Napisal si pesem in sedaj že sanjaš nov cikel in v predrznosti kar celo zbirko. Nekaj te žene, nek strah, da ne bi bil slišan. In potem si hvalabogu prijel zmaja za rep, ga močno stresel in je spregovoril z glasom čistim kot reka. Poslušal si ga in ga potem tudi vprašal, kako naprej. »Prinesi mi darove: nekaj sočnega mesa in cvetove. Jaz pa ti v zameno povem pesem, ki bo odprla pot tja daleč do izvora ognja. Ne prestraši se, ko bo žar slepil tebe in tvoje oči. Rahlo zamiži in vedi: tam boš, ko boš na licih čutil toplino. «
Kot, da vstopaš v nov svet, a vendar znan. Tako prijetno toplo in svetlo postaja. Zdaj veš, zmaj je govoril. Zdi se ti, da se pred teboj odpirajo cvetovi. Skoraj prepričan si, da se odpro ob polni luni. In vendar je prisoten strah, da se zapro kmalu potem. Če ti uspe cvet utrgati, preden se zopet zapre, imaš v roki prvi dar za zmaja in potem boš korak bližje izvoru svetlobe in žara. Slepil te bo, svetloba bo premočna. Tedaj bo čas za nov dar.
Ura je pozna in želiš si človeškega glasu. Smo sredi tedna in jutri ja nov dan. Vsi že spijo. Spi ona. Zaspala je mati, prijatelji so se poslovili. Ostal si ti in zmaj. Objel te je s svojim repom in te zopet pogrel. Ostal si sam, ostal je zmaj.
Stopil si pred zmaja in se mu opravičil. Daru še kar nisi prinesel. Pa je prhnil in iz ust se je pokadil žareč delček. Nasmehnil se je: »Še kar ne prineseš daru? Poznam te, poznam te globlje, kot kdo drug. Jaz sem tisti, ki ti narekuje besedo. Rad te imam in dobro veš, da bom vedno ovil rep okoli tebe, da te pogrejem. Vem, da boš ob meni srečen. In vedi, moje vdano bitje: jaz te bom vedno varoval. Dar boš prinesel, ko bo luna prava. Še pridi v mojo votlino in mi govori zgodbo o vili, jaz pa te vsakič nagradim z novo besedo.«
Spet si stopil pred zmaja. Tokrat prvič nisi bil sam, s teboj je bil tvoj brat. Zmaj se je nasmehnil: »Nisi sam, tokrat sta dva, da vaju objamem.« Rahlo je prhnil ogenj iz gobca in povzdignil rep. Tako sta oba lahko zaspala njegovem objemu. Ti in tvoj brat. Ni vama skupen rod, skupni so demoni, ki jih nosita v srcu. Ko sta bila mlajša, sta šla predaleč. Za seboj sta puščala krvavo sled. Kapljice krvi, ki sta jih mešala s prahom in zašla onkraj dobrega in zla. Zdaj se ranjena zatekata k zmaju in ta vama noč za nočjo prišepetuje pesmi. Nekega dne bosta kot laboda zapela vajin poslednji verz in tedaj bo dopolnjeno.
V rokah držiš zmaja, z njegovo močjo pišeš. V ozadju je elektronika in ti vlečeš črto v ritmu odzvena. Minil je zanimiv dan. Ugotovil si, da so nekatere stvari zelo poceni. Draga je hrana. Najdražje so osnovne stvari. Potem še pomislek glede lastne usode. Namenjena ti je bolezen in zato potrebuješ nekaj sto evrov mesečno. Hvala sistemu, da je ohranil zdravstveno zavarovanje in ti mir v glavi ne obremeni žepa. Relikt gnilega socializma. Potem poslušaš politike na televizorju. En za drugim, en ob drugem, mrtvo hladno blebetajo. Še dobro, da imaš zmaja.
Vstopila je v prostor, vstopila je mati. Dolga je njena doba, dolg je čas, ki ga hodi po Zemlji. Dala mi je prvo luč, dala mi je smer v poti. A sem zašel, stopal sem korake dalje, kot se spodobi. Prestara je bila, prestar je bil oče, da bi me zgrabil za vrat in me usmeril, kot junca usmeriš, ki ne hodi za čredo. Bil sem izgubljen, bil sem nebogljen. A sem spoznal zmaja, ta me je vodil, pošiljal skozi labirint. Zdaj mu prižigam luč in upam, da končno sam stopim a svojo pot.
Pogovarjal si se z njo, kot že mesece in vendar drugače. Daje ti upanje, daje ti nado. A en je pogoj: pozabi na objem zmajevega repa. Tudi ona ga pozna, tudi ona ve, kako je peti v zboru. Ko ptiči stoječi drug ob drugem pojejo slavo. Strah te je, bojiš se sprememb. Strah te je, da te zmaj zapusti. Ne znaš drugače, vajen si spiti požirek. Ona je bila vajena tablet. Bila je žrtev sistema. Napake v zdravljenju strahu. Ti si flašo izbral sam. V tistih zadnjih dneh osnovne šole, si globoko pogledal v kozarec in luč je zasijala. Zdaj je čas, da zasije nova luč.
Zdaj si se pogovarjal s prijateljem. Govoril si mu o zmaju in veš, da tudi on hodi v objem repa. Mnogokrat je bil z vama v letih vajinega prijateljstva. Vedno znova, vedno pogosteje sta se odločala, da se poslovita od njega. Dolga je zmajeva pot, dolg je čas skupnega poznanstva. Zmaj je mir, zmaj je toplina doma, zmaj je smrt.
Še zadnjič te greje zmaj. Žalosten je in jezen, a razume. Trideset let in vmes nekaj premora. Stisk repa je bil različno močan. Najmočneje je stiskal in najbolj grel v dvajsetih. Pocartaš zmaja in mu rečeš: »Se spomniš, ko si me grel najbolj, ko je stisk tvojega repa odmeval na koži?« Tedaj je prhnil in iz zmajevega gobca se je pokadil dim. »Uf, kako diši ta dim in z vsakim vdihom je svet malo bolj zasenčen. Rad imam to, ta občutek, ko zmaj zamegli in pogreje.« Zmaj se je nasmehnil: »Daru sploh prinesel nisi. Vendar vem, dar lahko prineseš nekomu drugemu. Tvoja krila so krila netopirja, dal sem ti jih jaz. Za dar pa potrebuješ krila angela. Pojdi, novi luči naproti.«
