Popoldne se je odpravil skozi center Maribora proti hotelu, kjer je imel rezervirano prenočišče. Jutri sestanek, potem pa z vlakom nazaj domov. Vedel je, da ljudje v njegovem položaju izgledajo bolje, ko izstopajo iz velikega avtomobila s črnimi neprosojnimi stekli, vendar je preprosto raje imel vlak, čeprav njegovemu oblačilu ravno ni najbolj pristajal. Od železnične postaje do hotela ni bilo daleč, bil je lep, topel oktobrski dan, in je, namesto da bi vzel taksi, šel peš. Da bi malo vsrkal to mesto vase. Prijetno središče, dovolj velemestno, a hkrati še vedno dovolj prijazno in domače. Šel je mimo frančiškanske cerkve in pri gradu zavil proti reki.
Nekaj časa se je potikal po zavitih uličkah starega mesta, preden je prišel na Glavni trg, od koder je že videl most čez Dravo. A najprej je hotel urediti namestitev, za večerjo in sprehod bo še dovolj časa. Ponovno je zavil in se nameri čez trg proti kužnemu znamenju. Šel je mimo njega in nadaljeval pot po prometni cesti, ki je vodila skozi središče mesta. Nikamor se mu ni mudilo, niti s hojo, niti z mislimi. Kar tako brez cilja je šel s pogledom po obnovljenih fasadah renesančnih in baročnih hiš, okrasnih okenskih obrobah in vhodnih portalih.
Na drugi strani ceste je s kotičkom očesa zagledal avtobusno postajališče. Sedela je na klopi ob njej. Ženska s kratko pristriženimi rdečimi lasmi, okroglimi, skoraj vedno z rdečico oblitimi lici, ozkimi ustnicami in neopaznim podbradkom, ki se je gladko prelivala v kratek in širok vrat. Nosila je rjavo žametasto bundo in pod njo majico z barvitimi liki. Na kolenih je držala veliko torbo, z drugo roko pa je zibala ročaj otroškega vozička. Vse to je njegov možgani uspeli razvozlati v tisti sekundi, preden je utripnil z očmi, glavo obrnil naravnost predse in pogled uprl nekam v neznano sredi modrega neba. Je bila to le prikazen? Iluzija? Za trenutek je zbiral pogum, da bi ponovno pogledal tja, toda ko je končno vedel, da bo zmogel, in to storil, je na semaforju ravno ustavila neskončna kolona avtomobilov, ki so se prebijali skozi center, in bel dostavni kombi mu je zakril pogled. S tem je izčrpal svojo mero poguma, spustil pogled in začel pospeševati korake, da bi prišel za vogal hiše, preden se prižge zelena luč. Imel je občutek, da je varen in da ga ne more več opaziti. Ne bi mogel ponovno pogledati v tiste oči, kot takrat na travniku v gorah pod Češko kočo. Tako sta skupaj odhajala na pohode v gore, ustvarjala sta si prostor za skupno druženje, kjer se je počutil srečen in ki mu je postopoma odvzemal notranje skrivališča, kjer se je skrival pred svetom, kamor se je zatekel, da si je lizal rane, nabral samozavest, zbiral novo energijo in tisto staro izpustil nekam stran kot izrabljen olje iz avtomobila. Tukaj ni potreboval biti sam. Zelo rad se je zbudil ob njej.
Globoka alpsko dolina, visok horizont gorskih vrhov, Grintovec naravnost na jugu, Skuta, Jezerska kočna, Dolgi hrbet, vsi ti izpostavljeni kamniti zobje, sestavljen eden za drugim, kot da bi tu ležala obrnjena zmajeva čeljust. Dolga, strma pobočja, grušč, travni grmički, rušje, grenčice, zvončki, majhne rožnate krvomočnice. Slišalo se je le škripanje kamenčkov pod gojzarji in občasno je nekje nad dolino zapiskala kanja. S pravilno, počasno hojo so premagovali zadnje višinske metre do koče, kjer so si odpočili. Najraje je to imel tako na začetku sezone, ko še ni bilo skoraj nikogar. Predavanja sta potem opustila že v sredo, da bi se izognila obiskovalcem ob vikendu, in sta odpotovala. Spala sta v gorskih kočah v spalnih vrečah in se stiskala drug k drugemu, da bi jima bilo čim topleje. Oba sta oboževala pitje zeliščnega čaja z medom na terasi pred kočo s čudovitim razgledom na dolino.
Bil je že skoraj pri hotelu, moral je le še prečkati cesto in preiti ozko ulico. Tisto, kar je bilo videti, da je že na dosegu roke, je bilo naenkrat nedosegljivo, in tisto, kar je bilo jasno in očitno, se je zdaj razletelo na tisoč koščkov, ki niso imeli nobenega smisla. Že sama odločitev, da naredi naslednji korak, se mu je zdela neskončno absurdna. Padel je nekam zunaj vsakdanje realnosti. Ni vedel, kaj naj stori z rokami, dihal je čudno pretrgano, v glavi mu je bučalo praznina. Je bila res ona? Kako lahko bila?
Zgodaj zjutraj sta spravila stvari v nahrbtnike, zajtrkovala kot vedno tradicionalne palačinke z domačo borovničevo marmelado in zeliščnim čajem. Plačala sta za hrano in prenočišče, nataknila kape in rokavice, ker je z jutranjim mrazom nabrušeni ostri veter rezal v obraze in se zajedal pod nohte. Poslovila sta se od upravitelja koče. Ta jima je zaželel srečno pot in odšel preverit, kako napredujejo priprave kosila v kuhinji.
Počasi sta se odpravila od koče po označeni poti rahlo navzgor. Nikoli nista hitela. Vedela sta, da sta tu, da uživata trenutke, ko sta lahko sama, saj jih na koncu poti čaka le večerni povratek v študentski dom, kjer se bo spet začela nova zabava, ki ga bodo organizirali erazmovci iz Španije, stene bodo grmele od glasnega hiphopa, s katerim si vbija vbijal v glavo anatomijo medicinec iz Etiopije v sosednji sobi, in treskanjem vrat po celem hodniku odhajajočih in vračajočih se študentov. Ni bilo kam in zakaj se hiteti. Dovolj je bilo, da sta hodila po ozki potki eden za drugim in občutila korake drug drugega in dih, ki se je zgoščal v prosojne oblačke pare.
Mah v skalnih žepih je krasila srebrna pajčevina ivja, jasno nebo pa je obljubljalo odlično vidljivost daleč preko gora, ko bosta prišli na greben. Pot je tu in tam spremljale nizke smrekovce. Na koncih njihovih vej je sonce že uspelo prebuditi nove spomladanske iglice. Po pol ure vzpenjanja se je pot izravnala in nadaljevala po višinski črti v rahlih valovih. Ko se je potka nekoliko razširila, sta se ustavila, zadihala in nekaj časa gledala po tej veličastni pokrajini, ki je tako presegala slikovito človeško vsakdanjost. Toda bil je tudi trenutek, ko jo je lahko pobožal po obrazu in ji dal poljub, ki je bil bolj poskus, da bi si ogrela z vetrom ohlajene obraze, kot nežnost.
Ne, to vendar ni mogla biti ona. Od nje mu je ostala samo fotografija, zadnji pramen njenih rdečih las in steklen pogled v praznino bolnišniške sobe. Mimoidoči so ga radovedno gledali. S skupino ljudi, ki so tako kot on potrebovali priti na drugo stran, se je prebijal čez cesto. Od Drave je po ulici pihal hladen zrak. Vsa ta leta je to uspel skrivati v sebi, obiti, izriniti. Živeti lahkotno, površno, brez težav preživeti vsakdanje skrbi. Končati šolo, najti si solidno, dobro plačano delo v banki, dobiti lepo stanovanje v centru na hipotekarni kredit. Vikende je preživel s prijatelji iz srednje šole na počitnicah, se zabaval, opijal, zbudil se zjutraj ob neki blondinki, katere imena se naslednji dan ni več spomnil. Ni mu bilo mar. Plul je po površini in ni izgubljal uglajenosti.
Zavil za vogal na nabrežje, a ni videl ničesar od tega, kar se je dogajalo na Lentu. Ni slišal tonov harmonike iz gostilne ob Stari révi. Po stopnicah je stopil na most, prišel do sredine, preskočil ograjo in skočil v tok. Za njo.
