Prijetno vznemirjenost čutim, ko še skrbno obrišem prah na regalu v dnevni sobi. Vse mora biti na svojem mestu. Rožam v vazi spodrežem stebla in menjam vodo. Lončnice zalijem, prah na velikih listih difenbahije in filodendroma pobrišem z navlaženo vato.
Sem kaj pozabila? Sladoled čaka v zamrzovalniku, jagodni sok se hladi v kuhinjskem hladilniku. Poravnam še zavese in stopim na balkon. Gledam, če znani avtomobil že zavija na naše parkirišče. Ga že zagledam. Srebrni štirikolesnik se počasi ustavlja. Vsak čas bo pozvonilo in prišla bosta gor, pomislim. Z roko si grem nervozno skozi lase, pogladim si krilo in čakam. Glasno pozvoni. Pritisnem na domofon:
»Prosim?«
»Odpri vrata. Prihajava.«
»Odpiram,« rečem z veselim glasom.
Sedaj premagujeta stopnice. Saj jih ni veliko. Zvonec pri vratih zapoje in že na stežaj odprem vrata. Oče in sinek, oba malce zadihana, nerodno stojita pred vrati.
»Vstopita,« ju povabim naprej. Oče, moj bivši mož, narahlo porine fantka naprej v predsobo. Mali me nezaupljivo gleda. Njegove vranje črne oči me preiskujoče ocenjujejo. Kdo je ta ženska, sprašujejo.
»Dober dan!« pozdravi oče, mali pa je kar tiho.
»Dober dan,« odzdravim.
»Kako ti je ime,« ga vprašam, čeprav vem.
Mali je tiho. Oče si pogladi brke:
»No, povej, kako ti je ime!«
»Ne!« je odločen mali. »Ti povej!« se obrne k očetu.
»A ne znaš sam povedati?« se spet oglasi oče.
»Ti je muca popapala jezik?« se pošalim.
Hm, kakšna trma, si mislim. Jaz bi mu jih že napela, če bi bil moj otrok. Saj res, lahko bi bil moj otrok. A takrat, to je že bilo pred leti, sem se odločila, da ne bom imela več otrok. Dva je čisto dovolj za povprečno slovensko družino, sem rekla možu. On pa si je želel tri otoke. V času, ko je večina parov imela zgolj enega otroka, je on sanjal o treh. Neumno! Kako jih pa naj toliko spraviva h kruhu, sem mu dopovedovala, saj država nima nobenega posluha za otroke. Vrtec je pošteno drag, da ne govorim o oblačilih in obutvi. Pa hrana. Ne, jaz že ne bom imela treh otrok! sem zaključila to dilemo. Potem sem nekje prebrala, da bodo moški dobili kontracepcijske tablete. Ko sem mu to omenila, se je posmehnil, da jih on že ne bo jemal. Kar ti jih jemlji, je bil sarkastičen. Morda pa bom še kdaj oče. Zasmejala sem se in mu pokazala, da ni pri pravi pameti. On, da bi imel še otroka s katero drugo?! Ne, to že ne pride v poštev. Saj je poročen, ima dva otroka.
Mali ne pove svojega imena. Stopita naprej v dnevno sobo. Sedeta na kavč.
»Bosta sladoled?« vprašam.
Malemu se zaiskrijo očke.
»Ja, prosim. Kakšnega imaš?«je radoveden.
»Čokolado in vanilijo,« pohitim.
»Jaz bi jagodo,« se namrdne mali.
»A boš jagodni sok?«
»Ne, jagodni sladoled,« vztraja mali.
Kako nevzgojen otrok, si mislim. Se vidi, da je edinec in mu v vsem ustrežejo. Moja otroka, pravzaprav najina, nikoli nista trmarila, če sem jima ponudila sladoled. Vsakega sta se razveselila. Ta mali fantek, no, njegov sin, pa si domišlja, da mora biti po njegovem. In če pomislim, da bi bil on lahko moj sin. O ne, ne bi mu dovolila takšnega obnašanja.
»Kaj si boš zdaj izmišljeval,« se oglasi oče. »Saj si slišal, da nima jagodnega sladoleda.«
Končno se moj bivši enkrat strinja z mano, potegne z menoj, ko je bil prej vedno proti.
Stopim k zamrzovalniku in vzamem iz njega banjico s sladoledom.
»Poglej, takšen je,« mu pokažem sladoled.
»Dobro,« se vda mali.
»Boš tudi ti?« vprašam svojega bivšega.
»Bom, prosim. Dve kepici.«
»Meni pa tri,« se oglasi fantek.
»Bi kavo?« se obrnem k bivšemu.
»Pa bi. Ta pravo, turško. Ne nescafe!«
»V redu. Bom skuhala.«
Naložim sladoled v steklene skodelice, na krožniček priložim male žličke. Tudi na rožaste serviete ne pozabim.
Stopim k štedilniku, pristavim džezvo za kavo. Presneta voda, kako počasi se segreva. Ne maram prave kave. Predolgo se kuha. In meni običajno ne uspe skuhati dobre turške kave. Voda v kotličku takoj zavre, samo prelijem jo čez nescafe in je že gotova. Ampak on hoče pravo kavo! Vedno je želel piti pravo kavo. Sladko. Presladko zame. Pravili so: sladka kava – sladko življenje. Res ga je imel. A zdaj ima menda še slajše. Skuhala mu bom tako sladko kavo, da se bo kar vlekla. Kaj že pomeni grenka kava? Aha, grenko življenje! Je bilo moje življenje z njim res grenko? Pravzaprav ne. Le ohladila sva se drug do drugega. Ali se bo ohladil tudi do nje? Presneto! Premalo sem pazila na kavo in bušnila je preko roba na ploščo štedilnika. Hitro sežem po krpi in popivnam rjavkasto brozgo. Nerodno mi je, da sem tako nerodna. Pa kaj! Zakaj pa hoče tako kavo, ki je jaz ne znam skuhati. Jezim se nanj, da noče piti nescafe. Tako enostavno ga je skuhati. In še dober je.
Slišim, da mlaskata s sladoledom. Fantek ne omeni več jagodnega sladoleda. Drugič ga bom kupila. Če bo še prišel na obisk. Pa kaj bi sploh hodil ta otrok k meni na obisk. Saj ima svojo mamo in očeta. Ne potrebujem ga! Odveč mi je. Tako trmast otrok. Samosvoj. Le zakaj ga je danes privlekel s seboj? Da bi ga spoznala? Da bi videla, kako lepega in pametnega sina ima? Tretjega otroka! Naj ga kar ima in se postavlja z njim.
»Kavica,« zapojem in postavim džezvo z dišečo kavo predenj na klubsko mizico.
»Mm, kako diši!« se dobrika bivši in me prijazno pogleda. Tako kot v prvih dneh najinega poznanstva, ko me je osvajal.
»Mleka še vedno ne piješ h kavi?« vprašam, čeprav vem, da ga ne pije, da razbijem tišino.
»Ne, ne pijem ga,« reče.
»Še sladoleda,« me proseče pogledajo črne očke.
»Dobiš, če mi poveš svoje ime,« sem zarotniška.
Mali me gleda, ne reče nič. Zdelo se mi je, da sem že prebila led, a čutim, da je trši, kot je bilo videti. Naredi šobico in me nepremično gleda. Črnina njegovih oči se svetlika od želje po sladoledu.
»Prav, dobiš tudi, če mi ne poveš,« se vdam.
Njegovo skodelico za sladoled odnesem v kuhinjo in vanjo zvrnem kepico sladoleda. Pravzaprav mi postaja žal, da nimam jagodnega sladoleda. Tudi jaz ga imam rada. Raje kot vanilijevega.
»Izvoli,« postavim sladoled predenj.
»Hvala,« tiho reče.
Spomnim se, da imam sveže pečeno rulado, skočim ponjo v kuhinjo in jo postavim pred gosta.
»Hm, rulada!« zagostoli moj bivši. Nikoli se ji ni mogel upreti. Pravil je, da znam speči najboljšo rulado s čokoladno kremo.
»Ja, za posebne prilike in posebne goste,« se pošalim in jima naložim sladico na desertna krožnika. Posebej ponudim stepeno sladko smetano.
»Jaz ne bom,« reče mali.
»Bom pa jaz tvoj kos,« se takoj ponudi njegov oče.
Mali vstane s kavča in se ozira po dnevni sobi. Sprehaja se. Vse je novo zanj v tem prostoru. Od daleč gleda knjige, okrasne predmete, kristalne kozarce in vaze. Pogled mu zastane na sliki deklice in dečka njegovih let v srebrnem okvirju. Pogleda me in hrepeneče reče:
»Rad bi imel sestrico!«
»Saj jo imaš,« hitim razlagati. »Vsak čas bo prišla iz šole,« pojasnim. »Tudi bratca imaš,« mu razodenem skrivnost, zaradi katere je prišel k meni na obisk.
Njegove črne oči postanejo še večje, v njih se zasvetlika nekaj podobnega solzam, ko mi čisto tiho zaupa:
»Anže sem.«
Jaz pa bi ga najraje objela. Kot da je moj tretji otrok.
Iz knjige Pocestnik, ki izide v januarju 2012 pri Mariborski literarni družbi
