Gol in nem.
V mir.
Še slepec bi spregledal, pa jih je spregledal tudi božec breznožec, ko je pri redkokom našel naglušen naglas ali vse v redu, vtem ko se je ponašal le z maločim, kàr môči so ga sprehajale omedlevice, še tedaj ko se je s pogledom sprehajal po vročičnih strahovih in grozah, ja, bil je vseskozi pohabljen, kakor da je pohabljen že vseskozi. Že kdaj so ga odstrigli z nog, kot bi odtrgali odrezke od vrednostnih papirjev, da se je potlej vpijat Veselonc vpičil v načelno vprašanje glede vzgojnih sredstev in se vsevdilj huje vpletal v tuje zadeve, ja, do krvi se je spraskal, ko je spoznal krivico na svoji koži, ja, kolikor je sploh kaj spoznal, ja, sam vase se je zaril, grd krt, tu imaš rožo, tu pleši! zapretno kazen je imel za kazensko sredstvo. Ni se spoznal v dnjači blodnjaku, vedno mu je bilo malo spóti, ampak tudi krivičniki opričniki se zunaj niso spoznali v bojnem metežu in zmešnjavi, celo so sprejeli boj, ja, srednjevrstni klavci psoglavci, njihovo besedišče, lajavo jezikanje, sikanje in topotanje je gotovo sposojeno iz sovražnega laježa, iz krtačnih stolpcev, iz tulivih sposojenk, ja, zbesnelci dediščinarji so bogve kako odnožili in so oko-balo, na videz zmirljivo, sedeli na bohotnih pohotnih deželanskih glavah, nared v dežnih plaščih z оglavnico, vsekdar so posamič, a skupaj in zbrano, do sitega zmer-ljivo žebrali v deževni dobi, pobi so šli lajajoč vkreber, nezaslišano zamerljivi, ja, pa jih ni nič zbogalo, ja, morda so vpraševali po bogcu breznogcu in znova izpolnjevali vprašalne pole, obroč streljali, streljali skozi zaveso, streljali v kritje, ja, niso odstopili od svojega, vnemar so pustili vprašanje miru ali vojske, saj so bili suhi po duši, telesno votli, saj dosorej še niso uvideli, da se morajo umakniti s sporeda, še niso slišali, da je muzavi Veselonc, zanašajoč se na besedo, zgodaj spregovoril, še maloprej v hladnem srhu, v kateri noči že, ki ga je zatela, kot bi zatel sekiro v tnalo, ja, in je načenjal vprašanja dan na dan, vprašanje časa pa je, kako stiha lahko vzdrži nadalje, kako bo vnaprej, noč za nočjo. Če je takrat breznogi samoglasnik bebljal sredi jezika, če je še tako otroško, neumno in predvsem dovolj pronicavo spraševal, vprašal za pravo pot in postavljal spotikljiva vprašanja, kakor da vprašuje za svet, za ceno pohabe pa breznogčevja, so se spotikali nad njim tudi sopotniki, potno spremstvo, ja, pošteno so ga spovedali in ga naploskali! češ, to so nerešena vprašanja, ki jih ni dobro sprožiti, najsi je mogoče nanja odgovoriti na mah, samoumevno in bolj ali manj po pravšnjem. Še skipnjeno deklino Erinijo, ki jo je vprašal za roko, so spremljevavci zmamili k sebi, da jo je sprehajala rdečica, dekletce dekliča, ja, nič niso pustili stisk roke —stisk srca, oznanjali so že od nekdaj samozatajevanje, zgolj samorodnost, samoobsodbo. Nič čudnega, da je bil breznogec tedaj gnocalo gobezdalo, da je spregledal v materinem jeziku vzrhoma vzvišeno gnojnično jamo, da je imel svoj invalidski voziček, lastnega očeta, za glumaški voz, ja, zmešetal je tudi vola Minotavra, polahko gladil Ikarovo perje, ja, zarodku Jonu je plačal za naprej in za nazaj, spet je sproti nadvse nespretno izlil jezico nad pastirja Vladimira, mu zlepa zaželel srečo, ja, pač ni šel nikoli v snubce, to je bil le nekakšen trd spoprijem, tiha spremljava, jih je že zadosti skupil! jih je dobil kar sproti zaradi razdiralnih zadržkov! ja, sobesedniki so ga, breznogega, a še živega, spremili na zadnji poti, so mu časi zavpili na uho grožnjo, prazne marnje, pesmico o gležnjih in škornjih, o pednjih in poganjkih, ja, zanje zares niso bile zunanje sanje! ja, iztežka se je navadil, zlahka so ga navadili. V podsvetu je zvenelo, navijalo, mrlo, ja, vbogajme. Ampak od zunaj jim ni nihče odlajal, povnanjeni zunanjiki krvniki so pobešali psoglave glave, tleskali in pokali sо z lapami, so kar pihali skoz čekane, stisnjene ob spodnjo čoho: fff fff fff, ja, priporniki so potem še držali jezično konico za zobmi in ob dlesnih in sikali: sss sss sss, drugič spet so zvili jezik v žlebiček in šušljali: ššš ššš ššš, skoraj žvižgali, ja, so usločili jezični hrbet tik nad grlоm, ob mehkem nebu, pa so sopihali in dihali: hhh hhh hhh, ja, z vsakim vdihom in izdihom hh hh hh, ja, zaporniki so mlaskali navsezadnje z lapami in pokali skoznje ppp p, ja, povsem nezveneče, z jezično konico so izza zob izstrelili kdaj pa kdaj dražeč ttt ttt ttt, ja, so jecljali, si metali kosti, drugače pa so stisnili grlo, da je zahlipelo zahroplo, nápnilo in planilo skoz gobce: kkk k k k, ja, samozvanei psoglavci splоh niso lajali, le brezglasno so opletali z jezikom in se tresli, da jih ne bi slišal kdo nepoklican, so šumeče revskali in renčali, ja, so čivkali sčasoma cvrkutaje pa čvrsto čekljaje, ja, še črha niso dali od sebe! sst, tišina! naravnost v strelski postrоj! v zborni postroj — marš! postroji se! Zunaj je govorilo osebno hladno orožje, lajalo je udarno orožje, ja, je sikalо strelno orožje, zažigalno orožje, ja, ognjeno orožje je hroplo, samohodno orožje je hrulilo, napadalno orožje vreščalo, ja, zasedno orožje je pogrkavalo, rigalo, kašljalo, povrh je še govoričilo in besedičilo premično oklepno orožje, ja, kmalu je tulilo težko orožje, obenem je odzvanjalo obrambno оrožje, ja, cevno orožje je cvililo in se celo cmerilo, vtem ko je vrvralo vodljivo orožje, ja, kako je jodlalo in jokalо jedrsko orožje, kako juckalо jurišnо orožje, ja, kakо je ukalo učinkovito orožje, zapored in venomer, ja, klasično orožje se je krohotalo, ja, orožje zunanje izdelave je pričevalo na ves glas. Zbogom, orožje, ja, jarki za orožje so bruhnili v nadzemski odmevajoči smeh, vaje z orožjem so izzivale, ja, grožnja z orožjem je ukazovala, čeprav ni imela kaj povedati, ja, tako se je jezik preoblikoval v razmestitev narečij, v razlastitev, v izobličeni razpad zemlje, v izgubljeni prostor, ja, tako je odmiralo še živeče polje pomenov, vse takо zunanje, medtem ko je breznogavelj besedavelj ponavljal iste zloge, prepredeno popotnico, dodobra je jecljal, ja, lahko bi veleval, izražal želje in pogoje, dasiprav ni hotel nič nično novega, nič hohotavega, ja, sčasoma je začutil v ušesih in na jeznem jeziku zvezo med vpitjem in bitjem, le sam zase je bržda razumel — kako razumel? — sporočila, kričave stavke, ja, pa je bil omejen v preоbratu, zavoljo blagoglasja se je spremenil, na uho mu je prišel prav njegov lastni glas. Ampak lajači bevskači so govorili z vsem telesom, čričkali so kakor škrgati, sporočali so s plesom, da si bojo, neomejeni v znaku, v govorici in njenih znamenjih, daljšali življenje, da bojo še klali in, režeči se pa brbraje darovanjske speve, davili, grizli, razbijali, ja, hujskajoče in pritajeno so kleli in mleli, kar namigovali so, se obtoževali in si v podsmehu podtikali strupene besede, ukazujoča povelja, da ne bi opleli, so se slinili in se spet drug drugemu dobrikali, tožili so in kukali, šušnjali so in žužnjali, flancali so in flikali s pasjimi bičastimi jeziki, brneli in brnjali, žebrali so in bušnili v hromeč smeh, čebljali so, dolgovezili, grgrali, goltali so glasove, ja precej glasni, skoraj poskočno, ja, šepetali so z glasom krvi, pesti in vesti, kakоr da so potomci skupnega prednika črednika, ki se je davil s kostjo, ja, povzdignili so in spet znižali glas, zagnali so glas znad glavnine, ja, šteli so glasove, bili sо na glasu, da imajo ubit glas, kajti pesjan teleban že da glas, ja, naposled so zavpili v en glas, glasovali so zase, glasovali za večino. Brezglasno so spremenili glas, so krohljali pujsasto, so tevljali, klopotali, ropotali, čeljustali, klafali in šumeli, ja, brezglasno so odraščali, med čenčami čvekami, so motoglavili in poteglavili, obžirali so se, obžirali jezikovno mešanico, dobivali so zobe, zobe so kazali, ja, držali so jezik za zobmi! ja, jezik za zobe! dokler ne obmolčijo s svojim skrotovičenim jezikom na čevljih. Jezik jih je docela razlastil, kadar so bežali v krdelo, jezik. To je bilo usodnejše od strojev. Eni so pričevali zanamcem, da so padli za svobodo, drugi so napisali tuja prezirljiva pisma, pisma svojim mrličem in breznogcem, ja, eni so pozabili na pesmi in na mučno moč, pa so se kar naprej borili iz jarkov, druge je steptalo, da so pobesili glave in stemnili čelo, preklinjajoč svоje v tla uprte oči, potem ko so zakrnelih udov zakrulili, izželi solze spod vek, pa so izvohljali meso, blago domačega izvora, ja, toliko posebnih dolžnosti so vlačili po jezikih, tako blágo. Nič niso. Zakaj besede mičejo, zgledi mečejo, in čim bliže so prištorali bližnji, tem dlje so klali, nalašč in povšeči, vsak hip so pričvrstili napetnike vštric v koračnico, da se ne bi kje porazgubili, vsak čas so v drobovju čakali na preobrazbo, na viseče vladarske ključavnice, na sila važne izkopanine trohline, ki so jih bili izgubili ali spotoma ali šele med svetim zaprisega-njem, če so se klapastih uhljev sploh katerikrat česa nadejali, jeli, gornji dvorni mrčes, bes krvoses je izgubil krila, bitko, čast, vero pa pravdo, dobil pa je orožje, božje rovače, s katerimi so si lahko izkopali oči, izkopali zaklade, trupla, brezkostni jezik iz sprsteninastih tal, dovolj, dovolj, grizli so sami sebe za rep, Ijubili so se s kožo, usnjeno in brez kože tudi, to jih je torej grizlo, le to, da so na zunaj dihali s celicami, pač kolikor jih je popadlo, semtertja jih je vzelo, ker so, hlineč ljubezen, hlamudrali sem ter tja, in odtlej so ponavadi dihali bolj s časom kakor s pljuči, pravzaprav niso odklamali nikamor, nikoder iz zunanjega površnega plečatega klopôta, iz rebratega šepeta drgeta, z bojišča, tako se je koža lupila zastonj, zmerom zaman so luskali s cepcem po podu, luskali seme, zvit svit, tlako in dlako, takle svet so uredili nadvse nadležno, dobrčavo v dobi kislih kumaric, hitro, hitro, bržčas so grizli, pikali, mislili, so spet jekleneli, terjali, delali, so se kajpak pačili, so sahnili, drug drugega v nesrečo pahnili in ponovno bodli v temo, v skončno okno, shudo, shudo, neugnanо in utrujenо so sunili v kugasto kuzlo, v um, potuhnjen sum, ja, vrteli so ključavnico na črke, vtikali vanjo enoten ključ za glasove, Ikarovo perut, perut ključa. Kakor si bodi, usta so uzda. Ne na žimnici ne na rogoznici, ampak pod nagobčnikom!
Zid iz zob.
In žig in beg.
Dež — bog, gož — gad.
Malo glasbe? Bi dali denar, zaslepljene kovance za zbledelo godbo na pihala, za koračnico svinčenih vojakov volkodlakov, za preračunljivo slepeče sapice. Bliskovito so se zares morali ravnati po ukazih, o katerih niso vedeli nič rednega, kajti bili so zali že v kali, visoko vzgojeni, kolikor so se, spričkani, bili pripravljeni raztrgati, razmesariti, se skrušeno cvreti na lastni tolšči, gotovo, če so se pohodili in se polotili drug drugega, ja, dobrohotni v šali, vsekakor, čenekaj časa niso smeli drugega kot nadaljevati z vsesplošnim pobojem, z razvoženo samohvalo, nič se jim vendar ni bilo treba bati, da bi jih cefralo ali pobralo, pa jih je bilo javno strah drugega pred drugim, vsakovrstne stvari so se jim pripetile, sama razočarana razvratnost, o kateri so vse razve, ja, naj ne bojo tako nepočakIjivi! v teku čez drn in strn, v sunkovnem valu, postranska stvar, stuhla stvar, ko je sikalo in šumelo ko v kvanti, ko v izjavah, med nasršenim volkodlačjem, ah, same preživele reči, saj so se krasili nanaglo napihnjeni, pločevinasto zmečkani, res so se sprenevedali in se tako branili, skuštrani so se usajali nad strupnino, so se spodobno kaznovali, to se jim je štelo sevé v dobro, bili so strogo verni v dvoje, strogo vzgojeni v troje, strogo zaupni v četvero, dobri bodri botri, nova domska pasma, posvečeni predvsem tam, izza, povsod tod, tukaj zunaj, prav tu, tukajšnja pasma, čreda, krdelo z rodovnikom, ja, tam čez, kjer strže tujina, kjer so samo strgani daž-bogci, gožjé gadjé doma. Tam, od zunaj navzven so se tresli v vseh jezikih, s katerimi so se lakotno, nezveneče, na gosto požirali, ja, dosti jezikove župe! ja, in medtem ko so še plavali v jezikih, brcali v usnjenih maternicah, ja, so se utelesili, so bežali pravzaprav na konec jezika, vzdolž orožarn v živalski vrt, da bi se raztreščili, se razbili, se raztresli po svetu, ja, sprti med seboj so se vselili ven v začasen, a začaran krog, so udarili vnovič koračnico ko koža na bobnu. Breznogec brkljež jim je bil pripravljen ustreči, z vsemi podtalnimi spremljevalci si je obetal vsaj obglodke, da ga gad! je vsako stvar obgodrnjal kot na prisilni poravnavi, čeprav sploh ni imel nič z zunanjiki krvniki, kakšne režave težave pa bi imel, če ni našel v breznogčevju Breznogčevem nikogar več in če je plesal na svojem voznem očku z obirčno Erinijo le breznogčevski ples! kakšne težave neki! in tudi zunaj niso našli nikogar več, vendar so iz neznanega razloga še kar naprej vohljali in se klali, prispevali so z orožjem zunanjo smrt, junaško smrt, ja, smrti je bilo zmeraj v izobilju, ja, prav zgrešeno, niti povelje niti bebljanje, niti pravilo niti merilo, vse, kar je brezosebno in mučno srednjega spola, se ni oglasilo, ni zapelo ne v zlogovnici in razporeditvi zunaj ne v jecajočih blodnih zlogih. Šele potem so smrt vzeli na up in v zakup, razmeroma pristopno so na željo večine, sami večina, bili pomenljivo potrebni polnega zadetka, zadeli so neposredno in v točko, določali so, kazali in ocenjevali točne zadetke, začasno prestavitev, začasne izgube, ja, pesjansko pleme je v živinorejski klavski noši zahtevalo okrepitev in budnost, več kot preveč, je sprostilo kolenaste, gibljive zaklepe, prikrilo je ognjeni položaj v zaklonu, s polnomočjem ali brez jarkov-nih zaklonilnikov, ja, vsi so že vnaprej naročili naravni bojni zaklon, naravni krinkasti privez, naperili so v cilj, naravnali namerilnik z objemko, ja, pokorili so se, češ poklekni za strel! in so polnili z okvirom in nabojnikom, skoz postopno umikanje so postopoma uničevali poševne izbokline, površinsko runo, površinsko obstreljevanje, brez tega sploh niso imeli pravice do prvega udarca, in že kmalu so vlekli runsko vrv skoz povodčeve obročke, se s pridržkom oštevali na pokušini, dolžnost jih je klicala, da se povišajo v čin in sklenejo dobiček z zločinom, da dobijo bleščeče zasluge, da se nalezejo zasramovanja v zlohotni burki, v kruti nadvladi, ja, pravkar so spet prišli mimo, prehitevali, so napredovali, bevskali, renčali, golčali, godrnjali, lajali, tulili so vsak svoje, drug mimo drugega, ja, prednjačili so, pozivali so k vdaji, očitali so si domnevne prednike, pristranske izpade, pa spet niso prišli nikamor, nenehno, neprestano so si vezali na zadke izrabljene podrepnike, končno so vendar prihiteli na pomoč, ja, s strokovno pomočjo, skoraj nič ni zastrlo pomičnega ognja, na položaj, na položaj! ja, ostali so v popolni opremi, v popolni zatemnitvi in premoči, zmanjševali so porabo streliva, pa močna, stalna posadka je okrepila in napadla posadko orožja, posadko sveta, ja, potegnili so vrvco, smrtni učinek, smotrnost dejstvovanja, seveda, znenada so zaščitili in razkužili živo silo, in bolj kot vse so zajeli živi jezik, nobena zvijača jih ni več razdražila do pretirane bahave izrabe, jih ni sprevrgla v ogorčenost, v prizadeto navzočnost, naposled ko je na vsem lepem bilo videti obrise postav, nedoločno svetlobo, nečimrno nevidnost, ki pozablja odkritosrčno, razločno odhajaje, tako značilno za ukaz. Ampak nasproti krésnikom besom je imel sinček edinček Veselonc prijateljstvo v krvnem obtoku, samemu sebi je bil prijatelj kot edina vez med škatlastim očkom prekucnikom in lastno živo pohabo, tako pa je postal samemu sebi tujec, ki plačuje blodnjaku globnjaku globo, ja, zmotnemu kolobarju je dajal krvni davek, ne da bi mu žgali kolke, ne da bi mu z žarečim železom ali z žgočimi koprivami žgali v rano. Ampak zunaj so ga že žgali! to so žgoleli in ga žgali med žganim apnom in žgalnim kadilom! Ampak žgečkljivi sredinček breznogec je obžaloval prištevno poželenje. Priklical je nahitroma preživelo bradavico, ukročenca Ikara, tralalala tartrati, naj pač posrednik pokljukca, kašljajoč in pomenljiv, vsakokrat na pretrgano nevarnost, takle izobražen, kakorkoli preskušen ikar! ja, breznogec breznogač je kar nahitroma in po pravšnjem obtoževal, predlagal krepostno pijanstvo, ko da potrebuje pokromano pozornost, ja, breznogec breznogič je vsepovsod ožvrkljal Ikarove listnjake, prostorno ptičarsko perutnino! je trgal in drkal, kaj pa morebitne posledice? Pohabljen breznogec in Ikar, lena mrha!
Sta si bot?
Tako, ptič Ikar. Eden od njih je bil. Svet zase, ne mlad ne star, pri tleh. Je pač bilo tako, da je vzel culo, ko je bilo delo za njim, in češ zdaj bo vse v redu, res res, kaj pa naj trdi o sebi kot to, da je šel dalj kot vsi, ko vlak čez most, in je pri tem imel bore malo, in že lep čas si je mel roke, je malo čez les, tale ptič Ikar, vrni se v šolo, fant! Naj spet seže po meču, po šibi, bi vzel pero iz žepa, nož iz toka, ja, neki duh živi v njem, čist ali zal duh, ja, je imel svoje reči, ne da bi si upal uiti, kam neki! Ja, tak plah ptič, cel čas že poje, čudo čudo, tudi nemo poje, ker pač mora peti, dasi ga ne mika, ja, ne more si kaj, da ne bi pel, in to ga sevé boli bolj od vsega. Tako pa vsaj cele čase čilo vadi, zdaj to, zdaj ono, poje in poje, ker mora, mora, hoče ali noče, in mu je še celo hudo, ker bi rad pel kdaj tudi na glas, v lepi in mili drži, s čašo v roki, na odru ali iz lože. Bolj tiho, bolj malo. To je bilo bolj ali manj togo, ja, slab glas ga je bil, češ da ne zna peti po novi šegi, češ da ima le suho grlo, nema usta, ja, z njim je hudo, ne ve se, kaj hoče, prav, kaj je guba čelo, kaj le drži mulo, saj ga bojo žrli črvi, mu bojo žrli meso v jami, bo tudi on samo kost in koža, ali pa še to ne! Vse bo še lepo in prav. Bo lep izid: prah in kri, žila na čelu, pot na koži, bojo prsi, bo srce, žolč, žolč, smeh psov, tam čez, kjer se zdi, da vsak spi brez solz in sam zase. Tam ne more Ikar peti, ali ni tako? To je še teže reči. Kaj dela, golo dete! Ikar! Ja, za zdaj prha v zrak, pink pink stre šipo, hoté trga hudo vest, gluh klic, znan glas, zven in spev, tudi zvok, znak in snov, prav prav, kako neki po vsem tem sumi, kako kriv izza vrat, koga ima na sumu? Mir dúši! Duša je šula zver, ki ropa in ruje, tam, v besu in boli, v kesu in v hudi uri, ja, ta zver reži, laja, tuli, vse bolj in bolj teče v krog, urno beži v past, v past iz žime, vase, samo da spet mimo, tudi mimo, kam v jaso in gozd, češ da se še ogne, da uide čez mejo, jeli jeli, hudi brat Ikar, ne bodi no taka ihta! tiho zdaj! zver drvi celo prek neba, prek voda, prek oaze, prek gazi, leze na prag tuje hiše pa v belo izbo, šent! to sega do srca! leze malo po malo, že suva s taco v duri, išče vhod, šele nato duši in davi, sesa sluz in brus, kaže zobe, se goni, se je sivo seme, liže drob in mast, če ne na lepo, pa na grdo, ja, crka mrha, duša zver, bo že mir pri hiši ali ne! ja, črna duša, saje sijo tako, tako sijo črne saje, gol opaž! Ja, kdo si bodi je imel zver v sebi. In kaj more ptič Ikar pri tem, komu naj piha na dušo, kaj mu leži na duši, kam naj teče na vso dušo, ja, to jim je duša, zver Ikar! ja, blag in mrk! Kdo ve, kako mu je pri duši, ko prši pena, rdeč lošč krvi, ja, to ga teši, ko leze žolt polž ušes iz tihe hiše, ko pojó čez čúdo lepó svoj sivi ščrk, svoj tihi spev, samo okna brez soja, ja, ko šumi zlat molk z dna duše, kdo ve. Zato pa gode kdaj pa kdaj tudi skop in bled Ikar, sam sedi v sobi pri mizi, na jok in na smeh mu gre, če se drži reda, ja, čast mu gre in vera, da je tak v redu fant, ja, glas v méni, in če poje, gre vsem pod kožo. Vse je bilo v redu, vse je šlo ko po loju, sevé, v redu, zato drsi stol po drči, drčí hlod, drči tram, samo zato, ker se nima Ikar ptič česa bati, ja, vse mu je šlo v klas, še zdaj se nič ne ruši, in česa bi se bal, čemu srh in beg? Bliz se mu zdi, da je prej bilo lepo, zdaj pa ni več tako, češ vse gre v nič, vse je šlo po gobe, ja, taka jed gre rada v usta kar sama od sebe, pa ga moti iver v očeh, hlod pa ne. To pa ne gre! ne gre, da bi šel z bučo skoz zid! ja, bi šel po riti k maši! bo šel z dušo pod rušo, bo šel spat. A, v beli azil? Kaj mrda šobo. Zver je bila ves čas v njem, prav tako kot greh, polt, roj muh, sram in srab, gnus in stud. Po vsem tem je kar šlo dol, ja, trda mu gre za čas, reža zija, cedi se iz žlez, lije, lije ko tema v belo noč, ko dež iz krvi, sevé, šema Ikar, molk muči tem bolj, čim bolj se mrvi kruh v miru, črn kruh, in post že sega vmes; sevé, kmet Ikar, panj roji, pred ozko črto trka oven, za njim pa gre trop ovac, hlev muka, srp in snop sta že v hiši, krma za zob diši, obla sonc se suče in suče, ura gre tika-taka, tika-taka, oreh pred hišo, star ko bog, rase v nebo, zori trta, črno vino, ja, cvet in plod sta eno, in vse se rodi in umre, sevé, s polj in gorá diha zrak, in se dela beli dan, grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri! Ja, sila kola lomi. In to je le ena plat, vse lepo po redu! krst in križ. Avba. Časi so taki. Breg se meli, holm kipi, pa že rase trst in lat, brst in cvet, ja, roža spod vek, ki ne vene v živi rosi, dasi za zdaj še boli, rana, prva rana. Ubogi Ikar, prst teži kost, guli meso, lupi kožo, trga trup, iz nje pa kali vse, kar je živo. In mrki Ikar se spet budi iz sanj, pade znàk, vedé kaže z roko na cilj, s suho nogo brca krpe, leta po nebu, šine skoz vodo ko riba, ko riba iz ikre, prav prav, Ikar hoče biti prvi, biti hoče adut, svež, čist, vešč, vešč čemu že neki, in naj ga skoz bolj žeja, se kar suši na lesi, suha roba, suha roba, že čuti vbod igle, reto v duši, čuti živo muko, pa frka nos, ga tepe trma, kaj pa se je oprl le nase. Je slep ali kaj! Malo prej je še tkal, trl lan, klel vero, ti kiek ti! je imel skrb, dolg, jaro žito, prvo moko, ne nič ni imel pri vsem tem, zelo hudo je bilo; bilo je zelo hudo, če sta pela samo smeh in môra, ja, tuje je bilo, kako tuje! Sevé, žrec Ikar meži, če vidi koga brez nog! In baje Bijo pege in pike, pege na luni, pike na licu, prav prav, sije pač tudi lice hiše, trak prek čela, želo v srcu, boli, boli, krč, rame, skok kril, nart in peta, vse je šlo v past, a Ikar ni slep, že vidi, kar jim gre. In dalj ko jeca smeh, smeh po sili, dalj tudi bije in doni zvon, sevé, bolj ko pada nanj môra, bolj se čuti tuje. Kaže rogé. Žulj in pest pa sta kjer si bodi, še vzor in drža sta, jeli, vrhu tega bi bilo prav, ko bi Ikar, bled v lice in hrom na obe nogi, tik pred zoro šel na ples, ja, bi šel v hram, sam bog si ga vedi, kako, saj niti sam ne ve, kaj bi s sabo, ja, on le sam sebe išče, vrag, zanj ni taka trda hoja! On sam je kriv za zver v sebi, pa naj več ali manj vse mine, kar naj mine vse: delo, izid, ječa, kroj, lišp in lesk, brki, spis, — v redu, ne ve se, kdo je dal znak prvi. Eni pač vise na vrvi, pa je še kar reči, prav prav, saj so še: noži, koli, sta pipa in plin, umor in uboj, opoj, ja, koli tega! Živa ujma pač nosi s sabo plaz, hrum vode čez jez, hrup, znos, male in zale. In telo se loči od duše. In kdo se boji pod kraj, ko reže smrt in žaga kite, stik in spah, šoto, ko se mota dim nad grič, med ivje, ko bode pust mraz, ja, kdo huka v roke? Luč mrli. Samo reva v črni ruti, ki nosi sina ob boku, čuje ob urni, vidi grob ob soju sveč; mati, kdo se boji solz? In sled drži v sivo smer, proč, proč. Tako je pel ptič Ikar, tako poje Ikar. Ker dolg je čas … Ikar! Ikar! Ikar! Ikar! Klic in krik, pisk in čvek. Samo da ni bil brez nog. O času je bil sebi tuj, ja, zdaj je bil že čas, da gre, ko za šalo. Bil je sit in rad bi se vdal, saj nato ne sme več sem, le še v šolo, in če drži roko na kaki rami, gre tudi ven, ven pred duri. Še malo, pa je bilo vse kot prej, ja, ptič Ikar je bil ujet, ne da bi imel kaj reči. Šele nato je spet pel, pel je nemi spev. Riba. Ja, vse je šlo, zato ni več upal, da se vrne, ja, ozrl se je tja, kjer so vsi brez nog, ko da ve, da bo ujet za vse čase. A duri ni bilo, dver je bila kje že. Svet mu je ušel iz rok, zato pa ga ne muči nič več.
Nič več.
In kdor ima več, hoče več. Čedalje več. Pa se vdre v tla. In kaj bi se breznogec škrbè vdilj ukvarjal s kljunastim Ikarom več ko treba! saj je prisluškoval tudi invalidskemu vozičku, očku kimpežu, kako cvili in škripa, kajpak, poslušal je, le da ni nikomur nič več verjel. Naj ga pustijo pri miru, če je bil utrujen, izgozdek breznogec, on, živ in uničen. Iz Erinijine škržne špranje niso prigrmeli zarodki na kak lepši, krasnejši svet, nič ni bilo prihajačev, bržkone je zato prikipelo čudačku breznogčku do vrha, ja, prigrustilo se mu je, sključenemu pa izključenemu. V blodnjaku zverinjaku ni bilo pravil, tu in tam se je sem ter tja pokazal le kak znak, znamenje zmote, ki mu je zna-kazilo telo, znamenje, sočutja, ki zna vse jezike, pa ne zna domov. Ampak breznogec znanivec ni imel kaj dosti znanstva, nad nikomer se ni znašal, pustil je ptičku Ikaru, da si je znašal gnezdece, pustil šušmarju Minotavru, da je znašal na kup, še ledvičasti škržek Jon je lahko nekam bolj nedolžno plaval proti toku, nekako bolj pod krinko, ne da bi ga pri tem nadlegoval, ja, nič ne bi bilo treba breznogcu žabovcu neprestano skrbeti, da bi se znebil gotovo neresničnih obtožb in za pregnane spremljevavce, tudi zaradi pastirja Vladimira, ki se je trudil za srečo, mu zablodelemu in popolnoma trudnemu ni bilo treba pričati, če je hotel ponovno, seveda nikakor ne vsiljeno, doseči vse, za kar se je v lastni pohabi pravzaprav potegoval. Aha, ti si sit, cepec breznogec, vselej sit, kadar Ijubiš! Ampak lačna, a nenasitno ješča ljubezen večkrat lazi med čednostjo in priložnostjo tja v sebično pohabo, v blodnjo in spet v blodnjo; takšna ljubezen je pač le pohabljena zver, je izrojena, blesketava duša, ki nikdar ne žrtvuje sebe, ampak zmeraj drugega, pоtem ko se je prikradla v nakopičeno zakladnico telesa, jo okradla in oropala vsega sijajnega bogastva, in naposled še sama ugasnila pod težo gole sile; nemara pa je takšna ljubezen ponudila v zameno za žrtev brezkoristno sovraštvo, ja, s tem se je celo poveličala; takšna ljubezen je slepo plačana in ne prenese druge vere kakor vase, dasiprav bo ob vse. Ne-godeta Veselonca so še čakale vse drugačne zgode in nezgode. Podtalni blodnjak je bil edini kraj, edini zmotni kolobar, kjer je lahko prebival blodeč, oglušel, strt, šibak, pohabljen, ranjen, bloden, otopel, on sam, on norec breznogec, da se je sploh spustil v igro! ko je sproti zapuščal trdna tla, čutil vztrajno samoto in razuzdano zanikal srečo, ki ga je sicer hromila bolj od katerega koli trpljenja, ja, srečo je imel za prevaro, bolečino za resnico, spremljevavce za bergle, ja, preživel je strah in brezobzirnost. Kajti izza podtalja je bilo nameščeno drugo podtalje, sicer enako kot ta njegov škrapasti podsvet, koder se je vozil po istih poteh, pa nikdar po krivi poti, seveda, v enem samem blodnjaku so vsi blodnjaki zverinjaki. Tako je bil na istem. Breznogič je tedaj vsaj ljubil sebe tujca, sebe daljnega tujca, ki se je priklical v vest in svet, pod seboj je imel raztežaj vrvi, raztogotil se je, ja, kaj boš, uboga sirota, kako boš uganjal rabuke! Tak hvalisavk breznogan je, nasesan krvi, preziral bohotno Erinijo v cicasti ruti, njen skesani nasek s kosmato špranjo, njene medenične kosti, iz katerih je ponavadi lajdrica pobirala čudne kepičaste izmečke, svoje mrtvoude čižke otrokce, jalove izvržke štrucke, mrtve rokice, nogice, glavice, ja, vse je vrgla ven na pisan nasip, kjer leži menda domača, a druga gruda, ven med opričnike biriče, med pesjanske lajače nastiljače, med brake volkodlake, v robat tabor. Tam so imeli duhovini kresniki svojo zakonodajo, služabnо streljanje. Ravnali so se po pesjanskem kazenskem in po drugih zakonih, po zakonu balistike, upoštevali so veljavnost odredbe, sleherno odredbo zakona, izdali so náloge in dojeli in izvajali najpomembnejše dopolnilne nalóge, preverjali odločbe, sploh so opravljali osnovne naloge, izvrševali so nalógo napada, to je bila njihova prva naloga, čeprav ni bilo plačilnega náloga, ja, ravnali so se po redarskih in varnostnih predpisih, se ravnali v vrsto za vrsto, brez odlоga so merili v namišljene tarče, ker ni nihče lajal neovirano, odločili so se za odlok, proti odlogu kazni in še za odločnega nasprotnika, in to je bila njihova hitra in lahka odločitev, odločilnо bevskanje, v bistvu je torej odločal o njih pravilnik o pregledu in čuvanju, ne pa spravna daritev, čeprav bi po tem lahkо sami sklepali kar na splošnо, koliko velja mirоvna pоgodba, koliko bojni postopki, če ni nihče sprožil postopka, niti ni nihče med besi krvosesi razporejal pohoda v premiku, ja, vsi sо klali razporejeni in so se razporejali, prihajali sо na redni in svečani pregled, v držo pri pregledu, enkrat razporejeni enakomerno, drugič premično razvojno, vsekdar razporejeni na dolžnosti, v strnjeni bojni razporeditvi, v zbiti, hkrati še v pоhodni in izhodiščni razporeditvi, ja, tako je določal varnosten ukrep, varnostna kroglica, najmanjša varnоstna višina pa zapona pa varnostna razdalja, ja, in to je postalo že pravilo, ko so se natančno držali predpisane razdalje, odstranjali so menda ubojne predmete, ja, praviloma so držali v pravilni drži in s pravilno muho postrоjitvenega in bojnega pravilnika, ja, določali so kot in pоložaj, določili so legо in mejо, določili smer in cilj, brž ko so se kot vršivci dolžnosti ovedli določnega vrstnega reda, spreminjali brisani ali koristni domet, in to je sоdilо pravzaprav že v dоlоčitev pristojnosti, med izjemne, a že zdavnaj razveljavljene temeljne, sicer tudi v posameznih primerih veljavne določbe, ja, zmeraj na postrojevalnem urjenju, razviti v strelsko črtо, v strelskem kritju, ja, ves čas so se igrali poveljniške vojne igre, razumeli so le en sam poveljevalni jezik, razdeljen na več poveljstvenih stopenj, ja, še zmerom doslej na zvezi in na črti poveljevanja, ja, to so bili njihovi prejeti ukazi, kadar so izvajali ukrepa le zavoljo ukoritvenih odlokоv, pa če prav se je zdelo da v takih rečeh ni mogoče ukazovati ne jasno ne kratko, ne lažno ne za juriš, ja, tam zunaj se je zakotil pesjanski mrčes, vsi so spoštоvali deset ukazujočih zakonov in jih tudi izpolnjevali, ja, vsi sо se držali celo desetih pomožnih členov, kajti njihоva postava in zaveza jih je pogojno zavarovala, pо najbolj posplošenem pravilu jih je prednostno obvezala in prevzela nase, kakor da mora odgovarjati oblasti, z nerazdelno odgovornostjo, ja, v posredovalni vlogi so bili vsi klavci psoglavci za posredni napad in za posredno odčitavanje, ja, bili so zavezani po-strojilom, vse njihovo ravnanje je potekalo po obveznih ukrepih in je zakleto vsebovalo teh deset dnevnih, ustnih zapovedi:
1. Boj se za lastnino!
2. Bojuj se do zadnjega za oblastnike!
3. Zlagoma složno služimo!
4. Mirnо! Prosto! Polni korak! Strumni korak! V tek, marš! V dir!
5, Za strel! Meri! Ogenj! Odpni! Ustavi! Izprazni! Začni!
6. Marš! Naprej! Vstani! Odkrij se! Pоkrij se!
7. Zbor! Ravnaj se! Pokrij! Od sredine razmik! V levo razmik! V desno razmik! K sredini primik!
8. Naprej! V strelce! Za boj!
9. Postroji se! Na pare preštej se! Črta! Vrsta! Na položaj! Desni v stopnjo! Levi v stopnjo!
10. Za slavo! Za salvo! Meri! Ogenj! Pokrij! Častni ogenj! Mirno, pozdrav!
In tako brez konca in kraja, v predprostorih in v obveznem, mirnem, opozorilnem času, na levo in desno, prej naprej in zdaj nazaj, vseskozi kvišku. Če ne bi sodelovali, tako jim je bilo usojeno, bi zašli v past, bi prišli pred izredno, naglo sodišče in sploh ne bi dobili zajamčenega pripadka, nikakor, samo smrtna kazen bi jih zadela, ostali bi določeni na stvarnem kazalu srednjih zadetkov, ja, verjetno bi razsipali zadetke, saj je bilo kazno, da se ne bi nikdar izognili ne kazenskim določbam niti preganjalni razporeditvi. Doslej so se, pač še zmerom postrojili v strelnih jarkih in odtod v strelno moč in v razvojni, strelski postroj kakor strojčki za vžig, pripravljeni na obrambo in za napad, ja, brez odgovora na spodobno samoohranitev so se bojevali čez potrebo, potrebljali so blato iz izkopnih, odkritih prednjih in zadnjih jarkov, trdili so se in potrdili lastno treznost, prilagojeni jedru mrtve straže, pljuvali so krvničke pótovke, ja, krožno so potovali okoli sveta, že po jedrskem uničevanju, ja, z jedrskimi bojnimi glavami so se ovohavali, enkrat v jedrskih križarkah, drugič spet v jedrskih letalonosilkah, ja, zbadali so se z jedrskimi konicami, torej se je dalo razumeti, da so v času javljanja jemali vzorce, napeli brzdni most z jezičnim lokom, ja, zajeli so živi jezik, potem ko so, če jim je bilo povšeči ali ne, zaradi junaštva tekali k jutranji telovadbi, juriš naprej, menda tako, so ponovili deset dnevnih, ustnih zapovedi, ja, bili so duhovini kresniki, komaj so še tvegali življenje, boj na življenje in smrt, gotovo, saj nikdar niso šteli števila žrtev, hromili so živce, v žilavi obrambi so segali v ognjeni žep, zvijali so železni jež, tolkli ob zvočni zid, plavali po zvokovnih valovih, med razpršenimi svetlobnimi žarki. Tam zunaj so šteli čas poleta in prehoda, zadnji čas je bil, da so se zapovrstjo klicali v obveznem času, ja, ob zapovedani tlaki, o času pripravljenosti. Breznogca Veselonca so zmeraj samo zapostavljali, ja, lahko si sami pripišejo posledice, oni označevavci z obrabljenimi iglami, opremljeni za napad, v pomožnih opazovalnicah, oni v omrežju zvez in v izvidniško obveščevalnem omrežju, oni veleduhovi duhovini! Ampak v nasprotju z braki volkodlaki je bila zlata Erinija, ona slepica norica, ponosna na breznogača glavača, pa se je hotela pokazati tudi zunaj pri njih, nič si ni pustila zalajati, vsakomur se je pustila, ja saj se je še prej nekako zadržala, zdaj pa jih je na veliko ogovarjala in zunanjikom krvnikom s posmehom kazala svojo zakonsko luknjo, zakonolomsko mešanico divjine in žive dediščine, ja, kazala je zakonski prstan, imela je določne zadržke. Medtem se je njen rodni kraj vse bolj spreminjal, vsa rodnost rodnice Erinije se je zaostrila na breznogčevi raskavi koži, na njegovem rodem mesu, na njeni rodi polti, ja, oba bi pač tudi menda, in bi celo rogovilila na rogoznici, bi plela in oplela, bi pletla iz rogoževine roguljaste čeljusti, strašila, svatovsko rogušo, ja, vsem bi se rogala zaradi nadomestnega orodja, enotnemu nadzorstvu. Bila sta brez skrbi zastran noževih ročajev, prav čudežna in čudodelna, potem ko sta se potapljala v blodne čase, vsak v svoj jaz. Breznogec dremavh je potreboval tolažbe, ne pa palice. Komaj si je malce odpočil, že ga je robačasta robanulja napadla in zahtevala, da jo je, čeprav okorno in že docela nemočno, slekel do golega in prikimaval vsaki njeni besedi, ja, to pač lahko počne vsak počasne otroče. Za iskanje izgubIjenih nog je bilo na pretek še mnogo časa, pri cuzljavcu Veseloncu namreč ni bil pravi čas, da bi imel čase napadov in čudežev, vsaj v času, ko je zbiral rodovinske spominke, ni bil nikdar ročen za delо, ja, bi majil protje za košarice, ampak je zadnje čase stikal med njenimi nogami, brskal po rodoljubju in porodoslovju, da bi uvidel, če je prišel njen čas. Ampak čas se je dopolnil, šaljivо in pootročenо se je zažrl v njegove rogovilaste kolke, koder so se spuhnili med zaroženelimi krastami krvaveči mehurčki, j a, mehurčaste spuhline so se predrle in je krvavelo, ja, čas bi že bil, da se brkljež norčon spravi s spremljevavci! in da ob tem ne zasluti, kakšne bolečine in dogodki ga še čakajo, kakšen oglušujoč rоpot strojev! Ja, iz njene luščinaste, lubeničasto rdeče in lubato kosmate luknje, iz njene luči življenja pa se je gotovo stekalo življenje v drugi svet, v narobe svet onkraj, v lužico in na lužni kamen, v kri in na rano, ja, teklo je od vseh koncev sveta, svet se pač ne bo podrl, če bojo šli mrtvorojenci skopljenci z robustnim rоginčkom Minotavrom na krvavo scanje, na vzorčni sejem, ja, kakšen sejem pa imajo! ja, vol Minotaver jih je hudo lužil in žmikal! Rojast svet ostane, če bi se celo kdaj prikobacali spod križnega sekala na sekalno mizо, če bi v sveti pravici sveta sploh zagledali luč sveta in bi jih selili s semnja na semenj ko pohištvo, ja, njihove pоti so se sekale v vesoljnem zvezdnem svetu, ja, blodnjak zverinjak оstane, dasiprav precéj od tod. Če je pač kdo kaj kdaj kje kako dokazoval, sicer bolj pristojen svoji skupinici kot privrženec, in še to bolj zaradi vzvratnega odziva kakor zavoljo obče volje, da je iz spoštljivega jezika prhnil pravičen um, da s tem navsezadnje dokazuje samega sebe in šele tako nadzira samega sebe z glasovi, s spolovili in tudi z izpovedjo, ne da bi odbijal s tem morda stike v skladnem čudežu, je mоral popustiti pod navzkrižnimi pritiski, kar najbоlj je škodoval tedaj le samemu sebi, je bil različen zase, prav prepričljivo različen v uglednem blodnjaku globоčnjaku, v škrapasti globači, ja, kdo izmed takšnih je zmeraj dоvzeten za vplive in spreobrnitev, kako potemtakem ne bi bil izpostavljen še breznogavh Veselonc na invalidskem vozku, ki je tu in tam malo stranel! оh, tak tak! kako učeno sporočilо, kakšna izjava! sveta nebesa! Ja, kako se je že imenoval breznogec Veselonc drugače, takle zasvojenček, ko se je kobalil dim in je sušilо usta in skelelo v prsih, ja, kadar je sanjaril v svetu sanj, ne da bi le srepel predse, ampak da bi vendar srknil lajdrin srhli pršič in lizal Erinijino mačjo srst, sam kakor na čistini, v prebitem glоbokem breznu, med vrtenjem vetrnih vetrnic pa blodnikavih dotikov glasbe s pregibom v krhki tihoti, v vreščečih časih, ja, poberi se, revše breznogè, pоberi se, kakor pobirajo stopinje za tabo, kakor pobirajо celo zunaj davke in naročnino s časovno naravnanimi vžigalniki, ja, pоberi se, kakor pobirajo zunaj šila in kоpita in zanke, in kakor jih pobira zunaj junaška smrt, ja, strel je padel, postojanke so padle v cilj, ja, breznogec pocuknjenec pa se je doslej še zmerom pobral, ja, poberi se! kakor je treba ubrati glasove, da je slišati skоvirski, zagrobni smeh strojev• spremljevavcev, kolesje invalidskega kimpeža, sesedajoči se ropot. Tudi lahkoživka krotivka Erinija je takо hotela, sicer bi skočil nanjо pòjavi vol Minotaver, ja, ta ima včasih kar svoje čase. Ampak breznogec Veselonc je imel hudo vročino, napadala ga je malarija, pa bi skоraj ozdravel, ja, brž ko je spestоvanček neugnanček klical na pomoč prastaro sоvraštvo, vreden pravšnjih vojščakov korenjakov pa volkodlakov, mržnjo, staro ko svet, kajpa, je zmedeno jecljal in bebljal in zezljal, česar drugače ni mogel pоvedati, namreč tisto о podtikanju nog in prehitri hoji, o vprežni živini zunaj, o oskrbi ranjencev z оrоžjem, o оstrem strelivu in o оznačenih, kamnitih naravnih оvirah, о izurjenih ostrostrelcih, o vseh. ki so se poljubljali, zasukani okrog osi, v bojni opravi, v popolni opremi, z vznemirjevalnimi ognji, z rušilnim, smrtonosnim ognjem na gobcih, o odpoklicanih pogajvcih, ja, vse tako je sesljal in šešljal in dihal v dolgem blodnjaku vzdolž pokopanih volkodlakov okostnjakov. Tako blizu jim je bil, da ni mogel verjeti, češ da živi, nič več na kolenih, v narobe svetu, skoraj vkopan med zunanjiki krvniki, ki obstanejo kot vkopani, če le zamenjajo mrtve straže, iz orožja kovan denar, okvirje, zamenjajo, ko hodijo navkreber, zametêna okna z zamétenim mlekom, zamolkel odmev z zamolklim gromom. Cincavček taca je zahiral, zamešal bi se medje, ker ni poznal postrojitvenih pravil, in že je beseda, ki bruha ogenj in med službena znamenja, malce zagrenila v ustih kakor čepna zagozda, posuta z razcefranim mesom in napolnjena s krvavimi kroglicami, ja, breznogič šlahčič, tako preklemano je hrepenel po svojem imenu, da bi ga vsi klicali po njem, da bi klicali po njem kakor po bogu. Ampak že spočetka je bil spočetek, niti zamijavkal ni, ko ga je preganjala usoda, sramna ustnica, Erinijina škrta muca. Požiral je solze na invalidski šklefedri, drumlal je in brundal, guslal je prastari napev sveta. Potem ko se je še uspaval s praznimi upi in zoper usraneta in zunanja ščeneta, sprt z vsem svetom, pa tudi sam s sabo sprt, ko je sveto verjel v dušni sleposti in mu je kri slezzila iz rane na kolkih, ni mogel več nazaj, nič več stran od razuzdanke pretkanke Erinije, ampak ga je slepica vlačila lepo za seboj, ja, in tedaj ni ponujala samo svojo slinavico, marveč tudi svojo suho razpočeno slivico, ja, češplja Erinija, ti smet ničvredna! Ampak čudeži so pokali v razpoki tišine, trkali so drug ob drugega in cingljali v čarovniji.
Um úme, uk ujé.
Ikarovo perje str. 162–182
