NEIZSANJANO Antologija novejše srbske poezije

Izbor in prevod: Franjo Frančič

Miodrag Jakšić

PONAVADI PO EN KOZAREC

Na vso srečo,
so sodobni zdravniki v redu
in jemljejo vino kot zdravilo,
kot potrebo organizma
za njegovo sladkost.
Moderno razumevanje medicine,
mi gre tako na roko,
blagodejni učinek je tako dejstvo,
rastlinskega eliksirja,
ki prihaja preko ust,
išče možgane,
ubija žalost.
In zato jaz pač pijem vino,
ponavadi en kozarec,
da ne dobim raka,
en kozarec,
da srce lepo ritmično dela,
pa še enega,
da kri pravilno žubori,
pa enega,
da se prehitro ne postaram,
enega,
da je metabolizem v pravilnem ravnovesju
in še enega,
kozarci, ki sledijo popitim, pridejo,
da bi užival v vinu.
Na zdravje

NIMAMO

V avtobusu,
na poti za Poskus,
mi je rekla, da je izgubila
svoj košček Upanja.
Zahteval sem, da ustavijo vozilo,
da ga vsi poiščejo.
Gledala me je z velikimi
črnimi očmi.
Medtem, ko so potniki iskali,
je jokala,
tako kot zna samo Sreča
ko trpi,
ko je nimamo.

NEIZSANJANO

Ovenelo srce
Danes razvejano po mestih
V razcvetelih kosmih
Se ziba.

Duša tvoja
Ogrnjena s pesmijo
V neizsanjanih sanjah
Me prebuja.

Poljub pošljem po mesečini
Za ljubezen
Milokrvno in tiho
V pesmi, kadar si.

RAZDVOJEN

Razjeziš se, včasih.
Pa molčiš,
takrat, ko iščeš.
Razdvojen
Med željo in možnostjo,
je največja razdalja,
ki jo človek v življenju
poskuša preseči.
Najdalj traja in nikoli je obvladaš.
Vseeno poskušaš.
Pa molčiš.
Jezna.

ZAUPAJ SE NJEMU

Tebi,
brat moj,
ne jaz, ne on,
kar storili smo,
Blagoslova
ne da niti Bog.

Ne bom ti jaz,
niti ura na stolpu,
ki meri
dan
in uro,
kdaj se vrneš
k njej v mesto …

In vino je,
vem,
prijatelj tvoj,
ki oprošča vse,
verjemi mi,
zaupaj se njemu …
Človek.

V TESNOBI

glej,
če ne bi bila omožena,
če ne bi bil oženjen,
vse bi bilo lažje,
lastil bi se te in ne bi imela kam,
ne bi se mogla braniti,
tako pa je kot mora biti,
tvojo lepo,
osvajam, kakor vem in znam,
v tesnobi.

Gordana Vlajić

VIDELA SEM PESEM

Ko si prečkal moje dvorišče
Odtis tvojega podplata je ostal
v travi,
mlado si jo polegel, z bosim
stopalom.
In videla sem pesem.

Odhajal si, preskočil potok,
voda je obrisala podpis tvojih
prstov,
z njimi si oplazil obalo. Nedotaknjeno.
In videla sem žalost

SPREHOD

Škoda
Ker ne znamo
prepoznati trenutek
Ko življenje
Izkaže nam minljivost

Še več
takrat nam zdi struga najširša.
Brzice so igrive
In mi jih vse bolj vešče
Premagujemo.

Obupani
V zgroženosti hitimo
z našimi neizživetimi strastmi
namesto
da bi takrat upočasnili

Da bi upočasnili korak
Nekje z roba
Kjer je reka plitva
Da bi prisluhnili jutru
In opazovali ptice

ENKRAT, DEKLICA MOJA

Dve kavici v King Burgerju ob avtocesti nekje blizu …

Povem Ti
Enkrat
Deklica Moja
Zgodbo o Barvi Kože Akacijevega Meda
Zgodbo brez konca
In brez Začetka

Takrat ti bom
Zaupala
(ko bodo imele tvoje prsi obliko mladih breskev)
Kako sem Strah
Spreminjala v nasmeh

In Nasmeh
V Krik

In Krik
V Nič

In potem Nič
V Morda

Ki mi Danes
ne bi nič pomenilo
brez Tebe

Vladimir Blagojevič

NAJ BO

Včasih poveš, kar misliš,
včasih samo molčiš.
Včasih imaš prav,
včasih se jeziš.

Dobro je, da je tako,
naj, tudi sam rečem, če lahko.
Nisi mi ti nihče,
niti ne zmore vsako revše.

Naj bo tako.

SMISEL

Na travniku živi cvet,
travnik je njegov svet.
Na cvetu sedi čebela,
vzame si ga, da bi ga snedla.

Za čebelo je cvetov svet
samo en mali let.
A za cvet je čebelji let
večji kot njegov svet.

Sanja Petrović

RANA

Brez dna
vzame vase
vso bolečino,
vso žalost.

Svobodno
vrži v njo vse,
kar si zamišljaš.

V ODKRIVANJU SEBE

Še ena sveča je dogorela.
Razstopljeni vosek
se je spuščal po svečniku,
zgodila se je
nova oblika obstajanja.

Pogledala sem pazljivo.

Predrag Jakšić

GOL

Gol
Ni več besed
Skrivnosti
Pogleda
Tebe
Ne vem kdo je ta človek
Nag.
…
Kar je ostalo

SKLOP

…
nisem hiter marveč počasen
mehanizem pokvarjen
ne želim da me popravljaš
razstavi me
…

Tanja Milojević

LEVO

Včasih me izda oko.
In to levo.
Vsa moja leva stran,
slabo posluša,
samo bolje sliši kaj govori
moja duša.

Tam nekje na iz leve strani,
o vrsti stojijo vse stvari,
ki mi jih obvladovati ni…

Tako stojijo in izginejo,
samo počasi.

Jelena M. Čirić

ALI BOŠ? ...

Me boš rešil
strasti in slasti,
v dnevih
ob koncu leta?...
Ali boš zalil željo,
da se razcveti,
da se vzpne
do vrha sveta?
Mi boš rekel
s sramom,
da pred sabo
pobegniti ne moreš?
Da me buden sanjaš,
sanje z menoj loviš,
da sem esenca tvoje sreče.
Mi boš (pr)odal
vse ljubezenske skrivnosti,
ko v nočeh štejeva
zvezde žareče?
In mi predal ključe,
da moje telo te,
v najslajše sadovnjake
zapelje.

Spasoje Ž. Milovanović

VMES

ti sizdružila prej in kasneje v
zdaj in naredila iz tega nekaj
vmes
a ničesar zvedela nisi

ti nisi nekaj kar se prehitro zapiše
ker ti nisi nekaj kar poznam
vmes
manjkajo bedese
ki so samo za tebe

zdi se da s s tem ne bo šale
zdi se da se nato ne bom naslanjal
vmes
ostajajo samo glavno odrti v živo

če pa nekoč želiš postati ženska
čeprav ne verjamem da te bodo takšno dali
vmes
med tabo in mano bo življenje kruto in krt

Marija Krsmanović

Posvečeno očetu

POGLED PREKO OKNA

Lepota,
miline,
gledam preko okna
kako sneg pada.
Okus v mojih ustih
čuti vonj krvi.
Sprašujem se,
Zakaj na ulici ni sprehajalcev?
Lepota.
Mirna.
Siva
in meglena.

MARI SE PREBUJA

Jaz sem dober otrok
Jaz sem bolan otrok
Jaz sem duševno bolan otrok.
Jaz sem dober otrok
Ki se nikoli ne preda.

TVOJE BESEDE

Tvoje besede so slane
razjedajo moje rane
Tvoje oči so barve teme
tvoje ustnice modre in neme.

TEMA

TEMA
POHOJENI PAPIRJI
VČERAJŠNJI
POD MRTVO ZEMLJO ZAKOPANI
TAM NI SMRTI
TAM NI ŽIVLJENJA
TAM KRALJUJE TEMA

SLEDI

MOJ SVET JE KLETKA
JEKLENA VRATA
JEKLENA PEST
UDAREC SOVRAŠTVA
TVOJ IN MOJ
IZGUBLJENI PODGANI
V KANALIZACIJI
TVOJ VONJ
KADILO

TEBI

Ti si veter,
ki se igra z mojimi lasmi.
Ti si ogenj.
Ti si žar.
Ti si moj sen.
ti si dišeče polje,
ki mi sanje spreminjaš v resničnost.
Zapelji me.
Odpelji me.
Dotakni se me,
vedno ti.

Anita Erker

DA

ne dam zastonj ne vzamem kar tako
ni pogosto ne sme biti
samo s teboj je pravo nočeva tega izgubiti
in vzameva srečo s seboj

PRIVLAČNOST

ne vem kdo bi se s kom ujel
niti da pretekle zveze imajo vpliv
ne vem če lahko s komerkoli karkoli
z in brez besed
samo vem
brez spoznanja
da sem ob tebi sama sebi dovolj

OPRASKAJ ME

močan veter. prehaja v dež. ne opazijo ga. ona prihaja k trafiki in vplača srečko. spraska srebrni del. oči ji sijejo: napadi lepih misli. ve, s kom in kje in kako, ve zakaj te praske. Želje. pristopi ji gospa, brez opozorila jo udari na vso močjo in ji iztrga srečko. reče, da je njena.
papirček je ostal samoten na tleh, njej je ostalo le namišljeno upanje, da najde srečo brez srečke.

MESEČINA

Ležim na hrbtu, zrak je prepoln dima in vonja osvežilca, zdi se mi, da mi bo strup paraliziral pljuča.
Zakašljam, obračam se, obrnem se na trebuh.
Ni mi prijetno, ne čutim mraza,
vem, da mi nekaj manjka

ah da, roka tvoja.

Mariola Pantelič

OBRAZ PESNIKA

Obraz pesnika imam!
Pa ti?
Je vsaj preko
Mojih vek prekrit.

Dušo pesnika imam!
Pa ti?
Je vsaj za trenutek
Začutila verze moje?

Srce pesnika imam!
Pa ti,
Je vsaj bitje
Mojega srca slišalo?

Sanje pesnika imam!
Pa ti,
Nikar z dihom resničnosti,
Nikoli jih ne zastrupi.

Radovan Vlahović

ZGODNJE JUTRANJE MISLI

Zamegljeno je pred dežjem, poslušam glasbo, čutim nemir, življenje je tu pred menoj, naj ga lovim ali naj se prepustim mirnim, počasnim udarcem srca, listom tišine?
Naj dovolim presežek molka v neskončno globino sebe ali naj kot običajno plebejsko sproščen verjamem, da tisto, kar prihaja ni odvisno od mene.
Dvom je začetek literature, literatura je ubesedeno in materializirano premišljevanje o življenju

O TEBI SEM ŽELEL GOVORITI

Pred zoro, ko je najbolj temno, v nedeljo,
sklonjen nad belino papirja, zastanem.
Mrk in namrgoden kot ostareli volk,
v hladu in temi jazbine, posvećeno in
potrpežljivo do neskončnosti ližem odprte
rane.
Zastanem in celo večnost molčim.
A o tebi sem želel govoriti.

KO ME POKLIČEŠ IZ VEČNOSTI

Ko me pokličeš iz večnosti, objet od glasbe,
listov suhega cvetja in mesečine,
zadregetam.
Postanem misel, magnetni tigerček,
ki hiti na srečanje, spremlja ga bučanje klica jelena,
v večerni meglici,
lajež nevrotične ure.

PREBUDIM SE, KO ME ZARATRUSTRA S KOMOLCEM SUNE POD REBRA

Ko se združita utrujenost in žalost, postanem ranljiv,
že malenkost je dovolj, ena sama beseda, da zajočem. Seveda le redko pred drugimi ljudmi, nevzgojeno je, neprimerno je, moškemu se ne spodobi. Rad bi povedal, da obstajajo trenutki, ko se trudim skriti svojo ranljivost, obenem pa nagonsko planem v bes, spremenjen v strašnega bojevnika Barbargenija, ki je brez usmiljenja, ki ne oprošča niti lastnih slabosti.
Kasneje mi je žal, ker kmalu začutim, kako me Zaratrustra s komolcem sune pod rebra. Sprejemam, da sem čustven in ranljiv poet, samo ko se človek navadi, mu postane vseeno, življenje je tako ali tako stkano iz miljarde nasprotij.
Zato mi ne preostane drugega, ko da se oklenem kril najplemenitejših čustev ljubezni in prividov, poletim, poln varljivega upanja na poti k lepšemu svetu, ki ga morda nikdar ne bo, a to ne spremeni hrepenenja, da preko ljubezni in čustev do ljudi vztrajam v tem upanju.

PRIPOVEDUJE SE MI

Morda ni tako hladno, da mi zmrzuje pod jezikom, koliko ledenih sveč srca, ki so skrite pod zavihki streh. Lomim jih v enakorak trikotnik, nato se igram z vprašanikom, z njim igram hokej. Prozorne se mi smejejo in drsijo po flomastru.
Govorijo mi, da je belo v mraku črno. Žalost je podnajemnik zmrzali. Podčrtam spiralno hipotenuzo, toliko, da se ogrejem. Da začutim življenje. Da se omrežim z ukoreninjeno prihodnostjo. In počasi potujem po začrtanih smernicah. Naj se govori kako lepo mi je, ko se vzpenjam.
Da zmrzneš.

Tatjana Budimir

Blagoslov
Jutro je davno obrisalo solzo,
prvi mrak blago diši po murvi.
Govoriš mi, da je pred teboj pot,
stkana iz bisernih ogrlic,
edina, ki jo lahko sprejmeš,
dokler ne začutiš miru v sebi.
dokler se usahlo drhteči prsti
dotaknejo prvih toplih, sončnih žarkov,
ne moreš oditi.
Sklonjena sem v krčih,
v zadnjem dihu, ki te spremlja kot blagoslov.
Ker tja, kamor greš ti,
tam jaz ne morem biti.

Marina Adamović

stojim v temi
sprašujem se
kam
nebo se odpira
Veliki voz
vstopim
igra se prične
na vse ali nič
še vedno tema
in v njej
Nič
vse je že bilo
ali še je

Anita Iličić

NEVIHTA POTUJE MIMOBEŽNO

Glej kako se oblaki razpršijo
reke v struge nazaj drsijo,
kot da angeli pojo,
nevihta potuje mimobežno.
Ogledalo pač ne laže
v meni vse je več resnice
in vse manj krute bolečine.
Vem bila je prividov igra,
presekala bi če, da me ne bi zaobjelo,
čas mineva in me brani,
razlog je, da potujem še bolj vase.
Nevihta potuje mimobežno.

DOBRO JUTRO, LAHKO NOČ

V rani zgodnji jutranji uri, tiho umira noč,
oči zapirajo se same, preden zora vstane.
Zakaj mi ne pustiš spati? Čemu bi braniš sanje?
V meni je še moč, da čakam privide jutranje zarje.

Misli kličejo zlate spomine
vse je tako spokojno tiho, kot da ves svet spi,
Samo glasba odmevov dežnih kapelj jutro nežno budi.

Dobro jutro, lahko noč.

LIST ZA LISTOM

List za listom, list pač, papir čist,
pripravljen, da izpišem besedo mojo,
pripravljen, da jo povem zdaj.
Korak za korakom, kot človek vsak,
ko nosi misel takrat pač,
včasih bister potoček, ki teče,
včasih nad glavo deževni oblak.
Kaplja za kapljo, morda vsak del mene,
zgosti se nekje, kot slap.
Sen za snom, zakaj se ne bi rodilo jutro,
ki se bo imenovalo moj dan?

Snežana Mandić

Zaprem oči
Vidim
Odprem oči
Ne vidim

Svetlobe ni brez teme

Zaprem oči
Objamem

Gordana Roščić

SPECIFIČNA TEŽA IZGINJANJA

Kot takrat, ko ugasneš luč
Še vedno odsev svetlober v očesu…
Volja nima nič s tem.

KLARINDAN

Prične se obred dvorjenja: parfum dvori dekolteju, rože zavitku peciva. Zobato sonce podćrtava premočrtnost predsodkov.
To, kar bi rekla krči zvenenje in lirsko konstrukcijo.
Veter se ljubi s celofanom.

Stojan Simić – Krpica

LOLITA

Tik
Preden
Pomislim nate
Duša
Mi
poleti
v
nebo
in
se združi
z
Bogom

Divna Bijelić

PESEM PREGNANCEV

Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Kje naj najdem steze
Začrtane v zemljevidih napak
Po dežju po trnju
Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Dovolj sta dve kaplji
Da se osvežiš
Ni potrebno vse Sonce
Za našo lastno srečo
Ni potrebno razkošje
En sam kamen
Nekoliko ptic
Eno nebo
In malo notranjega miru
Koga naj vprašam
Kje je ta pot vrnitve
Pod slivo ali akacijo
Iščoč se
Iščoč svojo notranjost
Našega obupa

Slobodanka Živković

PRESLIŠANO

ponovno
sesam besed iz žil
ki so podobne
meni začarani
obešene
okoli vratu tišine
preden sem
preslišano
postavila v pesem

V IMENU NARODA

kdo je uročil
rojstvo za čudež
tam kjer se
po teoriji relativnosti
in gravitacije
presenečeni vznemirjeni Prometej
ateisti in verniki
sanjajo svet
na račun človečnosti
v imenu naroda