. Psihično počutje je bilo na ground zero. Dnevi so prinašali nenehni boj z vprašanji obstoja in z brezupom. Iskala sem razloge za vztrajanje in borbo skozi temo. Borila sem se z negativnimi čustvi, ki so me zajela v taki intenziteti, kot še nikoli.
Max mi je grozno manjkal, grozno sem ga pogrešala in še danes se kdaj zavem misli, kako si želim, da trenutno stanje ne bi bilo resnično. Da se bo nekdo nasmehnil in rekel, da je šala. Da se bom zbudila iz teh grdih sanj in bo pritekel k meni ves vesel, da me vidi… A se vsakič znova zavem, da je resnica kruta, neprizanesljiva in da se moram z njo vedno znova soočati.
Iz moje enoletne izkušnje z različnimi ljudmi, viri informacij in iskanjem rešitev za svojo situacijo, menim, da družba še ni razumevajoča do žalovanja ob smrti domače živali. Še vedno se podcenjuje intenziteto občutkov, pričakuje se hitro okrevanje ali nadomestitev z novim živim bitjem, ki bi ponovno prineslo sonce in s tem svetlobo v življenje. Nisem štela kolikokrat v tem letu sem prejela vprašanje:
»Ali razmišljate o novem psu?«
Šestnajst let, praktično polovico mojega življenja, mi je bil Max sopotnik v dobrem in slabem. Seveda sem razmišljala o novem psu, a hkrati dobro vem, da je v mojem srcu nenadomestljiv in bi morala biti odločitev za novega psa zelo premišljena.
A ob zgornji trditvi nerazumevanja družbe, sem krivična do vseh posameznikov, prek katerih sem bila deležna podpore in razumevanja. Vsem, ki so me poslušali in poskušali razumeti, sem res hvaležna za lepe besede, spodbudo in tudi zanimanje za moje počutje mesece po tem – tudi še danes. Zahvala gre tudi popolnim neznancem, ko sem iskala literaturo o soočanju s smrtjo domače živali. Misel, da nisem samo jaz tista, ki ob smrti ljubljenega psa občutim tako intenzivna čustva, mi je bila v pomoč.
Brala sem, da se posamezniki različno soočamo z žalovanjem za drago osebo. Veliko gradiva je namenjenega razumevanju žalovanja po smrti bližnjih oseb, a sem našla premalo gradiva o tem, kako se soočiti ob izgubi hišnega ljubljenčka, ki je bil vrsto let del družine, nekaj vsakdanjega, del mene, ki mi sedaj manjka. Prejela sem kar nekaj predlogov branja, kjer se poveličuje pomen psov v naših življenjih kot sta npr. Pasji smisel življenja (W. Bruce Cameron) in Umetnost dirkanja v dežju (Garth Stein), a v takratnem času, ko sem ostala brez njega, nisem imela poguma za branje tovrstnih knjig. Le knjiga Slovo od ljubljenega psa : kaj nas psi učijo o ljubezni in umirjanju (Elli H. Radinger) je bila tista, ki mi je poleg raznih YouTube posnetkov nudila največjo oporo in razumevanje, kaj se mi dogaja. Bila je kot mehka odeja razumevanja in ob branju sem pretočila kar nekaj solz.
V mojem soočanju se nisem mogla otresti občutka, da si moram čimprej nadeti masko veselja in biti v družbi močna tudi takrat, ko sem bila na robu solz. Morda se mi je tu vpletala tudi skrb za mamo, saj je bila tudi ona v fazi žalovanja in nisem hotela podpihovati njene žalosti s svojo. Z drugimi ljudmi sem se brez težav pogovarjala o Maxu, veselo sem pripovedovala njegove prigode, ter brez zadržkov omenjala njegove zdravstvene težave in razloge za uspavanje… A ko sem bila sama, maska ni le padla z obraza, ampak se je razletela. Tako kot moje srce, ki si je dovolilo sprostiti bolečino. Tako kot moja pljuča, ki so hlastala za zrakom, ko sem sključeno sedela in se utapljala v solzah. Ko sem ob tem izgubila občutek za čas in se izmučena odločila za počitek.
Krčevit jok sem pogosto skrivala, v strahu, da moja bolečina ne bo razumljena. Ampak tiščanje čustev v sebi, ignoriranje le-teh ali ohranjanje maske ravnodušnosti za druge, je bilo zelo utrujajoče in naporno. Dobro vem, da sem bila polna strahu, da bo moja bolečina prehuda za druge okoli mene. Da ne bodo prenesli obsega moje bolečine. Da bodo sodili, naj že neham ali da ne bodo razumeli ali vedeli, kako mi pomagati… Neizogibno dejstvo moje osebnosti je, da mi je v življenju najhuje biti breme nekomu drugemu.
Zavedam se, da je bilo mišljenje, da moram čimprej okrevati najslabše, kar sem si povzročala. Mislila sem, da moram čimprej predelati čustva, se vrniti v staro Andrejo, ki ni potrebovala dnevnega boja s seboj. Moram… Kolikokrat uporabljam to besedo, namesto da bi bila nežna do sebe in si rekla:
»Andreja, vzemi si čas. Bodi žalostna, to je dokaz, da si ga imela res rada in da je bil velik del tvojega življenja.« Ali: »Andreja, popolnoma razumljivo je, da ga pogrešaš in si ob tem žalostna.«
Mislim, da je bilo v tem osebnem boju prisotnega tudi kar nekaj strahu. Hromeči strah, da bi drugim ljudem pokazala svojo ranljivost, šibkost in nestabilnost. V istem času sem se dodatno borila s tem, da obdržim službo, ki sem jo imela za določen čas. Čas, ki se je iztekal in mi res ni bilo enostavno… Mislila sem, da moram (!) biti močna, se izkazati in biti na voljo tudi drugim ljudem. Hecno, kajne? Ko je bilo vse drugo pomembnejše od mojega lastnega počutja, ki je krhko stalo skupaj, držalo se za tanke nitke vztrajnosti…
V sklopu vsega tega groznega počutja in že omenjenega mnenja nerazumevanja družbe za bolečino, sem prejela tudi slednje besede, ki so me prizadele, saj so prišle od osebe, od katere tega nisem pričakovala.
»Saj je bil samo pes…«
Naj si tega nihče ne drzne reči nekomu brez izhoda iz bolečine. Gre za vrednotenje na podlagi meril osebe, ki je to izrekla in vrednotenje tega kaj in v kakšni meri naj nekaj čutim ob izgubi. Zame ni bil pes, bil je del mene, ki je bil kruto odrezan in je nenadomestljiv! Popolnoma dovolj je strpnost, objem, podpora in ne obsojanje ter vrednotenje.
Dobila sem tudi mnenje: »Andreja, pomiri se, to ni dobro za tvoje zdravje.« Osebi bi najraje rekla, da se tega popolnoma zavedam, vendar misli in telo nista bila zmožna tega razumeti. Ni bilo zavednega nadzora, ko bi lahko ugasnila svoja čustva (čeprav sem v tem dobra) - bila so vendarle preveč intenzivna, neznana in hromeča.
* * *
Leto kasneje je moje počutje mnogo boljše. Bolj sem umirjena, manj čustvena, manjkrat se zalotim, da ga iščem, slišim ali se sprašujem kje je. A še vedno ostaja praznina, četudi sem se sčasoma uspela izvleči iz tistega groznega črnega brezna v katerega sem padla pred enim letom. Praznina sicer še vedno trmasto vztraja vsaj v neki meri in sprašujem se, kako naj jo nadomestim. Z nikomer nisem imela in trenutno nimam tako globoke povezanosti, navezanosti in občutka ljubljenosti, kot mi ga je dajal on.
Pisanje o njem sem začela kmalu po njegovi smrti, saj je to od nekdaj moj format, kjer lahko brezpogojno in brez strahu ubesedim vse. Vendar se je nizanje besed, ki bi ubesedile vsa moja čustva, razvleklo vse do današnjega dne. Osredotočanje misli nanj je bilo vse od začetka pretežko.
Sedaj, ker je preteklo že eno leto, sem mu želela posvetiti nekaj spominov in misli, ki so mi pomagale razumeti, da nismo zagrešili slabe stvari, ko smo ga uspavali, da smo mu pomagali in da je imel v šestnajstih letih res lepo življenje. Zavedam se, da je bila to tudi neprecenljiva izkušnja, ki mi je pomagala rasti predvsem osebnostno.
Sedaj sem sposobna na spomine in dogodke gledati tudi z drugega stališča. Ne le skozi žalost, jezo in brezup, ampak tudi z občutkom veselja nad njegovim obstojem, radostjo nad njegovo izvirnostjo ter hvaležnostjo za vse, kar mi je prispeval in kaj me je naučil. Naj bodo moje besede namenjene ohranjanju spominov, ki vedno bolj izzvenevajo in za katere si ne želim, da bi jih pozabila. Hkrati morda moje besede pomagajo še komu, ki se sooča s podobno izgubo. Vedi, da nisi sam/a in da so vsi občutki, ki jih čutiš popolnoma sprejemljivi in da si vzemi ves potreben čas za žalovanje. Poslušaj sebe, pogumno vstopi v vsak nov dan in se ob spominih na štirinožnega prijatelja nasmej ter pošlji ljubeče pozdrave na drugo stran mavrice, stran od vseh možnih črnih brezen, ki čakajo, da padeš v njihovo past.
