LEVSTIKOVA POMEMBNA VLOGA V SLOVENSKEM ČASNIKARSTVU*
Fran Levstik, ki sodi med najznamenitejše sinove naše Dolenjske, je v slovenski kulturni javnosti dobro znan po svoji pomembni vlogi na področju slovenske literarne ustvarjalnosti in jezikoslovnih dognanj. Na splošno pa naši ljudje manj vedo o njegovi osrednji vlogi v našem tedanjem časnikarstvu.
Pomembna je namreč Levstikova vloga pri oblikovanju načelne in samostojne publicistike kot odseva načelnega in samostojnega političnega programa, ki ga je oznanjalo levo, demokratično krilo mladoslovenske struje slovenskega narodnega gibanja. Tu je Fran Levstik osrednja postava: nadaljevalec Prešernovega revolucionarno-demokratičnega izročila ter izraz demokratičnih in socialnih tendenc ljudskih množic. Prešernov kulturno-politični dedič je. Vztrajen bojevnik za revolucionarno demokratično geslo Zedinjene Slovenije in za rešitev slovenskega narodnega vprašanja na osnovi naravnega prava, odločno zavračajoč razne dedukcije programa Zedinjene Slovenije na bedne nadomestke, kakor npr. na združitev slovenskih dežel v administrativno celoto ali zamisel »notranjeavstrijske skupine« z ustanovitvijo narodnih kurij v kronovinskih okvirih.
Levstik je izpričal svojo sposobnost razvijati pobudno dinamiko z izhodišča načelne premočrtnosti, pokončnosti in trdožive vztrajnosti nei le na literarnem, jezikoslovnem ter organizacijskem področju (Sokol, Slovenska matica), temveč tudi v publicistiki in časnikarstvu. Tudi tukaj izstopa njegova izrazita podoba osrednjega oblikovalca novih zasnov in poti, v popolnem sozvočju s političnim ter kulturnim programom svobodomiselnega, protibleiweisovskega mladoslovenstva.
S teh razgledov nedvomno lahko sodimo o Franu Levstiku, da je bil prvi klasik načelno poudarjenega slovenskega časnikarstva, prvi utiralec poti svobodomiselno naprednim mladoslovenskim prizadevanjem na tem področju. Tudi v slovensko publicistiko pretaplja nove prvine bojevite, programsko jasne, polemične, satirične in zmerom možate časniške besede. Prestrezamo jih v sočni, slikoviti udarnosti klene slovenščine in sočnega sloga. Prav te prvine so živo pričevanje prelomne publicistike.
Nedvomno pa je poučna Levstikova pot v slovensko časnikarstvo. Prav značilno je to pisano razčlenjeno publicistično torišče, ki tudi ob njem odsevata Levstikova neizčrpna, vihrava, neprizanesljiva izpovednost, bogata ustvarjalnost. Prav tu pa lahko razločujemo in presojamo kvaliteto njegove publicistične pričevalnosti v dvojni kategoriji periodičnih tiskov: prvič pri časnikih, ki jih je sam urejeval ali zasnoval, drugič pri periodičnih tiskih, ki je pri njih le sodeloval kot kulturni ali politični publicist.
V prvo kategorijo sodita poltednik Naprej (1863) in njegov dunajski Pavliha (1870).
Prav ob Napreju je v njegovih časniških predeh lahko »do dna« izpovedal svojo narodno in politično miselnost. Levstik je gibalna sila v uredništvu Napreja in je prepojil njegove časniške stolpce z duhom svoje narodno-kulturne in politične misli.
Kako dosleden in neizprosen je bil Levstik glede časnikarske slovenščine, nam priča dr. Jože Vošnjak, ki navaja npr. v svojih spominskih zapiskih, kako sta se zglasila z Jurčičem pri Levstiku po njegovi vrnitvi z Dunaja. Želela sta ga pridobiti za zopetno sodelovanje pri Slovenskem Narodu, ki je izhajal tedaj še v Mariboru. Seveda ni maral imeti Levstik nobenega opravka več s politiko, potem ko mu je prinesla pobuda s Pavliho številna razočaranja. Kljub odklonitvi pa sta oba večkrat obiskala Levstika v Permetovem vinotoču, kamor je redno zahajal. Levstik je ob takih priložnostih kar prežal, da je izlil vso svojo jezo na slovenske časnike, ker »nemškujejo najgrše«.
Še več. Ko so pričeli mladoslovenci izdajati leta 1873 list Slovenski tednik, ki je bil namenjen predvsem kmetskemu ljudstvu, je nekega dne Levstik kar na lepem ustavil dr. Vošnjaka na cesti in ga ostro prijel: »Vi, gospod doktor, kakšen pa je ta vaš tednik? Samo nemškovanje! To naj bo za preprosto ljudstvo?« Vošnjaku je bil ta očitek neprijeten, zato se je skliceval na to, češ da je gradivo v Tedniku povzeto po Slovenskem Narodu, ki ga vendar urejuje Jurčič. O njem pa vendar ni mogoče dvomiti, da ne bi znal pisati v slovenščini. Levstik pa je nato pripomnil: »Eh, zna, zna. Pa se noče potruditi, da bi pisal v duhu naroda.« Vošnjak ga je zatem prosil, če bi mu popravil nekatere sestavke, da bi se tako privadil pravilni slovenščini. Levstik je privolil z žgočo kritiko: »Treba bi vam bilo res (popraviti), pa Jurčiču tudi in vsem časnikarjem, ki tako grdo in neusmiljeno pačijo naš jezik. Pa pošljite!« Vošnjak mu je res poslal krajši prispevek, ki se je nanašal na koristi sadjarstva. Levstik se je lotil rokopisa z bojevitim naskokom. Zdelal ga je tako, da ni ostala od Vošnjakovega besedila niti beseda. Ko je Vošnjak pokazal Jurčiču popravljeno besedilo, sta se smejala. Levstiku pa po Vošnjakovih zapiskih nista dala popravljati nobenega rokopisa več.
Levstikov boj za čisto časnikarsko slovenščino pa razbiramo tudi ob zanimivem razmerju med neusmiljenim jezikovnim cenzorjem Levstikom in Josipom Jurčičem, urednikom Slovenskega Naroda. Levstik je prizanesljivo grajal Jurčičeve časnikarske prispevke in njegovo urejevanje. Seveda se je Jurčič branil pred Levstikovimi uničujočimi opazkami. Fr. Levec je prestregel nekaj dramatičnih sličic ter jih zapisal. Med drugim tole:
Jurčič je čutil srčno potrebo, prebiti vsak mesec vsaj nekaj časa v Lev-stikovi družbi. Včasih je bil Levstik sladek ko med, včasih pa grenak ko pelin. Tedaj ni bilo dobro z njim češenj zobati. Slabo je bil pri njem zapisan zlasti Slovenski Narod. Nekoč je očital Jurčiču, da je največji germanizator na Kranjskem: ,No, kdaj bodeš že jenjal s ,Slovenskim Narodom’ germanizovati narod naš? Nemški misliš, slovenski pišeš!’ Levstik je z užitkom nabiral takšne germanizme po stolpcih Slovenskega Naroda, da je potem z njimi kar zasul Jurčiča, ki je včasih potrpežljivo poslušal, včasih pa se pogumno postavil po robu grmečemu Levstiku: ,Kaj ti veš, kako se piše in ureja dnevnik, kateremu moraš biti večkrat sam urednik, sam pisatelj, sam korektor! Potem pa tehtaj in premišljuj posamezne besede! Kako si pa ti urejeval tistega Napreja? Po cele dolge dni si tičal v pisarni, da si s trudom skrpal na teden po dve ubogi številki malega formata. Potem je bil list lahko dobro pisan! Na mojem mestu pa bi ti v jednem tednu omagal ali pa bi ne pisal nič bolje, nego pišem jaz!’
Pa še druga sličica. Bilo je leta 1874, ko so razsajale v Ljubljani osepnice. ,Kozja bolezen’, ki jo je uzrl Levstik v Slovenskem Narodu, je izbila sodu dno. Levstik se je zaradi tega tako razburil, da je bruhalo iz njega ko iz nemirnega vulkana. V navalu jeze je imenoval Jurčiča ,Marko Pohlin redivivus’. 1
Končno še tretja sličica. Ko je Jurčič objavil v brzojavnem sporočilu SN novico, da je podelil cesar grofu Andrassyju ,red zlate kožuhovine’ namesto ,red zlatega runa’, se je vsula v ,narodnem hlevu’ na Jurčiča grozna toča z bliskom in gromom. Razjarjenemu Levstiku je Jurčič vračal milo za drago: ,E, kaj boš ropotal zaradi jedne besede, katero danes beremo, jutri že pozabimo. Saj si še ti, ki noč in dan tičiš v knjigah, ki imaš vsega Vuka v glavi in vsega Miklošiča v mazinci, zapel in tiskat dal pesem — nota bene pesem! — katero si imenoval ,Spijoča deklica’! Spijoč pa vendar jaz še nikoli nisem pisal/ Levstik mu ni ostal dolžan: ,Paperlapa! Takrat sem bil še dijak, ti si pa urednik in pisatelj, toda dandanes hočete pisatelji druge učiti, pa sami ničesar ne znate!’« 2
V obdobju Levstikovega dunajskega Pavlihe pa bi lahko razločevali predzgodovino v tej zvezi, rojstvo Pavlihe in čas po prestanku Pavlihe.
Predzgodovina. Levstik se je živo zavedal pomembnosti vloge, ki jo lahko ima satirična, humoristična publicistika3 v času aktualnega časniškega obračunavanja z bleiweisovskim monopolnim publicističnim samodrštvom, ki ga nova, mlada, svobodomiselna generacija ni mogla in ni hotela več prenašati. Žilica za to zvrst časnikarskega dela mu ni dala miru, saj je bil Levstik z vsem svojim bistvom kakor ustvarjen za tako obliko publicistične izpovednosti ob poudarku boja za načelnost in poštenost v slovenski politiki.
Ob Levstikovi satirični publicistiki v predzgodovini Pavlihe lahko opažamo dvojno težišče. Prvo bi lahko označili kot pripravljalno. Pravzaprav je Levstik utiralec poti kvalitetni sloyenski satirični in humoristični publicistiki. Njen oče je. Že 1. 1865 je prvič zastavil svoje dovtipno, ostro zašiljeno pero v satirično humoristični publicistični smeri. Piše šaljive satirične prispevke za Brenclja ter za priložnostno Dobrodejno olje. Levstik je namreč za sokolske veselice in razne slovenske zabavne prireditve izdajal zbadljivo šaljivi list v rokopisni obliki z imenom Brencelj. Pozneje pa je vplival na Jakoba Alešovca, da bi začel izdajati Brenclja v tiskani obliki.
Drugo težišče Levstikove duhovite, satirične, kritične publicistike pa so bili tedaj izhajajoči slovenski šaljivi časniki. Tu je bil predvsem Brencelj v lažnivi obleki, Ljubljana (1869). Sledil mu je čez 15 let Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. Pojavljal se je kot polmesečnik oziroma, »kadar ga je volja«, nekaj časa kot mesečnik. Vzdržal je 16 let (1869—1885). Urejeval in zalagal ga je Jakob Alešovec, ki si pa ni belil las zaradi Brencljeve nekvalitete.
Levstik pa je sodeloval na področju časnikarske satire in kritike, ki se je porajala ta čas v Trstu. Ne smemo prezreti, da je bil Trst za Ljubljano najbolj živo žarišče pri oblikovanju slovenske humoristične, kritične in satirične meščanske publicistike. Nedvomno je deloval tukaj dejavnik sočnega humorja, ki črpa svojo dovtipno kritičnost ter satirično duhovitost iz napajališča vedre, šaljive narave našega ‘kraškega ljudstva. Vzporedno z Alešovčevim Brencljem je planil namreč v Trstu na dan G. Martelančev Juri s pušo (1869—1870), označen v podnaslovu kot »dolgočasen list za lahone, nemškutarje in druge narodne ljudi. Zabavlja zadnjo nedeljo vsakega meseca«. Medtem ko se je Alešovec v Brenclju zavzel za konservativno staro- slovenstvo in svojega učitelja Bleiweisa, pa je pošiljal tržaški Juri s pušo svoje strelice proti staroslovenstvu. Seveda se je Martelanc zaradi tega zelo zameril Bleiweisovim Novicam. Zato mu očitajo, da »hoče v hipu obogateti«. Marsikateri Levstikov prispevek je bil natisnjen v Juriju s pušo, pa tudi v njegovi prilogi Jurijčku s pušo.
Rojstvo Pavlihe. Ob vztrajnem boju za načelnost in poštenost v slovenski politiki je zorela v neugnanem, nadarjenem mladoslovenskem publicistu in sijajnem polemiku Franu Levstiku zamisel lastnega satiričnega časnika. Sicer sta Stritar in Jurčič že v maju 1866 razmišljala o slovenskem satiričnem časniku Pavliha. Jurčič sporoča Levstiku (v maju 1866): »Če se klasja otresneva, izleze koj Pavliha na dan.« Levstik pa ju je prehitel v realizaciji te publicistične pobude. Kaže, da se je po pretehtanem razmišljanju odločil že v juniju 1869 za to, da bi sam začel izdajati satirični časnik. Za to je
izvedel dr. V. Zarnik, ki sprašuje Levstika, kaj bo s tem listom. Seveda je zletela novica na vse strani ter krožila daleč naokrog po slovenski zemlji. Prvi, ki je pikal in zbadal, je bil Alešovec. Zbal se je konkurence. V nemško tiskanem Triglavu, nemški enačici Novic, je hitel objavljat žaljivo insinua-cijo4 , češ da Levstik ne zna slovenščine in da gre v tem primeru v bistvu za nov »liberalni list«, ki bo skušal spodkopati tla Brenclju. Zlobno pripo-minja, da ne ve, če se ne bo znašel med sodelavci Levstikovega satiričnega lista tudi narodni odpadnik Dežman. Pikro dodaja: »Mar ne bo prejemal Levstik podpore iz vladnega dispozicijskega sklada?« Levstik se požene v protinapad. V SN poudarja, da bo novemu satiričnemu časniku ime Blisk in da ne namerava spodrivati Brenclja. Naj rajši Brencelj pazi, da ne bo samega sebe odpihnil. Sicer bo imel Blisk vse druge namere.
V zvezi s tem pojasnilom je zasul dr. V. Zarnik Levstika s ploho mnenj. Bolj bi mu bila všeč Strela kakor Blisk. Na naslovni strani naj bi bili naslikani oblaki, iz katerih naj bi švigala in treskala strela med ministre, prva ke in nemškutarje. Geslo naj bi bilo: »Strela udri iz višine, izdajalca domovine!« Mencingerju pa je bolj ugajal Blisk. Zarnik je pihal na dušo, da bi dovtipnosti zlival na nemškutarje, V4 na prvake. Se slutil ni, kako si ga bo Pavliha izposodil. V odnosu do »klerikalnih stvari« pa je priporočal »čisto indiferentnost« 5.V ozadju te pripombe so bili goli Zarnikovi osebni politični računi.
Iz Levstikovega dopisovanja z Dragotinom Rudežem povzemamo, da je Stritar povabil Levstika na Dunaj, kjer naj bi vzajemno pisala Zvon in Blisk. Zakaj Dunaj? Levstik pojasnjuje, da ni mogoče dobiti v Ljubljani »niti pisarja, da bi kaj veljal«, niti lesoreza. Če bi Blisk izhajal v Ljubljani, bi morali pošiljati podobe rezat na Dunaj. In še bi »vse skupaj ne bilo za nič, saj veš, kakšen je Brencelj«. Razen tega bi bilo izhajanje Bliska v Ljubljani dražje kakor na Dunaju.
Nenadoma pa je prav tedaj treščilo v Levstika iz stolpcev nemškega Triglava: mladoslovenska stranka je orodje deželnega predsednika Conrada. V pomoč mu bo »končno na Dunaju izhajajoči šaljivi list, za čigar izhajalne stroške garantira dispozicijski fond« 6. To je pomenilo, da je nemško pisano glasilo staroslovenskih prvakov obdolžilo Levstika narodnega izdajstva, četudi je bil staroslovenski velmož Bleiweis po svojem dunajskem zaupniku Davorinu Boletu poučen, da Stritar in Levstik nista od nikogar podkupljena. Slovenski Narod je branil Levstikovo čast. Nemškutarski Laibacher Tagblatt pa razkriva dr. Costo kot pisca obdolžitvenega članka v Triglavu. De-želni predsednik Conrad je razgnal megleno sumničenje okrog Frana Levstika z izjavo, da Levstik je prejel od njega le neznatno posojilo, a da ga je že vrnil. Za vladno subvencijo76 ni prosil in je tudi ni prejel.
Kljub ko varstvom in rovarstvom staroslovenskih velmož je Levstikov Pavliha, tako po Stritarjevem nasvetu preimenovani Blisk, ugledal 30. aprila 1870 beli dan na Dunaju. V prvi številki je Pavliha okrcal (zabavljivo šaljivi polmesečnik) nemškutarje in ljubljanske prvake, kakor je bil že napovedal v svojem pojasnilu Naročnikom Pavlihe: šibal bo »nemškutarje in narodnjake, če bodo delali napake«. Predvsem je naskočil Luko Svetca, obtožujoč ga, da je on v ozadju gonje proti »podkupljenemu« Levstiku. Od nemškutarjev pa je vzel na muho odpadnika dr. N. F. Kluna, ponazorjenega z izvrstno karikaturo,- izdelal jo je češki risar Klič, ki je živel na Dunaju in ki je prispeval za vsako številko Pavlihe po eno kvalitetno zasmehujočo risbo.
V drugi številki Pavlihe pa je Levstik že napovedal dosledno kritiko, ki ne bo poznala nobenih izjem:
Če kdo »Pavliho je naročil,
Naj se zato ne veseli,
Da njega, kader kaj greši,
Pavliha bi od drugih ločil.
Tu je namigoval na A. Tomšiča, urednika Slovenskega Naroda, in na dr. Valentina Zarnika. Ko da bi slutil, da se stvari okrog mladoslovenskih prvakov v Mariboru čudno motajo. Slutnja je bila realna. Pokazalo se je namreč, da so mladoslovenci zatajili svojo načelno politiko, ko so se ob deželnozbornih volitvah v juniju 1870 začeli ogrevati za spravo in slogo s staroslovenci z namenom zagotoviti Zarniku kandidaturo v trebanjskem okraju.
Tudi tretja številka Pavlihe je treščila v žarišče spravnih prizadevanj med mlado- in staroslovenci. V satirični pesmi Na kolodvoru se je Levstik ponorčeval iz spravnih pogovorov na mariborski železniški postaji, kjer je staroslovenski prvak dr. Toman »odpustke delil«. Med mariborskimi mlado-slovenci je Jurčič edini, ki zagovarja Pavliho.
S četrto številko je Levstik posegel v predvolilna pričkanja na Slo-venskem. V ospredju publicistične pozornosti je satirična pesem Molčimo, ki si je Levstik v njej temeljito izposodil štajerske politike, ker mu naročajo, naj »prav sedaj molči«. Levstik ironično navaja, da se je Pavlihi prikazala nočna prikazen, odeta v belo rjuho, in v Narodovi (Tomšičevi) podobi velela molčati. Levstik ni mogel pomiriti ogorčenega Tomšiča, češ da je vse le »šala«.
V peti številki Pavlihe pa je naperil Levstik svoje puščice spet v krog prvakov. Satirična Pesem o kožuhu zasmehuje ravnanje prvakov ob volitvah. Na zadnji strani zatrjuje Pavliha, da se mu zaradi Zarnikove volilne zmage »eno oko smeje, drugo pa solzi«. Levstik zagrinja svoje prave namene z naslednjo šesto številko, češ da bo na njeni prvi strani podoba politično povsem nepomembnega prvaka Souvana.
Na naslovni strani šeste številke Pavlihe se je pojavila karikatura dr. V. Zarnika: sedi na tleh med stolom ljubljanskega klerikalizma in med sto lom slovenskega liberalizma. S svojo neizprosno načelnostjo je Levstik preveč tvegal. Usoda najboljšega slovenskega satiričnega časnika je bila zapečatena. Prvaki krog Slovenskega Naroda so zahtevali od Tomšiča, da napade Levstika. Krog rodoljubov okrog SN je označil Pavliho kot slovenskega Zvekana8, ki »kakor stekel pes popade vsacega, kogar sreča na ulici«. Sledi namigujoč poziv čitalnicam, naj bojkotirajo Pavliho. Res je Slovenski Narod spet pogreval sumničenje, da vzdržuje Pavliho vladni dispozicijski sklad. Mladoslovenci so sprožili gonjo proti Pavlihi.
Sedma številka Pavlihe je bila labodji spev. V tej sklepni izdaji zatrjuje Levstik, da človek dr. Zarnikovega kova ne more voditi nobene stranke. Pobija zopetna podla sumničenja, češ da je Pavliha podkupljen. Hkrati pa razkriva prvake s seznamom kompromitiranih velmož, ki so se ob gorenjski železnici dokopali do lepih denarcev. Sledi še zahvala Tomšiču za »pri jazne usluge«, ki da so v protislovju s prvotnimi prijateljskimi zatrjevanji.
Pavliha je končal. Primanjkljaj je bil edina sled, ki je ostala za njim kljub že doseženi lepi nakladi 1500 izvodov in kljub temu, da je Klič risal karikature brezplačno. Levstik je ostal dolžan za papir in tisk. Njegovi edini mesečni dohodki so bili namreč 30 goldinarjev, ki jih je prejemal namesto Stritarja kot »kontrolni redaktor« s Cigaletom pri prevajanju državljanskih zakonov. Levstik je rajši tvegal obstoj Pavlihe, ko da bi si dal od kogarkoli zapreti usta. Udarjal je, neizprosni bojevnik načelnosti, v politične grešnike ne glede na to, če so bili nemškutarji ali staroslovenski oziroma mladoslovenski velmožje.
V Pavlihi se je Fran Levstik dvignil nad ozke strujne ter osebne koristi. Trdoživo pričevanje Levstikove načelnosti je veličastno zažarelo na obzorju slovenske kritične, satirične publicistike. Črne sence reakcionarnega staroslovenstva in nemškutarstva so zagrnile kapitulantske popadke slovenskega liberalizma, ki je bil pripravljen dajati fevdalno-meščanskemu staroslovenstvu naj sramotne j še koncesije, da le ustreže ozkim osebnim ambicijam meščanskega politika, npr. dr. Zarnika po trebanjskem poslanskem mandatu. Samo slovenska dijaška mladina na Dunaju je izražala soglasje z Levstikom. Obsodila je politično ter nazorsko kapitulantstvo in kompromisarstvo oportunističnega mladoslovenskega kroga, ki se je zbiral okrog Slovenskega Naroda v Mariboru.
Po prenehanju Pavlihe so napočile za Levstika črne ure. Edini Stritar je poskrbel, da mu je bil zagotovljen tanek košček kruha; edini, ki je branil v časopisnih stolpcih Zvona Levstikovo čast in poštenje. V obeh satiričnih prispevkih z naslovom Triglavan iz Posavja ter Pasji pogovori je okrcal Bleiweisovo nazadnjaško samodrštvo na slovenskem kulturnem področju. Ošvrknil je že mrtvega staroslovenskega prvaka zaradi njegove politične ne-sposobnosti. Levstik pa je načel v pojasnilu Gospodom naročnikom Pavlihe vprašanje javnega mnenja na Slovenskem, saj ga imajo’ »v zakupu le nekateri«, medtem ko »slepa množica za njimi vpije, četudi sama ne ve kaj, ker je preneizobražena in poleg tega tudi prelena, da bi sama premišljevala«. V nadaljnjih izvajanjih je razkrival moralno goloto prvakov. Levstikova ocena je tu neusmiljena, neprizanesljiva. Slovenci tedanje dobe so zanj še preotroeji, po drugi strani pa že preveč pokvarjeni, zlasti v politiki: »Vse naše veličanstvo je kakor pobeljeni grobovi v evangelji. Zaničuje se znanje in prava izobraženost, ker je nema še niti narod, niti njegovi pervaki.«
Konec Stritarjevega dunajskega Zvona pomeni tudi konec Levstikove dunajske politično-satirične publicistike. Levstik je bil po nenehnih razburljivih publicističnih, polemičnih spopadih ter bojih duševno strt. Iz dunajskega časnika Wiener Zeitung so njegovi tedaj že redki prijatelji izvedeli, da je imenovan za skriptorja v ljubljanski licealni knjižnici. Ob njegovi vrnitvi v Ljubljano sta ga skušala Jurčič in dr. J. Vošnjak spet pridobiti za sodelovanje pri Slovenskem Narodu. Naletela sta na gluha ušesa. Levstik jima je odvrnil, da ne mara imeti s politiko nobenega opravka več. Svojemu novemu predstojniku je moral namreč najbolj nadarjeni mladoslovenski publicist ter polemik tega časa obljubiti, da se ne bo več ukvarjal z žurnalistiko.
Tretja Levstikova ustanovitvena oziroma soustanovitvena publicistična pobudnost se nanaša na nameravani novi ljubljanski časnik Slovenski jug. Zal le poskus. Po koncu Napreja je občutil Levstik neko notranjo praznino. Razmišljal je o ustreznem mladoslovenskem naprednem publicističnem nasledniku. Staroslovenski klerikalno nazadnjaški struji pa se je mudilo. Želela je v tej dirki prehiteti mladoslovenski krog. Res so pričeli staroslovenski velmožje izdajati 1. 1864 časnik Triglav, ki naj bi se potegoval za slovenstvo v nemščini. Prav ob tem dogodku je ogorčeni Levstik podrl za seboj vse brvi do Bleiweisa.
Publicistično ravnovesje med staroslovensko, reakcionarno, oportuni-stično, časniško publicistiko s težiščem v Ljubljani (Novice in Triglav) ter mladoslovenskim svobodomiselno časnikarskim hotenjem je ustvaril v Celovcu razgibani, izredno plodni publicistični organizator ter časnikar Andrej Einspieler ((Svečan) z ustanovitvijo Slovenca (1865-67). Levstik se je živahno in bistveno oglašal v okviru te javne, na stežaj odprte javne časniške tribune, o čemer bo še govora. Levstik pa je sanjal o Ljubljani: ustvariti tukaj v osrčju slovenstva liberalno napredno publicistično protitežje.
Slovenčev poslednji izdihljaj (1867) je pospešil akcijo mladoslovenske opozicije. V zamaknjenem navdušenju prekipevajoči Levstik je hitel sporočit Erjavcu v Zagreb, da je za finančna sredstva v tej zvezi že poskrbljeno in da so na mladoslovenskem zboru v Ljubljani izbrali šestorico, ki naj izdela publicistični program novega liberalno naprednega, svobodomiselno mladoslovenskega časnika. Žal je te Levstikove optimistične privide razbijala življenjska realnost. Obljube staroslovenskih velmož, da bodo zagotovili novemu časniku, ki naj bi bil skupen, materialno osnovo, medtem ko naj bi »mladini« prilili temeljnih programskih prvin, so se izkazale kot preudarjeno uspavalno sredstvo. Sledila so številna pisma med Ljubljano in Celovcem v zvezi z oživitvijo Slovenca.
Zasukale pa so se stvari drugače. Maribor je tedaj stopil v ospredje Tu so štajerski mladoslovenci tudi razpravljali o novem slovenskem političnem časniku in zbirali v ta namen delničarje. Ljubljanski krog pa je pospešil svojo akcijo za novi skupni ljubljanski časnik: Levstik naj do 4. julija 1867 sestavi njegov publicistični program. Potem so ga rešetali, kar se je dalo. Končno so »šesterčniki« na svoji seji 11. julija 1867 dokončno stilizirali program novega časnika, ki naj bi se imenoval Slovenski jug namesto prvotno predvidene označbe Slovenski narod. Priprave za idejno-publicistično stran novega časnika so bile končane. Ko pa naj bi sedaj staroslovenski velmožje z dr. Costo odprli svoje mošnjičke, so rajši obljubo požrli in svoje debele mošnjičke zadrgnili. Ljubljanska akcija za novi slo venski politični časnik je splavala po vodi. To pa ne velja za Levstikov idejni publicistični program Slovenskega juga.
Levstikov program za Slovenski jug je zajemal namreč naslednja idejna in publicistična gesla:
— zemljepisna važnost slovenske zemlje, za katero se potegujejo Slo-vani, Lahi in Germani,
— v notranji avstrijski politiki federacije proti dualizmu. Avstrija naj bo vsem narodom pravična,
— za obstanek svoje narodnosti in kulture opirati se le na naravno pravo, ne na zgodovinsko,
— proti oportunizmu v politiki in za strogo načelnost,
— politična naslonitev Slovencev na jugovzhod in politično zedinjenje s Hrkati in Srbi,
— enakopravnost Slovencev v Avstriji in politična svoboda slovenskega naroda.
Levstikov program so podpisali v Ljubljani 11. julija 1867 poleg Fr. Levstika še dr. Karol Bleiweis, J. Stare, J. Nolli, Guttman, J. Murnik, dr Papež, A. Jentl, D. Žagar in dr. V. Kravs. Ta program je spravil prvi urednik mladoslovenskega Slovenskega Naroda v Mariboru Anton Tomšič in ga zapustil z drugo zapuščino svojemu nasledniku Josipu Jurčiču. V javnosti ni bil Levstikov publicistični program nikoli natisnjen. Dejansko pa so se ravnali po njem malone vsi uredniki Slovenskega Naroda.
Žal so bila Levstikova prizadevanja za novi slovenski politični časnik v Ljubljani brezuspešna. Pač pa je vzklil iz ljubljanskih tal oživljen nemški Triglav, ki mu je Levstik nasprotoval z vsem svojim bistvom.
V drugo kategorijo periodičnih tiskov, ki je bil Levstik pri njih le izvenuredniški sodelavec, pa sodijo malone vsi tedaj izhajajoči slovenski časniki in časopisi. Tudi Novice. Že kot četrto- in petošolec je sodeloval v kulturni rubriki Slovenije. Njen sotrudnik je bil od 25. V. 1849 do 12. II. 1850. Ko je prenehala Slovenija, je zastavil svoje pero v ustaljeni kulturni rubriki Ljubljanskega časnika. Tukaj je sodeloval od 21. V. 1850 do 3. VI. 1851. Kot sedmo- in osmošolec se je oklenil Janežičeve Slovenske Bčele. Le Novic ter njihovega urednika dr. Bleiweisa se je ogibal. Novice so res ponatisnile 7. julija 1852 Levstikovo pesem Na grobu Prešerna. Ni je pa dobil Bleiweis iz Levstikovih rok. Levstik je namreč objavil to svojo pesem na Prešernovem grobu v Riharjevem napevu. Novice pa so zajele v poročilo o Prešernovem nagrobniku tudi besedilo Levstikove pesmi, ne da bi bilo uredništvo zaprosilo posebno avtorjevo privolitev za objavo. To je prvo obdobje Levstikovega sodelovanja pri raznih slovenskih listih, časnikih in časopisih: njegov korak ni prestopil praga Novic.
Drugo obdobje pa se je pričelo po Levstikovi maturi. Levstik se je približal Bleiweisu, Novicam pa še ne. Ko je prenehala Janežičeva Slovenska Bčela (7. VII. 1853), je poiskal Levstik stike z Bleiweisom. Postal je sodelavec Bleiweisovega Slovenskega Koledarčka. K Novicam pa ga ni mikalo. In vendar je izšla njegova pesem Vvod (Hrepenenje mladega pesnika) v Novicah (5. II. 1854). Levstik pa je ni dal na voljo Novicam. Prav objava te pesmi pa razkriva Bleiweisove samovoljne metode pri objavljanju. Pesem Hrepenenje mladega pesnika je poslal Levstik Bleiweisu skupno z dvema drugima pesmima že 1. 1853, toda za njegov Slovenski koledarček. Sedaj pa, ko je sprožil Blaznik reklamo za Levstikove Pesmi, se je spomnil Bleiweis tiste pesmi v predalu, ji samovoljno spremenil naslov (namesto Hrepenenje mladega pesnika — Vvod) in jo dal natisniti le zaradi reklame Novicam in Blazniku na ljubo, ne da bi Levstik za to kaj vedel. Seveda take samovoljne metode niso pritegovale mlade generacije k Novicam.
Šele z Napakami slovenskega pisanja (1858) je stopil Levstik stalneje v Novični publicistični krog. Šele sedaj se bolj približa Bleiweisu. Tako se srečata zastopnika dveh svetov, dveh svetovnih nazorov: Bleiweis, goreči branilec starega reda, in Levstik, plameneči naskakovalec starega sveta; Bleiweis, patriarh staroslovenstva, in Levstik, vodja mladoslovenstva. Napake slovenskega pisanja so potegnile Levstika zaradi osti zoper Koseskega v filološki spopad. Bleiweis je namreč potisnil v bojno areno P. Hicingerja. Potem je še drugič počilo: bil je Bleiweisov odgovor (1858). Toda Levstik je z obema »Gospodoma nasprotnikoma« brž opravil.
Toda čas celi najgloblje rane. Tudi ostro razmerje med Levstikom in Bleiweisom je popuščalo. Bleiweis mu je celo pel hvalo po Novicah. Priznava Levstika, da »tira kolo slovenske slovnice vrlo naprej«. Levstik pa se vrača k Novicam. V sestavkih Imena slovenskih krajev ter Še nekaj o imenih slovenskih krajev je zavračal svojevoljne razlage slovenskih krajevnih imen. Levstikovi recenziji Miklošičevega novega staroslovenskega slovarja izpričujeta njegov zdravi smisel za slovarstvo. Toda že izbruhne v Levstikovem razmerju do Novic nova kriza. Pri bčsedi ljubljanske čitalnice je bral namreč I. Globočnik odlomek Levstikove duhovite filološke satire Zatoženi samoglasnik. Šele potem, ko je že bila natisnjena v Novicah, spoznajo ljubljanski prvakarji, da vihti Levstik v tem prispevku bič ostre satire zoper nje same. Bleiweis je ustavil nadaljnje priobčevanje. Toda pozaba je pregrnila zamero.
Ob tem zgoščenem obrisu Levstikovega sodelovanja pri Novicah spo-znavamo v njegovem razmerju do Bleiweisa in Novic približevanje in od-daljevanje. Plimi sledi oseka, oseki plima: Napake slovenskega pisanja so sprožile prvi prelom. Zatoženi samoglasnik izzove drugo krizo. Po prvi in drugi zaostritvi se Levstik le še oglaša v Novicah. Napetost je popuščala.
Toda napetost, ki je doslej naraščala in popuščala zaradi jezikoslovnih vprašanj, je preskočila tudi na politično časniško področje. Novice naznanjajo (1864, štev. 20) nemški časnik Triglav v »narodnem duhu vredovan« »Narodni duh« naj se tako izenači s »staroslovenskim duhom«. Levstikova načelnost in poštenje nista prenesla tega Bleiweis-Costovega politično časniškega barantanja. Počilo je za zmerom. Staroslovenska pokvarjena vladajoča druščina se je spozabila v svoji narodnostni nemorali. Duh germanske krvi, ki se je pretakala po žilah političnega konjukturista dr. E. H. Coste, je obsedel tudi »očeta slovenskega naroda«. Bleiweis je podlegel Costovi duševni premoči. Levstik je prepoznal podlo politično igro in spletko: Slovenci, ki bi bili krvavo potrebni slovenskega političnega časnika, naj bi vzdrževali nemški časnik? Zaman nastopa Levstik kot javni izpraševalec vesti. Novice zavračajo njegov protestni članek. Levstik organizira odpor zoper Bleiweis-Costovo namero. Zbira denarni sklad za Narodne liste, nov slovenski politični časnik. Ne preplašijo ga Bleiweisove in Costove grožnje, da bo izgubil službo pri Matici Slovenski. Ostrina v razmerju med Levstikom, glasnikom nove, meščansko napredne, svobodomiselne, načelne slovenske politike, in samopašnima Bleiweisom in Costom, ki predstavljata v slovenski politiki reakcionarno, protidemokratično smer, se je stopnjeval do vrhunca z objavo ostrega članka v dunajskem časniku Ost und West. Članek je napisal L. Leskovec, Bleiweis pa ga je naprtil Levstiku. Zaman je skušal Levstik razčistiti vprašanje avtorstva, ki se je nanašalo na na-vedeni članek. Bleiweis mu je zapahnil vrata Novic. Celo za kratko Levstikovo izjavo, da ni on pisec članka, je »zmanjkalo« prostora v Novicah. Materialna in politična premoč obeh staroslovenskih prvakov je ohromila Levstikovo možato, pogumno akcijo zoper nemški politični časnik: l. 1865 je priplaval na svetlo Triglav, v bistvu nemška izdaja Novic.
Tako sta se razšla Bleiweis in Levstik. Načelno vprašanje nemškega političnega časnika ju je za zmerom razdvojilo. Einspielerjev Slovenec je priobčil novico, da bo prevzel Levstik uredništvo časnika Laibacher Zeitung.
Seveda jo Novice tudi zakokodajsajo. Toda Levstik je neomahljiv značaj. Njegovo bistvo je zraščeno z usodo slovenskega naroda.
Ustanovitev Einspielerjevega celovškega Slovenca (1865) in rojstvo Slovenskega Naroda pomenita novo razdobje v Levstikovi časnikarski dejavnosti. V Novicah je obravnaval jezikovna in filološko-kritična vprašanja. Toda v Levstiku ne utriplje le jezikovna žilica, temveč tudi politična, ki se je sprostila že v Napreju. Sedaj pa so Levstiku odprti Slovenčevi predali in od 1. 1863 tudi stolpci mladinskega glasila Slovenski Narod. Z vnemo se loti aktualnih časnikarskih nalog, ki jih je dotlej dušilo Bleiweis-Costovo samovladje pri urejevanju Novic. Iz svoje neizčrpne publicistične sile je napolnjeval stolpce obeh javnih časniških tribun slovenskega javnega mnenja, ki ju predstavljata A. Einspielerjev celovški Slovenec (1865-7) ter mariborski Slovenski Narod.
Levstik je z vso močjo svoje živahne publicistične zavzetosti in načel-nosti vihtel svoje ostro pero v stolpcih celovškega Slovenca. V vsa aktualna vprašanja je podrezal. Einspieler mu z razprostrtimi rokami odpira stolpce svojega časnika, ki prerašča svoj koroški okvir in se razvija v vodilni slo-venski politični časnik protibleiweisovske smeri. Radostno je vzkliknil Levstik že v prvi številki svoj pozdrav: »Dobro, prav dobro došel.«
Možati Levstik ni prizanašal svojemu časnikarskemu peresu. Vneto dopisuje kot Lomski, Lomovič (skupno z Nolijem) ter YX itd. S svojim peresom je dregal naravnost v sršenje gnezdo in vzburkaval prvakarske vrhove. Njegova nenehna pozornost se je razlivala v vse, najbolj skrivne kotičke slovenskega življenja. Njegova kritična misel je prežarjala slovenski politični in kulturni svod. Z vso silo je naskočil ljubljanske prvake in »glavarje«.
Nadaljnji Levstikov časnikarski sunek je zadel Kranjsko zgodovinsko društvo: Tukaj čepijo možaki prvaki, ki lahko govorijo in pišejo sloven ščino, pa se rajši zatekajo k nemščini. Levstikova ofenziva zoper prvake pa je preskočila na tla ljubljanske čitalnice. Izhodišče: vprašanje Narodnega doma, kakor imenujejo Souvanovo hišo, kjer ima čitalnica svoje predrage in pretesne prostore, ki so celo neprimerno razporejeni.
Pod Levstikovim peresom kipi in vre časniška snov, ki sili na vsa področja: prosveta in kultura, politika, društveno življenje.
Prosveta in kultura. Pri srcu mu je gledališče. Oplazi kvaliteto nekaterih igralcev. Razglaša geslo: rajši dobro slovensko knjigo kakor slabo igro v praznem nemškem deželnem gledališču. Tudi politično dogajanje potegne bojevitega Levstika v svoj čarni krog. Veseli se, ker se podira poslopje nemške in nemškutarske samovlade. Društveno življenje graja, pa tudi hvali, če je to v skladu z Levstikovo pravičnostjo. Piše in razmišlja o slovenskih čitalnicah.
Z ustanovitvijo Slovenskega Naroda (1868—1945) prihaja v življenjski utrip slovenstva nekaj novega, mladega. Sveža kri mladoslovenske publicistike poživlja krvni obtok slovenskega narodnega gibanja in njegove odrevenele časniške besede. Mladoslovenska opozicija je imela torej sedaj krepko oporišče v mariborskem Slovenskem Narodu v Mariboru. Napočil je čas Levstikovega udarnega publicističnega pričevanja.
V stolpcih mladoslovenskega, liberalnega Slovenskega Naroda je lahko nadaljeval boj proti togim starinom, proti frakarstvu itd. V svojem drugem Listu iz bele Ljubljane si ne more kaj, da ne bi v teh svojih feljtonih »semtertja enega ali drugega izmed naših domačih mož malo ne piknil.«
Ne smemo prezreti, da so bili Levstiku stolpci v Slovenskem Narodu od vsega začetka na stežaj odprti. Levstik se je odzval Tomšičevemu vabilu k sodelovanju pri Slovenskem Narodu. Ker pa je čutil proti sebi sovražno kontrolo javnosti, se je od aprila 1868 zatekal ob svojih prispevkih v SN k raznim psevdonimom in šifram.99 Na študentovskem shodu v Ljubljani 14. avgusta 1868, ko je Jurčič razglašal Levstika za kulturnega in političnega voditelja mlade Narodove stranke in ko je doživel svoje največje zadoščenje, pa je Levstik označil Slovenski Narod kot glasilo slovenskih študentov, kot svoje glasilo in kot glasilo slovenskega naroda.
Res se je Levstik z vso silo časnikarske dinamike pognal v predale in predelke SN. Njegova publicistična žetev je bila v času od 1868 do 1871 dokaj plodna: vsaj 181 prispevkov, 126 člankov, 141 dopisov iz Ljubljane ter 14 dopisov z Dunaja. Razen tega sta bila objavljena dva Levstikova članka v Triglavu. Sodeloval pa je s podlistki tudi pri tržaški Jadranski zarji.
Pomembna aktualnost slovenskega političnega življenja odseva pred-vsem v njegovih člankih, ki jih bistro prepaja Levstikov dosledno načelni, zdravi kritični duh, predvsem v naslednjih smereh: kritizira Svetca, ker je glasoval za dualizem; napada nemške in nemškutarske turnarje ter njihove ekscese v zvezi z dogodki na Jančah ter v Vevčah; razkriva nesramnost in nasilnost nemškutarstva; zavrača pohlevno opreznost prvakov ter cincavo omahljivost mladoslovencev. Terja strogo nadzorstvo nad dejavnostjo duhovščine na prižnici in v šoli. Razkriva pristranski postopek avstrijskih vladnih oblastnikov, ki Slovence za vsako malenkost kaznujejo itd.
Za krepke, neizprosne časnikarske zamahe ga je usposabljajo predvsem njegovo korenito poznavanje materinščine. Izpod njegovega neuničljivega peresa curlja pristna, živa, klena, sočna, slikovita, zvočna vonjava publicistična beseda. Celo Bleiweis mu v tem pogledu ni mogel odreči priznanja.
Presenetljivo Levstikovo hotenje: tudi politično časnikarstvo vključiti v svoj literarni program. Literarni slovenščini naj torej pomaga na njeni razvojni poti tudi slovenski politični časnik. Levstikovo gledanje na tedaj pereče družbeno politične pojave na slovenskih tleh pa odseva v njegovi publicistični izpovedi v odnosu do meščanskega liberalizma, do slovenskega delavskega in pa do slovenskega krščansko-socialnega gibanja.
Levstikov odnos do meščanskega liberalizma je značilno osvetljen v njegovi dramski, v Tugomerju zajeti, aktualni literarno-politični publicistiki. Njegov Tugomer zveni v svojih ideoloških izluščkih kakor družbeno politični, kritični uvodnik. Tu mu rabi zgodovinska snov za publicistično zrcalo sodobnih narodnopolitičnih problemov.
Levstikov odnos do slovenskega delavskega gibanja. Publicistično je Levstik tukaj pravzaprav skop. V Slovenskem Narodu je le na kratko za pisal, da se »v Ljubljani snuje novo delavsko društvo«. V tem tiči nekaj več kakor le poročevalska vnema. Ob tedanjih razmerah je pomenila taka formulacija10 brez opazkarskih dodatkov nedvomno izraz zanimanja. Dokumentarno pričevanje o tem bomo izluščili iz rokopisnega osnutka za Arkov govor na ustanovnem občnem zboru delavskega izobraževalnega društva Slovenska lipa 1870 v Ljubljani. Levstik tukaj jasno razločuje dvojno vprašanje: socialno in narodno. Socialno vprašanje bo rešilo delavstvo, ki se združuje ter izobražuje. V bistvu je to delavsko vprašanje važnejše kot narodno vprašanje, ker zajema ves svet, predvsem Evropo. Ne more pa proletariat rešiti narodnega vprašanja. Tega namena delavstvo nima. Spre-videl pa je, da bi izboljšani položaj delavcev neogibno sočasno sprožil ne-zadovoljnost drugih materialno prizadetih stanov. Boljša delavska plača predstavlja hkrati večji izdatek za tistega, ki delavce plačuje. Seveda je bil tedaj Levstik pregloboko zasidran v miselnosti meščanskega liberalizma, da bi se bil mogel ogrevati za delavski revolucionarni program. Stane Pevec sodi, da sta proletarski internacionalizem in prevladujoči vpliv neprijateljev slovenstva v ljubljanskem delavskem društvu premotila Levstika k zmotni misli, da »našemu delavstvu ni mar slovensko narodno vprašanje«. To vprašanje pa lahko reši po zakoniti poti le »načelna, demokratična in odločna slovenska politika«.
Levstikov odnos do krščansko-socialističnega gibanja. Levstika je bleiweiščina razočarala; razočarala pa sta ga tudi nemški in slovenski meščanski liberalizem. Zato je pošteno krcal prvake vseh vrst. Nista pa ga razočarala slovenski kmet in delavec, ki je z njima odkrito simpatiziral. In vendar kljub temu ni pomislil na novo delavsko-kmečko družbeno silo. Ni bil pripravljen. Neposluh za revolucionarnost je našel pri Levstiku nekako idejno nadomestilo v doslednem demokratizmu. Od tod je črpal Levstik tiste sile publicistične izpovednosti, da je lahko nastopal kot osrednja gonilna sila kritične misli v vseh aktualnih pojavih slovenstva. Pred ostrino njegove kritične misli ni bilo obravnavano nobeno področje. O tem nas prepričuje Levstikova nedokončana rokopisna satira Ljudski glas. Nanaša se na Haderlap-Suhadolnikov časnik Ljudski glas, ki je izhajal v Ljubljani od 1. maja 1882 do 24. junija 1885. Časnik si je prizadeval predvsem za gmotno blaginjo obrtnikov in kmetov ob naivni oportunistični misli, da bi bilo to mogoče s pomočjo vlade, ki da je »pravična vsem narodom«. Nekateri so videli v Ljudskem glasu prve začetke slovenskega socialističnega tiska. To pa ne drži, saj uredništvo časnika samo odklanja trditve, da bi bil Ljudski glas socialno-demokratično glasilo. Razen tega naletimo v njegovih stolpcih na opozorilo delavcem, naj ne podlegajo »nekaterim rudečkarjem«.
Glede na to je povsem jasno, da se Levstik ni mogel strinjati s publicistiko Ljudskega glasu. V bistvu gre tu za Levstikovo kritično gledanje na usodo slovenskega narodnega gibanja, ki v svojih prizadevanjih pač ne more biti uspešno, če ga naj usmerja vodstvo, ki je le na pol izobraženo. Še toliko manj pa je to mogoče tedaj, ko gre za vprašanja o preoblikovanju družbenega življenja. Zato Levstik ošvrkne med drugim urednika ter izdajatelja Suhadobnika, ker je videl v njem nesposobnega koristolovca, »časnikarskega samozvanca in zastopnika komolčarstva v našem javnem življenju«.
Vsekakor izpoveduje Levstik v tej satiri svoj optimizem glede ideje socializma. Primerja ga »zlati zori, iz katere sonce vstaja, da zasije na vse kraje«. Vendar pa je bil Levstik tako trdno zasidran v ideji mladoslovenskega, svobodomiselnega liberalizma, da se ni pridružil ljubljanskemu delavskemu gibanju, ki je v njem v začetnem razvojnem obdobju stopala v ospredje napredna socialistična misel, pozneje po celovškem procesu proti »krvavcem« v decembru 1884 pa je polagoma ugašala in shirala. Težišče socialističnega delavskega gibanja se je tedaj prevesilo na tla industrijsko bolj razgibanega Trsta.
Ob sklepnih razmišljanjih ni dvomiti, da predstavlja Levstik prvi izra-ziti vrh izpovedne, načelne, kritične, napredne, ustvarjalne časnikarske pu-blicistike na slovenskih tleh: osrednja postava publicistično zelo nadarjene mladoslovenske generacije.
Hkrati pa nas zaboli Levstikova tragika, ki je dvojna. Za neizprosno javno bojevanje, neprekosljivo kvalitetno publicistično ustvarjalnost je bil deležen bedne miloščine, neodlepljive nalepke, značilne za usodo slovenskega časnikarja in publicista. Tudi pri Slovenskem Narodu se je Levstik pehal za vsak goldinar: nekaj grošev, komaj za skorjico kruha. Od vižmarskega tabora sem je drezal v Tomšiča zaradi nakazila honorarja. In je prejel po poldrugem mesecu čakanja — celih 20 goldinarjev: bedna oddolžitev za leto dni težaškega časnikarjenja pri Slovenskem Narodu: »kacih 50 goldinarjev za toliko uvodnih člankov in dopisov«. Trnova pot po ledini slovenskega časnikarstva. Tragika. Doživljal jo je pozneje npr. tudi Ivan Cankar.
Levstikova prelomna časnikarska publicistika, ki se je vzpela do kva-litetnega vrha v Slovenskem Narodu, je vzbujala splošno pozornost tudi v neslovenski javnosti. Nekateri plašljivi mladoslovenci z dr. Razlagom na čelu so se zbali Levstikove ostrine, češ da bi lahko ogrožala obstoj Slovenskega Naroda. Levstik, v svojem prvem obdobju utiralec poti radikalni mladoslovenski publicistiki, ki je vzirala svoje vzore na publicističnih oznakah mladoevropskega, kritičnega svobodomiselstva, se je ob srečanju s prodirajočo poburžujeno, nenačelno, oportunistično, liberalno publicistiko v Slovenskem Narodu z njo razšel. Rajši se je umaknil, ko da bi se bil izneveril svojim načelom svobodne, neodvisne časnikarske izpovednosti ter načelne, bojevite, kritične in polemične publicistike: ker je dosledno vztrajal na revolucionarno demokratičnem geslu Zedinjene Slovenije,- ker je bil zares neposredni nadaljevalec Prešernovega revolucionarno demokratičnega izročila ter izraz demokratičnih tendenc osnovnih ljudskih množic. Najučinkovitejše bojno sredstvo za ta program pa je bila njegova nenavadno plodna, na vsa pereča vprašanja tedanjega časa razprostrta časnikarska ustvarjalnost.
* Objavljam članek dr. Franja Vatovca, svojega edinega akademskega profesorja na FSPN. Podaril mi ga je kot separat zbornika v najinem kratkem skupnem službovanju na fakulteti. Objavljen je bil v Zborniku Občine Grosuplje leta 1973 in ni katalogiziran v Cobiss.
Opombe:
1 Spet oživljen, obnovljen
2 Nota bene= pomni, zapomni si.
3 Satirična publicistika: zbadljivo časnikarstvo.
4 Insinuacija: namigovanje, podtikanje.
5 Indiferentnost: ravnodušnost, brezbrižnost.
6 Dispozicijski fond: denarni sklad, ki zanj ni treba dajati obračuna.
7 Subvencija: denarna podpora
8 Hrvatski satirični časnik.
9 Psevdonim: izmišljeno ime, zlasti pisateljsko. Šifra: tajno znamenje: skrajšani podpis.
10 Formulacija: v določeni obliki izražena misel.
