Kraj,
kjer psi ne grizejo,
kjer ni
zaklenjenih vrat
in vrtovi niso
ograjeni,
kjer se namesto smrtnic
razcvetajo sončnice
in se otroci
bosi podijo
po trati, izgubiljamo
na poti
v raj.
2
Ko sanje poniknejo
med z maslom namazane
rezine toasta
in kopreno polsna
odplakne instant kava,
nas vsakdanjik potisne
v temino,
ki je podarjena brlivka
ne prežene.
3
Notica,
reportaža,
črna kronika,
trači,
osmrtnice,
resnice,
laži.
Vse na papirju.
Vsi na papirju.
Natisnjeni,
brani,
prebrani
in odvrženi
v koš
za smeti.
4
Preko zlizanega praga
veter
v zaprašene kote.
Skozi preluknjano streho
žarek
v pajčevinasto omaro.
Na steni bogec.
Zaprašen,
črviv,
sam.
5
Korak od oči reke
brez čolnov,
polne smeti.
Ceste
brez smerokazev polne iskalcev
korak od oči,
kot da jih
ni.
6
V zapredku sviloprejke
gluhe,
neme,
slepe
predejo.
Žrtve
belih kokonov,
ko pride čas.
V nekem predalu
molji načenjajo
svilene niti
pozabljenega šala.
7
Razprta krila
črnih ptic
nad svetlobo,
ki liže
prag.
Krakanje vran,
ki jemlje pticam
glas.
Zaprtost,
ki pušča
pred vrati
popotnike.
Brezupnost
ki ubija.
8
Tisto nekaj
izrečeno z molkom,
podarjeno s pogledom.
Tisto nekaj,
kar poboža,
pogreje,
zaustavi čas,
ki prišepne,
tu smo,
ti,
oni,
jaz.
Z NIČEMER V DLANEH
9
K tebi,
ki si odnesel
barve.
Po podobe,
ki bledijo,
zgodbe
v dvojini,
ki se brišejo.
Po veter,
da odpihne
oblake,
vrne
barve.
10
Črne ptice v noči
brez zvezd.
Moraste sanje,
ko si tu
in onstran.
Zaledenelo jutro
v očeh
ptic,
ki krakajo.
Črn pajčolan
odvržen
s kril vran
na najino mizo.
11
Noč
brez kraja.
Krik ujete ptice.
Hrzanje
k jaslim privezanih
konj.
Jutro,
ki ne more biti
dan.
12
Razpeta
med tukaj
in tam
odrivam temo iz sobe,
ki še diši
po tebi.
Po tvojih predalih
brskam,
v tvoj šal
se ovijam,
zaklepam vrata,
da ostajam s tabo,
ki si odšel.
13
Z bršljanom
v laseh
prižigam ogenj v kresni noči.
Skorjo nalagam
na tlenje,
da ogrejem
premrlost,
da začutim
sapo,
ki greje,
te za trenutek
vrne.
14
Preveč kotov,
vogalov,
ostrih robov.
Preveč vprašanj
brez odgovora,
besed,
poslanih v neznano.
Veliko preveč
tišine,
v kateri slišim
le sebe.
15
Nasmešek
v snu,
ko si tu.
Pozaba,
ki briše praznino,
vrača dih,
dlani,
ki božajo,
porišejo
stene
v snu,
ko si tu.
16
Modro
si obarval
najino sobo.
S pesmijo
zapolnil
tišino.
Razpoke
pokrpal
s puhasto
odejo.
Na drevo
pred oknom
obesil krmilnice
za ptice.
Zdaj zima
sredi poletja
riše
ledene rože.
17
Za vrati v tvoji srajci,
nogavicah,
s tvojim vzglavnikom
v naročju
do jutra,
ki sleče,
me pusti
golo.
18
Ogenj
za noči,
ki zmrzujejo.
Posodo
za pesek,
ki ga odnaša
veter,
za sol
s tvoje kože.
Predal
za košček lesa,
ki si ga popisal,
za kamen
z najinih poti.
Skrivališče
za najine zaklade
gradim.
19
V kresni noči,
pripeta nate,
pobiram stopinje pozabljene na poti.
Pajčevino trgam,
praprotno seme nabiram,
prasketu svetega ognja ,
pršenju isker sledim,
da te v razpoki
med svetovoma
najdem.
20
Noga prestopi
prag,
roka seže
po roki,
nasmeh vrne
nasmeh,
tišina govori
brez besed.
Spomin,
ki dovoli
vrnitev.
21
Glavnik,
brivnik,
vonj po milu,
brundanje
pod prho,
ponošeno srajco,
nogavico,
karkoli pusti,
ko greš,
da ne bom
sama.
22
Prhut metulja
na dlani.
Večerni hlad,
rosa
na travi.
Šepet večera
pred nočjo.
Pepel
na cvetovih ob poti.
Zdrobljena krila
metulja
na dlani.
23
V tvojo razpršenost
ležem.
V travo,
med cvetove,
k tebi,
ki si zemlja,
rastje,
zrak.
Ki te ni
in si.
24
Med borovci
do razgretih skal.
Po sledeh v pesku
po besede
izrečene
tostran vrat.
Po čas,
ki uhaja
skozi preluknjano
mrežo
na obali.
25
Verjamem,
da nekje si.
Da slišiš moj
dobro jutro,
lahko noč.
Da ležeš k meni,
vstaneš
z mano.
Da skupaj
preživiva dan,
ki ga sama
ne znam.
Verjamem,
ker pomaga.
26
Po lesu
diši.
Po roki,
ki izpisuje imeni.
Po snegu,
mahu,
smrečju
in smoli hkrati.
Po pomladi
in zimi.
Po tebi,
ki s cvetnim prahom,
jutranjo meglo,
dežjem in roso
legaš name.
27
Diham.
Prah diham,
pepel,
dim,
mulj ,
čemaž,
morje
in sol,
ko hodim
po prehojenem
in diham
za oba.
28
Poravnana v korakih,
prižeta ob naju
kot nekoč
z roko v roki.
Skupaj napisana
zgodba tudi v epilogu,
ki ga pišem
sama.
29
Z ničemer v dlaneh se prebujam,
ker sanje
med prsti nekam
spolzijo,
ker se obraz
uokviri,
glas zamre,
ko žarek zareže
v noč.
Z ničemer v dlaneh
začnem
vsak dan
znova.
30
Zgodba,
narisana
na stene,
vklesana
v skalo.
O tebi,
ki si lovil,
o meni,
ki sem rodila.
Večna zgodba
o dveh,
ponovljena
v neštetih
različicah,
vedno nova.
Iz pesniške zbirke z delovnim naslovom V razpršenost ležem
