Nekje junija 2022 se je oglasil Borut Slokan, za objavo v Locutio, in mi potem poslal zgodbo, pol sf, pol kriminalko, in sem jo objavil v 120. številki. Rekel je, da sem prvi, ki mu je objavil besedilo, prej je naletel samo na zavračanje. Pozneje sem videl, da nisem bil prvi – nekje v sedemdesetih je objavil dve pesmi v Sodobnosti, zanimivi in tehtni, našel sem ga celo na spisku sto in več nastopajočih na prvem literarnem maratonu 7. novembra 1970 na ljubljanski filozofski fakulteti. Našel sem še objavo v sf zborniku Terra, ki ga je izdal Žiga Leskošek leta 1988, pozneje pa do leta 2020 nič ali pa luknjasti Cobiss ni bil sposoben registriral nič. V nekaj telefonskih pogovorih sva se toliko zbližala, da sem zvedel za ozadje povratka na literarno sceno. Zbolel je za covid-19 in po padcu v stanovanju je ležal v komi tri tedne. Ko se je zbudil iz kome, je pričel pisati. Izkopal je iz pozabe slovansko mitologijo in njegova besedila so bila polna mitičnega nasilja, ubijalskih junakov. Pošiljal jih je revijam, a se je prebil je do nekaj tistih, ki so zadosti odprte za nove glasove – Locutio, Apokalipsa, potem Vrabec anarhist in druge … do Življenja in tehnike. Vmes je bila še neka druga čisto osebna zgodba v zvezi z nasledstvom, a te se spomnim le megleno. Tako mimogrede sem zvedel, da je delal v neki vzgojni ali izobraževalni ustanovi, ker sva prišla tudi do enega od Šalamunovih otrok. Pričakoval sem, da se bova našla na pogovoru – stanoval je v stari Ljubljani in tam je množica kafičev. Občutil je vso opresivnost literarnega življenja, ko vsi plavajo po slavi in moči, na prihajajoče avtorje, tudi če so odrasli (in večina avtorjev – po mentaliteti JSKD, ni odraslih), gledajo kot na neke vrste vsiljivce. Toda izgovarjal se je, da lahko pride komaj do Šuštarskega mosta, a ko bo … Ni bil ravno navdušen, da bi imel kakšno javno branje, denimo v bližnji ljubljanski knjižnici. Da je to štrapac, kakor pravi gospod Tvrtko.
In iskal je založnika.
Našel ga je na Amazonu in objavil najprej pesniško zbirko Tries, Hits, Fails (2023), opremljeno z odličnimi fotografijam Draga Metljaka, ki sem mu ga lahko priporočil. Potem Way of Fighter, Way of Perun, Action& Adventure Short Stories (2023), kjer si je res dal duška z ubijanjem in mitološkimi zapleti. Kasneje je objavil še Nuts, Crumbs, Verses (warning, immature content) (2024). Končno je izšla še Šef in Ivan v slovenščini in samozaložbi. Slišala sva se še, toda ne več tako pogosto in intenzivno.
Rekel sem si, da mu moram v indeksu avtorjev zapisati biografijo, ko je objavil že v nekaj tako pomembnih internetnih revijah, in tako sem pred božičem 2025 iz obvestil pokopališča Žale zvedel, da so 5. julija 2025 ob 8. uri zjutraj pokopali Boruta Slokana, celih pet mesecev in pol po smrti, človeka, katerega mehki glas še danes slišim, kako se mu mudi do objav in knjig. In sem z žalostjo zamudil priložnost, da ga srečam. Kako uradniško mi zveni tisti pogreb ob osmih zjutraj. Kakor da so ga dali na konec (začetek, ob neprimerni uri, konec).
Naj mirno spi, osamljena duša, med slovenskimi pisatelji.
