O, hči neba, rojena iz miline večne, penečih se valov,
Prebudi speča se v meni in spregovori skozi moja usta.
Naj glas povzdigne me k tvojemu Očetu,
da bi spoznal ljubezen tvojo, Afrodita.
Mami me Rdeči cvet
opojni, kadar se sprehajam
po dolini plodni - nenasitni.
A zakaj srce trepeče?
Pred menoj bledijo listi, veneča njih usoda kruta.
Oko uprto v tla uzre
odblesk v sladki medičini;
motni, gosti kakor kri.
Lice na gladini kliče me,
obljublja sladke sanje.
Kakor sirena vabi me na dno.
Pa vendar slutnja neminljive sreče
blazneče mi srce tolaži.
Odsev, v katerem se ne vidi zvezd,
prereže sled bleščeče repatice.
Povzdigne mi pogled in
razkrije veličino
stvarstva.
Roke onemogle so od
hrepenečega hlastanja.
Srce šibkeje bije, saj
izčrpalo je radost, ki
vsa se razpršila je;
v meglicah izgubila.
Duh pa bi letel na krilih muz.
In noge bi tekle po neskončnem črnem platnu.
Zato darujem ti telo, posvečam ti srce in dušo.
Poljubi moje pesmi, Afrodita!
Goreč utrinek mi podari.
