Izbuljene oči zijajo v brado.
Pogledaš proč —
žveplena para iz gejzirja
se vije h kodranju na sinjem nebu.
Izbúljeno satovje
še kar zija.
Z nekaj silovitimi obrati
pokušaš ubežati srepemu pogledu.
Zapreš se v svoje stvarstvo —
satje plazi v mavrici
med vrelci,
senožetjo
z makom in sivko v razcvetu.
Preženeš spakedrane sence v muranu.
Zrak,
očiščen
vse gnilobe,
strohnjenih črvov
in kloake.
Jadra se sločijo v prepišnem vetru.
Tomovo brodovje poplesuje ob nevarni čeri —
zakrita z algo v zeleni vodi,
se šopiri in kopiči britev.
KESANJE V FRANŽAH
Zaslepljeni rez —
nasmešek zaigra,
zobovje v škrbinah se pokaže.
Odrez zadovoljno frcne.
Presenečeno obstane,
zruši se in nemo obtiči —
zajema vodo skozi sito,
kotáli Sizifovo skalo,
pogleduje za oljčno senco v puščavi.
Zave se
konture izmaličene svetlobe
s solzami na licih obžalovanja.
Izpuli nemi krik —
jek v odboju
od balvanov,
penastih valov
in nakódranih oblakov.
PODIVJANA ZVER
Zarja hiti za soncem.
Krilati iščejo svoj prostor v gnezdih.
Izginjanje za zadnjimi kolesi
pobriše vse spomine —
ali je izstopil prej
ali je izstopil pozno.
Negotovo,
že v mraku,
tlači mačje glave
včerajšnjega makadama.
Grafiti,
na ograji naluknjani s črviči,
so strašljivi.
Potepuška zver v skoku —
s vso ostrino popade nogo.
Poper zameša štrene.
Podviza se k durim
in jih zadega v zobovje.
ZAMUJENE ČIGRE IN VALOVI
Preteguje se
na stolu zraven mize,
na kámenju,
na skalah,
na soncu in ob mlaju.
Dvigneš prt s posodo,
pobereš pribor in pokrivače —
počistiš.
Nenehno zamegljeno pogleduje —
čepi
na stolu,
kamenju
in soncu.
Acedio odganja z buzdovanom —
držaj polzi iz stisnjenih pesti.
Krvoločna zver lomastiš
z bengalskim ognjem
med perjem, puhom in togoto —
trepalke se skrijejo v oko,
stol izpuhti h glavi luskavega zlobca,
kamenje cvrči ob jutránji plimi.
PADEC ZA OBZORJE
Salomonove rešitve,
Hamurabi sedi ob Zevsu —
pravica ima prevezane oči.
Po vseh
padlih soncih,
žarečih zarjah
in enakonočjih,
še zmeraj vrta
po rešitvah,
ob prevezanih očeh.
Toga v zagonu
ga odpremi pri stranskih vratih.
Zataknjéni čevlji —
zlóščena polica ostaja prazna.
Zaton.
TEŽAVNA POT
Stopnišče brez držajev,
na klinih spodrsava —
Sizif in otéčena kolena.
Oteklina ne splahni —
niti na nogáh,
niti bokih,
niti ob izbuljenih očeh.
Znoj drsi po čelu.
Razvnetost ne popušča —
meji že na brezumje.
Preden omahneš v togoto
in so usta izušena
od žeje
po vseh sokovih njenega dehtenja,
se Sizif odloči za počitek.
Perun te z bliskom zaluča v višave —
preleviš se v drobec puha.
Opazuješ odblesk tolmunov,
livade poséjane z jasminom.
USODNA PTICA
Sova,
tik pred zoro,
pluje nad petelinom v ostrešju.
Zreš za prhutánjem.
Prepozno —
opaziš samo popisan pergament.
Razgrneš poetično klesanje.
Besedenje leti o tebi,
o písánju
in o razcefrani duši.
Strmiš in se razliješ.
Parnas zaznava
tvoje barve,
hrup
in skrivanje v volhkem blatu.
Danes se je pretočílo.
Bilo je pred čebljanjem kosov
in drugih kljunov.
Frčalo je.
Kakor note,
z vratovi —
tudi brez
in s trebuhi —
tudi brez.
Opazuje s sončnimi očali.
Aurora pluje po obnebju,
Severnica tolče skozi oblake,
Arktur, na svojem splavu,
je izgubil vesla —
žarki iz orienta,
še spijo v naročju zore.
S koraki meri tla
od okna k vratom.
Ničkolikokrat je že obrnil.
Pretok se je nekje zamášil.
Osciloskop in čipi
plešejo svoj čardaš.
