Marika je živela v majhni hišici v predmestju s svojo mamico, tam hodila v šolo in se veselila vsakega dne posebej.
»Mami, kako te imam rada, čeprav rada grem v šolo, si vedno želim, da se hitro vrnem k tebi,« je gostolela Marika.
»Marika, prosim te, da greš prvo v trgovino in nama kupiš kruh in mleko,« jo je prosila mama.
»Že grem, že grem,« so bile Marikine besede, vzela je denar in odfrlela v trgovino.
Pa to še ni bilo vse, tudi v stanovanju je bilo treba marsikaj postoriti, kajti Marikina mama je bila zelo bolna. Šele, ko je bilo vse na svojem mestu, se je Marika usedla za mizo in napravila naloge za šolo in se naučila novo snov, ki so jo ta dan vzeli v šoli.
»Mami, zakaj si tako žalostna? Poglej, danes sem ti nabrala šopek travniških rož, posebej ivanjščic, saj vem, da jih imaš najraje.«
Mama je hotela hčerkici čim bolj dolgo prihraniti boleče spoznanje o svojem skorajšnjem slovesu. Objela jo je in z nasmehom sprejela šopek, katerega se je res razveselila.
Ni bilo dolgo, ko je kruta usoda vzela mamo in Marika je ostala sama. Odslej je živela pri rejniški družini, kamor jo je odpeljala gospa iz socialne službe. Imela je še srečo, saj so jo lepo sprejeli a vseeno je strahovito pogrešala svojo mamico. Najhuje je bilo ponoči. Prebujala se je iz spanja, tavala po sobi in sploh ni vedela kje je. Klicala je mamo in jo prosila naj jo vzame k sebi. Neke noči se je prebudila in zagledala luno, ki se ji je nasmehnila, jo s svojimi nežnimi žarki pobožala po ličkih in ji šepnila naj kar mirno spi. A Marika se ni mogla potolažiti, zato je prosila luno, naj jo odpelje k mamici.
»Dobro, pokazala ti bom pot do nje, vendar je do nje zelo dolga in naporna pot:« je še dodala luna.
»Hoditi moraš vedno po bledo rumeni poti, kajti na zlati poti te bi sežgalo sonce, saj že zdaj čutiš njegov žar.«
»Zaiti pa ne smeš niti na belo pot, kajti na njej bi za vedno zmrznila in nikoli ne bi srečala svoje mame.«
Marika je bila pripravljena narediti prav vse, samo da pride do svoje mame.
Da boš lažje dosegla mesečevo mesto, v katerem je tvoja mama, ti podarjam lunamobil, z njim boš lažje potovala skozi težka močvirnata področja, pa tudi skoz pustinje, hribe in doline. Prestajati je morala strašno vročino, drugič pa mraz, da jo je hotelo vreči iz lunamobila.
Potovanje je bilo zelo naporno a končno je le prispela v mesečevo mesto. Vozila se je skoz mesto, spraševala, kje naj išče mamico in končno le prispela do nje. Mama pa se Marike ni razveselila in bila je strašno žalostna.
»Marika, ni še prišel tvoj čas, hitro moraš nazaj k rejnikom. Spoznala boš, kako zelo te imajo radi,« jo je z nežnimi besedami opogumljala mama.
Marika se je silno razjokala, s tem pa je pregnala najhujšo bolečino, ki jo je stiskala v prsih
in se končno prebudila na svoji postelji. Pri njej je bila zaskrbljena rejnica in zdravnik.
Zdravnik se je oddahnil in veselo rekel rejnici: »tako, najhujše je minilo, zdaj potrebuje samo še veliko spanja, da se odpočije.
»Hvala bogu, da ti je vročina padla, mislili smo te že odpeljati v bolnišnico,« je zelo ljubeznivo rekla rejnica. V njenih besedah in objemu je Marika začutila veliko ljubezni. Sprijaznila se je s tem, da nima več mame, se zbližala z rejnico, ki je bila zelo dobra z njo in se še prav zavedala ni, ko jo je začela klicati mama.
