Otopèl nikar ne upoštevam
vzvišenih nasvetov
nenaziranih premišljevanj.
Z jasnim vidom
dobro vse preudarim,
kaj je kdo ožrt povedal.
Končno ves pretuhtan
se ne strinjam z onim,
kar presega moj razum.
NAPLAHTAN
No, če že moram
na glas povem,
in ne zanikam,
grdó sem bil naplahtan.
Tak kot iz teme luč
se duh njegov mi je zasvital,
v tem, kar od njega bil sem slišal
brezskrbno domišljav.
Neveden za občutje
zakaj mi to je storil,
kradljivec sreče
mi nič ni odgovoril.
PTIČAR
Kakor pajek bradavičar,
ki v resnici samo krade,
len sedim in čakam, ptičar,
da mi v usta samo pade.
Ko poživljajoči veter
igrajoče vame pihne,
čudim se sam sebi,
ko naenkrat utihne.
TAKŠEN SEM
Rekli so, da sem tak,
kot je v Trstu bil svoj čas
moj pokojni svak.
Čim je stopil kje na oder,
je utegnil biti mož izredno moder
ali pa (v vlogi) delirijoznik in bedak.
PREVEČ IN PREMALO
Moja duša v zrklu očesa
umirjena v prsno tesnobo,
tajno spod čela
zre v deveta nebesa.
Napet kot gromski oblak
in ovit v očesno mokrino,
rad bi segel za onim,
ki skrito gre mimo.
Še malo, še malo,
kar bo meni preveč in premalo -
bo drugim ostalo,
v sebično segljanje z jezikom.
KOMOLČARJI
Obrabili so se mi sklepi,
v kosteh me grize bolečina,
v globini stare duše
mi prekopnel je čut dolžnosti.
Spodžagano imam perut
brezkončnih upov,
izlačnjen kljun
po dozi hrepenenja.
Komolčarji na cesti
usmiljenje mi dajte,
ko vas s solzljivimi očmi
zamoledujem za ljubezen.
KAJ PA JAZ?
V letu brez upanja
vsi boste pomrli.
Saj vse bolj pogosto:
postopno pokašljujete,
pocejate z nosom,
bolehni poležavate,
poblazneli pobolevate,
pobedasteli prekrižanih nog
perušate v pesku …
V medigri objestni:
šarite po spominu,
šavsate po novostih,
se sklicujete na možnosti,
se ščepirite kot purani
in grdo ščeketate za cigani.
Prej ali slej vsi boste pomrli.
Kaj pa jaz?
Jaz ne bom umrl!
Jaz bom ugasnil,
kot ugasne oljenka
brez olja.
ZAPRTIH UST
Odklenkalo mi je na naglo,
zgubil sem trdno nočno spanje,
utrnile so dnevne sanje,
na svetu tem se več mi nič ne da!
Pri srajci mi je odpovedal šiv,
pri hlačah sem si zgledno pas odpel,
z oblaki hude misli odpodil
in svojo zadnjo pesem si odpel.
Popustil mi je vštuljeni odpor,
v nobeno smer ne stegnem vrata;
ledeno piha skozi moja vrata,
vse kar si zdaj želim je tih premor.
Za mano nihče ne bo delal zdrah,
dvodomen bom korakal z vsemi spravljen,
zaprtih ust bom vdano šel odpravljen,
odplavljen nevede v nočni dah.
POZABLJENEC
Če prilika nanese
povsem neznan
povrnjenec domov
bom vsepovsod povprašal
kateri je moj rojstni dom.
S povzdignjeno besedo
povzpel se bom na Hrib
in z viška gledal v vas,
povrh še kaj povedal,
nakar pozabljenec povesil glavo.
KO NEBO MOLČI
Ko se sonce v mrak zgosti
in ko nebo molči
v svojem očesu vidim
čuden curek luči.
Vidim dejstva sprejeta,
vidim zgubljene možnosti
zavrženih misli
sredi poti.
Kot bi klatil zvezde z neba
zdrznjen v mračini
ginem v vrtincu življenja,
ki mi obrača kolesje duha.
SUKNAR
Kaj bom sedaj?
Bodočnosti nimam,
za preteklost
ni mi več mar.
Na robu zavesti
v objemu občutkov
v vsakdanji zablodi
se svetu priklanjam.
Skobaljen na tla,
brez načrta
v miru čakam,
da padem smrti v objem.
S TURŠKIM KONJEM
Na slepo dal sem skozi
več, kot si šutast mislim,
in še butam v prepreke.
Ker ne znam jih preskočiti,
drugi so uštuljeni pred mano,
ki me stiskajo spočiti.
Čeprav sem star in sklonjen,
ko pridirjam s turškim konjem,
brž poidite mi s poti!
KDO JAZ?
Veselja zamorjen do kraja
in brez besednega zanosa
sem kot počasen spolzek polž,
na preži izven apartmaja.
Zdesetkan slamnat pametnjak,
na hitro k vragu odposlan,
kot nebni izgubljen oblak
sam sebi si pod nos žvižljam.
Kdo jaz, starkopiten trot
za izgubljenim žalujoč,
kaj le naj si umislim,
da zlajšan grem na pot?
GODRNJAVEC ČASA
V izparevanju modrosti
puhloglavost se izteka;
šlevi vsega mi je dosti –
klecam pod bremenom veka.
Pa naj bo že to nedeljo,
v ponedeljek ali sredo
zmahan drugim dan besedo
in poslednjo dobro željo.
Med vznemiri se obrnem vstran,
negodé jo kam popiham,
prav z nikomer se ne gliham,
s tožnim čelom venem nepoznan.
GOREČNEŽ
Noč nad mestom ždi,
žoltoglav zelot,
piskajoč z žužnjavim glasom,
žulim vzradoščeno dušo.
Belo črni ptič
z žmulastim podbradkom
in z napihnjenim grebenom
ves sem vase zarentačen.
Zijajoč z zagnano vnemo,
brez ponosa žmurim z okom,
žolčen zadrleščim z vrati,
hipno zamegljen v temo.
IZVENREDNO
Zame zmeraj
vse je izvenredno.
Danes čutim se svoboden
in sposoben novih preizkušenj.
S prednostnim pogledom vase,
lahko si prestavim cilj
mojih niknjenih pričakovanj
ter zavzet še kaj napišem.
Če preusmerim energijo,
bom prepričan v svojo moč.
Bolj bom strasti vdan,
bolj močan bo moj duha napon.
STARA ZNANCA
Kam, kam naj grem?
Stojim kot lipov bog
in čakam, da pride
Johnny naokrog.
Midva sva stara
znanca in soseda,
tega se tudi on zaveda.
Da, nikakor se ne vara!
Ker ne hodiva več v službo,
sva drug drugemu za družbo.
Na verandi ob skodeli čaja
zdebatirava politiko do kraja.
IZ ROKE V ROKO
Danes sem odprtih rok.
Ker so moje roke čiste,
dajem se iz roke v roko.
Starčku vse mi je pri roki;
kar dobim na roko,
z roke nesem v usta,
Daj, primi me za roko
in jo čvrsto stisni,
da začutiš kakšna moč je v njej!
ILUZIJE
Šle so moje davne iluzije,
Južni križ me vodi prek bregov,
ker me veter z mrazom brije,
v glavi nimam več predsodkov.
Danes k sebi vabim tiste,
ki nikakor mojega truda ne priznajo,
k sebi vabim vernike in antikriste
in vse one, ki samo jecljajo.
Meni nihče ne pomaga;
trud moj naj ne bo zaman,
če srce mi kdaj omaga,
rabil bom še eno dlan!
NE POVEM
Nadel sem si
zatemnjena očala,
že radovedno gledam
v deželo sanj.
Ker sem deliriozen,
morda se res varam?
Kaj vse analiziram,
vam tega ne povem!
Z IRONIJO
Da! Postal sem pozabljiv,
vse nejasno mi je spotakljivo,
nekaj strapljenih stopajev v stran
spet mi vse je pred očmi in živo.
Tudi če bi bil sproživec min
in bi stresno vpil, naj vsi bežijo,
níkdar ne bi tega se zavedal,
ker se moja resnost sprepletuje z ironijo
NI MIRU
Spodobil bi se mi pošten počitek,
a kaj ko ni miru pri hiši!
Spodrecan hlačar več ne morem
se z lavreáti za dobiček gnati.
Potišan v senco na zunanji tir,
izbalansíran padel sem na tla,
nakar z zaljubljenim pogledom gor
životu vrnil blaženi sem mir.
Ker se še vedno pečam z nekim …,
že vem, kako in kje se bo končalo.
Če moji stihi bodo vsi zamálo,
kar bom povedal bom z bolščanjem.
SE SESIPLJE
Ni da bil bi domišljav
niti ne dvomljiv,
pa vseeno z mano
nekaj ni več prav.
Ker srce mi prepočasi ciplje,
domišljenih prizadevanj
v moji stari biti
vse se nagloma sesiplje.
Bolj in bolj povešam smrkav nos,
cigumigu brez potrebe tavam,
ko pa vidim, da nikomur nisem kos,
se potišan pokoravam.
V VEČER OVIT
Ko je veter zagorel v večer ovit,
dolgo dolgo hodil sem
skozi sivkasti somrak
v jutranji svit.
Ker med zadnjo zoro
smrt me je iskala
in po meni kremplje stegovala,
da bi me ugrabila.
Vso dolgo noč
sem klical starešine na pomoč,
naj mi skrijejo srce medleče
v nevidni kot samotne ječe.
Zdaj nemiren iščem mir,
vetje vetra me ožema
kot šumeči evkalipt,
ki ob samotni poti zre v vsemir.
VEZI
Me tare starost,
vseeno tkem vezi
na križpotjih pri Grmadi.
Tja se vračam
in potrt obračam,
kar se več obrniti ne da.
V FURIJI
V izhodišču zasenčevan,
lahkih kril
na levi strani ceste
se razodevam.
Iz sebe zvlečen
v furiji sle
brez priseg
jemljem in dodajam.
Zgneten v molčanje
v plašnem rovu,
skrivaj pirujem
v poslednjo noč in dan.
ŠIVANKINO UHO
Sopotnik, nič ne glej!
S to svojo puhlo glavo,
objet s starostjo svojo
čemu že mislim za naprej.
Ne vprašaj me zakaj,
tuzemski grešni črv
bom tudi jaz umrl,
odšel v posmrtni kraj.
Ker skoz šivankino uhó
nikakor ne bom šel v nebesa,
na vratih sv. Peter bistrega očesa,
ko moje pleve zvaga suho,
me revo brž spakira v vice.
Tam za nekrščene malike
bom pekel ščurke in stenice
ter pince in gobance za svetnike.
Sicer ne vem še, kaj bo z mano,
če pa svet‘ angel, varuh moj,
me na skrivaj pretihotapi v raj,
ne pridem nikdar več na svet nazaj.
VAM REČEM
Dolgo sem taval brezglav,
bogate zaklade iskal
in zlačnjen priromal na konec.
Hudobni biriči
so mi postrgali
zasmojeni lonec.
Imel sem presledkano setev.
Na moji parceli odžeta
mi bila je vsakršna žetev.
PRIDI
Ko preide tvoj čas
in bodo po hišah še spali,
pridi, Rozalija,
vdano za mano
na kraj samote.
Ujeta med školje,
z razprtimi srci,
na krilih tihote
objemala bova
morske vetrove
v poslednji mir.
NI ME STRAH
V moji zadnji zarji
že ob zori smrt stoji pred vrati
in mi poje v rezki ariji,
skoraj se boš moral meni vdati.
Nič se ne bojim in ni me strah,
bolan nikogar nič ne vprašam,
na zdravnika se tudi ne zanašam,
ker močan je mojih rok zamah.
Izvežban star soldat,
pred menoj je zadnji rekviem,
brž grem se s smrtjo vojskovat,
da ji lačni zob iz ust izbijem.
Vsakič, ko se vanjo zaletim,
bo smrti nekaj manj,
življenja več
in več bo lepih sanj.
AMEN!
Vem, da nisem
izzivaškega značaja,
vendar doživel sem
mnogo zlega.
Bil sem zmerjan,
žaljen in odpahnjen,
kot nogalnik staromodnega vozila
stisnjen v tla.
Vedno se je našel
pizdolin pikanten,
da je burjast vame pihal.
Zdaj pa pika -
