Imeli smo po trinajst ali štirinajst let, se pravi, da smo še znali biti otročji, obenem pa nam je življenje že predstavljalo uganko. Na šolskem izletu nekje med dolenjskimi griči smo se odločili za nogometno igro, pri čemer bi žreb odločil postave, ravno tako pa se ne bi ozirali na spol in bi dekleta igrala skupaj z nami. Že fantje smo se bolj delali in važili, da obvladamo žogobrc, čeprav nismo imeli pojma, punce pa sploh še nikoli niso brcale, razen v materinih trebuhih, pa tudi njihove ljubke nožice sploh niso zmogle pošteno brcniti žoge, če pa jim je to že uspelo, je bila smer brcnjene žoge popolnoma neumljiva, nenadzorovana in nepričakovana. Kako simpatično se mi je zdelo, da smo pomešani med sabo in da sta Milica in Katarina v naši ekipi. Kako pomenljivo poznavalsko smo se fantje spogledali, ko smo ugotovili, kakšne mrhice imamo v moštvu.
Tudi v nasprotni ekipi je bilo nekaj prav prikupnih ptičic in če sem se med samo igro v katero od njih zaletel, to ni bilo nenamerno, pa tudi bolelo me ni.
Nikoli nisem slovel po tekmovalnosti, a priznam, da me je svoje čase žoga uročila. Brezglavo sem letal za njo, ne da bi me skrbelo tehnično znanje nogometne igre. Pri tej tekmi nas najstnikov sem na mojo osuplost podobno vnemo opazil pri nekaterih puncah. Ko so se zagnale za žogo, je bilo zate bolje se brž umakniti in jih spustiti mimo. Že takrat sem verjel v prilično enakopravnost ali vsaj podobnost med žensko in moškim. Seveda to še ne pomeni, da so bile vse punce rojene za nogomet. Punce, ki so bile rojene za to, da bodo dame oziroma so bile že rojene dame, niso mogle računati, da bodo kdaj brcale, se prerivale in se žrle za morebitno izgubljeno žogo. Darja na primer je bila tako nežna in krhka, da se je žoge ustrašila in je zbežala od nje. Imel si občutek, da se tudi žoga boji nje. Vseeno je tekala po igrišču in vreščeče navijala za svoje. Tudi mi smo v našem moštvu imeli »zavzetega« igralca, ki je ves čas tekme na igrišču prehodil do največ 250 metrov in to počasi, kot da je nekakšen razmišljajoči peripatetik, ki nogometno igro potrebuje za iskanje ponotranjenega smisla.
Ne glede na mojo gorečnost se nisem izkazal. Premotili so me bleščeči lasje kodrolase Marjete, pa stegna Lilike in hipnotične oči očarljive Cvetke. In kadar sem se pretirano zagnal za žogo, sem se prekmalu zadihal. Ko je padel gol, tega sploh nisem opazil, le pridružil sem se splošnemu kričanju. Ni me brigal rezultat, če so okrog mene žlahtne vrstnice. Še dandanes ne vem, kdo je takrat zmagal. Da nismo vsi? Igrali smo pošteno, s spontanim navdušenjem, z iskrenim užitkom, brez občinstva in še celo brez sodnika.
Od tiste davne tekme je moralo miniti petdeset let, da zdaj lahko utemeljeno rečem, da je bila to moja zadnja nogometna tekma, saj je kasneje naneslo, da nisem nikoli več igral, pa tudi od zdaj naprej bom zadovoljen že, če bom lahko samostojno in brez težav hodil, ne da bi mi bilo potrebno tekati in se prerivati. Še več, tudi nimam več s kom deliti spomine na tisti čas. In za nekaj tistih udeležencev sem zvedel, da so že pokojni. Kdaj pa kdaj se mi zazdi, da če bi mi zdaj kdo dal pred noge prav tisto žogo od takrat, bi morda zaslišal tiste krike, smeh in začutil isto vnemo kot takrat. Ali pa bi se mi žoga zdela le en brezčuten predmet, ki s svojo okroglostjo nagovarja naš občutek za večnost.
LEMEŽ
Dotični sestavek sicer ne koprni po osebni noti in ga že izhodiščno prvinska brezosebnost zadosti izpolnjuje, ker pa naj bi se to bralo v osebnem, saj naj bi ravno osebe brale in študirale zapisano, se tudi sem narineta prvoosebna pripoved in občutje, naphano z intimno izkušnjo. Zaradi vsega tega je naenkrat pomemben celo ambient, v katerem se razmišlja ta tekst, kot tudi zaigrajo svojo vlogo spomini iz spominske banke in še osebna pričakovanja, noseča skozi želje in pristojen domet. Resnično bi rad naletel na razumevanje! Rad bi izkusil, kako zaorano obrodi uporaben pridelek in kako so deležni plodov tudi meni anonimni subjekti, prav tako svoji in odprti na vse strani.
O stanju ozaveščenosti čutenja ali pomnjenja ne razpravljajo rastline, kar ne zmanjšuje njihovih obče življenjskih vrednosti. Vrednotiti pojavnost brez pretenzij. Ukloniti se silam, ki dolbejo v prihodnost. Zaplojene so brazde, kjer se po strugi pretaka sveta energija. Brazda rodovitnosti, iz katere se razlega neskončno sorodstvo. Struga nuje, brez katere ni oplemenitenega dogajanja. Ko se vse povzdiguje nadse in stremi k razvidnosti. Sledijo razsvetljenja v nočeh.
Kaj je torej tisto, kar izkleše vse te misli v stavke in si nadeja prodornosti do bitij? Je dovolj izrečenega, če se izkaže, da sem to jaz ali ali je preveč posplošeno, če se kot avtor navede stvarstvo? Nič ne more preprečiti hvaležnosti za sodelovanje med posameznikom in njegovim okoljem, pri čemer še kako obstaja posameznikov notranji prostor, njegovo duhovno okolje.
Kako lahko nekoga zanima odsotnost duhovnega okolja, kakor tudi ga zanima odsotnost sebe in odsotnost nasploh? Če je vse stkano, bi se lahko odtkalo in razvezalo, se razpustilo do vnovične neprepoznavnosti, kjer bi se odpočilo od predstave soudeleženosti in si nalilo čistih in na novo porojenih obetov. Tako odsotnost obstaja s prisotnostjo, seveda pa prva drugo ne uspeva zaznati, druga pa prvo niti ne namerava spoznati. Zanimanje za razmerje med obema obstaja zaradi predramljenega bistva, ko se dotično prepozna v občem in si preplet izrisuje poslanstvo.
Kako zdaj opisati, da sem ob neizvedljivem poimenovanju v prisotnosti neizgovorljivega družabništva na podlagi spoznanja in zaupanja zakopan v nekakšnem energetskem polju, kjer je prisotno živo in kjer prihaja do medsebojnosti? Napajan od vseobsegajočega potihoma vriskam od hvaležnosti za življenje.
Obenem se sprašujem, kako se v resnici počutim, kadar nimam nikomur nič za povedati. Ko se mi zdi vse do skrajnosti izpeto in se ponavljajoče zgode nizajo do nepreglednosti. Kakor da je že neštetokrat vse izrečeno in ne le izrečeno, ampak tudi preživeto. Če ni nobene ideje ali snovi za dialog, potem ta zamre ali pa se replicira v kopijah samega sebe, da izpade dialog brez žara in rešitve.
Obenem imam vedno veliko za povedati. Kaj si mislim o tem, kako se počuti domači paradižnik po tem, ko ga je mikastila toča. Kaj si mislim o neizprosnosti poletja, ki od vsakogar zahteva potovanja in sprostitev. Kaj si mislim o glasbi skupine Annexus Quam, s katero me mika vandranje po že nekoliko poznanih zvočnih pokrajinah? Kaj si mislim o vselej že videnih, a niti enkrat istih oblakih?
Če samo odprem oči, se mi že predstavi slika, polna rdečine z belimi vložki in pomenljivimi motivi. Če ni tamle beseda, ogledalo, potem nič več ne rečem. Beseda za ogledalo ali sámo ogledalo? Mar ta slika odslikava samega mene in se jaz v njej odkrivam, kakor se tudi sicer v ogledovanju pokrajine ali med soočanji z drugimi ljudmi? Kolikšno težo sploh ima lahko ena sama beseda? Na tej sliki so tudi podobe, ki spominjajo na nekakšne živali z videzom kač ali ptic brez kril. Kakšno bitje je ptica brez kril? Le kaj nasplošno predstavljajo predstave? V ogledalu se iščem ali pa najdevam snov za prebiranje življenjepisa. V zgornjem delu slike je čisto pravi papirnati zmaj, takšen kot smo ga nekdaj spuščali otroci. Zmaj, ki stremi proti nebu in ga dosega namesto nas, ki ga držimo za vrvico, da nam za vedno ne odleti. Kaj nam je po vseh teh letih do zdaj sporočil? Kaj o nebu nam je predal? Nam je že ušel z vrvice, smo ga zares spustili? Smo mi te kačice, ki so kakor ptice brez kril, ki pa vseeno izkazujejo poteze pristnega življenja? Ogledalo ponuja preporod in ni nič čudnega, da je iste oblike kot papirnati zmaj.
