Refleksija o moči prisotnosti, narave in večne sile, ki vse povezuje
Naj bo vsak moj korak – korak ljubezni.
Naj bo vsak moj dih – dih ljubezni.
Ljubezen je sila, ki ne zahteva, temveč nežno objema.
Vse preobrazi, ne z močjo, temveč s svojo prisotnostjo.
Ni vezana na pogoj, ne pozna meja. Preda se vsemu –
in ravno zato ostaja večna.
Ko hodimo v ljubezni, se svet ne spremeni le okrog nas –
preobrazi se v nas samih.
To je pot vračanja k sebi, k svoji izvorni naravi.
Drevesa in tišina
V naravi najdemo odseve te večne sile.
Drevesa – tako podobna, a vsako pleše svoj edinstven ples.
Njihove veje se uklanjajo istemu vetru,
a vsak list se ziblje po svoji poti.
Ta tiha raznolikost nas spominja,
da smo vsi nosilci iste življenjske sile –
iste ljubezni, ki se izraža na tisoče načinov
Vse živo je prežeto z njo.
Vsak dih, vsak gib narave, vsak utrip srca.
Ljubezen je temeljna resničnost bivanja.
Ne potrebuje dokazov, le zavedanja.
Ko se ji odpremo, se ne zgodi nič novega –
le spomnimo se, kdo smo v resnici.
