LET US TAKE THE LEFT-HAND PATH

Those trees are you
Those trees are me
It’s pretty obvious
But not obviously

These apples are you
These apples are me
It’s evident enough
But not evidently

This orchard is you
This orchard is me
That’s quite apparent
But not transparently

Wind cloud water bee
All of them you and me
Are metaphors
Meant literally

MARVELLOUS SNAKE – A TRUE STORY

You have surely heard of the marvellous snake.
The most venomous snake ever known
And with two heads:
One is openly hostile
Striking and spraying venom at the slightest provocation
The other conceals its ferocity
But some say it is even more venomous for that
Also the heads pretend to be moving
In different directions
But in fact they’re always making for the same place
With the same aim
Fangs ever at the ready
Once bitten the enemy is left
To writhe in unending agony
Not quite dead
Not quite alive
In the snake’s watchful shadow
Meanwhile the two heads are locked in mutual hatred
Even as they fend off threats
They are constantly at war
Some say they will eventually tear each other to shreds
In a storm of toxins
Spreading a cloud of venomous pink mist
To every corner of the earth

RAIN

On the day it rained blood
The vampires were delighted
And thronged the streets dancing
Like hippies at a love-in

The day it rained oil
Motorheads were in their element
Skidding around
Like drunken ducks
Quacking with joy

The day it rained pus
Everything went quiet
Except for the mucilaginous
Bubbling

On the day it rained fire
Prophets came alight
Literally
Since then it has been raining tears
But they have not put out the flames

RAIN WOMAN

I met a woman
All made of rain
I met her walking
Across the plain
We hadn’t seen rain
For one whole year
Now here she comes walking
Like a single tear
Her body flows
Her body streams
With water purer
Than a baby’s dreams
When I look up
At the dazzling sky
Not a single cloud
Do I descry
Then sounding like a mountain spring
The rainy lady passes by

THE WAR IS ALWAYS WALKING BESIDE ME

I’ve never walked in the darkness
I’ve always walked in the light
And I’ve never feared for the future
For me the future is bright
Because the war is always walking beside me

Wherever I go the war will find me
So I can never lose my way
And I never need to wait very long
Before another war calls me out to play
So the war is always walking beside me

I have no need of companions
I have no need of a friend
As long as I am sure and I am sure
That this war will truly never end
And the war is always walking beside me

And I believe you can feel it
How the war is always with you
You try to push it to the back of your mind
But you know the war is your friend too
And the war is walking beside you

ARCHITECTS OF HORROR

You architects of horror,
You vultures at the feast,
You masters of disaster,
Who venerate the beast,
You who fatten on misfortune,
Each rapacious harpy,
Cannibals and parasites
Siphoning life from me,
May you tear out your own talons,
Each and every one,
And when that is done,
Swallow your teeth.

YOU ARE A ROCK

You are a rock
A rock obeys only one law: gravity
A rock will go wherever gravity wills
A rock is entirely under gravity’s command
A rock begins nothing
Unless by chance
As it seeks some centre
Some point of rest
A rock is content to remain still until
Acted upon by some external force
Or released and freed to follow
Gravity’s path
The easiest route to inertia

Then once again it is at rest
Potential energy
As if waiting
But it cannot wait
It cannot contemplate delay
It has only two states
Blind movement or blind stasis
So it cannot hesitate
It must fall and fall and fall
And fall and fall
It must always heed gravity’s call
Or do nothing
Do nothing at all
As if content to dwell under gravity’s spell
You are a rock

CASUALTY

Johnny got his cock shot off in the war.
It really really made the poor boy wince.
But he’s still proud he signed up for the Corps,
Though he hasn’t fired a single shot since.

FRAGMENTARNI ESEJ O VEČINI (ALI O T. IM. MASI)

Večina nekaj nosi (»vleče«) – poglejte jo
Večina nekam hiti (poglejte jo)
Večina nenehno nekaj popravlja (poglejte jo)
Večina je v glavnem nervozna
Večina misli o enakem enako
Večina želi enake stvari (ali skoraj takšne)
Večina kakor da verjame v neko (neočrtano) prihodnost
Da, večina je masa, ki dere, se vali, klanja, gazi
Večina ne mara ednine (čeprav pogosto uporablja osebni zaimek jaz)
Večina se vojskuje
Večina globoko miruje
Večina je osrečena z ustavnimi zagotovili
Večina podzavestno (vendarle) sebe visoko ceni
(Vsi drugi so za njo »oni«)

Ima rada neko abstraktno toplino doma

Toda: večina (se razume) le redko ima prav.
                                        Ali nikoli

Toda: večina odzdavnaj ne vodi nič
in nikamor

(je enostavno večina)

Večina stari
(Ne traja in ne sluti, kaj pravzaprav stvarnost je in v čem je)

Če pa je tam: življenje je v bistvu fantastično

ELITA

Danes se ne objavljajo spomini piscev
danes se objavljajo spomini teroristov in ubijalcev
Ostajam pisec
Danes se ne objavljajo spomini slikarjev,
danes se objavljajo spomini korumpiranih zvezd t. im. javnega življenja
Ostajam slikar
Danes se ne izdajajo prizadevanja zgodovinarjev
danes razgrajajo podrepniki in ostri trabanti
Ostajam zgodovinar
Kje so knjige arheologov?
Danes izhajajo razprave novoveških barbarov
Ostajam arheolog
(ki gre, s futurologom, k nebesnemu oboku)

Pripomba

V rokopisnem arhivu sem našel prevedeni dve pesmi Milivoja Slavička, milega, v slovanstvo zaverovanega hrvaškega pesnika , ki sem ga srečal na Goranovem proljeću in sem ga pozneje, v znak spoštovanja in prijateljstva, povabil na tako imenovane Dneve Komunista v Novo mesto. Ni bil soglasen pesnik, a tak je bil najdragocenejši v nastajajoči klimi sovražnosti, ki se je začela razraščati med nacionalnimi komunističnimi strankami. Trganje države je ločila tudi naju – ni bilo več prostora, kjer bi se srečevala, in prav to sem si očital ob njegovi smrti leta 2012, ker ga nisem mogel poklicati k sodelovanju k noremu programu Literarne hiše Maribor tisto leto.

A iz njegovih iz pesmi se vidi, da nismo živeli v norem času, ampak da smo se v norega šele napotili.

ŠE SLIŠIM TVOJ GLINENI GLAS

STEZOSLEDEC

Popeljal si me k rojstvu figovega drevesa.
Med oljke, v peščene gazí palestinskega višavja.

Na Goro spomina sem položil kamen in solzo.

In ti, stezosledec,
si res že prehodil pot brez vrnitve?

NAVADEN ČLOVEK SEM

V živahnih, nekoliko vase pogreznjenih očeh,
sem ujel žarek prebegle svetlobe.

Prihajala je iz temne gošče tolmunov,
ki jih izdolbe ozka, deroča reka.

Saj jaz nisem nič posebnega, si mi govoril.

Navaden človek sem,
ki mineva v krušljivo lubje vsega živega.

Komaj še živega.

KOŠČEK NIČESAR

Sestopil si v človekovo deželo.

V lajež podivjanih psov in glinénih previsov,
v strašljivi molk potopljenih čolnov.

Našel si kelih in izpil kri svojih dedov.

Ob uri visokega sonca
sem ujel košček tvojega neba, košček ničesar.

NEKJE

Tudi reka in bolečina dolbeta svoje poti.

Iščeta glinéno smrt,
da bi legla vanjo in se spočila.

Z njima potujemo skozi čas
in nekje tiho poniknemo.

Globoko, globlje od reke in bolečine.

KI SI MOJA BESEDA

Za trenutek se mi je zazdelo,
da nisi minil tako dokončno in tako sam.

V belih nočeh posedaš med knjigami
in misliš na sina, ki je šel.

Na rečnem bregu se oziraš tja čez,
kjer grmičevje prerašča očetove travnike.

Z večno cigareto in s priprtimi očmi
koplješ v molčečo sled najine odsotnosti.

Saj vem. Iščeš me, ki si moja beseda.
Iščeš besedo, ki je ni.

SMRT NA VASI

Nekoč, tako blizu, je vabil tvoj šaljivi pozdrav,
nekoč, skoraj še včeraj, je igrala tvoja harmonika.

Danes, skoraj na otíp,
je zamolkel lajež presunljivo bevsknil skozi vas.

V PREMOLKIH

Nekje sem prebral,
da najlepša drevesa rastejo v tišini.

Kakor globoka, nevidna steza
poniknejo v zeleno mladje smaragdne reke,
v samotno zvezdo nočnega neba.

Iz krhke, neresnične snovi se rojevajo sanje
o drevesu, o zemlji in o človeku.

O življenju?

TEDAJ

Ko v sebi prisluhnemo kriku vesoljnega sveta,
bližnjega in končnega, daljnega in neskončnega,

kot je skrivnostna in neulovljiva človekova misel,
kot je krhko in ranljivo človekovo življenje,

tedaj se nehamo spraševati, čemú smo na svetu.

KROG

Življenje in smrt sta najbolj radoživa prepirljivca.

Kakor burja in jadro sta.
Kakor jeklena past in krik uplenjene košute.

Niti sovraštvo ni mogočnejše od njunega dotika.

Niti ljubezen.
Niti najina ljubezen.

STARI TORKAR

Svet med češnjo, murvo in orehom
je bil tvoj svet.
Najlepši, a pretesen
za širna prostranstva nemirne duše.

Češnje in murve ni več.

V orehovi senci
prisedem k staremu Torkarju.

Morda čakava, da se vrneš.

DREVO NAD ZALIVOM

Umreti hočem sam, si rekel.
Kakor drevo, ki je raslo nad zalivom.

Gotovo si vedel, kako je s tem.

Ptice žalosti odletijo
in posedejo na veje drugih dreves.
In sleherno jesen komaj slišno ječijo.

Si prepoznal svoj glas, vejo, svoje drevo?

Najbrž raste nekje na samem,
brez vej, brez korenin, brez zemlje in brez neba.

Tudi brez ptic, da bi poletele?

KO NALETAVA DEŽ

Ko naletava dež in se narava odene v rumeno,
v sebi prisluhnemo tišini vesoljnega sveta.

Ko se oblaki spustijo dovolj nizko
in se v žile zaleze opojna, zamaknjena otožnost,

spolzijo obupanci k drevesu, vase, daleč proč.

ANINE ROŽE

V ožgane trave so polegle Anine rože,
ranljive in trnjeve sopotnice njenega življenja.

Slišim jo v živih barvah poletnega frotirja
in zavem se, kako presenetljiva,
mojstrsko izvezena je njena pripoved.

Radovedno se ozrem k rožam, odškrnem zaveso
in se v zaodrju dotaknem krhke, pisane vezenine.

Ljubezen?
Kako običajno je reči – ljubezen.

TIŠINA

Oreh in lešnik ob hiši, kozarec vina v tresoči roki
in pogled, zazrt v nizko furlansko sonce.

Tišina, ki vabi v krošnje prastarih dreves
in v hrastovo lubje ovito kraško gmajno.

Ta mehka, v premnoge spomine vtisnjena tišina.
Tišina, ki sliši tvoj glinéni glas.

SONCE ŽIVLJENJA

Božidarju Borku

Gomila, prijazna vasica na griču,
vinogradi so zelene zaplate
otoki svetlobe in senc,
pa sončne trate
in krošnje košate …
Tam – toda v senci življenja
zaradi bolezni, tegov,
kaj kmalu zamrlj njegov je otroški smeh,
plamen v temnih, otožnih očeh,
vžgalo je hrepenenje – ko zrl sanjavo je v sinjo daljavo.
Resničnost pristrigla peruti je sanjam.
Našel je uteho v lepoti besede.

Vzljubil je – knjigo.
Sonce življenja mu je postala
in kakor v oazi miru in svetlobe
na rane mu balzam dajala.

Zdaj rahločutno srce je kakor mimoza,
ob trdem dotiku razcvetje zapre,
ali školjka, ki v samotni tihoti
iz svoje rane – kot solzo – biser otre.
Čeprav se čudovito blešči
pogosto v prahu, prezrt, obleči.
Bridka spoznaja mu niso s pepelom zasula
iskre vere – v zmago duha, v ljubezen, dobroto
in v lepšo podobno sveta.

Žlahtno vsebino iz knjig
ta nektar za žejo srca
iz amfor evropskih pretakal je v vrče naše besede.

Leta in leta se nam je razdajal – bogastva razdal ni vsega
v besedah – še neizrečenih – ostalo je v duši njegovi –
kot Atlantida v globinah morja.

VITAE SOL SPLENDIDUS

In memoriam Theodori Borko

Parva Gomila super collem, en, vicus amoenus
    Sunt vineta velut panniculi virides.
Disperse hic illic est insula lucis et umbrae,
    Hae prati viridis frondis et arborese.
Sed mox ob morbos et ob aerumnis ibi vitae
    Eius, eheu, risus, delituit pueri.
Ac desiderium flammas accenderat acre
    In moestis oculis mente vagante procul.
Visorum somni res ipsa reciderat alas,
    Ad solamen ei sermo liberque fuit.
Exstitit usque liber, vitae sol splendidus ipsi,
    Lucis ei sedes, insula pacis erat.
Et liber eius vulneribus tam balsama grata,
    Fomentum placans auxiliumque animo.
Molle cor et tenerum sicut mimosa modesta,
    Quae se tactus vi contrahit atque plicat,
Vel conchylium, quod lacrimam – gemmam taciturno in
    Deserto maris ex vulnere format alens.
Etsi splendescit mire pellucida gemma,
    Saepe omissa iacet pulvere sparsa latens.
Atqui spem victoriae amarae cignitiones
    Non deleverunt ingenii ingenui.
Ei neque restinxere fidem mundi melioris,
    Sic nec amoris spem nec bonitatis item.
Europensia nobilia argumenta librorum
    In linguam patriam vertit – opus placitum.
Annos per multos se dilargibat opime,
    Mentis opes tribuens omnia non tribuit.
Indictae voces sunt ipsi animo remanentes
    Sic velut Atlantis abdita sub pelago.

Maribor, Ljubljana, Mense Octobri MCMLXXXI

In Latinum convertit: Silvo Kopriva

.

PESNIK HREPENENJA

Ob 100-letnici Cankarjevega rojstva

Bili si otrok zasanjanih oči,
ki iskale so v zlatih zarjah daljne poti,
da bi po njih kot na krilih odšel
daleč, daleč – iskat rožo mogoto!
Spočil bi se – že zgodaj utrujen
od bremena let otroških,
ki so brez otroštva minila,
saj ti je kaplja spoznanja bridkega
že zgodaj v čisto srce kanila,
in tema senca bolečine
zastrla je upanja svit,
prekrila s kopreno žalosti vse je spomine
na blatni klanec siromakov in na mater,
na čisto dušo – edino, ki ti je vso ljubezen razdala,
a v senci življenja omagala –
na klancu za vselej ostala …

Hrepenenje te je gnalo v svet,
oznanjal svobodo si, terjal pravico,
trpel ponižanje, boril se zoper krivico:
vstajal in padal, vstajal in se razdajal
z besedo ognjeno, z besedo ljubečo,
razdal si nam vse – lepoto, bolest,
vso svojo trpko srečo.

Svetlejšo prihodnost si zrl v podobah iz sanj,
s poslednjim upanjem risal obraz ljubljene domovine
in skozi kopreno solze strmel si v daljne spomine,
kjer te na koncu poti – na klancu – čaka mati razprtih rok,
da se ji vrne v objem njen osamljeni, zagrenjeni otrok.

Osamele senožeti, ki žive same sebe,
onemele ptice in njihov pozabljen let,
dežna kaplja, ki odzvanja od neba,
srebrna rosa, ki čaka,
obupani svit in
dnevovo brezdajnost.
Nek nevtron na drugi strani.
Trepeta.

Sam gojiš brezdajnost,
da bi se ti morda le kaj zgodilo.
Pa ne veš, ali si se sploh pripetíl
in če čému, čemú…

Komu?

Neme senožeti, ki žive le zase,
črne ptice in njihov nemi prelet,
dežna kaplja, ki je darilo neba,
srebrna rosa, ki je davno izhlapela,
zdaj že potemnelo zvezdno nebo, ki svoje molči.
Nek nevtron na drugi strani nebes.
Trepeta.

vacanca je neko mesto na hrvaškem primorju
to mestece je odigralo veliko vlogo v naši
osvobodilni borbi saje je desetine njihovih
someščanov padlo v enobe zato se ne smemo
čuditi da je to mesto vacanca

tudi druga zgodba je bila zelo zanimiva
to pa zato ker se je odvijala na čisto
drugem prostoru in pogojih namreč na
šolskem igrišču ene izmed najvidnejših
pol prestolnice zda v vašingtonu vzrok
za to je bila popolnoma banalna stvar
namreč klobuk nekega dijaka

vse javno mnenje je bilo že neštetokrat preiskano
zato se ne smemo čuditi da so take reakcije

javnost se je zelo zanimala ali je res
da so indijci podpisali z zssr pogodbo
o pristajanju njihovih vesoljcev na teritoriju
indijskih držav če bi bile te informacije
resnične bi bil to nov udarec za zda

beseda prekopavanje je bila glavni vzrok za polemiko
ki se je tri mesece vlekla po naših glavnih kulturnih
časniki in revijah sicer pa se nam zdi da bi se take
nekulturne polemike lahko pojavljale druge in ne na
straneh takega časopisa kot so naši razgledi

uživalci mamil so se razočarali nad
postrežbo v našem najboljšem in najdražjem
lokali za mamila ki slovi po svoji
dobri in solidni postrežbi tudi v tujini
mislili so da domači turisti niso tako
natančni pri postrežbi kot tuji in so jim
postregli s pokvarjenim lsd in še na tega
so morali dolgo čakati

Cikel iz injige uživam LSD

Pojasnilo urednika: Prekopavanje po arhivu prinese včasih zanimive najdbe in ena od takšnih je tudi cikel za knjigo, ki je Matjaž Hanžek potem ni sestavil in je ostala samo v zamisli. Vsaj ni je v uradni bibliografiji, lahko pa da jo je objavil kot eno od svojih subzaložniških dejanj, med katerimi sta tudi Osnutek in Zamorc. Glede na stanje (nedatiranega) rokopisa s(m)o pesmi najbrž prebrali na radiu Študent, se pravi nekje okrog 70. leta, saj so vneseni znaki za pavze. Tudi je bila v mapi blizu arhiva iz radia Študent.

TRI ZLATA JABOLKA

Jantarne, modre in sive oči
so včeraj gledale druga v drugo,
bile globoko skupaj,
z rokami so si sramežljivo pokrivale smeh.

A prišlo je jutro, ko so se zbudila dolgolasa
dekleta v svojih pletenih košarah
in vsaka je uzrla, nad kakšno globeljo visi.

Vsaka je naenkrat prvič videla
prastaro rano, iz katere se je še vroče kadilo.
Hitro so pograbile svojo jantarno, modro
in sivo krono in povlekle žaklovino čez telo,
lase razpletle so iz skupne kite
in – druga drugi tujka po svoji temeljni rani - stekle
po svojih stopinjah nazaj.

Prva je našla premalo kruha in materinega mleka,
vaški otročaj, ki se svoj zakaj, zakaj, zakaj
nauči reči kot daj, daj, daj.
Trdno zvesta zemlji, nič oblakom.

Nad drugo so se že zgodaj vzdignile nevihte,
stene domače hiše so bile vlažne od solz,
žganja in razobešenih krp,
rdečelasi mož je zasejal prepade v očeh.

Tretja je bila kmalu ustreljena v srce,
pol ga je padlo med reveže,
pol se ga je razpršilo po nebu,
Pustila je težkim čevljem, da ji stopajo čez prste,
oči zazmeraj obrnila k zvezdam.

Vsaka, zaskaljena s svojim rodom,
s cvilečimi svinjami preteklosti in lajanjem psov,
prevečkrat postavljena na domačo grmado,
zaznamovana z ozkimi potkami v snegu in vaškimi obešenjaki
s sanjami, ki so jih slišale le punčke za igro
in zapisala rožnata pisala,

je zatlačila pest globoko v svojo rano,
odvrgla besedo sestra,
potegnila pražnja oblačila čez črni pajčolan
in nadela črni trak pod zlat rokav.

PLEME

Ni bolj žalostnih ljudi,
kot so moji prijatelji.
Gostoto svojih življenj spuščajo v globoko čisto vodo,
kjer plujejo v jati malih morskih bojevnikov.
Le tu in tam kdo leže na letečo preprogo – skata.
Na gladini se kot oljne kapljice približujemo,
včasih se združimo v velik krog in
luna na nas močno sije.
Kadar kdo nima roke,
mu posodimo svojo,
a mi smo ljudstvo fantomske bolečine.
Naš krog ni nikoli pravilne oblike
in ravna črta tudi ne.
Od meduz ožgane noge nam prosto plavajo pod gladino,
v nori želji, da že enkrat pride morski pes…
… le kako se je dotakniti njegove plavuti?
Včasih se primemo za noge in naredimo zvezdo.
Takrat smo zelo srečni.
Nekega dne pa bo nekdo od nas globoko zajel zrak
in se potopil, v boju izruval morsko dno
in ostali bodo videli komet … na morskem nebu.

POJEDINA

Kadar vzletijo metulji,
takrat je najti dve stari, zapuščeni koži
na obrežju, v reki pa se kopata dva svetla otroka.

Kadar vzletijo metulji,
skočimo nanje z mrežami.
Iščemo jih daleč od oči drugih,
ko pridemo z lova, sporočimo,
da nismo nobenega ujeli,
ker da so naše mreže preširoke in
metulji da so se izmuznili skozi.

A tam, v temi in tišini in samoti je dihnil
prah z njihovih kril in nas posul s turkizno in zlato
in ta trenutek neumrljivosti je tisti,
ki nas kot nore sili, da nemo, kot da ni nič,
nihče ne sme izvedeti, tihotapsko iščemo nove metulje.

Drug mimo drugega hodimo, kot da ne vemo za te metulje,
a ko nam ob smrtni uri razparajo trebuhe,
se iz njih usujejo jate metuljev,
ki smo jih ujeli s svojimi mrežami,
in takrat jim prvič dovolimo,
da imajo končno svojo veliko pojedino.

POTOVANJE

Ko sem umrla,
se je iz mene vzdignilo tisoče metuljev.
Za njimi je dolga, neslišna pot
od dotika do dotika,
od sončne krogle do sončne krogle.

Vzletavali so silno v zlatih in turkiznih
in vijoličnih in temno modrih jatah,
valovali v vseh zemeljskih podobah,
v podobah mórij,
rdeče zacveteli na očeh
in tekli v rožnatih curkih po licih.

Noben metulj ni izgubil svojega življenja …

Če so kapljali od obraza,
sem iz srebrnega krožnika
posrebala rožnato, vroče kadečo se juho.

Če sem jih odpodila
iz temno zelenih bregov ob rdeči reki,
so odpotovali navzgor do zlatih kupol,
in še više do ustja glasu
in še više do varnih kolovozov.

Vedno so bili …
In zdaj,
ko sem umrla,
so številni prvič zares razprli krila …

In bili svobodni …
In bili svobodni …

RAZKLANOST

Jaz sem vijolično perilo
na črnem klavirju.
Ti si zelena roža.
Ti si jagnje.
Rada bi se vkopala v tvoje perje,
v snežnobelo odrešenje.

PRAŽENSKA

Vedeti moraš,
kdaj mi dati poljub mrzlega žabca,
kdaj me zapustiti kot zadnjo vlačugo
in v mene zasaditi srebrn žebelj hrepenenja.
Vedeti, kdaj me potopiti v vijolično soparo
parjenja, ko samec izriše dvoboj v očeh,
preden se uničita.
Vedeti moraš, kdaj prijeti obraz med dlani kot
od novorojenca in kdaj mi z roko pokriti usta.
Vedeti moraš, kdaj me umiti kot otroka
in me klicati bambi,
kdaj pogledati vstran in oditi v svoje beznice.
Vedeti moraš, kdaj me hraniti z belim kruhom in
kdaj po meni polivati vino.
Vedeti, katere moje noči so najbolj polne krikov.

Radio igra.
In sneg mirno naletava.

ČIPKA

Zapisano je, da si ljudje,
z nohti opraskamo srce,
če smo si preblizu.

Ne dovoli mi, da to počnem…
… in če te kdaj vendarle opraskam,
ne jemlji resno teh ran.
Bodi kurjač v najini hiši,
naj iskre prasketajo visoko
in naj mi kdaj ožge lase, usta.

Razvihari se, da nagne najin čoln
v smrtno grozo.
Na kolenih bom šivala ovoje za tvoje rane
iz potrganih jader…
Bodi močan kot črn bik, ki vrže jezdeca s hrbta.
Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire,
noža, samo zato, ker sem ženska…ravno zato jih ne vrzi.
Naredi mi copate iz trnja in osata.
Ne polagaj me le na mah.
Zapri me od časa do časa v ledenico, da bo moralo srce
močneje utripniti…

NEKEGA DNE

Dva ranjenca
šepata čez polje.
Moški in ženska.
Ženska pada, moški jo dviguje,
nikjer nikogar.
Poskuša jo nesti kot otroka v naročju,
a se zgrudi.
Ležita v soncu, v dežju,
v vetru, v snegu.
Ženski steče kri po nogah.
Odpre oči, globoko se ji dviguje prsni koš.
Poleg sebe zagleda skrčeno telo nekega bitja.
Nebo postane svetlo modro.
Zlat žarek steče preko.
Ženska vstane. Se sleče.
Z oblačili pokrije spečega.
Mu naredi križek čez čelo.
In odide proti horizontu.

FAMILIJA

Kaplje krvi
ti drsijo po licih
iz ne vem katerega pokolenja.
Nasmeh te izdaja,
da si iz srednje srečnega stanu.
Vnet zagovornik splošne resnice.
Tvoji demoni še čakajo …
… na naslednje pokolenje.

SENCA

Kje so solze mladih dni, ki so vroče lile v zvesto blazino?
Zdaj v črni nočni halji pol obraza na oknu sloni … in kadi …

Skozi upadla lica
se kaže prosojnost umika.

Usta, ki bi pila vino in drsela
ob opnih drugih,
se krivijo navzdol, kjer padli,
ranjeni živijo … ki z gorkoto
svoji src ne zmorejo več vžgati ognja.

Lesk sveže vode in zlati prah v očeh
je nasledila solzna mrena, pogled
izza rešetk, kjer srce in koža in lasje
in tisoč znojnic in roža monsunskega paradiža in
bajke v vsaki pori
so se strdili v kip, v silhueto starca, ki plitko diha, da bi
le še en sam dan stopil v deželo satja in močnih sadnih vonjev.

LOM

Molčati kot grob.
Zbuditi se v zimi jutrišnjega dne.
Je brezno belo ali črno?
Neminljivo pa ostaja,
zvok kitare dviguje svobodo,
štoparski palec na preriji,
z bobni jezdimo na črnih konjih.

STRAHOTA

Črne sence hodijo po mestu,
pijane, same, brez daril.
Le noč jih vidi,
Tiha reka, most je visoko,
vroč kostanj malo ogreje …
… danes bodo še prišli čez …

SONG

Poglej me še zadnjič,
poglej me tako, da bom hvaležen
za svojo samoto.

Jaz ne bom mogel ničesar reči, tih bom
in stal bom v senci.
Saj kogar ljubiš, tega moraš pustiti oditi.

Zato mi samo natiho povej,
zakaj te je v mojih rokavih zeblo…
zakaj me nisi nikoli peljala
v svojo hišo…
Zakaj so tvoja usta pomodrela ob mojih…

Ti si kot mačka in imaš še mnogo življenj, jaz
pa zmeraj samo eno …

Jaz ne bom mogel ničesar reči, tih bom
in stal bom v senci.
Saj kogar ljubiš, tega moraš pustiti oditi.

Poglej me danes še zadnjič,
poglej me brez obžalovanja
in brez upanja…
Naj vidim jasnino v tvojih očeh,
lepega metulja.
ki išče močnejšo mrežo.

MOLITEV

Molitev, stisnjena med trepetajoči dlani,
… samo za rob halje dovoli, da te primem …
Samo poglej me prosim,
tako kot znano grešnico nekoč,
ki od njenih poljubov križ je vroč …
Nikoli več ne bom umaknila pogleda z najjasnejših oči.
Vem, najti me med gostim sprevodom žalujočih,
kjer neskončno jezikov v nebo vene in ječi …

Tam, v bližini oltarja gori mnogo svečk, vsak
plamen se steguje k tebi, spokojen, poln straha, raven,
scefran …
Moj stenj se je nocoj razlil.

NJAM NJAM

Dve debeli punčki,
brez kape, šala, rokavic,
nič ne vesta, samo jesta.

MOLITEV 2

Pošlji mu kristalčkasto svetlobo
z zvoki malega pianina,
ker je moja noč stegnila prste v njegov dan.

Pošlji mu zrcalno vodo,
ker sem po njegovi hodila
z umazanimi podplati.

Pošlji mu razbeljenih poljubov,
ker so se moji mrzli pritiskali
ob njegova usta.

Pošlji mu metuljevih dotikov,
ker ga je moja koža skelela, kot bi se dotikal slame.

Pošlji mu ptičji spev besed, ker so moje bile krakanje vran,
zmeraj preglasnih za tih jezik dveh.

Pošlji mu jedil, slastnih kot poročno slavje,
jaz sem bila razmagneteno telo.

In pošlji mu silovito magmo,
da bo v hipu raztopila
vse zmrzle rokavice kož,
ki se ga bodo kdajkoli hotele polastiti

In naj nastopi ledena era, da ostane
v deklici izpod Alp ohranjeno vse,
kar se letos še ni moglo roditi.

VIDELA SEM

Videla sem, kako so se ti zatresle ustnice.
Takrat se je zame zatresla zemlja,
spremenila sem se v morje in odtlej
vem za vse potopljene ladje
in komaj vzplule bele jadrnice …

Videla sem drugič, kako so se ti zatresle ustnice
in tvoja trzajoča deška ramena so
se zarezala v moje grlo,
nastopil je jek, jok in potem jedrski molk.

Ožgani postavi sta se prijeli za roke,
ogleni roki sta se zdrobili,
žgalna daritev zemlji se je v obliki srca
odsukala v nebo.

LJUBAV

Zavrnili so mi objavo pesmi v Idiotu,
Povabili so me k objavi pesmi v Locutio.
Še dobro, da ne bom med idioti, ampak med
Ljudstvom.

Dečku so nekoč rekli, da naj pri pevskem zboru samo
usta odpira.
Vzeli so mu glas,
Odtlej kriči navznoter.
Zbor je zapustil,
Odtlej poje s pticami in ribami,
njihov svet mu je še posebej blizu,
podvodno kraljestvo je njegov zbor.

Kdo ste vi,
ki je za vas vrhunec svetlobe
utripajoča luč v foyerju,
kdo ste vi, ki
s polivinilastimi plašči pokrivate jokajoče otroke,
sami pa hitite proti kraljevskim dvoranam
in si sproti z rok in krzna umivate kri?
Kdo ima to moč, da vstane DRUGAČEN
kot ga je še včeraj videla gluha noč?

Mi, mi pa kopnimo in
skoraj nikoli se nič ne spremeni.

VIDELA SEM 2

Videla sem,
kako sta Prijateljici pred menoj padla iz oči dva bisera.
Dva bisera, ki bi mi ju zagotovo dala ob res
velikih dogodkih, kot je recimo poroka ali rojstvo otroka.
Sedaj sem porabila njena dva bisera, ki sem ju
naplavila sama, ko sem se zaskalila vanjo, hitro, kruto, boleče.

Sedaj se gledamo skozi črne pajčolane
za nohti imamo črn puščavski pesek.

VEČNOST

Ker sem bila v maternici prej
kot ti,
je kot bi rastel tudi v meni.
Zato dovoli, da ti prinašam hranila.

Popkovina je neskončno dolga.
Lahko odideš, kamorkoli želiš.

SESTRE

»Kot da si zaljubljen,«
je rekla.

Pele so, pele,
sestre,
umite vsak dan v kopeli očeta, sina
in Svetega duha,
v prošnjah kdo ve kakšnih,
a gotovo tudi za nas grešne,
umite v odpustitvah,
v rojevanjih in materinstvih …
vsak dan pred omarico z Najsvetejšim.

Postajajo si podobne, sestre,
Vse enako lepe in enako
podarjene.

In njihovi glasovi,
tihi in zvončkljajoči,
kraguljčki, potočki …

In vmes en črni vran,
na večnih razpotjih …
črno mravljišče …

PICIPUF

Pelji me v neznano,
zakuri mi ogenj,
speči mi ribo,
postelji mi v avtu,
umij me v vedru,
nauči me jesti mravlje in žabe,
pokliči ptiča in se prerekaj z njim,
nauči me zaplavati v mrzli vodi.
In kdaj pa kdaj odidi v tisti svoj svet,
kjer ti sam si oltar in ti sam svoj obred,

in potem nosi na glavi vesoljski prah
in vse luknje in rane imej na ogled.
Bodi bojevnik do zadnje moči …
in potem …
… potem kot otrok zaspi

PRIPROŠNJA

Stopi ven iz svoje sence
stopi v zarjo in v zaton,
stopi kakor prva vrsta vojakov,
vzravnaj svoj priklon.

Nedolžnost srca skrij v temen pogled,
premehkim poljubom dodaj malo renčanja,
pusti za sabo trpko sled,
stopi iz spanja
v žganja,
v srh,
v potovanja.

Sezuj se in vrzi škornje dol z mosta,
uleži se v travo nepokošeno,
glej v zgodbe oblakov, v nebo,
črno, rdeče in zeleno.

Išči se v zemlji in v skorji dreves,
med otroci in pijanci in ostalimi plemeni,
išči se v marjetki, ki poganja iz betona,
zakriči buuuu z gledališkega balkona.

Naj tvoja pest vlomi v lastne prsi,
naj peče in žge in se kot konjska sapa kadi,
bodi ta, ki si sam zašije rano in si kačji strup
izcedi, do najvišje gore pelje več poti,
golo dekle z lasmi do ledij na vrhu stoji
in čaka tistega,
ki ji bo z brazgotinasto roko iz popotne torbe
nasul zmajevih jezikov.

Pojdi na to pot,
ki bo samotna kot volčji krohot.

Nekaj se mora umiriti.
Nekaj zlomiti.
Nekaj iz globine priti.
Razdalje razumeti. Jih prehoditi.

PLJUSK

Poznega aprila je mesto sveže.
Zrak že širi nozdrvi
konja nekje v daljavi.
Zdaj je možnost!
Na površje reke, ki je še
včeraj bila zmrzla cesta,
priplujejo dragi kamni,
ki so last vseh.
Nič ni tvoje, je le trenutek,
da odtisneš sliko
majhnega kamnitega trga z enim zelenim drevesom
na svojo zastavo, s katero boš
mahal do poletja.
Takrat ko bo zrak že gost in vroč
in ga bo treba redčiti z rdečim vinom.
Takrat bo spet potrkala želja,
da še enkrat srečam nekega Atilia Oroviča,
dalmatinskega pevca z otoka z najkrajšim imenom.
Ne spomniš se me več, pesnik,
sediš verjetno
sredi rožmarinov, z obrazom
zahajajočega sonca, s svojo klapo,
ki mi odmevaš kot školjka, če jo prislonim na uho.
Vedno tiše, vedno tiše….
Ne!
Tvoj glas si želim na zastavi tega poletja,
da spere še zadnjo kapljo spomladanskega dežja,
da me sladko spreleti ob tvojem hrepenenju,
ob pesmi, ki mi
je nisi dal, pozabil si, v katerem hotelu že sem.
Da mi pade sandal z noge, ki
binglja dol z betonske ograje.
Želim si tvojo pesem, ki si jo bom zataknila
za poletni klobuk
In želim že enkrat končno
zaživeti na svojem otoku.

IN MEMORIAM

Štefan je bil kmečki mož,
rojen v zibel, v svet stran od sveta,
rojen v trpežnost, v modrino oči.

V na stara leta slabo razumljeno govorico...
a nikoli prav zares starec...
glasen in tih, kakor je pač naneslo.

Če dobro pomislim, le malo vem o njem,
ki je preživel vojno, imel rad Zofijo,
ki je bil sam, odkar ga poznam,
le tu in tam mu nova gospodinja
namili srajco, skuha močnik.
A ena je preglasno govorila,
druga se v klet mu zvrnila.

Hiša številka 10 zmeraj polna vina in mleka,
kar je kdo rabil,
za nič ni blo treba prosit...

Vrata na stežaj odprta do poznega večera,
obuti v težke škornje, so vsi lahko prišli,
za vse tam bil je štefan...

Enkrat na leto v mesto po hlače,
ki od komolca do dlani
jim je zmeril širino,
za dolžino ni boljše mere kot razpon rok...
pa brez ugovarjanja sok in dinar
za vnuka, ki ta dan je šofiral.

Z glasom in hojo
kot močno drevo v samoti,
z razbrazdano skorjo,
a dober kot kruh, ki ga je
pred mnogimi leti pekla
kmečka žena.

Pred večerom
še stotič moder predpasnik,
nato Kmečki glas,
pod noč pa politična slika
in spat ... s šalico vročega vina
oslajeni sen,
z Marijo z detetom nad sabo,
Oče naš, ki si v nebesih.

Hvala
za kuhinjo, kjer je migetala
dišeča vročina,
hvala za
prvi okus šnopsa in vina
v naših mladih ustih,
za smrtni strah ob verigi hudiča,
ki je spremljal Miklavža,
hvala za grabljice in za tiha slovesa.
Za porkamadona, Bog, aleluja.

OČI JUGA

Lajež psa
ob izdihu poletja.
ko je topel, mehek,
koprenast dan.
Dan za nič drugega kot za
sprehod,
glaž bezgovega soka,
morda ping pong.
Devet golobov opazuje
belo golobico.
Mlačno srce bele golobice
se ozira
po lanskem poletju.

PET

Še pet terapij,
še pet sobotnih matinej
še pet krat pet malih belih sladkornih kroglic,
še petkrat bo sestra Dragica, diplomirana medicinska sestra,
namestila elektriko na vrat in rekla, JA, doktor vedno reče adijo,
točno se vidi, kdo ima kulturo.
Če naslednjič zamudim,
me ne bo več vzela, ne, ne bo namestila elektrod
na ledvice, med lopatice in na vrat. Ne, ne bo.
Le kdo si je izmislil popis inventarja?
Ali mislijo, da bo ona kaj domov
odnesla? Ona, ki ima le še nekaj let do penzije?
Kakšno omaro?
Naj še zdržijo te omare in te elektrode do njene penzije,
potem pa je več nič ne zanima.
Ona je človek za pravico.
Veliko srce, ki utripa v majhni sivozeleni sobi bolnišnice
pred štirimi kabinami s starimi svetlomodrimi zavesami,
ki jih včasih zagrne, včasih pa ne.

ZALJUBLJENOST

Pridi, v mornarskih oblačilih
široko se nasmej,
da zasije tisti jantar v tvojih očeh.
Jaz te bom čakala v rdeči obleki.
Peljal me boš v vinograd,
trgala bova grozdje,
hodil boš v breg pred mano,
mi podajal roko
in se mi smejal.
Nosil mi boš vijolične jagode
v usta s svojo močno
moško roko,
še zagorelo od morske soli.
Gledal me boš razigrano
kot mladenič,
ki ljubico prvič pelje v svoje kraje.
V srajci z zavihanimi rokavi,
napol odprti…
Rekel mi boš, naj si sezujem čevlje,
da naj brodim po travi.
Smejala se bova, ko nama bodo med prsti
zrasli šopki trave.
Stisnil boš eno jagodo in mi jo
vtrl v vrat, v dolgi sledi …
Bom dišala po jurki, omamno.
Metal mi boš sladke jagode
v visokem loku v usta,
Lovila jih bom in vse ujela.
S poljubom ti jih bom vrnila.
Za nagrado me boš do vrha nesel…
Tako čez eno ramo,
jaz pa bom cvilila in mahala z nogami:
Daj, spusti me …

Svet bo tekel v drugo smer, za mojim pogledom
bodo ostajale tvoje stopinje, od rose
mokra pohojena trava,
zmučkane jagode grozdja.
Vrti se mi!!!
Pel si boš neko pesem, …

Na vrhu me boš prijel okol’ pasu in mi pomežiknil,
da bom zardela kot mak.
Zasopihana se bova vrgla v travo.
Z rokami narazen.
Nekje se bosta našli.
In tako obstali.

ALI POZNAŠ MOJO SKRIVNOST?

Lahko si najlonski metulj, pripet na okensko zaveso.
Izdih megle iz drugega sveta. Lahko si sneg. Ali Nil.
Ali košček jutra, ki ne ve zase.
Lahko si star pergament, stisnjen med telesi.
Lahko si ves svet in tista dva, za katera malokdo ve, da jih ima.
Lahko pišeš pesmi, ki se rimajo na prelito vino n zmečkane rjuhe.
Na obmorske slike v zanemarjenih sobah starih hotelov.
In na vse, kar diši po tebi.

Lahko si deček v zasneženi krogli.
Če te stresem, se ne sesuj.

KO SE V SRCU ZELENO ZVEČERI

Pustimo si vstopati v črtne kode.
Ne loščimo nosov. Smejimo se.
Si pravimo zgodbe. Brišemo solze z njimi.
Ne vemo, če rože na šipah prinese Miklavž, ali so tam kar tako, zaradi lepšega.
Kraj bivanja: objem. Nič čigav. Nič kje točno. Nič kako.
Ko nas zajamejo ravno tiste roke, jeguljaste in tople.
Zajemajo naše krožnice in hipotenuze, misli in srajce, razpotegnjene navzgor.
Si puščamo v naročju gojeno nevednost.
In se samolepljivo pripenjamo na čas.
Si rišemo dan v znamenju azteškega sonca in hoje nad oblaki.
Velikokrat mižimo.

Boli, ko začnejo rasti krila.

STRMETI NAVZKRIŽNO

Se nasloniti na brezčasna drevesa.
Se obračati v klepsidri zdaj gor zdaj dol.
Se razmazati. Dihati. Živeti.
Si spraskati oko.
Opravičevati zmotnost.
Zaznati besede, ki izjezikajo usta do ušes.
Biti predzadnji.
Ne gobcati.
Iz sebe pobrisati prah.
V primeru približevanja, pritisniti gumb.
Se opravičiti ne glede na kondome, kletne prostore, rdeči zahod.
Prenesti količino želja in zapisati zgodbo, ki se začne na Z.
Crkniti od smeha v sobi za dva.
Še enkrat.
Od začetka.
Razdrobiti vesolje na krušne hlebce.
Se preseliti v mednožja.
Postati za stoletja mlajši in brsteti iz sebe vase.
Viseti kot ganeš na tvojem vratu.
Biti brezhibni sanskrt, ki se ujema na mokre dlani.
Raztegniti ročno čas, rečno mrzel, in teči v medžilje.
Pisati.
Na dolgo.
Crkniti od smeha.
V tretje gre rado.

BLEDA JUTRA, NEKA SREDA

Nedolžnost sem izgubila v belih hlačkah
Naključje Kar tako Bile so prve na kupu
In tisti dan sem si pobrila noge Popraskane
Ker ne prenesem občutka poletja na prstih
Tudi čutila nisem ničesar – ko sem jedla zajtrk
pomislila na sončni vzhod ki sem za zamudila
In dan poprej smo sedeli na klopci Nekaj
govorili Rešili svet Hamleta Nihče ni
razmišljal o hlačkah Bele so bile Pač tako
Kot je tudi trava včasih rdeča

PETEK, DEŽ IN ON PIŠE SMS

Ne da se mi nositi kril kikel ali kakorkoli že
temu rečeš Ne da se mi soliti juhe ali skrbeti
koliko kave se mora vsipati v džezvo da bo
prava Nosim šale Nosim nogavice različnih barv
Včasih zeham prdim rigam Veliko kašljam
Zato je kriv cvetni prah ki ga je zadnje čase
v zraku za tovornjak Hecno da nisem alergična na
strupe Nanje sem odporna v bistvu in lahko pojém
celo škatlo piškotov ki so sumljive barve Glasbo
poslušam preveč na glas To zdaj ve že telefon in se
trmasto izklaplja Ne da se mi vzeti dežnika In danes
sploh ne dežuje Kdo bi si mislil da je realnost
tako preprosta Notvennotven Zeh Kreh Smrt
Veliko preveč tudi govorim Tako so mi povedali
tisti ki ne znajo govoriti In poslušala sem modre besede
o nastanku vesolja ki je omenjal seks Če stvari opišem tako
sploh ne zvenijo zabavno Pa vam rečem da je
V sami sredici je vse precej smešno Na primer čas
ali Merkur ki ne zna potovati po pravem tiru ker ga
Sonce preveč privlači Nagnjenja vesolja so misterij
Vse ostalo je bullshit In kako pripraviti kavo ali
vstati zjutraj ob šestih Ne da se Ne da se povedati
da bi bil smisel

OSNUTEK

Čez vonj se razraščaš čez
ustnice V podkožju se
usidraš Tam
zabrniš Mogoče
boš samo minuto
Kot vrabec ki išče
izginulo pomlad
In mogoče
ne boš Zgolj pika
ki je zašla iz mesta
pravil

RUMENA, SKORAJ TLAKOVANA POT IZ OZA

Kupila sem pesniško zbirko Nekega
Poljaka Ne znam izgovoriti imena In
klobuk nosim Videti sem približno tako
kot da imam medveda v rokah Ne za na
ploščice Tudi drsi mi
s klobukom in tankim pravokotnikom
papirja Navznoter mi prhutajo netopirji
Zato se moram ustaviti Nekaj reči
neznancu Nekaj kupiti Kupim še
Marsovca majhno torbico ki ni
za nikamor In valj kulico za valj valj
za na mizo Skoraj okrogla postanem
ko tako gledam Ustavim se
spet Netopirji so nehali
brenčati V rokah imam
medveda

ODLITEK KOT PIŠTOLA

Garcina imam v sebi Starega
kosmatlja ki godrnja na svojih
treh prelepih stolih Odlitek
je zguban Mi ga meče v oči
Pritiska ob zenice svojo tišino
In strah Toliko strahu
                 V sobo
sem ga zaprla Vanjo položila
dve jajci (iz njiju kokoši) In
zdaj so tiho Odlitek nadležno
smrdi Konca ne bo Vrata
se zmeraj znova odpirajo
Potiskam nazaj
                 globlje
»No, pa nadaljujmo.«

POČNEMO POČENJAMO. MISLIM.

No
Mogoče se malo bojim Kot srna ki ji je nekdo
stopil na kopito Samo prepustiti se moraš ali
misliti Se pretvarjati kot da veš in potem pride
cunami.
Včasih ne pride.
Potem čakaš.
Dobro se moraš naučiti čakati To je vse In medtem
se naučiš še nekaj o slovnici in kako je v bistvu nihče
ne zna znanstveno pojasniti Tvoji možgani so seveda
premajhni Perspektive imaš ravno toliko kot kakec
komarja (včasih so ogromni) Zastrašujoča je možnost:
»samo to.«
Mož-nost.
Ki ne dopušča nobenega oklevanja Ti si tam na sredini
in nihče te ne gleda Niti pokuka ne Zgolj buljijo v tvojo rit
Zadnjico da bomo politični korektni kot so "obarvani ljudje"
pod ekvatorjem V glavnem - nihče ne vidi Tako je to
Komarji drekci.
Misleči ljudje.
Možgani.
S pikami.
Politično korektnostjo.
Kot bi kdo vedel
kaj počne

TOLIKO KOT LAHKO TOLIKO KOT MORAŠ (… SE STOPITI)

(uvod)

Rdeča konstrukcija sedenja ko
se ogrneš v šal in (pre)prosto
si Vadiš ošiljenost svinčnika
Stanje preko kot misel ali
celo neobstoj V besedah
ni zatočišča Mravlje so pobegnile
med količine Toliko Zelo Preveč
Dvainštirideset Rahlo se
bojiš da ne bo dovolj Toliko
kot prenese jutrišnji dan Klečeče
pikapolonice ki so se podredile
pikam Nekje vmes bi moral
biti prostor za svobodo Nadzor
Veriga vzrokov s spontanim
vžigom Dvomiš da lahko
Dvomiš da ne boš Besede v šalu
te mehko zakrivajo Ti pa sploh
ničesar ne moreš
Toliko

(1. prizor)

Koliko?
                mižim
Koliko?
                sem trajanje tam zadaj
                tam
                 preko
Ampak ni besede, ki bi
lahko popisala stvarnost.
Kakšne so potem stvari?
                 mehke
Tudi telo …
                 kolena so trdna
                 so kot zgrajena iz skale
                 ko se premikajo
                 in valovijo in
                 so rakovice
Rakovic ne razumem.
                 hodijo po-strani
                 iz samih besed
Si beseda?

(ženska)

Svet se izgublja v prepadih
razpršenega listja pomenov
ki so stkali rdeče niti okoli
biti da bi bili bližje ritmu bili
odbiti od daljave kot čaplja
kot drozg
»Poezija je prostor,
kjer nisi varen.«
Ali vidiš isti svet? Smo
drobovje merjascev ki
ne vidijo čez lastne sence
V možganih je luč je
razsvetljenje vélikih mož
Nobenih zadržkov razmišljanja
o zlomljenih ušesih
angelov Ljudje smo drobci
uničenih knjig Pisave
mrtvih Je to isti
svet? Svetišče poganov
ki so vpregli besede da bi
preglasili
lastno morje

(2. prizor)

Klokotaš v prazno.
Čisto ničesar ne slišim.
                 momljam
Koliko?
                 kot misli?
Misli so ujede,
ki se zajedo v možgane.
                 misli so manjše ko(t) misliš

Te je samo za kozarec?
                 pol
Polovice nikoli ne vidijo
celo. Ne sliši
se te. Mislim, da
si ženska.
                 kot misel?

(zaključek)

Nekaj časa bi morala še čakati
in se ne pretvarjati da znam
napisati pesem v tretji osebi
množine Kdo bi vendar lahko
stopil na ravnino zemlje in
nagovoril oblake kot da
govori v jeziku rib Že dolgo
sem pritrjena na hodulje kjer
pestujem svoje prste in jim
prigovarjam naj začutijo prst
Pa se drobci prahu v zraku
razletijo in potem so samo
še kresnice mimoleteče ladje
ki lovijo hobotnice Nič težavno
globokega kar sicer potrebuješ
da se razčleniš na prafaktorje
v užitni obliki Toliko o sedenjih
za mizo in papirju ki ga zlagam
v letala Samo stopiti še moram
nanj Samo stopiti …

NARCISE

Rumeno se odevajo.
Pocukajo me za rokav -
Dober dan!
O, saj vas poznam
moje davne
znanke!
Šepnejo –
polepšaj se, okiti,
odišavi pričesko.
Bodi opazna, sij,
s soncem v očeh,
z nebeško modrino.
Bodi najlepša
med narcisami!
Čas je tudi zate,
deklica.
Tenko poslušam,
vstajam,
v rosi svežine
narcise, narcise!

POMLADANSKI EKVINOKCIJ

Južna nebesna vrata
se razpirajo počasi.
Onstran so
svetleča obzorja daljav,
toplejše sape.
Drhtim.
Zemlja oživlja.
Sonce se vzpenja više,
drami, vabi, poljublja rože –
rumene, bele, pisane.
Prestopim prag
Zaslišim ptice,
žuborenje, let, šumljanje.
Čudim se –
ljudje poklekajo,
častijo Vesno,
najlepšo boginjo vseh časov.
Darujejo.
Darujem ji svoje srce. Um.
Boginja daruje.
Vsakogar poteši.
Ekvinokcij.

DROBTNICA

Hudomušni oblak mi je odprl svoja nebeška vrata.
Radovedno vstopim v njegovo puhasto kraljestvo.
Ob pitju sveže nabrane jutranje rose,
začneva modro razpredati,
katera je najljubša barva mavrice.

MAVRICA

Daj, primi me za roko!
Stekla bova do začetka mavrice
in se povzpela na sam vrh.
Sedla bova,
bingljala z nogami,
se smejala
in pela kvantaške pesmi.
Ves svet se bo oziral na mavrico in se spraševal:
»Kaj pa je z njo danes? Mar se je napila?"
Midva pa se bova krohotala
in se držala za trebuhe,
saj ni lepšega na svetu,
kot sedeti na vrhu mavrice,
se krohotati,
kar tako, brez pravega razloga,
ter pošiljati
darove Ljubezni
celemu ponorelemu svetu.

PRASPOMIN

Vsa začudena in prežeta z občutki nenavadnih sanj,
odprem oči v novo jutro.
Veke postajajo spet težke in me kar posrka v čas ko …
»Iz katere neskončnosti prihajaš?«
Nič mi ne odgovori.
Približam se ji.
Njen pogled je magnetičen.
Nepremično si zreva v oči.
Tišina je mogočna.
Naenkrat jo objamem in začnem nežno božati
po njeni topli, spolzki koži.
Nobena vprašanja,
nobeni odgovori več niso potrebni.
Prepoznam jo.
Začutim njeno predanost,
njeno neizmerno ljubezen.
Ne vem več ali je ona tista,
ki daje
ali sem jaz tista,
ki ji dajem.
Popolnoma se zlijeva v Eno,
z mojim glasnikom Večnosti,
z mojo ljubljeno kačo.
Prišla je samo zame,
iz časa preteklosti in prihodnosti,
da jo končno prepoznam v sedanjosti
in sprejmem
njeno/svojo Modrost,
Ljubezen
in Moč.

SPOZNANJE

Stojim na vrhu pečine.
Popolna tišina.
Čutim kako mi srce razbija v pričakovanju zgodbe, ki se bo odvila.
Pogled obrnem navzgor proti šegavi Luni, ki si je pravkar nadela svoje rdečkasto novo krilce in v vsem svojem sijaju pogleduje name in me navihano sprašuje:
»Ali si pripravljena?«
S svojimi očmi zaobjamem veličastnost pokrajine,
ki se odpira pred menoj.
Čutim kepo strahu, ki se mi je kakor tat pritihotapila
v predel trebuha.
Globoko vdihnem.
Čisto počasi prikimam.
Zaprem oči in se nagnem čez prepad.
Padec postaja vse hitrejši.
»Zaupaj.«
»Znaš leteti.«
»Spomni se.«
»Tako preprosto je.«
»Odpri oči in uporabi svoja prelestna krila.«
»Še nekaj trenutkov te loči od tega, da se tvoje telo raztrešči na milijone koščkov.«
»Si to želiš?«
»Ali te je strah spoznanja, da imaš vse potrebno za letenje?«
»Ali te je strah spoznanja, da je letenje samo za izbrance?«
»Zakaj misliš, da nisi ti izbranka?«
»Če ne poskusiš, ne moreš vedeti.«
Odprem oči.
Skrivnostni nasmeh na ustnicah.
Spoznanje, da imam iz najfinejše smaragdne tačice stkana krila
in da lahko letim je …

SPOZNANJE

V dneh
moje mladosti
sem iz tisočih
drobnih sonc
redko prihajajoče
sreče
zgnetla
eno samo besedo
in jo skrivaj
nosila
v zaprtih
dlaneh.

Po samotnih
poteh
v dnevih sivih
megla
sem nejasno čutila
njeno toploto
in vsak
njen utrip
je zaplapolal
v pričakujoči radosti
duše.

Danes,
ko so se srečale
poti
ki sva jih iskala
se je iz razprtih
dlani
beseda
izvila v najino naročje
z žarom
dvigajočega sonca…

Spoznala sem
njeno ime:
bilo je
Ljubezen.

PRVA LJUBEZEN

Roka v roki,
topla
in voljna.
Ni besed,
ne misli.
Ni včeraj,
ne jutri.
Je danes,
samo danes.
Ta večer,
ta trenutek,
ta pesem.
Pesem,
prelivajoča se z zemlje
v nebo,
pesem,
prihajajoča z neba
med naju.
Kot cvet
in kot zvezda.
Lepa,
radostna,
najina.
Večna.

PREDAJANJE RADOSTI

Ob robovih travnikov,
sredi med njivami,
sva nabirala svežo zemljo
s tisočerimi drobnimi semeni
in z njo napolnila
suhi strugi najinih teles.

Ob dežju,
ki sva zanj prosila,
je ozelenela drobcena kal
in razpredla svoje koreninice
do vseh žilic,
napolnjenih z najino krvjo.

Pohlepno sesajoč
se je zajedla vanje,
da se je najina kri
prelila v njene brsteče sokove.

Ob novem vzponu
že pojemajočih moči
sva se predala
radosti zelenečega brstenja.

ODPUŠČAM TI

Vse ti odpuščam:
dneve,
preprežene s temnimi oblaki,
ki niso prepuščali
nobene svetlobe;
jutra,
ki so že ob prihodu
pretakala solze;
večere,
ki so trepetali
ob prihajajoči senci noči…

Vse ti odpuščam:
vse ure
in vse minute,
ki so brezglavo
prehitevale čas,
da bi ubežale
brezupni tesnobi
samote.

Odpuščam ti.
Ne morem drugače.
Vse moje poti
do tebe
je usmerjala
Ljubezen.

DANES ZJUTRAJ

Danes zjutraj
se je sinje nebo
sprehodilo
po rumeni preprogi
iz regratovih cvetov
in nemirni oblaki
so zaplavali
med cvetovi
kot veliki beli metulji.

Izza obzorja
se je sonce
še tesneje nagnilo
k zemlji
In v tisočerih lijočih
slapovih zlata
ljubkujoče zaplavalo med travo,
prepredeno z roso.

Sredi razžarjenih travnikov,
polj in gozdov
se je zemlja
razpela o sreči.

POMLAD

Pomlad je
velika zelena reka,
ki teče mimo vseh mest
in vasi.
Ladjice in čolni
se kot majhni
beli oblaki
ustavljajo ob bregovih
in vsem mimoidočim
ljudem
so na voljo
šopki najlepšega cvetja.

Ljudje se ustavljajo
in se smehljajo
Pentlje
izvezene iz sončnih žarkov
med cvetjem
zlato žare.
vse v zraku
Vonja po češnjevem cvetju
In na tisoče sonc
kot odsev
zre z oči.

RAZOČARANJE

Ko si brezbrižno
izbrisal ljubezen
z umazano cunjo za prah,
si me odrinil
surovo in brez pogleda,
da sem obnemela od bolečine
padla čez prag porušene hiše.

K razbitinam srca,
ki so brbotale
z zadnjimi koščki
strjene krvi,
k obtolčenim prsim,
Ki so pojenjujoče
zajemale sapo,
se je sklonilo
le sivo nebo
v svoji samoti…

Iz praznih votlin
do kraja izjokanih oči
sedaj ne drsijo več solze
in v ohromljenih nogah
je tleči korak zamrl.

NOBENE KRPE VEDRINE

Ljudje pripovedujejo
svoje zgodbe:
žalostne,
trpke,
polne strahu
in obupa.
brez svetlobe,
ki bi naznanjala jutro.

Z mislimi,
krhkimi in ranljivimi,
Segajo pod nebo
kot ptice,
ki na prašnih cestah
in na preperelih vejah
posekanih dreves
nimajo več smisla.

Globoko v sebi
krčevito stiskajo
upanje,
da bi pod oblaki
v sredini noči
ugledali dan.

V očeh zatrepečejo solze:
nikjer na nebu
ni nobene krpe vedrine.

GOSPOD PROSIM IN GOSPA HVALA

Gospod Prosim je rekel – Prosim, daj, in z veseljem vzamem!
Gospa Hvala je od srca in s hvaležnostjo dala.

Gospod Prosim je odšel, ko je dobil, kar je hotel.
Gospa Hvala, se je spraševala ali bo rekel vsaj – hvala.

Gospod Prosim je s treskom zaprl duri, se razhudil in se namulil.
Gospa Hvala je obstala in pogledovala, kje sta zdaj moč in pohvala?

In gospa Hvala, hvala Bogu, spoznala, da je to le šala:
– Dobro blago se samo hvali še naslednjih pet pomladi.

VOŠČILO KOMURKOLI VSAK LJUBI DAN

Obleci se v Sonce.
Obuj se z Zemljo.
Na glavo povezni si svetlo Nebo.

Sedaj pa le pojdi!
Sej Ljubezen in Zdravje,
z nasmehom ogrni se v slavje!

S poezijo se ukvarjam kot amaterka. Kljub temu, da uživam ob prebiranju haiku, se doslej s to zvrstjo poezije nisem posebej ukvarjala. Zato je pričujoče besedilo treba razumeti kot vtis običajnega japonskega bralca in nikakor ne kakšnega strokovnjaka.

Ko na zahodu nanese beseda na haiku, je večkrat slišati naslednjo primerjavo: »Haiku je kot trenutni posnetek.« Ali res? Ali je vse skupaj res samo trenutni posnetek? O tem si nisem čisto na jasnem – mogoče ja, mogoče ne. Vprašanje je, kaj naj bi izrazila ta primerjava – trenutni posnetek. Ali je s tem mišljeno nasprotje od panoramskega posnetka, ki naj bi prikazal neko zaključeno celoto z mnogimi podrobnostmi? Ali pa se s to primerjavo samo poudarja omejen okvir haiku pesmi, pri kateri je praviloma treba upoštevati shemo 5-7-5 zlogov? Če velja slednje, potem gre pri tem za preveč enostransko dojemanje haiku poezije in sicer zgolj na podlagi oblike, pri čemer se docela zanemari njen vsebinski vidik in hkrati prezre ozadje nastajanja pesmi: motiv, pesnikova osebnost, njegov odnos do življenja in še kaj. Za pesnjenje je potreben motiv oziroma dovolj močan vtis. Oblika 5-7-5 zlogov je samo okvir ali posoda, v katero je treba spraviti vsebino. Hrana se servira na krožniku in vino se naliva v kozarce, vendar pa bi morala biti naša pozornost namenjena bolj hrani kot krožnikom in bolj vinu kot kozarcem, ali ne?

In tukaj se ponovno vprašam: »Ali je haiku kot trenutni posnetek?« Vse bolj se nagibam k odgovoru: »Ne.« Izraz »trenutni posnetek« vse preveč spominja na moderne priročne digitalne fotoaparate ali pametne telefone, s katerimi se lahko povprek slika nešteto posnetkov, dokler se eden ne posreči in potem vzkliknemo: »Tale je ta pravi!« No, sicer je tudi to način, kako priti do dobrega posnetka, vendar pa prav gotovo nima dosti skupnega s haiku, zlasti ne v njegovi izvorni japonski obliki. Le-tega bi raje opredelila kot »scenski portret«. Besedna preslikava scene, kot jo doživlja avtor, se ne samo preslika v domišljijo bralca, ampak v njej oživi. Torej ne gre za statični portret, ampak utrinek življenja v določenem trenutku.

Doslej sem vselej zaznavala bistvene razlike med Zahodno in japonsko haiku poezijo. Pod izrazom »Zahodni« je mišljen zlasti haiku z angleško govorečega jezikovnega področja. Tokrat pa sem na svoje veliko presenečenje spoznala evropskega avtorja, katerega haiku se v vsebinskem smislu praktično ne razlikuje od izvorne japonske poezije. Ob prebiranju »Haiku Lungomarem« naletim na izraze, kot na primer: »stari galeb«, »oguljen pes«, »lačni maček« ter scene kot deček na trampolinu, metulji v avtobusu, obrazi mimoidočih, razigrana deklica in podobno. Vse to v povezavi z opisi naravnih pojavov, kot so dež, burja, poletno svitanje, jesensko nebo ali nevihtni dnevi ustvarja vzdušje dinamičnega scenskega portreta. Prav vsak haiku je droben trenutek vsakdanjega življenja, za vselej ujet v pesmi. Občudujem avtorjevo dojemljivost za na videz nepomembne, celo banalne podrobnosti, kot na primer »polomljena bergla«, »travniški cvet« in podobno, torej stvari, ki v sodobnem življenjskem ritmu pri večini ne vzbujajo nobene pozornosti.

Haiku Jadrana Zalokarja v meni vzbuja močne sugestije. Na primer, ob prebiranju pesmi »sneži močneje - / stari galeb utrujen / od sklapljanja kril« pred menoj oživi podoba zimskega dne in si zaželim iti na sprehod v močnem sneženju. Ali pa haiku »umik poletja / nebo v barvah / mavrice«. V njem avtor združi sicer za poezijo zelo običajna in celo nekoliko obrabljena izraza »poletje« in »mavrica« v čisto novo in svežo kombinacijo, ki poudari edinstvenost te pesmi. Omenila bi še tretji haiku, ki je name naredil poseben vtis: »sveže pihlja / mlada mama v hrib / potiska voziček«. Tukaj avtor iz vsakdanjega prizora ustvari čisto posebno razpoloženjsko podobo.

Zalokarjev haiku me tako rekoč posrka vase. Ko prebiram »ob starem zidu / sva delila spomine / skodelica kave in jaz«, se naenkrat znajdem v prostoru za isto mizo z avtorjem in haiku se prelevi iz scenskega portreta v tridimenzionalno podobo. Tako postopno hodim dalje, od enega do drugega haiku-ja, skupaj z avtorjem vzdolž morja (lungomare). Kar me najbolj prevzame pa je avtorjev odnos do življenja, torej do vsega, kar zaznava okoli sebe: ljudi, živali, rastline, naravne pojave in stvari. Opisuje vsakdanje, navadne pojave, ki pa v njegovih pesmih niso »navadni«, ampak v vsakem od njih osvetli njegovo svojstvo, torej mu pripiše lastno edinstvenost in mu hkrati ustvari osebnost. S sprejemanjem in spoštovanjem vsega živega in neživega sveta v njegovi trajni spremenljivosti avtor dokazuje izjemno razumevanje in duhovno širino. To pa je samo bistvo haiku poezije, kot so jo zasnovali japonski pesniki 17. in 18. stoletja.

Ko sem prejela zbirko »Haiku lungomarem«, nisem mogla zaspati, dokler nisem vsake pesmi posebej večkrat prebrala. In potem sem o njih razmišljala in ob tem razmišljanju utonila v spanec. Že naslednji dan sem se lotila prevajanja v japonščino, čeprav nisem ravno izvedena v jezikoslovju. Bolj mi je bilo do tega, da bi Zalokarjev haiku v celoti razumela in dojela. Potem se mi je nenadoma odprl čisto nov pogled na haiku in sicer kot »tridimenzionalno živo podobo«. Počutila sem se, kot da je duh velikanov haiku poezije iz preteklih stoletij ponovno oživel zdaj in tukaj, v našem času in prostoru.

Za vse to doživetje se iz srca zahvaljujem najprej avtorju Jadranu Zalokarju ter spoštovanemu Marjanu Pungartniku, ki mi je prijazno podaril to knjižico in mi s tem omogočil vstop v ta čudoviti svet.

Praznik upora
proti okupatorju.
Vsi praznujemo.

Po hudih bojih.
Štiriletno trpljenje.
Doživimo zmago.

Zagorijo kresovi.
Okrog kresov pojejo.
Plešejo kolo.

Junakom – borcem
domovina pripenja zlata
odlikovanja.

Padli so. Junaki.
Na njihovih grobovih je cvetje.
Plamenijo sveče.

Zadoni pesem.
Zvečer pred prvim majem
gorijo kresi.

V čast delavcev,
delovnih ljudi sveta
Slavimo. Slavimo.

Pomlad odhaja.
Vračata se zima, sneg.
Gospodar joče.

Trta cvete.
Sneženje. Pozeba. Mraz.
Uničeno je vse.

V objemu hčere
je ugasnilo srce
matere Bibi.

Otožne pesmi.
Zvonovi jih preglasijo
na poti h grobu.

Poslavljamo se.
V temno globino padajo
bele rože.

Odhajamo. Slovo.
Po beli potki pod nogami
škriplje kremenec.

Objavljamo kot spomin na Černobilsko nesrečo 26. april 1986.

Ne vem o čem pripovedovati… O smrti ali o ljubezni? Ali je to isto… O čem?

… Pred kratkim sva se poročila. Hodila sva po ulici in se držala za roko, še v trgovino sva šla. Zmeraj skupaj. Rekla sem mu: »Ljubim te.« Nisem pa še vedela, kako sem ga ljubila… Nisem si predstavljala…

Živela sva v skupnem stanovanju, v samskem domu, kjer je bil zaposlen. V prvem nadstropju s skupno kuhinjo. Tam so bile še tri mlade družine.

Spodaj, v pritličju, so stali avti. Rdeči gasilski avti. To je bila njegova služba. Sama pa vedno na tekočem: kje je, kaj je z njim?

Sredi noči zaslišim nekakšen hrup. Krike. Pogledala sem skozi okno. Videl me je: »Zapri okenca in lezi. Na postaji je požar. Kmalu bom.«

Samega izbruha nisem videla. Samo plamene. Vse, prav vse, se je svetilo… Celotno nebo… Visoki plameni. Saje. Visoka vročina. Njega pa ni in ni.

Saje od tega, ker je gorel bitumen. Streha postaje je bila zalita z bitumnom.

Po tistem se je spominjal, da so hodili kot po smoli. Zbijali so ogenj, ki pa se je širil in dvigoval. Z nogami so odmetavali goreč grafit…

Odšli so brez zaščitnih oblek. Bili so v samih srajcah, tako so tudi odšli. Niso jih opozorili, poklicali so jih na navaden požar…

Ura je štiri… Pet… Šest… Ob šestih sva se nameravala odpeljati k njegovim staršem. Saditi krompir. Od mesta Pripjat do vasi Speriže, kjer so živeli njegovi starši, je 40 km. Sejati, orati… Njegova priljubljena opravila…

Mati se je pogosto spominjala, da ga z očetom nista želela pustiti v mesto, tudi novo hišo sta zgradila. Moral je v vojsko. Služil je v Moskvi, v požarnih enotah in ko se je vrnil: samo h gasilcem! Ničesar drugega ni priznaval. (Molči).

Včasih, kakor da slišim njegov glas… Živ… Niti fotografije name tako ne učinkujejo kot glas. Vendar pa me nikoli ne kliče. In v sanjah… Kličem ga jaz…

Sedem je ura… Ob sedmih so mi sporočili, da je v bolnici. Stekla sem, ampak bolnico je obkolila milica, nikogar niso spustili naprej. Samo vozila »Prve pomoči« so prihajala. Miličniki so kričali: avtomobili so se nabili, ne približujte se. Ne samo jaz, vse žene so pritekle, vse, katerih možje so to noč bili na postaji. Planila sem, da bi poiskala svojo znanko, ki je bila zdravnica v tej bolnici. Ko je stopila iz avta, sem jo prijela za haljo:

»Spusti me!« - - »Ne morem! Z njim je slabo. Z vsemi njimi je slabo.« Držim jo.

»Samo pogledat.« »Dobro, - - pravi, - - tedaj stečemo. Za petnajst - - dvajset minut.«

Videla sem ga… Ves otekel, zabuhel… Oči skoraj ni…

»Potrebno je mleko. Veliko mleka! - - mi je rekla znanka. - - Da bi oni spili, vsaj po tri litre. - - »On pa ne pije mleka«. - - »Zdaj bo pil«.

Veliko zdravnikov, medicinskih sester, posebno bolničark te bolnice, čez nekaj časa zboli. Umre. Takrat tega nihče ni vedel…

Ob desetih zjutraj je umrl operater Šišenok… Prvi je umrl… Prvi dan… Izvedeli smo, da je pod ruševinami ostal drugi - - Valera Hodemčuk. Niso ga niti izvlekli. Zabetonirali so ga. Mi pa še nismo vedeli, da so vsi oni - - prvi.

Sprašujem: »Vasenjka, kaj naj storim?« - -»Odidi od tod! Odidi! Dobila boš otroka!« - - »Najprej ti moram prinesti mleko, nato se odločiva.«

Priteče moja prijateljica Tanja Kibenok… Njen mož je tudi v tej bolniški sobi. Z njo je njen oče, ki je v avtu. Prisedeva in greva v bližnjo vas po mleko, nekam tri kilometre izven mesta…

Kupiva veliko 3- litrskih kozarcev mleka… Šest - - da bi bilo za vse… Vendar pa so po mleku vsi grozno bruhali… Ves čas so izgubljali zavest, nastavljali so jim infuzijo. Zdravniki so iz nekega vzroka trdili, da so se zastrupili s plini, nihče ni govoril o sevanju.

Mesto pa se je zapolnilo z vojno tehniko, vse poti so zasedli. Povsod so bili vojaki. Prenehali so voziti električni vlaki, vlaki. Ulice so prali z nekim belim praškom… Vznemirjena sem bila, ker nisem vedela, kako bom jutri prišla do vasi, da bi mu kupila sveže namolzeno mleko? Nihče ni govoril o sevanju…

Nekateri vojaki so hodili z respiratorji… Iz trgovin so meščani nosili kruh, odprte vrečice z bomboni. Sladice so ležale na pladnjih… Vsakdanje življenje. Samo… Prali so ulice z nekim prahom…

Zvečer niso puščali v bolnico… Naokrog »morje« ljudi… Stala sem pod njegovim oknom, stopil je k oknu in mi nekaj kričal. Tako obupano! V množici je nekdo razločno slišal: ponoči jih bodo prepeljali v Moskvo.

Ženske so se zgnetle v gručo. Sklenile smo: gremo z njimi. Pustite nas k našim možem! Nimate pravice! Ženske so se prebijale, praskale. Nepretrgana vrsta vojakov, ki so že stali v dveh vrstah, nas je odrivala. Tedaj je prišel zdravnik in potrdil, da bodo z letalom poleteli v Moskvo in da jim moramo prinesti oblačila, - - ta, v katerih so bili na postaji, so zgorela. Avtobusi niso več vozili, me pa smo tekle čez vse mesto. Pritekle smo s torbami, letalo pa je že odletelo. Namenoma so nas preslepili… Da ne bi kričale, jokale…

Noč… Po eni strani ulice avtobusi, na stotine avtobusov (mesto so že pripravljali na evakuacijo, po drugi strani – na stotine gasilskih avtomobilov. Pripeljali so jih od povsod. Vsa ulica je v beli peni… Hodimo po njej… Zmerjamo se in jočemo…

Po radiu so sporočili, da je možno, da bodo mesto evakuirali v treh do petih dneh, vzemite s seboj tople stvari in športna oblačila, živeli boste v gozdovih. V šotorih. Ljudje so se zelo razveselili: gremo v naravo! Tam pričakamo prvi maj. Nenavadno. Za pot so pripravili ražnjiče, kupili vino. S seboj so vzeli kitare, magnetofone. Priljubljeni majski prazniki! Jokale so samo tiste, katerih možje so se ponesrečili.

Ne spomnim se poti… Kakor da sem se zdramila, ko sem zagledala njegovo mater: »Mama, Vasja je v Moskvi! Odpeljali so ga s posebnim letalom!« No, mi smo dosadili zelenjavni vrt - krompir, zelje (a čez teden so vas evakuirali!). Kdo je vedel? Kdo je takrat to vedel?

Proti večeru sem bruhala. Sem - - v šestem mesecu nosečnosti. Tako slabo mi je…

Ponoči sanjam, da me kliče, tisti čas je bil še živ, klical me je v sanjah:

»Ljusja! Ljusenka!« Ko pa je umrl me ni niti enkrat poklical. Niti enkrat… (Joče).

Zjutraj vstanem z mislijo, da grem sama v Moskvo…

»Kam ti v takem stanju?« - - Mati joče. Na pot sva vzeli tudi očeta : »Naj te spremlja.«

Dvignil je ves denar s hranilne knjižice. Ves denar.

Poti se ne spomnim… Pot sem znova pozabila… V Moskvi smo prvega miličnika vprašali, v kateri bolnici ležijo černobilski gasilci. Povedal nam je, a sem se začudila, ker so nas prestrašili: državna tajna, strogo zaupno. Šesta bolnica - - na »Šukinski«…

V to bolnico, specialno radiološko bolnico, niso spuščali brez dovolilnice. Čuvajki sem dala denar, takrat pa je rekla »Pojdi.« Rekla je – katero nadstropje. Nekoga sem ponovno prosila, molila… In glej, sedim v kabinetu vodje radiološkega oddelka - - Angelini Vasiljevni Goskovi.

Takrat še nisem vedela, kako jo kličejo, ničesar si nisem zapomnila. Samo to sem vedela, da ga moram videti… Najti…

Takoj me je vprašala:

»Ljubica moja! Ljubica moja… Ali imate otroke?

Kako naj priznam?! In že mi je jasno, da je mojo nosečnost potrebno skriti. Ne bodo me pustili k njemu! Dobro, da sem suha, tako da ne bo opazno.

»Imam. - - Odgovorim.

»Koliko?

Razmišljam: »Potrebno je reči, da imam dva. Če je eden - - me tudi ne bodo spustili.«

»Deček in deklica.

»Če imate dva, verjetno ne boste več rodili. Sedaj poslušaj: centralni živčni sistem je v celoti prizadet, kostni mozeg je prizadet v celoti…

»No, dobro, - - razmišljam - - postal bo malo živčen.«

»Poslušaj še to: če boš zajokala, te bom takoj odslovila. Ne sme se ga objemati in poljubljati. Ne hoditi preblizu. Dam ti pol ure.

Vedela pa sem, da od tod ne odidem. Če že odidem, bo to z njim. To sem si prisegla!

Vstopim… Sedijo na postelji, igrajo karte in se smejejo.

»Vasja! -« mu kričijo.

Obrne se:

»O bratci, zgubljen sem! Tudi tu me je našla!«

Tako je smešen, pižama, ki jo nosi je št. 48, on pa ima št. 52. Kratki rokavi, kratke hlačnice.

Oteklina obraza je že splahnela . Vlivali so jim nekakšno raztopino…

»Kam si izginil?«- Sprašujem.

Želi me objeti.

»Sedi, sedi,« zdravnik ga ne pusti k meni. »Tu ni objemanja.«

Nekako sva to spremenila v šalo.

Takoj so vsi pritekli, tudi iz drugih bolniških sob. Vsi so naši. Iz Pripjatija. 28 so jih pripeljali z letalom. Kaj je tam? Kaj je tam v našem mestu? Odgovarjam, da je pričela evakuacija. Prebivalce vsega mesta bodo odpeljali v treh do petih dneh. Fantje molčijo, tam sta bili tudi dve ženski, ena od njih je na dan nesreče dežurala pri vhodu in ona je zajokala:

»Bog, moj! Tam so moji otroci. Kaj bo z njimi?

Zaželela sem si, da bi bila sama z njim, vsaj za minutko. Fantje so to začutili, vsak od njih si je izmislil kak izgovor in odšli so na hodnik.

Takrat sem ga objela in poljubila. Umaknil se je.

»Ne sedi ob meni. Vzemi stolček.

»Ja, vse to so neumnosti.« Zamahnila sem z roko

»Ali si videl, kje je prišlo do eksplozije? Kaj je tam? Saj ste vi prvi prišli tja…«

»Vse to je najbrž neka provokacija. Nekdo je to specialno priredil. Vsi naši fantje tako mislijo.«

Takrat so tako govorili. Mislili.

Ko sem prišla naslednji dan, so bili ločeni, vsak je ležal v svoji sobi. Strogo so jim prepovedali hoditi na hodnik. Družiti se. Sporazumevali so se s trkanjem na steno: pika«- pomišljaj, pika - - pomišljaj… Pika…

Zdravniki so to pojasnili tako, da vsak organizem reagira po svoje glede na dozo sevanja in da to, kar nekdo dobro prenaša, povzroča drugemu komaj vzdržljivo stanje. Tam, kjer so ležali oni, so celo stene premočno sevale. Levo, desno in nadstropje pod njimi… Tam so odstranili vse, niti enega bolnega...

Pod njimi in nad njimi nikogar…

Tri dni sem živela pri svojih moskovskih znancih. Govorili so mi: vzemi kozico, vzemi jušnik, vzemi vse kar potrebuješ, ne bodi v zadregi. Tako so se ljudje pokazali… Takšni so bili! Kuhala sem čisto puranovo juho za šest ljudi. Za šest naših fantov… Gasilcev… Iz ene izmene… Vsi so tisto noč dežurali: Vaščuk, Kibenok, Titenok, Pravik, Tiščura. V trgovini sem vsem kupila zobno pasto, krtače, milo. V bolnici vsega tega ni bilo. Majhne brisače sem kupila… Zdaj se čudim svojim znancem, oni so se seveda bali, niso mogli, da se ne bi bali, saj so že krožile vsakovrstne govorice in kljub vsemu so mi predlagali: vzemi vse, kar je potrebno. Vzemi! Kako je z njim? Kako je z njimi vsemi? Ali bodo živeli? Živeti… (Molči).

Takrat je srečala veliko dobrih ljudi, ni si vseh zapomnila… Svet se je zožil do ene točke… On… Samo on. Spominjam se priletne bolničarke, ki me je učila: »So bolezni, ki niso ozdravljive. Treba je sedeti in božati roke.«

Zgodaj zjutraj grem na tržnico, od tam k svojim znancem, kuham juho. Vse naribati, narezati na kockice, naliti po obrokih. Nekdo je zaprosil: »Prinesi jabolko.«

S šestimi pol litrskimi posodicami… vselej za šest! V bolnico… Sedim do večera. Zvečer pa - - znova na drugi konec mesta. Koliko časa bom to zdržala?

Čez tri dni pa so mi predlagali, da je možno bivati v hotelu medicinskega osebja, na področju bolnice. Bog, kakšna sreča!

»Tam pa ni kuhinje. Kako jim bom kuhala?«

»Ni vam potrebno kuhati. Njihovi želodci ne sprejemajo več hrane.«

Spreminjal se je - - vsak dan sem srečala drugega človeka …

Otekline so se pojavile na površini… V ustih, na jeziku, na licu - - v začetku so se pojavile majhne gnojne ranice, ki so se nato povečale. Sluznica je odstopala v belih plasteh.

Barva obraza… Barva telesa… Modra… Rdeča… Sivo-rjava… To vse je tako moje, tako ljubo! Tega ni možno povedati! Tega ni možno napisati! In tudi preživeti…

Rešitev je bila v tem, da je vse potekalo zelo hitro, ni bilo časa razmišljati, ni bilo časa jokati.

Ljubila sem ga! Nisem še vedela, kako sem ga ljubila!

Komaj sva se poročila. Nisva se še uspela veseliti tega, da sva skupaj… Hodiva po cesti. Prime me za roko in me zavrti. In poljublja, poljublja. Ljudje hodijo mimo in se smehljajo.

Potek bolezni akutnega radiacijskega sindroma zaradi močnega sevanja - - štirinajst dni…

Po štirinajstih dneh človek umre…

Že prvi dan v hotelu so mi izmerili stopnjo sevanja. Obleka, torbica, denarnica, čevlji, - - vse je »gorelo«. Vse to so mi vzeli. Tudi spodnje perilo. Samo denarja niso vzeli. V zameno so mi izročili bolniško haljo velikosti 54, namesto moje 44, copate pa št.43, namesto37. Obleko, so rekli, lahko prinesem, ali pa tudi ne, ker dvomijo, da bo obleka »čista«.

Taka, kot sem bila, sem se prikazala pred njim.

Prestrašil se je: »Za božjo voljo, kaj je s teboj?«

Meni pa je kljub vsemu uspelo premeteno kuhati juho. Postavila sem grelec v stekleno posodo… Vanjo sem metala koščke kure…

Majhne – majhne… Nekdo mi je dal kuhinjsko desko na kateri sem rezala svež peteršilj. Sama nisem mogla v bolniški halji oditi do tržnice, nekdo mi je to zelenjavo prinašal.

Vse pa je bilo zaman, ni mogel niti piti…

Pogoltniti surovo jajce… Želela pa sem ponuditi nekaj bolj okusnega! Kakor da bi to lahko pomagalo!

Pritekla sem do pošte: »Dekleta, - prosim - - moram nujno telefonirati svojim staršem v Ivano – Frankovsk. Umira mi mož.«

Iz neznanega vzroka so zaslutile od kod sem in kdo je moj mož, v hipu so se povezale.

Moji, oče, sestra in brat so še ta dan prileteli k meni v Moskvo.

Prinesli so moje stvari. Denar.

Devetega maja… Vedno mi je govoril: »Ne moreš si predstavljati, kako krasna je Moskva! Posebno na Dan zmage, ko je ognjemet. Želim, da bi to videla.«

Sedim poleg njega v bolniški sobi. Odprl je oči:

»Je sedaj dan ali večer?«

»Devet zvečer.«

»Odpri okno! Pričel bo ognjemet!«

Odprla sem okno. Osmo nadstropje, celo mesto je pred nama! Šop svetlobe se je vzpel v nebo.

»Glej, to je to!«

»Obljubil sem ti, da ti pokažem Moskvo. Obljubil sem, da ti bom ob praznikih vse življenje podarjal rože…

Ozrla sem se - - izpod vzglavnika je potegnil tri naglje. Medicinski sestri je dal denar - - in ona jih je kupila.

Pritekla sem in ga poljubljam:

»Edini moj! Ljubezen moja!«

Zagodrnjal je:

»Kaj ti ukazujejo zdravniki? Ne sme se me objemati! Ne sme poljubljati!«

Prepovedali so mi objemati ga. Božati… No jaz…Jaz sem ga v postelji dvigovala in posedala. Prestiljala posteljo, vstavljala toplomer, odnašala in prinašala nočno posodo… Brisala… Po cele noči. Prestrezala vsak njegov gib. Vzdih.

Dobro, da se ni zgodilo v bolniški sobi, ampak na hodniku… Zavrtelo se mi je, prijela sem se za okensko polico… Mimo je šel zdravnik in me prijel za roko. In nepričakovano:

»Ali ste noseči?«

»Ne – ne! - - tako sem se prestrašila, da naju ne bi kdo slišal.«

»Ne varajte,« je vzdihnil.

Tako sem se zmedla, da ga nisem upala zaprositi za karkoli.

Drugo jutro so me poklicali k predstojnici.

»Zakaj ste me prevarali?«- me je strogo vprašala.

»Nisem imela izhoda. Če bi povedala po pravici - - bi me poslali domov. Plemenita laž!«

»Kaj ste napravili!!«

»No, z njim…«

»Ljubica moja! Ljubica moja!«

Vse življenje bom hvaležna Angelini Vasiljevni Guskovi.«

Vse življenje!«

Tudi druge žene so prišle, vendar njih niso pustili naprej.

Z menoj so bile njihove mame: mamam so dovolili… Mama Volodje Pravika je ves čas prosila Boga: »Vzemi raje mene.«

Ameriški profesor, doktor Gail… Operiral je – presajal kostni mozeg… Tolažil me je: je upanje, majhno, a je.

Tako močan organizem, tako silen fant!

Poklicali so vse njegove sorodnike. Dve sestri sta pripotovali iz Belorusije, brat iz Leningrada, tam je bil v službi.

Mlajša Nataša, imela je štirinajst let, je zelo jokala in se bala. Njen kostni mozeg je bil najustreznejši… (Obmolkne).

Sedaj o tem že lahko pripovedujem. Prej nisem mogla. Deset let sem molčala… Deset let… (Obmolkne).

Ko je izvedel, da jemljejo mozeg njegovi mlajši sestri, se je temu odločno uprl: »Raje umrem. Ne dotikajte se je, majhna je.«

Starejša sestra Ljuda je imela osemindvajset let, bila je medicinska sestra in je razumela za kaj gre.

»Samo, da bi on živel,« - - je govorila.

Videla sem operacijo. Ležala sta vštric na mizah. Tam so bile posebne priprave, ki so osebju, ki ni smelo vstopiti, dovoljevale dajati injekcije, vstavljati kateter..

Tam v operacijski sobi je veliko okno. Operacija je trajala dve uri… Ko so končali, je bilo Ljudi huje kot njemu, na prsih je imela osemnajst vbodov, težko se je prebudila iz narkoze. Še danes je invalid…

Bila je krasno, močno dekle. Ni se poročila…

Takrat pa sem jaz tekala iz ene bolniške sobe v drugo, od njega - - k njej. Ni ležal v navadni sobi, ampak v posebni barometrski komori, za prozornim zaslonom, kamor se ni smelo vstopiti.

Tam so bile take naprave, ki so osebju, ki tudi ni smelo vstopiti, dovoljevale dajati injekcije, vstavljati kateter…

Vse pa s pritiskači, ključavnicami. Naučila sem se ravnati z njimi – jih odpirati. In se pritihotapiti k njemu…

Poleg njegove postelje je bil majhen stolček…

Postalo mu je tako slabo, da se nisem mogla oddaljiti niti za minuto. Neprenehoma me je klical: »Lusja, kje si? Ljusenka!« Klical je in klical…

V ostalih komorah, kjer so ležali naši fantje, so jim stregli vojaki, ker so redni bolničarji odpovedali delo, zahtevali so zaščitna oblačila.

Vojaki so odnašali nočno posodo. Brisali tla, menjavali posteljnino. Stregli v vsem. Od kod so se tam znašli vojaki? Nisem spraševala… Samo on… On… Vsak dan pa slišim: umrl, umrl… Umrl Tiščura. Umrl Titenok. Umrl… Kot s kladivom po glavi…

Iztrebljanje petindvajset… tridesetkrat, 24 ur skupaj. S krvjo in sluzjo. Koža je v začetku pričela pokati na rokah in nogah. Celotno telo je bilo prekrito z mehurji. Ko je obračal glavo, so na vzglavniku ostajali šopi las… Vse tako drago. Ljubo… Poskušala sem se šaliti: »Priročno je. Ni potrebno nositi glavnika«. Kmalu so vse ostrigli. Sama sem ga strigla. Vse sem želela početi sama. Če bi lahko fizično zdržala, ne bi odšla od njega vseh štiriindvajset ur. Bilo mi je žal vsake minute… In še te je škoda. (Z rokama si zakrije obraz in molči).

Prišel je moj brat in se prestrašil: »Tu te ne pustim!« Oče pa mu pravi: »Mar takšne ne pustiš? Da bo prišla skozi okno! Po požarnih stopnicah!«

Odšla sem… Vračam se - - na njegovi mizici pomaranča… Velika, ne rumena, ampak rožnata. Nasmehne se: »Pogostili so me. Vzemi.« Medicinska sestra pa mi maha pred zaslonom, da ne smem jesti te pomaranče, ker je že nekaj časa ležala poleg njega. Ne smem se je niti dotakniti, kaj šele jesti.

»No, pojej, - - prosi. - - Saj imaš rada pomaranče.«

Vzamem pomarančo v roke. On zapre oči in zaspi. Ves čas so mu dajali injekcije, da bi spal. Narkotike.

Medicinska sestra me z grozo gleda… Jaz pa? Pripravljena sem storiti vse za to, da ne bi samo razmišljal o smrti… In o tem, da je njegova bolezen strašna, da se ga bojim… Del nekega pogovora…

Spomnim se… Nekdo svari: »Ne smete pozabiti: pred vami ni več mož, ljubi človek, ampak radioaktivni objekt z visoko vsebnostjo okužbe. Ne delajte samomora. Vzemite se v roke.«

Jaz pa kot poblaznela: »Ljubim ga! Jaz ga ljubim!«

On je spal, jaz pa šepetala: »Ljubim te!« Hodila sem po dvorišču bolnišnice: »Ljubim te!« Odnesla sem nočno posodo: »Ljubim te!«

Spominjala sem se, kako sva prej živela… V najinem skupnem stanovanju… Ponoči je zaspal šele takrat, ko me je prijel za roko. Imel je tako navado, da me je v snu držal za roko. Vso noč.

V bolnici ga jaz držim za roko in je ne spustim… Noč. Tišina. Sama sva. Zelo pozorno me je pogledal in nenadoma rekel:

»Tako bi želel videti najinega otroka. Kakšen je?«

»Kako ga bova imenovala?«

»No, to si boš že sama izmislila…«

»Zakaj jaz sama, če sva pa dva?

»Torej, če se bo rodil deček, naj bo Vasja, če pa deklica - - Nataška.«

»Kako, Vasja? Imam že enega Vasjo. Tebe! Drugi mi ni potreben.«

Še vedela nisem, kako sem ga ljubila! On… Samo on… Kot slepa! Tudi sunkov pod srcem nisem občutila… Čeprav sem že bila v šestem mesecu…

Mislila sem na to, da je v meni moja mala in da je zaščitena. Moja mala…

O tem, da sem ponoči pri njem v barometrski komori, nihče od zdravnikov ni vedel. Niso slutili. Prepuščali so me medicinski sestri. V začetku so mi tudi dopovedovali. »Ti - - si mlada. Kaj si si izmislila? To že ni človek, ampak reaktor. Skupaj bosta zgorela.« Jaz pa sem kot kužek tekala za njimi… Ure in ure stala pred vrati. Prosila – milo prosila. Takrat pa oni: »Naj te vrag vzame! Ti - - nisi normalna.«

Zjutraj, pred osmo uro, ko je pričela vizita, so mi čez zaslon pokazali: »Teci«! Za eno uro stečem v hotel. Od devetih zjutraj do devetih zvečer pa imam propustnico.

Noge sem imela pomodrele do kolen, otečene, tako sem bila utrujena. Moja duša je bila močnejša od telesa… Moja ljubezen…

Dokler sem bila z njim… tega niso počeli… Ko pa sem odhajala, so ga fotografirali… Brez obleke. Nag. Samo lahno prekrivalo. To pregrinjalo sem mu vsak dan menjala, zvečer pa je bilo celo v krvi. Pridvignem ga, na mojih rokah pa ostajajo koščki kože, se lepijo.

Prosim ga: »Ljubi! Pomagaj mi! Opri se na roko, na laket, da ti poravnam rjuho, da poravnam gube.« Vsak šiv, guba, povzroči rano. Do krvi sem si porezala svoje nohte, da ga ne bi kjerkoli opraskala.

Nobena od medicinskih sester se ga ni upala dotakniti, če je kaj nujnega, kličejo mene. Oni pa… Oni so fotografirali… Rekli, da za znanost, jaz pa bi jih vse vrgla ven! Kričala bi in jih tepla! Kako lahko!

Če bi le mogla, jih tja ne bi pustila… Če bi…

Iz bolniške sobe odidem na hodnik… In grem na divan ob steni, zato ker ničesar ne vidim. Ustavim dežurno medicinsko sestro: »On umira«. Ona pa mi odgovarja: »Kaj pa ti hočeš? Sprejel je tisoč šeststo rentgenov, smrtna doza pa je štiristo«.

Tudi njej je žal, vendar drugače. Ono pa je vse moje… Vse ljubljeno…

Ko so vsi pomrli, so v bolnici pričeli z obnovo. Strgali mize, razkopali parket in odnesli mizarsko orodje.

Nato – zadnje… Spominjam se v odlomkih… Vse je odplavalo…

Ponoči sedim poleg njega na stolčku… Ob osmih zjutraj: »Vasenjka grem. Malo se spočijem«. Odpre in zapre oči - - Dovolil je.

Komaj pridem do hotela, do svoje sobe in ležem na tla, na postelji nisem mogla, tako me je vse bolelo, ko je že potrkala bolničarka: »Pojdi! Teci k njemu! Neusmiljeno kliče!«

To jutro me je Tanja Kibenok tako prosila, klicala : »Pojdi z menoj na pokopališče. Ne bom zmogla brez tebe.« To jutro so pokopavali Vitjo Kibenka in Volodjo Pravika. Z Vitjo sta bila prijatelja, družinsko smo se družili. Pri naju smo se stanovalci skupaj fotografirali dan pred nesrečo. Tako krasni so tam oni – naši možje! Veseli! Zadnji dan tega našega življenja… Do černobilskega…

Tako smo srečni!

Vrnila sem se s pokopališča, hitro pokličem medicinske sestre: »Kako je z njim?« - - »Pred petnajstimi minutami je umrl«. Kako? Vso noč sem bila pri njem. Samo za tri ure sem odšla! Stala sem ob oknu in kričala:« Zakaj? Le zakaj?« Gledala sem v nebo in tako kričala, da so me hotelu vsi slišali… Bali so se mi približati… Zavedla sem se: poslednjič ga bom videla! Bom! Stekla sem po stopnicah… Ležal je še v barometrski komori, niso ga še odpeljali.

Njegove poslednje besede: »Ljusja! Ljusenka!«

»»Samo umaknila se je. Sedaj bo prihitela,« - - ga je mirila medicinska sestra. Vzdihnil je in umolknil.

Nisem se ločila od njega… Z njim sem šla do groba…

Čeprav si groba nisem zapomnila, pa sem si velik plastični paket… Ta paket… V mrtvašnici so me vprašali: »Želite da vam pokažemo, v kaj ga bomo oblekli.« Želim!

Oblekli so ga v paradno uniformo, kapo so mu položili na prsa. Niso ga obuli, ker so noge bile otekle. Dve »bombi« namesto nog. Tudi paradno uniformo so razrezali, niso mu je mogli obleči, saj je bilo celotno telo v krvavečih ranah.

Zadnja dva dneva v bolnici… Privzdignem mu roko, kost se maje, binglja, tkivo je odstopilo… Skozi usta so uhajali koščki pljuč, jeter… Duši se od svojega drobovja… Roko si povijem z gazo, jo vtaknem v njegova usta in vse izvlečem iz njih… Tega ni možno povedati! Tega ni možno napisati. In tudi preživeti… To vse je tako ljubo… Tako…

Nobene številke obutve ni bilo možno obuti… V krsto so ga položili bosega…

Gledam… V paradni uniformi so ga vtaknili v plastično vrečo in jo zavezali. In to vrečo so položili v leseno krsto… Krsto pa so ovili še z eno vrečo. Plastika je prozorna, ampak debela, kot povoščeno platno. In že so vse položili v cinkovo krsto. Samo kapa je ostala na vrhu.

Zbrali so se vsi… Njegovi starši, moji starši…

V Moskvi so kupili črne rute… Sprejela nas je izredna komisija in vsem so govorili isto, da vam teles vaših mož, vaših sinov ne moremo izročiti, ker so zelo radioaktivna in bodo vsi pokopani na moskovskem pokopališču pod posebnimi pogoji. V zalotanih cinkovih krstah, pod betonskimi ploščami. Vi pa morate ta dokument podpisati… Potrebno je vaše soglasje… Če se je kdo upiral in želel odpeljati krsto v rojstni kraj, so ga prepričali, da so oni pač heroji in sedaj ne pripadajo več družini. Oni so državni ljudje… Pripadajo državi.

Sedli smo v katafalk… Sorodniki in neki vojaški ljudje. Polkovnik z radijsko postajo… Po postaji sporoča: »Čakajte na naše ukaze! Čakajte!«

Dve ali tri ure smo se vozili okrog Moskve. Se ponovno vrnili v Moskvo…

Po radijski postaji: »Vstop na pokopališče ni dovoljen. Pokopališče so zasedli tuji dopisniki. Počakajte še.«

Starši molčijo… Mamina ruta je črna…Čutim, da bom omedlela. Histerična sem: »Zakaj je mojega moža potrebno skrivati? Kdo pa je on? Ubijalec? Hudodelec? Koga pokopavamo?«

Mama: »Tiho, tiho, hčerkica.« Boža me po glavi, prime za roko.

Polkovnik sporoča:«Dovolite da pridemo na pokopališče. Ženska je histerična.«

Na pokopališču so nas obkrožili vojaki. Hodili smo pod spremstvom. Tudi krsto so nosili pod spremstvom. Nikogar niso pustili da bi se poslovil… Samo sorodniki…

V hipu so zasuli. »Hitro! Hitro!« - - je poveljeval oficir. Tudi niso pustili objeti krste.

In - - takoj v avtobuse…

Zelo hitro so kupili in prinesli povratne vozovnice…

Prihodnji dan… Ves čas je bil z nami nek človek v civilu, ki je z nami ravnal po vojaško, ni nam pustil niti oditi iz sobe in kupiti hrano za na pot. Ne daj bog, da bi s komerkoli spregovorili, posebno jaz. Kakor da bi takrat mogla govoriti, še jokati nisem mogla. Dežurna nam je, ko smo odhajali, preštela vse brisače, vse rjuhe… Najbrž so jih sežgali…

Hotel smo si sami plačali. Za štirinajst dni in noči…

Razvoj akutnega radiacijskega sindroma - - štirinajst dni in noči… Štirinajst dni in noči človek umira…

Doma sem zaspala. Stopila sem v hišo in padla na posteljo. Spala sem tri dni in noči… Niso me mogli zbuditi… Prispela je »Prva pomoč«. »Ne, - - je rekel zdravnik - - ni umrla. Se bo zbudila. To je strašen spanec«.

Imela sem triindvajset let…

Spominjam se sanj… K meni pride moja pokojna babica, v tisti obleki, v kateri smo jo pokopali. In krasi jelko. »Babica, zakaj imamo jelko? Saj je sedaj poletje?« - - »Tako je prav. Kmalu bo k meni prišel tvoj Vasenjka«. Odrastel je sredi gozda.

Spominjam se… Druge sanje… Vasja pride v belem in kliče Natašo. Najino deklico, ki je nisem rodila. Je že velika in se čudim: Kdaj je tako zrasla? Dvigne jo pod strop in se smejeta…. Opazujem ju in si mislim, kaj pomeni sreča - - tako preprosto je to. Tako preprosto!

Nato se mi je sanjalo… Tavava po vodi. Dolgo– dolgo hodiva… Prosil je, najbrž, da ne bi jokala. Od tam je dajal znak. Od zgoraj. (Utihne za dolgo časa).

Čez dva meseca sem se pripeljala v Moskvo. Z železniške postaje - - na pokopališče. K njemu!

Tam, na pokopališču, sem dobila popadke. Samo spregovorila sem z njim…

Poklicali so rešilca. Dala sem naslov. Rojevala sem nekje tam…

Pri tisti Angelini Vasiljevni Guskovi… Že takrat me je opozorila: »Pridi k nam rodit.« Kam pa naj bi taka lahko šla? Rodila sem dva tedna pred rokom…

Pokazali so mi… Deklica… »Natašenjka, - - sem jo poklicala. - - Očka te je imenoval Natašenjka.«

Na pogled zdrav otrok. Rokice, nogice… Imela je cirozo jeter… V jetrih - - osemindvajset rentgenov… Prirojena napaka srca… Čez štiri ure so rekli, da je deklica umrla. In znova, da mi je ne dajo! Kako, da mi je ne date?! Glejte, jaz vam je ne dam! Želite jo vzeti za znanost, jaz pa sovražim vašo znanost! Sovražim! Ona si je v meni najprej izbrala njega, zdaj pa še čaka… Ne dam je! Sama jo bom pokopala. Skupaj z njim… (Prične šepetati). Verjetno ne najdem pravih besed…

Po možganski kapi ni možno kričati. Tudi jokati ni možno. Jaz pa si želim… Želim, da bi vedeli… Še nikomur nisem priznala… Ko jim nisem dala moje male deklice. Najine deklice…

Takrat so mi prinesli lesen zabojček: »Ona - - tam«.

Pogledala sem: povili so jo v plenice. Ležala je v plenicah. Takrat sem zajokala: »Položite mu jo k nogam. Recite, da je to najina Natašenjka.« Tam, na grobu, ni napisa: Nataša Ignatenko. Tam je samo njegovo ime. Bila je brez imena, brez vsega… Samo duša…Dušo sem tam tudi pokopala…

Vselej pridem k njima z dvema šopkoma: prvi – zanj, drugi - - položim ga zanjo v kot. Ob grobu plazim po kolenih… Vedno po kolenih… (Nepovezano). Ubila sem jo… Jaz… Ona… Rešila… Moja deklica me je rešila, prevzela je celotno žarčenje, bila je prejemnik tega. Tako majhna. Drobcena. (Se duši). Rešila me je… Jaz pa sem oba ljubila… Ali je sploh… Ali je sploh možno ubiti z ljubeznijo? S tako ljubeznijo!!

Zakaj sta si tako blizu? Ljubezen in smrt. Vedno sta skupaj. Kdo mi razloži? Kdo mi prišepne?

Plazim po kolenih okrog groba… (Utihne za dolgo časa).

… V Kijevu so mi dali stanovanje. V velikem bloku, kjer sedaj živijo vsi, ki so odšli z atomske centrale. Vsi znanci. Stanovanje je veliko, dvosobno, o kakršnem sva sanjala z Vanjo. V njem pa sem znorela! V vsakem kotu, kamor pogledam – povsod on… Njegove oči…

Pričela sem z obnovo, samo da ne bi sedela, da bi pozabila. In tako dve leti… Sanjam… Hodiva, on je bos.« »Zakaj si vedno neobut?« - - »Zaradi tega, ker ničesar nimam.« Odšla sem v cerkev… Častiti oče me je podučil: »Potrebno je kupiti večje čevlje in jih nekomu položiti v krsto. Napisati listek - - da so zanj.« Tako sem tudi storila…

Prišla sem v Moskvo in takoj - - v cerkev. V Moskvi sem v njegovi bližini… Leži tam, na Mitinskem pokopališču… Rečem cerkvenemu pomočniku kaj je na stvari, da bi rada oddala čevlje. Sprašuje: »Ali veš, kako moraš to napraviti?« Še enkrat je pojasnil…

Ravnokar so pripeljali starega dedka k maši zadušnici. Šla sem do krste, pridvignila pregrinjalo in tja položila čevlje. »A listek si napisala?« - - Ja, sem, nisem pa omenila na katerem pokopališču leži.«

»Oni so tam vsi v enem svetu. Našli ga bodo.«

Nisem imela nobene volje živeti.

Ponoči stojim ob oknu in opazujem nebo: »Vasenjka, kaj naj storim? Brez tebe ne želim živeti.«

Podnevi grem mimo otroškega vrtca, obstanem in stojim… Otroke bi gledala in gledala… Ponorela sem! Ponoči sem prosila: »Vasenjka, imela bi otroka. Bojim se biti sama. Ne zdržim več! Vasenjka!!«

Drugič prosim tako: »Vasenjka, ne želim si moškega. Boljšega od tebe zame ni. Želim si otroka.«

Imela sem petindvajset let…

Našla sem moškega… Vse sem mu povedala… Vse po pravici: za vse življenje imam samo eno ljubezen. Vse sem mu odkrila… Srečevala sva se, nikoli pa ga nisem povabila domov, domov ga nisem mogla. Tam - - Vasja…

Bila sem slaščičarka. Oblikujem torto, solze pa drsijo.- Ne jočem, solze pa drsijo. Edino, za kar sem prosila dekleta : »Ne pomilujte me. Če me boste pomilovale, bom odšla.« Želela sem biti kot ostali. Ni me potrebno pomilovati… Nekoč sem bila srečna…

Prinesli so mi Vasino odlikovanje… Rdeče barve… Nisem ga mogla dolgo gledati. Solze drsijo…

… Rodila sem dečka. Andrej… Andrejka… Prijatelji so mi odsvetovali: »Ti ne smeš roditi,« in zdravniki so me strašili: »Vaš organizem ne bo vzdržal«. Nato … Nato so rekli, da bo brez rokice… Brez desne rokice… Aparatura je pokazala… »No, pa kaj? - - sem si mislila. - - Naučila ga bom pisati z levo roko.«

Rodil se je normalen… Krasen deček… Že obiskuje šolo, dobiva same petice. Sedaj imam nekoga s katerim diham in živim. Svetloba je v mojem življenju.

Zelo dobro razume vse: »Mamica, če grem za dva dni k babici, ali boš zmogla dihati?«

Ne zmorem! Bojim se tudi za en dan ločiti od njega. Šla sva po ulici. In čutim, padam… Zadela me je prva možganska kap… Tam, na ulici… »Mamica, treba ti je dati vodico.« - - »Ne, ti bodi pri meni. Nikamor ne hodi.« In prijela sem ga za roko. Nadaljevanja se ne spomnim… Oči sem odprla v bolnici…

Tako sem ga prijela, da so zdravniki komaj razklenili moje prste. Njegova roka je dolgo bila modra.

Sedaj greva od doma: »Mamica, samo ne prijemlji me za roko. Nikamor ti ne bom ušel.«

Tudi on poboleva: dva tedna v šoli, dva doma z zdravnikom. Tako živiva. Bojiva se drug za drugega. V vsakem kotu pa Vasja… Njegove fotografije… Ponoči se pogovarjava in pogovarjava… Zgodi se, da me v snu zaprosi: »Pokaži našega dečka«. Prideva z Andrejkom … On pa za roko pripelje hčerko. Vedno je z njo. Igra se samo z njo…

Tako pač živim… Istočasno živim v realnem in nerealnem svetu. Ne vem, kje mi je bolje… (Vstane. Gre k oknu).

Tu nas je veliko. Vsa ulica, tako jo tudi imenujejo - - Černobilska. Vse svoje življenje so ti ljudje delali na postaji. Mnogi še vedno zahajajo tja in tam delajo v turnusih. Tam nihče ne živi in ne bo nikoli živel. Vsi so težki invalidi, vendar svojega dela ne opuščajo, bojijo se sploh razmišljati o tem.

Za njih ni življenja brez reaktorja, reaktor je njihovo življenje. Kje in komu so oni danes, na drugem mestu, sploh potrebni? Pogosto umirajo. Umirajo v trenutku - - šel je in padel, zaspal je in se ni zbudil.

Medicinski sestri je nesel rože in srce se je ustavilo. Stal je na avtobusni postaji…

Umirajo, a nihče jih ni dostojno vprašal. O tem, kar smo preživeli… Kaj smo videli… O smrti ljudje ne želijo poslušat. O strašnem…

No, jaz pa sem vam pripovedovala o ljubezni… Kako sem ljubila…

Ljudmila Ignatenko
žena poginulega gasilca
Vasilija Ignatenka

Prevod: Virineja Kajzer

Lepo ponižno prosim za en mali dar • Bohinjsko jezero leži spokojno. • Angeli v črnih usnjenih plaščih

Med minevanje praznih poletnih dni v stolpnici, ko si je Ana zdravila globoke rane po rentgenskem obsevanju, je pri njej vsak teden vsaj dvakrat pozvonilo. Vedela je, da sta spet prišla nekoliko umazana brata Jožek in Franci iz kletnega stanovanja v Smetanovi ulici:

»Prosim, mate malo kruha!«

»Kaj nista v šoli?«

»Danes imamo športni dan,« sta nasmejano zagrabila vsak svoj kos s slivovo marmelado in stekla navzdol po stopnicah, še raje pa sta smuknila v dvigalo in se malo popeljala navzgor in navzdol, pri tem pa skrbno pazila, da ju ni zalotil hišnik ali celo predsednik hišnega sveta.

Drugi obiskovalec pa je bil suhljat, morda petdesetleten moški, ves v sivem, v ponošeni obleki z zaplatami na komolcih. Vedno mu je bilo nerodno in vsakič je imel isto prošnjo, ko je stal s povešenimi očmi pred odprtimi vrati:

»Lepo ponižno prosim za mali dar!«

Njeni darovi so bili res majhni, a nekega dne je na široko odprla vrata in ga povabila v kuhinjo.

»Boste čaj, imam pa še kavo od zajtrka, če imate rajši.«

Obema je bilo nelagodno, Ana se je sama sebi zdela kot kakšna meščanska jara gospa, ki deli miloščino. Ko je sedel za mizo, je bil še neznatnejši. Skoraj hlastno je zagrizel v namazani kruh in popil kavo.

»Lepa hvala, oprostite, ker vas nadlegujem vsak teden, a moram preživeti!«

Povedal ji je svojo zgodbo: Imel je trgovinico na mestnem obrobju, nič posebnega, stranke so bile gospodinje iz soseščine, ki so kupovale sladkor, milo, olje, štruco kruha. Po pouku so prihajali otroci, če so imeli kak dinar, po bombone ali kakšno slaščico. Tako je ostalo še nekaj let po vojni. Nekega dne pa je prišel v trgovino tovariš iz mestnega ljudskega odbora in mu izročil listino s sklepom, da je trgovina Jožeta Mraka nacionalizirana, vse blago iz trgovine in skladišča prav tako postane družbena last. Odločba velja takoj.

Pritožba ne zadrži sklepa in smrt fašizmu- svoboda narodu je pisalo na koncu. Svoje družine ni imel, odkar mu je mama umrla, ostalo mu je le stanovanje.

»Zdaj sem pa berač. Sram me je, a vendar je boljše, kot če bi kradel. Včasih mislim, da bi bilo najbolje vse skupaj končati.«

Ana s to platjo življenja ni imela nobenih izkušenj, verjela je v imaginarno pravičnost, da je napake treba popravljati, pa bo vse dobro. Skušala je spodbuditi obiskovalca, da se bo vse uredilo, svetovala mu je, naj si poskuša najti službo v kakšni večji trgovini, saj gotovo kje potrebujejo izkušenega prodajalca. Sama sebi je to prav tako malo verjela kot nekdanji trgovec Jože.

Nekega dne jo je obiskala stara teta Gerika; s stricem, nekdanjim mlinarjem ob Ivanjskem ribniku, sta se preselila v Maribor.

» Joj, kak slabo zgledaš- moraš dobro jesti, da boš ozdravela!« Prinesla ji je pogačo in novice o družini, pa tudi domotožje, ker je zapustila negovski mlin.

Sredi poletja je Ana dobila napotnico zdravniške komisije za tri tedne klimatskega zdravilišča v Bohinju.

S težavo se je sama odpravila na potovanje z vlakom, zdelo se ji je, da tega napora ne bo mogla prenesti. V Ljubljani ni mogla ostati, saj je bilo predaleč do Loga ali do Žal. Peljala se je do Kranja in si tam našla prenočišče pri dveh starih sestrah, ki sta oddali ponudbo v turističnem uradu. Prijazno sta jo sprejeli in obletavali kot drobna metulja, še bolj, ko je povedala, da potuje na zdravljenje v Bohinj.

Postlali sta ji v sobi s starinskim pohištvom, stoječo uro in policami, polnimi knjig, vezanih v usnje. Posteljnina je bila okrašena s pravo čipko in zapletenim monogramom. »Tu je papa najrajši posedal po kosilu, bral in pil čaj.« Vse je ostalo tako, kot je pred desetletjem pustil papa. Ura je počasi bila s podrsavajočim zvenom iz starih časov.

Tudi Ani sta postregli s čajem in piškoti, ji ponudili, naj si izbere knjige, če hoče brati, in tiho odtapkali iz sobe. Posegla je po prvi knjigi, odprla Goethejeve pesmi v izvirniku.

Wenn die Reben wieder bluehen
Ruehret sich der Wein im Fasse,
Wenn die Rosen wieder gluehen,
Weiss ich nicht, wie mir geschiecht …

Ko spet trte zacvetijo,
Zgane se starina v sodu
Ko spet rože zadišijo,
Sam ne vem, kako mi je.

V mračno starinsko sobo tujega mesta-tu blizu je nekoč umiral Prešeren- so zadišale trte z rumenimi zvezdastimi cvetki, zaduhala je cvetove rožnatih vrtnic in občutila enako kot pesnik pred dvesto leti, v drugi deželi. Spomin na ljubezen. Ali je pomembna oddaljenost kraja in časa za hkratnost doživetja? In Doris, ki je pesnika nekoč ljubila, je lahko nekdo z drugim imenom. Venomer smo zaljubljeni v svojo podobo, pripisujemo ji vse, kar si izmislimo, očara nas inteligenca, sposobnost in še najbolj-zapuščanje.

V mavričnem oblaku pol sanjskih stanj se vrtinčijo vse minule in odslovljene ljubezni.

mogoče sem te ljubila- veter beži,
zdaj lučka, preje prižgana,
dalje gori
in vendar sem tako sama,
odkar te ni.

Naslednje jutro je po nekoliko zapleteni vožnji prispela v Bohinj. Zdravilišče je stalo med smrekami blizu jezera, star predvojni, nekoliko zanemarjen hotel.

Odkazali so ji sobo s tremi posteljami, vsaka je imela tablico z imenom, tako kot v bolnicah. Na prvi je bilo napisano Elder Kalember, na drugi Džurdža Marjanović. Ana se je na smrt utrujena zrušila na tretje, prazno ležišče.

V veliki jedilnici so se mešali glasovi, smeh, rožljanje pribora. Zdelo se ji je, da vsi gosti igrajo Gasparijevo sliko Kmečka svatba, ki je pokrivala celo steno nasproti dolge mize. Seznanila se je z obema sostanovalkama, Džurdža je bila svetlolasa Dalmatinka pri štiridesetih, Elder pa po moško postrižena, malo starejša učiteljica iz Bosne.V mešanici jezikov srbščine, hrvaščine in makedonščine skoraj ni bilo slišati slovenske besede. Le dve sveže ločeni ženi, ki sta prebolevali ta udarec, in poškodovana noseča šestindvajsetletnica, polna podpludb, spomin na moža, pred katerim jo je zdravnik vsaj za nekaj časa rešil.

Vesele druščine so kartale, se sprehajale, hodile »na vergle« v Staro Fužino, tudi Ana je šla z njimi, tam je bil še delujoči orkestrion z glasbo iz časa avstrijskega cesarstva. Skoraj vsi so se zabavali, spletale so se kratkotrajne ljubezenske zveze, se opravljali, na večer posedali na terasi in peli, vsak po svoje. Tako kot v stari ženitovanjski pesmi:Trikrat tri je devet, vsaki mora svojo pet. »Marice, divojko, gosposkoga roda, ti ne peri rublje kod mojega broda. Skupina Makedoncev je prepevala pretresljivo, patetično:

Kao što je taja čaša polna sa s vino-tako je i moj to srce polno s jadovi.

Slišati pa je bilo tudi:Kad ja podžem na bembašu, na bembašu u cara … Včasih so zapeli tudi slovensko: Regiment po cesti gre … ali Moj očka ima konjička dva …

Ana se je stežka privajala, saj že mesece ni poznala zabave, še vedno so jo mučile bolečine, jemati je morala heptanon.

Vabili so jo: Anko, Ančice, dušo i srce-moje! E, vi Slovenci, niste za družbo, za pesem! Vsi so bili kar dobrega zdravja in so prišli v zdravilišče na dopust. Izmikala se je, poiskala si je kak kamen ob jezeru, brala ali pisala pisma, enkrat jo je zaneslo čez Hudičev most, poln odmevov in mračnih demonskih skrivnosti.

Samo jezero, pogled na Komno in na Julijce, ki so se kopičili do oblakov, enako nedosežni. Vsak dan je v njej kot vsiljen ukaz odmevalo:Povzpeti se moraš na Komno, in če dosežeš vrh, boš ozdravela. S tem ukazom je živela dva tedna. Morala se je odločiti. Svoje namere ni nikomur zaupala, tudi makedonski trojki, Zoge, Stojan, Džuro, ki so jo naučili več iger s kartami, niti sostanovalkam. Takoj po zajtrku se je napotila ob levi strani jezera, s kosom kruha v žepu. Pobral jo je kmet, ki je na težkem vozu peljal les na zgornji konec jezera, v hotel blizu slapa Savice. Takrat se je začela najtežja pot v njenem življenju. Nikjer nisi tako sam kot na strmi poti navzgor z opeklinami po telesu, vse je ena sama bolečina, ti pa se vlečeš naprej, ker nekdo nad tabo to zahteva. Na vsakem ovinku je počivala med nizkim cvetočim šipkom ali na kamnitem žametnem prestolu. Med drevjem je vladala čudna tišina, tu in tam je rezko, skoraj strašljivo zažvižgal ptič. Sonce nad vrhovi bukev se je vzpenjalo vedno više, to je pomenilo, da je na poti že več ur. Nenadoma se je pred njo odprla planota z veliko rjavo gmoto, planinsko kočo na Komni. Preplavila jo je divja radost, da je na glas zavpila, tak občutek imajo morda zmagovalci, ki so premagali močnejšega sovražnika. Zdaj si dosegla cilj in od danes bo s tabo vse bolje! V življenju je pomembno verovati, zaupati svojim prikritim močem!

Najraje bi šla dalje, proti veličastnemu Bogatinu, ki se je vabljivo dvigal in razkazoval čisto blizu, ali proti Sedmerim Triglavskim jezerom, a vedela je, da je čas odmerjen in da je mimo najvišji dan.

Po kratkem počitku v koči se je spuščala navzdol. Noge v lahkih poletnih čevljih so bile ožuljene, a bolečini ni hotela prisluhniti, hitela je, kolikor je mogla. Zdaj ne smeš omagovati, vzdrži!

Ko je končno prišla v dolino do slapa Savice, ni bilo tam nobenega prijaznega voznika z vprego velikih rjavih konj, sploh nikogar ni bilo. Pot ob jezeru se je vlekla v neskončnost in začelo se je mračiti. V zdravilišču se je po večerji življenje že umirjalo. Ko se je privlekla do vrat, se je dvignil vihar: Gdje si bila, svi smo te tražili, mislili smo, da si se utopila u jezeru, zašto si tako nestala, pa nikome ništa?

Zjutraj jo je poklical upravnik na zagovor in ji zagrozil, da bo morala oditi, vendar se mu je nekako zasmilila in dovolil ji je, da ostane v zdravilišču še teden dni, a ne sme več kršiti hišnega reda.

Na Gorenjskem se je v rahlem rumenenju listja že napovedovala zgodnja jesen, ko se je vračala, nekoliko krepkejša z doživetjem Komne v sebi in nekakšno vero, da bo premagala bolezen.

Mesto pod Piramido je dremavo odslavljalo poletje, Ana pa je po dolgih mesecih spet zagrabila za študij. Lotila se je seminarske naloge in prebirala drame Čehova. Poistovetila se je z junakinjami, ki so kar naprej slutile, da izgubljajo vse najlepše v življenju, tak češnjev vrt je v sebi nosila tudi ona, a ta vrt je živel kot del njenega otroštva na Panonski ravnini, ki so ga pred petdesetimi leti iz nič pričarale mlade roke njenih starih staršev- mamike in očeka.

Spet je hodila v študijsko knjižnico, kjer je vladal še počitniški mir. Srečavati se je začela s peščico literatov, ki so se povezali v pododbor društva pisateljev. Slavko Jug je bil v službi pri radiu, pripravljal je redne literarne oddaje, pesmi je brala tudi Ana. Spet sta se veliko pogovarjala o literaturi in o umetnosti sploh, z literati se je družil tudi kipar Slavko Tihec, ki je tako na večer ob Dravi sanjaril, kakšen bo nekoč Lent z obnovljenim vodnim stolpom, kapucinskim samostanom in židovsko sinagogo. A Lent je razpadal, v starih hišah so se naselili cigani in bil je vse prej kot umetniško središče.

»Boste že videli,« je Slavko verjel v svoje sanje.

Pozno jeseni se je Ana vrnila v Ljubljano. Zdelo se ji je, kot bi prvič stopila v seminar, na predavanje, v NUK. Skoraj bala se je ponovnega srečanja s kolegi in vprašanj, zakaj je toliko časa ni bilo, da je kar izginila, mislili so, da je pustila študij, ker je pač poročena. »Nekaj sem bila bolna,« se je na kratko izgovarjala, resnico je poznal le kolega, ki je cel semester nosil njen indeks v podpis profesorjem za subskripcijo in frekvenco. Še sama ni vedela, kako je bil ravno Franc pripravljen na tako žrtev, saj si nista bila posebej blizu.

Kmalu je prišla na vrsto, da je brala svojo nalogo o Stričku Vanji in potem je zajela sapo za B- diplomo iz ruščine. Prijavila se je in se spet zatekla domov, na toplo, gospodinjit in študirat. Čakal jo je tudi zdravniški pregled, pokazalo se je bistveno izboljšanje stanja:

»Vam pa je res pomagal Bohinj.«

Ana pa je vedela, da je bila to Komna.

Skušala je obvladovati nasprotja med domom, družabnostjo, pisanjem in učenjem, med Ljubljano in mestom pod Piramido kot liana, ki se trmasto prebija skozi zidove.

Izpiti so bili v zimskem semestru, Ana je že sanjala v ruščini, a stiskal jo je strah, da je ves trud zaman, da ne bo zmogla. V klavzurni nalogi o Gogoljevem stilu v Mrtvih dušah se je spomnila asistentove kritike o eni izmed seminarskih nalog, ko jo je povsem razcefral - Občutek rdečih ušes in kurjega perja, ki frči naokrog- in je tokrat zadela vsaj nekaj stilemov. Tudi ustni del pri starem profesorju Preobraženskem, ki je vedno nosil svežo rožo v gumbnici-v spomin lepi dami iz mladosti, in pri razumevajoči Veri Brnčičevi, se je dobro končal. A z B- diplomo se je klanec z glavnim vzponom komaj začel.

Pisati je začela diplomsko nalogo. O slovenski pesnici, ki je v času moderne prijateljevala s Cankarjem in Župančičem, doživljala kulturni blišč dunajske prestolice, po vrnitvi v domovino pa se ni mogla vrasti ne v nove literarne tokove ne v družinske razmere. Ana je prebirala korespondenco in obiskovala pesničino hčerko. Gradivo se je kopičilo, pisala je v knjižnici, kjer je vladal zelenkast mir in so vsi le šepetali.

Nekega jutra jo je na stopnicah nekdo prijel za ramo. Začudeno se je ozrla-Moški v črnem usnjenem plašču ji je podržal pred obraz njeno fotografijo.

»Ste vi Ana Sever? Morali boste z mano na policijo!«

»Zakaj?«

»Boste že izvedeli!«

Za velikim zamreženim oknom se je raztezala miza. Vsak na svoji strani, resni, strogi preiskovalec in preplašena Ana, ki bi morala ob tej uri poslušati evropsko dramatiko. Vprašanja in odgovori.

»Ali poznate J. K?«

»Seveda, saj sva kolega.«

»Veste, s čim se ukvarja?«

»Študira filozofijo.«

»A samo to? O čem se pogovarjate po predavanjih?«

Izkazalo se je, da svetilka, ki se je delala, da je navadna pisarniška luč, sploh to ni, ampak reflektor, ki je obrnjen proti njenemu obrazu prodiral do možganov.

»Videli so vas, da sodelujete z ljudmi, ki rušijo dosežke revolucije in temeljno ureditev Jugoslavije.«

»Ne. Nikogar takega ne poznam.«

»Vas je J. K. skušal pridobiti, da mu posredujete podatke o mariborskih delavcih v Tamu?«

Po dveh urah se je opotekla po stopnicah navzdol, utrujena in zmedena. Začela se je preiskava, novo poglavje, ki ga sploh ni poznala, saj je politika nikdar ni zanimala.

Preiskava bi lahko spominjala na Andersenovo pravljico Strašna zgodba o kokoši, ki je izgubila peresce, kar se je v izmišljenih govoricah spremenilo v krvav pokol, če ne bi bila resnica tako mučna in tragična.

Tavala je po mestu in se ustavljala ob izložbah. Tako je ugotovila, da ni nikjer več sama. Ko se je neopazno ozrla, je videla nekje v bližini moškega s klobukom, v črnem usnjenem plašču … Ker ni mogla študirati, se je odločila, da se bo z nočnim vlakom odpeljala v domače mesto, kjer se bo lahko umirila. Ko se je naslednji večer vračala s predavanja, sta jo prestregla mlajša neznanca, nekam vojaškega videza, vendar brez usnjenih plaščev.

»Dober večer, tovarišica Severjeva!« Prvi ji je pomolil legitimacijo. »UJV. Kam ste namenjeni?«

»Na stanovanje, potem pa na vlak.«

»Se vam ne splača, bova midva počakala z vami!«

»Menda ne mislite resno?«

»Kar z nama pojdite, vam bova delala družbo. Bomo skupaj čakali v Kavarni Slon in popili kakšno kavico za srečno pot.«

Nesmiselno bi se bilo braniti. Še vedno je bolje v kavarni med ljudmi kot v zasliševalnici z zamreženimi okni. Trmasto neosebna je obsedela z dvema udbovcema, ki sta se delala, da sta prijateljska, prava kavalirja. Starejši se je razgovoril o študiju književnosti in začel pripovedovati o slovenskih pesnicah, zlasti o Kristini Šulerjevi, ki bi jo naj poznal. Vedela je, da se je na pogovor pripravil, izbiral je teme, ki so Ano zanimale, daleč od zasliševanja in politike. Kazalo je, da oba poznata vse profesorje na filozofski fakulteti, eden je menil, da so predavanja zastarela. Takoj ji je postalo žal, ker se je pustila zavesti, ko je začela vneto zagovarjati stroko in profesorje, češ da so vsa predavanja na najvišji ravni.

»Profesor Ocvirk, ki predava svetovno književnost, je svetovljan, študiral je na Sorboni, v Parizu.«

»To se pravi, da je zahodno usmerjen in predava v kapitalističnem duhu!«

»Umetnost nima s kapitalizmom nobene zveze.«

»Kaj pa menite o profesorju Slodnjaku?«

»Mislim, da je največji strokovnjak za slovensko literarno zgodovino.«

»Tako, tako, a poznate njegovo novo knjigo?«

»Seveda, saj sem brala njegove romane o Levstiku, Prešernu, Cankarju …«

Ana ni vedela, da se proti Slodnjaku pripravlja zarota in politično preganjanje zaradi njegove Književnosti, ker si je drznil vanjo uvrstiti nekatere ustvarjalce v emigraciji, kar je čez leto dni povzročilo njegovo prezgodnjo upokojitev in ga pognalo na delo v tujino. Nekdo pa je v prvi vrsti komaj čakali, da se izprazni vodilno mesto na slovenistiki, še preden je tudi on postal disident.

Tako je ob »kramljanju« in dveh kavah minil dolgi večer v kavarni Slon do enajstih, ko je trojica »prijateljev« odšla proti kolodvoru. Pospremila sta jo prav do kupeja in najbrž sta odšla šele, ko se je vlak premaknil.

Oddahnila si je. Morda pa jo domače mesto pričakuje ljubeče in varno. Skušala se je zamotiti z gospodinjskimi opravili, s pospravljanjem, kuhanjem, nakupovanjem solate na trgu.

Čez dva dni je proti večeru pozvonilo- pred vrati je stal miličnik v uniformi.

»Imam nalog, da vas odpeljem na postajo ljudske milice, zaslišani boste kot priča v kazenski zadevi.«

»Od kdaj pa pričo privede oseba v uniformi? Sem mogoče aretirana?«-

»Tako mi je naročeno. Opravljam samo svojo dolžnost.«

»Nezakonito.«

Molče sta hodila do stavbe blizu gledališča. Morda je kakšno okno v stolpnici začudeno pogledalo za nenavadno dvojico-le kaj je naredila ta mlada gospodinja, ki menda še študira?

Ponovila se je zgodba z zamreženim oknom, prazno mizo in reflektorjem. Menjavala sta se dva zasliševalca. Vprašanja so se po ovinkih ponavljala. Nov je bil le stavek: Mi vse vemo.

»Nima smisla, da prikrivate povezavo z ilegalnim protidržavnim delovanjem na univerzi. Naštejte vse, ki so se udeleževali sestankov!«

»Nikogar ne poznam, sicer pa me zanima književnost, ne politika.«

»Veste, da je J. K. zelo pokvarjen, amoralen, povezuje se z inozemstvom, da bi čimprej prišel do koristi? Za svoje delovanje dobiva denar iz tujine, vohuni za plačilo.«

»Ne vem, vendar tega ne verjamem, saj je pošten in v tujini nima nobenih povezav, le na fakulteti se druži s kolegi. Je značajen, odličen znanstvenik in prijatelji ga zelo cenijo zaradi stališč, ki jih zagovarja. Kritizira le napake, ki se pojavljajo v družbi. Mislim, da gre predvsem za znanstveno razpravljanje.«

»Niste pa prepričani? Mi vemo, da Ima sodelavce na Švedskem.«

»O tem nisva nikoli govorila.«

Po dveh urah je glavni zasliševalec v sosednjem prostoru narekoval zapisnik.

Ana se je skušala sprostiti, vreči z ramen vse besedičenje in pritisk.

»No, za danes smo gotovi. Samo podpišite se, pa lahko greste!«

»Najprej bom seveda zapisnik prebrala!«

Besedilo je bilo slabo oblikovan pamflet, zapisnik, ki je vsem vprašanjem pritrjeval, tako kot bi bilo všeč zasliševalcem.

»Tega pa ne bom podpisala.«

Malce teatralno je pretrgala tipkopis na polovico in na četrtino.

Utrujeni moški je pobesnel:

»Ali veste, da vas zaradi tega lahko dam zapreti?«

»Napisali ste same laži. Ne morem podpisati nečesa, kar bi vi želeli, jaz pa tega nisem izjavila.«

»Kmalu se bomo spet videli, ne mislite, da se boste tako poceni izvlekli!«

»Mi grozite?«-

Niso je zadržali. Čakala je naslednjo potezo. Pa ne dolgo. Čez nekaj dni:

»UJV – hišna preiskava! Kje hranite svojo pošto in zapiske?«

Pokazala je nočno omarico, v njej je hranila pisma sorodnikov, božična voščila, dolga čustvena razpravljanja med prijatelji, vsega je bilo za pest, prava revščina.

Vestno so presortirali in prešteli vse pošiljke, vendar pravega plena ni bilo. Izdali so ji potrdilo in odšli.

Potem so prihajala pisna vabila-Dne … ob … uri se oglasite na zaslišanje … Udeležba je pod kaznijo strogo obvezna. Smrt fašizmu!

Začela so se tudi izsiljevanja. Grožnje.

»Če boste slučajno kdaj diplomirali, boste lahko službo iskali na najbolj oddaljeni šoli kje v hribih …«

»V Blatnem Dolu ali na Goličavi? Veste, to je po Cankarjevem Martinu Kačurju.«

»Predrzni ste, pa vas bo kmalu minilo. Tudi vas lahko obtožimo, da ste povezani s protidržavnim gibanjem in da vohunite med sodniki, ker imate dostop do službenih tajnosti. Mlada ženska, ki se delate, da vas politika ne zanima, ste v resnici Mata Hari!«

»Hvala za kompliment, ki si ga res ne zaslužim!«

Ko je hodila po mestu, ki ga je imela rada, je podaljševala svoje sprehode čez dravski most, v predmestja, hodila je brez cilja, ker je vedela, da ji sledi mlajši angel varuh v usnjenem plašču, včasih je bil celo kak znanec ali sosed.

Po mesecih zasledovanja, ko se je izogibala celo svojim prijateljem, da jih ne bi po nesreči vpletla v udbovske zanke, se je preiskava končala s kazensko razpravo, na katero Ana ni bila vabljena, prebrali so le njeno izjavo, kot ji je kasneje povedal novinar Štefan, ki ji je čestital za pokončnost.

J. K. je bil obsojen na večletno zaporno kazen, njegovi prijatelji pa so se umaknili na varno. Boleče in nesmiselno je podoživljala to farso, proces, ki jo je spominjal na Kafko v blodnih razsežnostih sprevržene zakonitosti, ki so spominjale na najhujšo moro. Tožilka, nepravnica, »naturščik«, je za veleizdajo predlagala celo smrtno kazen.

Vendar je Ana čez nekaj časa spet prejela podobno vabilo, kot so bila prejšnja – Oglasite se … dne … ob … uri-zaradi informacij. Strogo obvezno!

Sem zdaj jaz na vrsti? Kakšne informacije še hočejo?

Sprejeli so jo skoraj prijazno, pokroviteljsko.

»Z vami smo bili zelo obzirni, zato pričakujemo, da boste tudi vi do nas fer.«

»Žal nisem imela občutka, da ravnate z mano v rokavicah. Izgubila sem več mesecev časa, ko bi morala študirati.«

»Vemo, da zahajate v Študijsko knjižnico in tam poznate vse uslužbence. Preverite, če imajo naročene prepovedane knjige in časopise, ki jih izdajajo slovenski politični emigranti v Argentini in drugje! Podatke nam boste prinesli čez štirinajst dni, seveda boste dobili vabilo. Pričakujemo tudi poročanje o vsebini člankov. Ne pozabite, da je to vaša dolžnost, saj veste, da …«

V študijsko knjižnico ni več vstopila. Prijazna soseda ji je doma po nareku tipkala diplomsko nalogo.

Pripravljala je scenarij za naslednji nastop pred Udbo. Napisala si je točke in vadila, da bi bila kar najbolj prepričljiva. Skoraj nestrpno je čakala vabilo.

Sestanek se je spremenil v monolog. Povedala je, da ni nikoli nikogar ovajala

In tega res ne bo počela. Knjige in revije naj si sami ogledajo. Čeprav je bila le priča, so ji med zasliševanjem ves čas grozili, jo izsiljevali, kar je pomenilo kršitev ustave in zakonov.

Napletla je izmišljeno zgodbo o svoji povezavi z beograjsko Udbo, ki ve, kakšne zlorabe se dogajajo na republiški ravni in bo proti njim gotovo odločno ukrepala. Morda bo zaradi tega kdo izgubil službo. Njej pa je tako vseeno, če bo poučevala na podružnični šoli v Blatnem dolu, saj nima česa izgubiti. Prodajala se ne bo, zato zahteva, da jo pustijo pri miru, saj bo naslednje vabilo poslala ali odnesla v Beograd, z dodano obrazložitvijo, seveda.

Po svojem »nastopu« je vstala in za sabo zaloputnila vrata. Malo je še postala na stopnicah, vendar ji ni nihče sledil.

Sproščeno je zadihala in se počasi začela vračati v svoje življenje. K študiju. Spet je stopala po emonskih poteh proti študentskemu naselju, kjer si je našla zavetje za nekaj mesecev do diplome.

Tudi nobenega vabila na informacije ni več prejela. Mnogo kasneje je izvedela, da zvezna in republiška Udba v državi sploh nista sodelovali in so med njima obstajali neporavnani računi.

Septembra, ko je mesto pod Piramido zlato zasijalo, kot da se tu nikomur ne godijo krivice, se je Ana s tresočimi koleni vzpenjala po kamnitih stopnicah svoje šole, ki je bila dvojčica klasične gimnazije, prvič v razred. Eden od fantov, ki je oprezal pred odprtimi vrati, je na ves glas zavpil: < p>»Čujte, nova Stara gre!«

Po negotovem začetku je petindvajsetletna Ana na novo zaživela med mladimi, bogatejša za nekaj izkušenj, o katerih se nikoli ni govorilo. Verovala je v smisel svojega dela in da trud ni bil zaman.

V mestu med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo je preživela še štirinajst let, tu je našla svoj pravi dom, med novimi in starimi prijatelji.

konec

Žalost? Velik ocean.
In veselje? Biser z dna.
Ko ga dvignem, ga obenem
Že zdrobim morda
S. Petöfi

I.

1.

»Sem doktor agroekonomskih znanosti in univerzitedni docent Szebestyén Lindner, sicer tudi direktor velike, in v državi najuspešnejše kmetijske družbe Érd-Plavica, zdaj že skoraj v predmestju ali na obrobju, ob južni obvoznici, Budimpešte. Pred kakšnim desetletjem ali leto, dve prej, sem se resno ukvarjal z genetiko in genskim inženiringom, zdaj pa za raziskovalno dejavnost nimam časa neposredno, ampak le pokukam v laboratorije, da mi ne uide kakšna izzivalna novost, ki jih je v najnovejšem obdobju kar nekaj prav vznemirljivih, ampak to vas ne zanima, zakaj pa naj bi vas zanimalo. Ravno najnovejši projekti so take vrste, da mi je res žal, da nisem zraven neposredno. Stanujem na podeželju, v obnovljeni, čudoviti kmetiji. Če sem kaj pomembno izpustil pa bi vas zanimalo, vprašajte,« dobi inšpektor nepričakovan, dolg in nadvse izčrpen odgovor od moža, ki sta ga policista na obhodu po Bledu, ker se je zdel sumljiv, privedla k dežurnemu v postaji, rahlo dvignjeni nad jezerom, v neposredni bližini hotela Lira. Možakar srednjih let, nemara tam okoli petdesetih, je stal ob turistični agenciji Pletnja, mrmrajoče prebiral ponudbo, stopil nekaj korakov proti prodajalni časopisov, prelistal neko tujo revijo, se vrnil nazaj k sporočilom o potovanjih, in to pot rahlo opotekaje prehodil kar nekajkrat. Zato se je tudi zazdel policistoma sumljiv in sta se odločila za privedbo, čeprav pravega vzroka nista poznala oziroma ga imela. Vsi policisti v uniformah in nekaj kriminalistov v civilu je imelo stroga navodila, da morajo skrbno opazovati okolico, ker je v kraju izjemno veliko turistov, pričakujejo obisk ruskega predsednika, ki s tem želi Bledu pokazati, da zelo ceni, kako zgledno ravnajo s številnimi gosti iz njegove države, predvsem kako zelo so zadovoljni s turistično ponudbo in postrežbo v ruskem jeziku. Policista sta bila zadovoljna, da se moški ni upiral, ničesar ni spraševal, le njegova govorica je izdajala, da je tujec, ki pravilno govori slovenski jezik. Pa še v ohlajene prostore se bosta za nekaj časa umaknila z vročega sonca, s soparo nasičeno okolico jezera, celo v debeli senci.

»Gospod, vaše dokumente prosim!« prebere policist naslednje vprašanje iz formularja v računalniku in se ob tem zazre v uro, ali še ne bo konec tega prekletega in peklenskega julijskega popoldneva, ko se zdi, da sta se kazalca od vročine zlepila in mirujeta, namesto da bi zgledno napredovala in kazala natančno, koliko je ura. Predvsem pa, da bi ga opozorila na konec dežurstva, ki mu bolj in bolj preseda.Čeprav je to vprašanje doslej izrekel tisoč in tisočkrat, gleda v računalnik, kakor da si ni uspel zapomniti nekaj besed. Zakaj počne tako, tega niti sam ne ve.Pač si policaj, bi mu rekla hči, če bi doma pripovedoval, kaj se mu dogaja zadnje tedne. Lahko bi sicer pripomnil, da tudi duhovnik pri bogoslužju v cerkvi ali na pogrebu, bere iz knjige premišljevanja, zlasti če je že v letih, ki jih zbranim pripovedoval sto ali tisočkrat. Toda s hčerko Polono, študentko primerjalne književnosti in literarne teorije se mu običajno ni ljubilo prepirati.

»Nimam dokumentov, v resnici ne vem, kaj je to, nimam ničesar, morda papirnate robčke, če se niso zmočili, ko sem hodil po bohinjskem in zdaj po blejskem jezeru,« posluša policijski inšpektor odgovor in ne vé ali je tujec to, kar je slišal, res povedal ali se mu zaradi preobilice današnjega dela in julijske vročine začelo blesti. Skoraj prepričan je bil, da tujec ni povedal, kar je slišal, ampak nekaj drugega, njemu pa so se premešali stavki in ima v možganih besede, ki jih je pred kakšnima dvema urama povedal nek drug moški, za katerega se je pozneje izkazalo, da je nekoliko prizadet fant iz zaselka čez hrib.

Nemara je ravno dilemo hoje po jezerih pustil vnemar, ker se bo, je bil prepričan, razvozlala sama po sebi. Vročina je bila zunaj res neznosna, prvič se je termometer že dopoldne povzpel na nemogočih sedemintrideset stopinj in včeraj, denimo, obvisel tam v pozne popoldanske ure. Vremenarji so začeli govoriti o rekordni vročini, ki da bo trajala vsaj dva tedna, če ne več. Zdaj so bili zadovoljni celo najbolj trdovratni nasprotniki klimatskih naprav v pisarnah in drugih prostorih, kajti sicer ne bi mogli delati. Videti ni bilo niti majhnega oblačka, le redke letalske črte so nekajkrat prekrižale nebo in se počasi razkrajale in porazgubljale v kozmosu. Nebesna in jezerska modrina sta se zamreženo sprijeli v eno... neskončno ploskev, s koncem – nikjer ...

2.

Vsrkavam Ankin prijeten, božajoč glas, ko se izpred fakultete Loránd Eötvös odpraviva na drugo stran Donave, ki se v nedeljskem dopoldnevu blešči v sončni svetlobi, tako da je prikrita umazanija v mogočni reki, ki mesto loči na Budim in Pešto. Večina ladij še miruje, le na eni je nekaj življenja. Ob pozornem pogledu opazim, da ladja ni namenjena plovbi, ampak je preurejena v gostinski lokal. Z ladjo na Donavi sva z Anko že nekajkrat potovala, najin zadnji dogovor, nekje tam pri Mosonmagyarováru je bil, da bo naslednja vožnja na Dunaj. Pravzaprav je Anko mikalo bolj na Dunaj kot mene, ker si je želela ogledati likovno razstavo, toda ne spomnim se katero, spraševal ponovno pa nisem. Ob glasbi in petju je bila likovna umetnost, slikarstvo in kiparstvo njena velika ljubezen. Če je nisem uspel drugače razjeziti, sem ji z manj resnim glasom povedal, da ima Munkácsa raje kot mene.

Z nekaterimi rečmi mi je bil Dunaj nekako blizu, druge so me odvračale, zato sem odločitev prepustil bolj naključju in Anki izpolniti željo.. V avstrijski prestolnici sem se običajno počutil zmedeno, nikoli enoznačno. Občudoval sem nekatere predele mesta s čudovito obnovljeno arhitekturo iz prejšnjih stoletij, dovolj drzno umeščanje najsodobnejših rešitev v gradbeništvu med starodobna poslopja, denimo ob Štefanovi cerkvi. V skrajno zanemarjenih predelih velemesta, v katere sem zašel bolj po naključju kot načrtno, mi je bilo neprijetno, s kančkom krivde, čeprav je bil doslej moj vpliv na blagostanje ljudi zelo majhen, rekel bi celo, da minimalen, še zlasti v sosednjem glavnem mestu.

Kljub nelagodju in razdvojenosti pa je res, da iz avstrijske prestolnice običajno nisem odšel razočaran. Kakšno uro, včasih celo daljša posedanja in kramljanja ob kavi v kateri odličnih kavarn na atraktivnih uličnih vogalih, recimo na Koroški ulici-Kärntner Strasse, so običajno potisnila v ozadje tiste manj prijetne vtise in občutke. Na razpoloženje je dobesedno zdravilno vplivala Anka, ki se je znala razveseliti drobnim, prijetnim rečem, kot so bile, denimo, čudovite dunajske knjigarne, kakršnih skorajda v našem mestu ni, razen Pisateljske na ulici Andrássi.

V pisateljski, ne ravno veliki knjigarni z dvema prostoroma, sem prvič sodeloval pri predstavitvi romana Pot v Trento znanega slovenskega pisatelja Kajetana Koviča, ko je izšel v madžarskem prevodu Utazás a Trentoba. Drugič sem bil zraven bolj posredno, ko so prav v Pescu, pri založbi Jelenkor, izdali atraktivno in izzivalno pesniško zbirko Tomaža Šalamuna Poker z istoimenskim madžarskim prevodom.

Obakrat, pa potlej še ob drugih priložnostih, me je razveselil odličen obisk in velika pozornost, ki so jo obiskovalci pokazali do gostujočih umetnikov in njihovih del.In tudi neformalno druženje po uradnem delu, tako z umetniki, kakor med obiskovalci, ki so se poznali ali so po naključju zašli na prireditev oziroma so dogodek videli skozi izložbo in vstopili iz radovednosti ter ostali do konca.

Na Dunaj so me sicer vezali tudi prijateljski spomini na Evo, s katero sva med njenim študijem izmenjevala raznorazne informacije s kulturnega področja. Svetovljanka Eva, rojena v Indiji, se je zanimala za domala vse, kar je bilo povezano s kulturo, še posebej alternativno: objavila je prvo pesniško zbirko, njen prav tako prvi roman so prevedli v več jezikov, celo v makedonščino. Stanovanje je imela v Avstriji, na Bledu pa so živeli njeni starši. Občudoval sem njeno energijo, ki se je, še bolj kot v literaturi, pokazala v likovnem ustvarjanju, najpogosteje v slikarstvu. Najin odnos je zaradi raznoraznih razlogov ostal zgolj na prijateljski ravni, kajti fizično sva bila oddaljena drug od drugega, redka srečanja pa so se končevali s prijateljskim objemom in poljubom. Lagal bi, če bi trdil, da mi Eva ni bila všeč, bila mi je zelo všeč v s širino svojega umetniškega duha, z dolgimi, temnimi lasmi in osvajajočim pogledom, toda razdalja med Ljubljano in Dunajem je bila odločilna, čeprav so njeni starši živeli na čudoviti vzpetinici, s pogledom iz dnevne sobe na čudovit otoček sredi jezera..Doma je bila le poredko, in še takrat se nisva vedno uspela srečati, ker mi obveznosti tega niso dovoljevale. Pogosto sva srečanja prelagala, vedno imela izgovor, zakaj se nisva dobila na klepetu, in tako so minevala leta...

Promet je ob zgodnji uri redek, sproščen, pravo nasprotje včerajšnjemu ali jutrišnjemu ob tem času, ko se bo v glavno mesto, tak je vsakokratni občutek, zgrnila cela država od Monoštra do Debrecena in Miškolca. Nedelje so ali za počitek ali za množičen beg iz mesta, najpogosteje do Blatnega jezera, in v druge kraje, tudi proti znameniti hortobaški pusti, ali smeri proti Avstriji, denimo v Györ ali Sopron. Srečujeva redke avtomobile in še redkejše pešce, ki večinoma hitijo čez Verižni most, kakor da se jim zelo mudi. Verjetno se jim res mudi, zato so njihovi koraki dolgi in prožni.Tudi temu ostarelemu moškemu z dolgimi lasmi in sivo, kuštravo brado, ki v pošvedranih čevljih melje brezciljno čez most, se nekje v sredini zaustavi, nasloni na ograjo, zazre v motno vodo, zamahne z roko, in kakor da je pozabil, s katere strani je prišel, gre nazaj po isti poti. Čeprav upočasnim vožnjo, ne morem videti prav, ali je to moški, ki vsak dan, prav vsak dan sedi na betonski plošči ali nekem podstavku pred lokalom Muskátli, igra na violino, s katere več strun visi, kakor je napetih za izvabljanje otožnih, enakomernih glasov. Toda že sem mimo, možakarja ne vidim, ostal mi je zgolj kot preslikava v možganih. Verjetno tudi zato, ker mimoidočih nikoli ne pogleda, ne ozre se v kovček, v kateri ima spravljeno glasbilo, med igranjem pa vanj pade kakšen drobiž ali včasih celo bankovec. Njegov lok enakomerno potuje po dveh ali treh strunah in izvablja vedno enake tone, kar ni nič narobe, saj mimo tudi gremo vedno novi, drugi ljudje. Ker grem večkrat mimo prav po tisti strani ulice, kjer igra in zmeraj najdem kakšen forint v žepu, me je že večkrat zamikalo, da bi ga nagovoril, a doslej ga nisem. Vedno je tudi sam, nihče ne postopa okoli njega, kot ob večini uličnih godcev, ki so v resnici brezdomci, klošarji brez stalnega bivališča, večina jih prenočuje na postajah podzemne železnice. Živijo svoje življenje, ne ogovarjajo ljudi, nekateri pa znajo biti prav vsiljivi, zlasti v stranskih, temnih ulicah, kjer je največ lokalov, v katerih še vedno točijo kar tam zvarjene, domala strupene alkoholne pijače, ob njih pa vsiljujejo dekleta za najnižjo ceno v mestu. Zgodilo se mi je, da sem zašel v eno teh ozkih uličic in samo iznajdljivosti se lahko zahvalim, da sem jo odnesel z eno ali dvema brcama v rit.

Iz hotela v ulici Benzur, kjer sem najpogosteje stanoval, če me Anka ni sprejela pod svojo streho skromne, a zato toliko prijetneje in dekliško domače opremljene garsonjere v mirnem, vendar ne preveč odmaknjenem delu mesta, na Rozsák teru-Trgu Rožak, sva se odpeljala do fakultete, kjer predava hrvaški jezik in književnost, se po slavni Váci ulici sprehodila do še slavnejše slaščičarne Gerbeáud na trgu Vörösmartyja, popila obvezno jutranjo kavo in dogovorila, da se pridruživa vernikom v Matjaževi cerkvi. Anka zaradi pridige in orgelske glasbe, jaz zaradi glasbe, kajti velike piščali iz instrumenta zmeraj izvabljajo čudovite, nepozabne, skoraj omambne melodije, ki me zasanjano na svojih valovih poneso na oddaljene svetove, zato sem v orgelsko glasbo zaljubljen, od kar pomnim. V polnem prihaja do izraza v cerkvah kot je Matjaževa v Budimpešti, Štefanova, na Dunaju, kalvinistična v Debrecenu in celo v nekoliko manjši baročni monoštrski cerkvi. Za pozneje z Anko nisva delala načrtov, ker sva dogovorjena z njenimi starši, ki so naju povabili na kosilo. In temu se nisva želela odreči.

Čeprav je že zdavnaj, a vseeno ne tako davno Anka odrasla, iz otroštva stopila v realni in občasno kruti svet, se je srečanja s starši, in če je bilo v domači hiši, razveselila, kakor da obiskuje prvi razred osnovne šole. Ko sem videl njeno razposajeno veselje prvič, ko me je peljala domov, sem bi prepričan, da izhaja veselje zaradi moje pristojnosti. Bil sem namreč prvi moški, ki ga je predstavila mami in očetu, kar mi je povedala tako spontano, ko sva se peljala v Pecs, kakor da bi me povabila na klepet ob kavi. Če bi ji povedal, da je tudi meni prvič, ker me nobeno dekle s katerim sem družil, ni predstavila staršem, verjetno sprva ne bi verjela, kajti bil sem v tistih letih, ko bi moral biti, po nenapisanih kriterijih, že poročen in oče vsaj prvega otroka. Ankin oče Ede me je sprejel tako sproščeno, kakor da se poznava vsaj eno leto, medtem ko je Biserka bila nekoliko zadržana, v njenem pogledu sta se odslikavala zaskrbljenost in strah za hčerko. Ankinega brata ni bilo doma, nekoliko pozneje je Ede, ki me je takoj tikal, povedal, da je na študijskem izpopolnjevanju, je akademsko izobražen slikar in je našel lepo priložnost za delo in nabiranje dodatnega znanja. Pravo presenečenje je bilo posebno srečanje s četrtim članom družine, kot je zlatega prinašalca Rexa imenovala Biserka. Ko je slišal Ankin glas je pritekel, se usedel in jo gledal tako dolgo, da ga je posebej pozdravila in pobožala po glavi in vratu. Pokazal ji je tolikšno naklonjenost, da tega ne bi verjel, če ne bi videl. Ampak kako? Imel sem občutek, da se obnaša dostojanstveno, ker je mirno sedel, jo gledal in opazoval njene kretnje. Ni se oglašal, ni renčal ali počel karkoli, razen da je nepremično zrl proti njej. Nekaj neverjetnega, česar do tedaj nisem videl. Zgodba z Rexom se je čez kak mesec končal tragično: poštar je pustil odprta vhodna vrata, ki bi se sicer marala avtomatično zapreti a se niso, pes je želel, vsaj tako je bilo videti, stopiti na pločnik, ko je s kolesom pridivjal fant, padel čez Rexa, se pobral in oddivjal naprej. Kuža je bil tako nesrečno poškodoval, da so ga morali na veterinarski postaji usmrtiti. Jok in žalost stra bila tako močna, kot bi umrl človek.

Verižni most – Láncz híd, ki ga je projektiral István Szécsenyi, me vedno popelje tudi na obrobje hortobaške puste, kjer je gostilna, na kateri je spominska tabla Sándorju Petöfiju, arhitektovemu sodobniku iz časa revolucionarnih dogodkov leta 1848 in 1849. Zdi se mi, da je Verižni most odlično umeščen v prostor, res pa je, da ni tako eleganten kot bližnji, novejši Eržikin most-Erzsébet híd. Vožnja čez Verižnega me pomakne nazaj, v preteklost in popolnoma drugačen svet od današnjega, mnogo bolj sprijenega in ljudem nenaklonjenega, pogosto celo sovražnega. Prav zavoljo častitljive starosti sem se večkrat peš napotil po tem mostu čez reko, kajti vzpodbujal je premislek o sodobnem človeku v še bolj sodobnem času. Podobno se mi je dogajalo, ko sem obiskal Eger z znano trdnjavo in še bolj, ko sem stopil pod košato lipo, pod katero je grobnica pisatelja Géze Gardonyija, avtorja romana Zvezde nad Egrom. Malo klasike sem bral s takim užitkom. Tudi v tistih časih so se rojevale, živele in umirale lepe, nepozabne ljubezni...

3.

Policijski inšpektor je še vedno mrko molči, kajti ni in ni zmogel izvleči iz sebe, da, iz sebe, ali je na zadnje res slišal, kar je slišal, ali je to bil odmev na pogovor pred eno ali dvema urama, vmes si je le privoščil vrčka hladnega temnega piva v avli bližnjega hotela. Od dveh malih piv seveda ni bil opit, ali kot so v policijskem žargonu rekli, pod vplivom alkohola, ki bi mu preprečeval jasno misel tudi zato, ker je bila pisarna velika, svetla in prijetno umetno hlajena. Končno je zbral toliko moči in še več poguma in z rahlo negotovostjo ponovil, bolj izdavil vprašanje:

»Gospod, vaše dokumente prosim!« In opazoval je moškega, kako se bo odzval na ponovljeno vprašanje; se bo razjezil ali povedal kaj oziroma mu izročil potni list, nemara osebno izkaznico ali vozniško dovoljenje, s katerim bi se identificiral in ga rešil poizvedovanja. Sklenil namreč je, da tega čudnega tipa ne bo spraševal ničesar več, ko zapiše kdo in kod je, ampak naroči kolegoma, še bolje inšpektorju v civilu, da malo pogledajo kje se bo gibal, kam odšel, bo zopet brezglavo kolovratil ali izginil, in zaželel, da se nikoli več ne srečata.

Vinku, po starših in prepričanju še zmeraj rahlo trmastemu Prekmurcu, se je začelo delo v policiji upirati, čeprav je imel čin višjega inšpektorja, ker je uspešno zagovarjal magistrsko nalogo iz prometnih zagat, natančneje, kdo so povzročitelji prometnih nesreč v noči iz petka na soboto, s sobote na nedeljo in ob praznikih. Obravnaval je tezo, ali so res najpogosteje mrtvi fantje med osemnajstim in tridesetim letom, ki s preveliko hitrostjo vozijo predelane, poprečne avtomobile in tisti, ki divjajo z močnimi, od staršev sposojenimi vozili. Republiško vodstvo policije mu je s prvim septembrom obljubilo delovno mesto v prometnem oddelku generalne policijske uprave, do takrat, z vmesnim dopustom, pa naj zdrži na dotedanjem delovnem mestu, so uradno sporočili in celo napisali. Dobro se je zavedal, da je to skoraj idealna rešitev.

»Oprostite, ne razumem vprašanja; povedal sem, da nimam nikakršnih dokumentov, kajti prišel sem sem po nekem čudnem naključju, kajti sicer že nekaj časa, ne vem natančno koliko, hodim, se sprehajam ali kolovratim po bohinjskem jezeru. Če ne verjamete, se lahko slečem in pregledate moja oblačila,« posluša Vinko odgovor, ki ga povsem ali skoraj do kraja dotolče. Zbere toliko moči in volje, da dvigne slušalko, da bi poklical tajnico v sosednji pisarni a kot zakleto, tam se nihče ne oglasi, zvoni v prazno in enako je, ko pokliče njen prenosni telefon.

»Preden vprašam, ali in zakaj brijete norca iz mene, bi rad slišal, kako, da odlično govorite naš jezik, prihajate iz Madžarske, kjer govorijo tako, da se je skoraj celo nam, Prekmurcem, nemogoče naučiti madžarskega jezika?«

»Če bi vi diplomirali pri profesorju Aáronu, kot sem jaz pri profesorju Mencingerju, potem bi govorili madžarski jezik približno tako dobro, kot jaz govorim slovensko...« udari nazaj sogovornik, ki se mu zaradi nejevolje glas nekoliko zatrese. »Pet let sem živel v vašem glavnem mestu, se družil in celo prijateljeval s številnimi kolegicami in kolegi, predvsem s slednjimi, prepotoval žepno državico Slovenijo, oprostite izrazu, in tudi pozneje nekajkrat prišel na večdnevni obisk. Poznam Prekmurje, zaljubljen sem v dolino Soče, v Trento; tudi v gore, ki jih dobro poznam, vem kako čudovito je ob Triglavskih jezerih...naj še kaj rečem, odkod in kako govorim lepo, toda za moj izvirni jezik res izjemno težko slovensko besedo.«

Vinko je popolnoma razorožen in ne sanja se mu, kaj naj z moškim stori. Po eni strani natančno in v izbornem slovenskem jeziku pojasnjuje, kaj je počel v Sloveniji, opisuje kraje, ki jih je obiskal, naniza podrobnosti, ki jih ni prebral s spleta ali v turističnih vodnikih, na koncu se spretno izmakne odgovoru, zakaj nima dokumentov, če jih res nima. Čemu, za boga ali hudiča ali Luciferja ne reče, da so ostali v avtomobilu ali sobi, kjer stanuje, zakaj ponavlja, da neopredeljen čas hodi po Bohinjskem jezeru. Toda, ne reče, da plava ali čolnari, marveč hodi. Toda, hudič, kako naj vendar hodi po vodi. Če bi slabše poznal jezik, bi Vinko pomislil, da možakar zamenjuje pojme med čolnarjenjem in sprehajanjem, toda ne, saj je ravnokar povedal, da je končal fakultetno izobraževanje v Ljubljani, torej natančno vé, kaj govori in govori, da hodi ...Naj še tako napenja možgane, naj poizkusi razvozlati vozel, ki mu ga nastavlja ta človek, se vozel vse bolj zateguje, namesto da bi se razrahljal, rezultata ne čuti, še manj vidi. Kakor zasvedrani svitki mu potujejo ob možganski skorji, kjer išče odgovor na nemogočo trditev hoje po vodi, a se trudi zaman, odgovora v njegovi policijski glavi ne najde, nima ...

4.

Z Anko, s katero se zdaj po serpentinasti cesti vzpenjava na prostor ob Ribiški trdnjavi in Matjaževi cerkvi, živiva lepo ljubezen,ki se počasi pretaplja v iskreno prijateljstvo, čeprav sva mlada, s preskromnimi življenjskimi izkušnjami in čeravno je za nama le nekaj let akademske kariere, njene v Budimpešti, moje v Ljubljani in Mariboru, kamor se nameravam preseliti, ko bo prosto mesto za predavatelja novejše slovenske književnosti na Filozofski fakulteti. Prilezel sem, če temu tako rečem, nekoliko hitro do izrednega profesorja, zdaj bo vzpenjanje po hierarhični lestvici počasnejše, predvsem pa zahtevnejše. In kar tudi ni nepomembno, o poroki se resno pogovarjava šele zadnji mesec, dva, kajti prej sva morala razplesti nekatere, skoraj nerešljive dileme. Diplomati bi rekli, da se je bilo potrebno sporazumeti, doseči, celo izpogajati dogovor med Ljubljano in Budimpešto in vmesno, nadvse važno točko Pecs.

Na pravo presenečenje ob Hiltonu zelo hitro najdeva prostor za parkiranje in stopiva proti cerkvi v neposredni bližini. Zven mogočnih zvonov je napolnil in zapolnil prostor med večino lepo obnovljenih poslopij in vabi v božji hram, ki je manj časa v znamenju Boga, kot radovednih turistov iz vseh kontinentov. Nek časnik se je pošalil, da so med obiskovalci zagotovo tudi Nezemljani, kajti toliko različnih jezikov je mogoče slišati in videti toliko barv kože na sorazmerno majhnem prostoru na zunaj mogočne cerkve.

Anka med prime pod roko in pogleda z zasanjanimi očmi in pogledom, s katerim me redko osreči v tolikšni popolnosti, za kar se ji zahvalim s poljubom na eleganten, po mladosti in svežem, rahlem parfumu dehteči vrat. Zdi se ali si domišljam, da je Ankin pogled daljši, še bolj namenjen samo meni, kakor da hoče nekaj povedati, vendar za rojstvo teh besed še ni črk ne v njeni ne v moji abecedi, čeprav je v igri najin zelo podoben če ne enak poklic. Vendar so okoliščine táke, da se ne morem do kraja izprašati, kaj mi želi povedati, kajti vstopila sva v čudovit prostor Matjaževe cerkve.

»Če se bom kdaj poročil, se v tej cerkvi želim preplesti v povesmo življenja s tabo, Anka!« bolj dahnem kot zašepetam, ko stopiva mimo kropilnika, v katerega namoči prste in se prekriža, medtem ko moja protestantska vera tega obreda ne pozna.

Čeprav nisem pričakoval kakšen daljši odgovor, kajti med množico obiskovalcev sva se želela pridrenjati vsaj v sredino cerkvene ladje, me je Ankin odgovor zgolj s pogledom, če uporabim najbolj blag izraz, prestrašil. Bil je popolno nasprotje zasanjanosti v njenih očeh, tiste mirne topline, ki mi jo je pogosto dajala, tudi pred nekaj minutami.

Zaradi Ankinega odgovora s pogledom na besede, da bi se poročila v Matjaževi cerkvi, je bil zven orgel manj veličasten, bolj kot igra piščali so se me dotaknili žarki iz oči osebe, ki mi že dolgo pomeni domala vse, čeprav živiva več sto kilometrov narazen, zato so najina, vedno pogostejša srečanja toliko bolj prežeta z ljubeznijo, v katero verjameva, ki se ji predajava do skrajne točke združevanja dekleta in fanta, ženske in moškega.

Ne vem, kaj bi dal ta hip, da bi vsaj zaslutil skrivnostno enačbo v Ankinih očeh; da bi vedel, kaj pomeni spremenjena barva pogleda, a nič od tega mi ni dano. Ali sem si domišljal ali je bilo res, da se mi je s telesom še bolj približala, ko sva po nekem naključju zagledala dva prosta sedeža v klopi pred nama in usedla tesno drug ob drugem. Kot ob vznemirljivi glasbi, so moje telo spreleteli mravljinci, kar mi je govorilo, da njen pogled ne sporoča o spremenjenem odnosu med nama, marveč nakazuje skrivnostno, nemara celo neprijazno slutnjo. Pomislil sem na najini različni veroizpovedi, pa tudi na to, da cerkvenih obredov nisem obiskoval, razen ko si je Anka zaželela. Družil, celo prijateljeval sem s številnimi verniki in duhovniki, vendar se je moj pogled na nastajanje sveta razlikoval od njihovih naukov. Čeprav so to vedeli, mi niso nikoli obrnili hrbet, ampak smo se pogovarjali o vsebinah, ki so nam bile skupne. Enako je bilo v predavalnici, kjer niti približno nisem vedel, kakšne vere so moje študentke in študenti. Dolgo časa tudi nisem vedel, da je bodoči tast druge vere kot bodoča tašča, on kalvinist, ona katoličanka. Cerkev, odnos do vere in verovanja, so bile teme, o katerih se nismo nikoli pogovarjali kot, da bi se dogovorili, da se ne bomo.

Razmišljanje so prekinile orgle, ki so se izza hrbta oglasile s polnimi toni, da je melodija zapolnila sleherni kotiček velike, čudovite cerkve, ki se mi je ta hip zdela, zavoljo Ankinega pogleda, manj prijazna, mrka. Dotaknil se me je čuden občutek, kakor da v prostoru ni svetlobe, vse je ovito v nek vatast mrak skozi katerega pronika zgolj delček svetlobe; mrak, na katerega se oči ne morejo in ne morejo privaditi.

5.

»Ta vozel se zateguje in me duši; zaradi besed, ki jih poslušam, mi zmanjkuje zraka, moral bi na balkon, toda kako naj pustim tipa brez dokumentov samega v pisarni, tajnica pa se mi ne oglasi,« tre Vinko besede v sebi in poizkuša premisliti, kako naj se izvije iz zanke, ki sta mu jo nastavila dežurna, nič kriva policista.

»Se opravičujem, odgovoril sem le na uvodni del vprašanja, na osrednjega, zakaj brijem norca iz vas, mi niste pustili povedati. Čeravno tega ne morem dokazati, zagotavljam, da se ne norčujem. Hodil sem in hodim po Bohinjskem jezeru, a dokumentov nimam, kajti niti ne vem, kaj od mene želite. Imate pa vi možnost, kako se prepričate, da je vsaj tisti del moje pripovedi resničen, kdo pravzaprav sem. Poizkusite vtipkati v Googla ime in priimek Szebestyén Lindner in poglejte, preberite kakšen bo odgovor. Poizkusite, pravijo, da poizkusiti ni greh, in prepričan sem, da boste dobili vsaj del odgovora, medtem ko glede hoje po jezeru in dokumentov verjetno na spletu ni podatkov. Najprej storite kot svetujem, potem vam morda dam še kakšno koristno informacijo, s katero boste zvedeli še kaj o meni, nemara celo, da res hodim po Bohinjskem jezeru. Ampak, to je posebna zgodba, ki se vas, v resnici, ne tiče.«

Vinko gleda v moža in premišljuje, tuhta, kaj mu je storiti. Res je, nič ne stane, če omenjeno ime in priimek vtipka v vključen prenosni računalnik pred sabo. Doživi lahko zgolj potrditev povedanega, ali se prikaže nekaj povsem nasprotnega od tega, kar zatrjuje mož, ki ga prepričuje, da je Szebestyén, ki hodi po jezeru, oddaljenem dvajset, trideset kilometrov od pisarne, kjer sedita drug proti drugemu, vsak s svojimi globoko prikritimi mislimi, od katerih le drobec štrli v javnost.

Dilema je dvojna: kako naj ravna, če se na ekranu izpiše Dr. Szebestyén Lindner, predsednik uprave družbe Érd – Plavica in nemara zraven še fotografija ta hip še neznanca, in kako naj se ponaša, ako neznanec ostane neznanec, brez imena, priimka, poklica in fotografije. Če bi bilo vse skupaj tako preprosto, razmišlja Vinko, kot ponuja tip, potlej bi v hipu ravnal po njegovem namigu. Toda v policiji je marsikaj drugače, kot narekuje logika vsakdanjega, zunanjega življenja. Predvsem tedaj, ko gre za identiteto tuje osebe, sicer zelo prijazne in vljudne, vendar neznane. Še bolj kot ta dilema vznemirja Vinka tujčevo nenehno ponavljanje, da hodi po Bohinjskem jezeru. Če bi povedal, da stanuje v hotelu Jezero ali pri tem in tem zasebnem lastniku turistične sobe, bi že zdavnaj pogledal v računalnik, ali je res Szebestyén Lindner iz Madžarske, toda njegove besede so v nasprotju z Vinkovim vedenjem o tem, da bi človek iz mesa in krvi in vseh drugih sestavin hodil po jezeru, po vodi. Sprva je sicer pomislil, da mož misli na čolnarjenje in vožnjo s čolnom zaradi neznanja jezika zamenjuje s hojo, toda, smola, ne, kajti gospod ima diplomo slovenske ekonomske fakultete, govori lepše slovensko kot Vinko, ki se mu pozna prekmursko narečje in nikoli ne reče Slovénija, ampak zmeraj Slovenija, s širokim ejem. Pa ne samo to, Slovenijo pozna bolj kot on, zlasti nekatere kraje na Gorenjskem, recimo vse okoli Soče, in omeni celo njegov prekmurski konec, kjer je naštel več manjših krajev na Goričkem.

6.

Med vožnjo proti Ankinemu Pecsu pogovor ni stekel tako navdušujoče kot običajno, ko sva si imela toliko za reči, da so besede pogosto prehitevale druga drugo. Dekle govori tiho, celo šepetaje, da bolj ugibam, o čem mi pripoveduje, kakor da razločno slišim njene besede. Nasprotje običajne živahnosti, ko sva potovala k njenim staršem, še posebej pa na kakšen koncert v Slovenijo ali Zagreb. Dvorana Vatroslava Lisinskega, v kateri je že nekajkrat nastopala s svojim ansamblom, je bila zanjo pravi magnet za obujanje spominov in klepet, le omeniti sem moral nekaj glasbenih dogodkov na Hrvaškem, tudi v Osijeku ali v Novem Sadu.

Za kratek čas se ustaviva v lokalu na vzpetini, s prijetnim pogledom na valovito pokrajino, drugačno kakor meni večina obiskovalcev, ki je prepričana, da je Madžarska ena sama samcata ravnica, ki premore Blatno jezero in Budimpešto, pa še morda kakšen zanimiv kraj proti severozahodu. Kar pa še zdaleč ni res, kajti država se razprostira tudi proti nadvse privlačnemu Miškolcu in obiska vrednim krajem proti Ukrajini in Romuniji. Ko so me kolegice in kolegi na fakulteti spraševali, kam naj gredo na Madžarskem,je večina pričakovala standardni odgovor, da sta to Blatno jezero in Budimpešta ali bližnji Szombathely, morda še kopališče Hevisz. Vsakemu, prav vsakemu sem svetoval naj najprej obvozi glavno mesto, zavije na cesto proti Miškolcu, obišče lepo mesto, se pelje proti Egru, Debrecenu in se ustavi na hortobáški pusti. Potlej se vrne do Budimpešte in ob povratku sprehodi ob Blatnem jezeru. Čeprav sem bil deležen različnih pogledov, so mi številni na začetku študijskega leta pripovedovali, da so ravnali po mojem nasvetu in bili navdušeni nad vsem, kar so doživeli od Budimpešte do Debrecena in Hortobágya. Padlo je kar nekaj dobronamernih opazk, da lahko svoje docentsko mesto zamenjam za turističnega vodiča po Madžarski, namesto da pišem članke in zbiram točke za napredovanje v izrednega profesorja. Pač, prijazne besede kolegic in kolegov.Večina ni mislila nič slabega, tisti redki negativci pa me od nekdaj ne zanimajo, vsekakor manj, kot jaz njih.

V kraju Mánfa je Anka naredila nekaj, česar nisem pričakoval ali drugače kot zmeraj doslej: na mesto, da se usede nasproti, se odloči za prostor pri meni, kar je neko posebno, pomenljivo sporočilo. »Tu je lepši pogled na razkošje naše pokrajine, pa še ob tebi sem,« pojasni, kakor da bere moje presenečenje. »Če ti je tu bolj všeč, zakaj bi sedela tako, da gledaš samo mene, tu sva v dotiku,« jo ohrabrim naj ostane pri meni in res, zdaj čutim enako kot med množico v cerkvi: tisti poseben, neopisljiv in neopredeljiv drget, ki ga doslej pri Anki nisem zaznaval tudi, ko sva se ljubila v njeni, za eno osebo preveliki, snežno beli in zmeraj diskretno dišeči postelji. Že dolgo nisva poznala skrivnosti ljubljenja, zato sva se predajala drug drugemu brez predsodkov, sproščeno in v užitku ljubezni, ki sodi v zvezo dveh, ki se spoštujeta in pripravljata na zakon, le odločiti se morata, kdaj se bo dejanje zgodilo. Kar nekaj časa je trajalo, da je Anka pristala, ne na poroko, ampak, kje bova živela, ali na Madžarskem ali v Sloveniji. Da bo delala na filozofski fakulteti, je bila nedvomno njena najpomembnejša življenjska odločitev, kajti ne bo ji preprosto zapustiti uveljavljenega delovnega področja na ELTE, življenjskega in kulturnega utripa v evropskem velemestu in staršev, na katere je bila močno navezana, vendar se je tu naslanjala na bratovo pomoč, ki se je iz Budimpešte preselil v rojstno mesto, kamor potujeva.

Ne spadam med moralizatorje in tudi med brezbrižne že. Pogosto iščem odgovore na navidez nepomembna vprašanja, denimo, kako se bo počutila. ko bo za stalno zapuščala dve mesti, na kateri je navezana, na Pecs in Budimpešto. V prvem živita starša in brat, v drugem je študirala in začela delati na področju, ki ji je blizu po izobrazbi in prepričanju, zlasti tedaj, ko se prepletejo in prepletajo področja, ki so ji tako zelo blizu, kot sta jezik in petje pesmi iz svoje, veršendske okolice. Kako drugače bi zmogla polno obveznost na ELTE, vsak teden eno vožnjo z vlakom v Debrecen, sodelovanje v narodnem ansamblu, v katerem ni nikoli plesala ampak zgolj pela in zadnja leta kar dosti časa namenila najinemu druženju. Vse to bo zdaj za stalno zapustila in se sem zgolj vračala, na začetku pogosteje, potem zmeraj redkeje. Dobršen delež je verjetno v tem, da je doslej sorazmerno dosti potovala, in če sem nekoliko samovšečen, zaradi mene, najine ljubeznijo. Kar nekajkrat mi je o vsem tem pripovedovala v iztrganih odlomkih, nikoli v zaključeni zgodbi, in niti enkrat se doslej nisem opredeljeval, češ da tako mora biti, da mora biti, kakor rečem. Ali je s tem povezano ravnanje v Štefanovi cerkvi ali kaj drugega, česar ne upa ali noče povedati, na to dilemo nimam odgovora. Čutim, da ji ni lahko, zato se obnašam toliko bolj obzirno tudi zato, ker sem jasno povedal, da ostajam v Sloveniji, pa naj se zgodi kar se bo in naj se odloči, kakor ji velevata srce in razum. Ko mi je, tako med vrsticami ali besedami dala vedeti, da se želi z mano poročiti, sem vedel, da se je odločila za Slovenijo.

^* Prvo poglavje iz krajšega romana Kugyjev pogled

Pripovedka

Rekla sem mu, da ni nič narobe, lahko potuješ iz enega sveta v drugega in gledaš od ene mačke k drugi, življenje ostane isto. Takrat se mi je zdel bolj tuj, kot sicer. Ne morem reči zakaj, ampak sem ga kar poljubila. Mogoče za to, da ne bi kaj rekel, da bi postavil vprašanje, na katerega ne bi imela odgovora. Kasneje sem se vprašala, zakaj sem dala prednost poljubljanju in ne govorjenju, ampak, še danes ne morem reči zakaj.

Prišel je nazaj na naš otok Lokrum, iz Mexika, je trdil, zakaj, tega nisem nikoli izvedela. S seboj je prinesel nek drug zrak, takoj mi je bil všeč. Ko pa so mačke postale njegove spremljevalke, sem ga vsak dan opazovala bolj od daleč. Kmalu sem spoznala, da je takega človeka težko dalj časa imeti na očeh. Ne morem reči, da sem kaj zamudila. Nikoli se mi ni prikazala druga stran življenja, ampak, da obstaja vem zagotovo.

Mačke so ostale na otoku in pri meni. Moški je nekega dne zopet odšel, v Avstralijo, so govorili ljudje, tisti, ki naj bi to od njega samega slišali. Jaz nisem hotela vedeti, kam gre ta, ki je z mačkami prepeval, priznam, lepše bi se mi zdelo, da bi dlje časa, če ne za vedno ostal na Lokrumu.

Mačke so se mu že na dan njegove vrnitve v pristanišču drgnile ob noge, vztrajno, kot bi že od nekdaj čakale nanj. Nič jim ni dal za jesti, niti najmanjše, niti večje ribe, od nega hočejo nekaj drugega. Žvižgati je začel že drugi dan, samo za njih, eno pesem za drugo in k njemu so se zgrinjale kakor k materinem mleku zjutraj. Srečala sem ga, ko je bil že v Dubrovniku in tudi drugih Elapitskih otokih že poznan po mačjem spremstvu.

Na nek način je požvižgaval predse, da so velike in male mačke enostavno prihajale k njemu, kot bi imel zanje pripravljen neki magnet, mikrofon, v katerem so shranjene njihove mačje sanje. Meni ni nikoli izdal skrivnosti te glasbe, ampak z lastnimi očmi sem videla da so mačke žvižgom podlegle. Pravo mačjo zborovanje je priredil, brez vsake izrečene besede.

Ena od mačk je zamijavkala, druge pa za njo, dan za dnem, vedno isti prizor. Ljudje na tržnici so bili že navajeni mačje glasbe. Kadar se mačke niso že navsezgodaj pojavile na trgu, so se prodajalci že praskali po glavi, se spraševali ali jih ni mačji mož morda zapustil ali jih prepustil samim sebi.

Nekaj časa mačke niso razočarale otočanov, prihajale so na trg, prirejale pod vodstvom žvižgajočega svoje koncerte, se proti poldnevu podale proti slanemu morju, kateremu so ljudje dali ime »Mrtvo morje«. Pred benediktinskim samostanom so obstale nekaj časa, ampak nihče ni pogledal ven skozi okno. Na obzidju so se polegle, da bi zaspale in žvižganje se je umaknilo njihovim spredenim sanjam.

Ob popoldnevih sem hodila na obzidje in opazovala speče mačke, njihovi trebuhi in ušesa so dihali počasi predse. Povratnik gleda izpod svojega klobuka proti meni. Morje sva slišala v daljavi, kot da se nama je oglašalo iz najinega lastnega trebuha. Naslonila sem se na kolena moškemu on pa je položil svoje roke na moje lase. Mačke so takoj videle, lahko bi prisegla, da me stražijo, a nisem rekla nič. On je nekaj zažvižgal, tokrat samo za mene, in čepela sem v pesku poleg njega.

Ni šel nikamor, dokler sem se naslanjala nanj. Ko pa sem vstala, se je tudi on dvignil. Včasih me je nepričakovano poljubil. Molčala sem, Nikoli nisem vedela, kaj naj rečem, ko se ustnice dotaknejo. Na hrbtu sem začutila vse tiste mačje poglede. Da bi videla, ali me imajo res na očeh, sem se hitro obrnila. Že dolgo več niso spale, opazovale so naju že ves čas. Sedaj ni bil več žvižg, ampak najino poljubljanje, kar je sprožilo novo balado, novo mačje petje, novo melodijo.

On in jaz se nisva nikoli pogovarjala, razen z poljubi, samo tako sva si kaj povedala. Ob poljubu sem vedno vedela, kaj je bilo, tisto nekaj. Po tem se nisem mogla več spomniti. Izginilo je vedno, ko je izginil poljub. Mačke so bile vedno prisotne, sledile so njemu in nama, za petami, kot bi pripadale najinim nogam.

Hodila sva okrog po obzidju, opazovala leteče galebe, njihove kljune, njihove oči. V mojem spominu je bilo takrat vedno poletje, drugi letni časi so se odselili, enostavno odšli, v življenja drugih ljudi.

Kasneje, ko je že odšel, sem imela še dolgo domotožje po njem, silovito domotožje, z razpokami in ledenim mrazom samote obdano. On ni prišel več nazaj. Dolgo sem verjela, da bo kmalu spet stal v pristanišču, imel v desni majhen kovček in z levo pozdravil mačke. Predstavljala sem si stvari, ki nikoli niso postale stvari, včasih me je bilo strah, da se moje misli vendar nekoč uresničijo in ne bom več zmogla pomesti z preteklostjo, ko bodo stvari postale dejstva, mene ne bodo več potrebovale, vendar bodo doma v mojem življenju.

Mačke na trg niso več prihajale, in ko se je katera od njih znašla na trgu so jo trgovci spodili, čeprav so jih maloprej še pazljivo poslušali. Meni se je zdel čas silnega domotožja zelo dolg. Večkrat sem pomislila da bi bilo lepo iti v vodo in poiskati mesto kjer je doseglo to globino in sedaj obvlada zemljo z svojo neizmerljivostjo.

Zdržala sem to domotožje in sedaj pohajam okrog po trdnjavi dan za dnem, ne da bi mi kdaj prišlo na misel domotožje predati samemu sebi. Da mi le ne bi uspelo vedno vsega zdržati bi domotožje morda postalo nekaj drugega, neka slutnja, uspešen dan ali pravi, pridi-sem- k- meni- občutek.

Najprej nisem niti opazila, da mi mačke pri mojih sprehodih sledijo. Kot delčki zraka so bile in niso dale od sebe niti glasu. Zgoraj na trdnjavi piha močan veter. Najbrž je bila jesen ali zima te dni, to sem opazila po moji volneni jopici, po debelih nogavicah in po tem, da se moji lasje niso več tako hitro posušili.

Iz obrambne trdnjave Fort Royal gledam na stari Dubrovnik. Sprašujem se, kdo je prinesel dvesto različnih vrst kaktej iz Amerike in Avstralije na Lokrum in veter je završal zunaj in v meni sami, kjer na mestu, kjer domotožje v človeški notranjosti gradi pristanišče in jambor na ladji. Vedno se dvigne veter, kadar si postavljam taka vprašanja in se me dotakne sidrišče domotožja.. Veter, kot bi imel roke moškega, tople, mehke roke, ki mi odpira jopico. Mislim na odsotnega, moškega, vajenega poslavljanja, katerega sem po poljubljanju dolgo brez besed gledala.

Morda sem v tistem trenutku prišla na idejo. Govoriti s svojim glasom, začela sem mu preprosto postavljati vprašanja. Hotela sem vedeti, kje je sedaj, a moj glas je rekel, da ni dobro postavljati preveč vprašanj. Pri tem nisem imela nobenega začetka in ne konca pred očmi, hotela sem samo vedeti ali ima hoteti kakšen smisel, ali je poljubljanje bilo le stvar preteklosti. Razen njega ni bilo nikogar, ki bi ga hotela poljubiti.

Moj glas se je ločil od mene, hodi po Fortu naprej medtem, ko jaz spodaj v ravnini živim s svojimi spomini. Mačke pa hodijo vedno z menoj, to sem videla enkrat, ko sem se obrnila, da bi glasu, ki je pred kratkim bil še moj lasten, rekla na svidenje. Mačje oči so se bleščale. Dvignila sem roko, kot dirigent sem jo dvignila. Pri tem sem čutila zrak med prsti, kot palmov list sem vlekla svojo roko skozi zrak. Ampak mogoče je šel zrak skozi mene, in jaz sem mislila, da to delam jaz. Voditeljica mačk je začela mijavkati, čisto tiho, kot bi me klicala, da bi prišla in jo božala. Ostale mačke so ji sledile. Odšle smo zopet na trdnjavo in njihovi mehki kožuščki so se modrikasto svetili v luči.

Moj glas si je dovolil biti nekaj časa odsoten. Jedla sem oranže z dreves in tudi ponoči sem ostajala na Fort Royalu. Brez svojega glasu nisem hotela iti dol v naselja, k njim pred obraze, usta in oči njim, ki so me videli hoditi v družbi žvižgajočega. Klicala sem svoj glas, velikokrat, tudi v sanjah, to sem slišala v odmevu, ki me na koncu vedno zbudi, da sem se spraševala, kje vendar sem.

Glas mi pravi, ne moreš zahtevati samega sebe nazaj. Vse se spremeni. Glas je organ spremembe. Nekaj moraš narediti zanj, na primer, ga pozdraviti na primer. Kot vejo oleandra. Sprašujem se, kako bi pozdravila vejo oleandra, če bi bilo to odvisno od vrnitve mojega glasu. Bi bil pozdrav napev? Tiho izrečena beseda. Nežnost v mojih mislih, v konicah prstov?

Mačke so predle okrog mene. Verjetno sem zaspala tisti večer, ko je moj glas prišel sam nazaj. Mačke so stale v vrsti pred menoj, ena za drugo, petdeset mačk naslonjenih na prednje tačke me je gledalo, čakajoč na znak.

Dvignila sem roke, dež je prišel, kot bi mu dala dovoljenje. Mačke so ostale na mestu in me gledale. Čez gladino morja se je izlilo. Ko je dež prenehal, smo odšle dol. Mačke so ostale pri meni, in jaz nisem opazila, da je iz hudega domotožja nastala sedanjost, podkrepljena z vsemi temi bleščečimi očmi, ki vidijo vse v meni.

Mačke so odšle včasih tudi brez mene dol na tržnico, ribiči so jim dali kaj malega, kakšno ribjo glavo, košček šunke, a mačke so samo povohale in pustile. Mijavkale so samo na prostoru pred tržnico pod lovorovim drevesom in prodajalci so jim pustili.

Nihče ni rekel nič proti mačkam, pričakale so konec dneva in prišle nazaj k moji hiši, ostale so pred vrati, dokler jim nisem odprla. Notri je našla vsaka mačka svoje mesto. Medtem sem ostala med njimi sredi dnevne sobe. Ulične svetilke zunaj so žarele. Slišati je morje. Nekje na obali so se vračali ribiči domov in prinesli svoj ulov za katerega se jaz in mačke nismo več zmenile.

Prevedla: Jožica Hladin

Sem rekla: Ja, pišem!

Pogledal me je, kot bi me hotel tisti trenutek najmanj vreči skozi okno. Držala sem mapo, kot bi jo branila pred levom, ki me hoče raztrgati skupaj z mojim pisanjem.

Ne boš zapravljala časa, kdo pa danes še bere te neumnosti. Stisnil je ustnice. Vse je bilo že napisano, vse je že bilo. Postavil je lojtro k drevesu. Držal jo bom, ti si lažja, ti pa naberi češnje, da jih ne oberejo škorci. Vse se ponavlja, poudari kot piko na i.

Nič se ne ponavlja, včasih mi jih on nabral. Ti si lažja, smešno. Ne spomnim se , da bi on kdaj bral, ne spomnim se, da bi ga kaj napisanega pretreslo. Vse je laž, nakladanje, zverižene izmišljotine. Tisto drdranje, v šoli pred tablo kot bi po cesti vozil kamion poln ropotije, koga pa zanima zdaj to. Kaj misliš da je tvoje razpredanje komu potrebno? Daj, poišči si raje kakšno delo, da bo vsaj nekaj od tega.

Ne morem si pomagati, jaz sem to pač vedno rada počela. Ne bom mu govorila o svojih načrtih. Nabrala bom te češnje, samo, da bo mir pri hiši, lahko bi jih sam, pa naj mu bo. On bo moj junak, v dobrem in slabem, lahko bom pisala kar bom hotela, v najboljšem primeru bo rekel, da s tem nima nič, da se imam za pametno. Koliko ga poznam se bo on hotel delat pomembnega, ne jaz.

Drži mi lojtro, prosim te lepo, da ne zdrsne. On pa jo potrese, kot bi me hotel stresti z nje. Šele ko mu vržem pest češenj pred noge, me pusti pri miru.

V mislih že preigravam scene, kjer moj junak in jaz igrava v novi kratki zgodbi.

Moj junak velikokrat zamuja večerjo.

Oprosti, tokrat ni šlo drugače, tudi včeraj se je tako zgodilo, se pač zgodi. In tako naprej. Katera pa v nedogled verjame. Ve, da ne bom verjela, ampak, kaj se hoče, situacija, zaplet ki se mu ne da izogniti.

Po tednu zamujanja se odloči, da bo res junak.

Povedal ji bom, več kot ljubosumna ne bo, saj ne more brez mene.

Dragica, zamudil sem, ja, pa najbrž ne bo zadnjič, spoznal sem Leo, takega dekleta še nisem srečal, rad bi jo pobliže spoznal, ona pa mene. Tega mi ne moreš preprečiti, moški pač rabimo spremembe. Nič slabega ne mislim s tem, poznam, te, Poznam te, mi strga korenček, močna si, vedno se znajdeš, veš, da bom vedno skrbel zate in za najina otroka, Nekaj pa moram tudi jaz imeti, mogoče bi se mi trije lahko nekako organizirali, da ne bo nihče nič opazil. Prestavil ti jo bom, jutri jo pripeljem na večerjo, da se ne boš jezila, ker zamujam. No, reci že kaj.

Nič nisem rekla, nobena juha se ne poje tako vroča … sem pomislila.

Skuhala sem kot po navadi, za naju, res sta prišla oba.

Dober večer, Dragica pripeljal sem jo, Lejo, vem, da ti bo všeč. Leja, to je moja žena. Dobro se bosta razumeli.

Gospodična Lea, res sem njegova žena, sedanja, ne bivša, če tako pogledam, ste mi všeč, a se ne spomnim, da bi vas povabila. Sedaj pa prosim, da naju pustite sama. Rada bi v miru povečerjala. Vem, da boste razumeli.

Lea ni ugovarjala, mirno je vzela torbico in se poslovila. Taka, kot je, mi je čisto všeč, sedaj razumem, da je tudi tebi, ampak v troje? Jok brate, nikoli: Nekateri pač tega ne prenesejo. Jaz sem med njimi. Pika. Amen.

Sedaj pa se odloči. Lahko greš takoj k njej, ali v hotel ali kamor hočeš. Lahko jo spoznavaš. Eno leto imaš časa, samo ne hodi se mi jokat, ko bo spoznavanja konec. Zaradi mene lahko postaneš spet samski, in letaš za ženskami, ali pa jo vzameš, če te bo še marala. Samo ne hodi mi pred oči. Hočem mir, eno leto mi bo dobro delo.

Res je odšel, in ga ni bilo teden dni, takrat je prišel, sam. Prenaglil sem se, oprosti, bil sem pri njej, ni isto, stare navade, družina, ni enostavno.

Le idi nazaj, leto dni imaš, da premisliš, ko bom prepričana, da nimaš nič z njo, se lahko vrneš.

Stres je naredil svoje. Sprejela sem vabilo znanca, da greva na večerjo v izbran lokal. Ko sem najbolj uživala v večerji se pojavi on s šopkom rož.

Kaj pa ti tukaj?

Predstavila sem ga znancu: Moj mož.

Povedali so mi, da si tukaj, pa sem mislil …

Premišljuj še naprej, kot sva zmenjena, jaz bi tokrat rada imela malo mir.

Dva meseca pozneje v veleblagovnici srečam Leo. Se poznava? Pa ja, da. Vas Lahko povabim na kavo?

Me bo prosila za roko mojega … Eh, kaj se bom sekirala. Pa greva. Je prijetna punca, to že vidim.

Nisva več skupaj, mi zaupa. Ni imel miru, govoril je o družini, kot, da je vedno prisotna, sedaj vem, da nimam bodočnosti z njim.

Vem, ni hotel pustiti družine, za to si je vse zamišljal po svoje. Veš kaj Lea, kaj če bi mu pokazale kako to zgleda. Imeti dve.

Tokrat sem jo jaz povabila k sebi domov. Pokliči očeta, Ines. Reci, da sem si premislila, naj pride.

Kaj pa ti tukaj? Pogledal je Leo in mene, kot, da naju prvič vidi.

Spoznala sem Leo, vidim, da jo lahko prenašam. Danes se bomo organizirali in uresničili tvoj načrt.

Kako to misliš?

Lepo, pojdimo za začetek malo po mestu, po nakupih, pa bomo videli.

Vedel sem, dobra ideja.

Po nekaj urah nakupovalnega maratona je imel polne roke nakupovalnih vrečk. Postavil jih je na tla. Sedaj bi pa rabil hladno pivo!

Medve se pogledava. Sedaj bi se nama prileglo dobro kosilo v restavraciji, naju boš povabil za spravo? Tako sva se namučili, da nama ni več za kuho. Tako, za začetek.

Seveda naju bo povabil, na to pa odšel z mano domov. Vse bo lepo, po starem pa najlepše.

Tako nekako naj bi potekala moja nova zgodba, ne vem še, ali bo vsebina ista. On ima češnje, meni se bo mapa povečala za zgodbo. Mogoče se jih bo nabralo za kakšno knjigo in moja želja bo izpolnjena.

V hiši zazvoni telefon, moj junak spusti lojtro, da bi skoraj padla in odhiti v hišo. Ljubosumen je.

Urednik je, kaj pa imaš z njim?

Nekega prazničnega sobotnega večera sva sedela pri mizici v kotičku ene izmed kavaren našega mesteca. Popivala sva najin priljubljeni rulandec in prigrizovala koščke italijanskega sira s kruhom. Tedaj pa mi je moj prijatelj Jindra pripovedoval zanimivo zgodbo o Andreji. Razgovoril se je. Baje je imela zelo lepo ozko obličje, mladeniški izraz obraza, tolikšen, da je izgledala – čeprav zrela žena in mamica – skorajda kot odraslo dekle. Nikoli ni bila naličena, kljub temu je bila v njenem pogledu velika, četudi neopazna moč in z njene osebnosti pa je naravnost izžarevala nepremagljiva privlačnost. Samo včasih je nosila zlate uhane v ušesih. Četudi se je bližala petdesetim, je imela mladosten obraz. To mi je Jindra nekolikokrat ponovil. V službo je hodila razumljivo dopoldne in v vsem tem času, v katerem jo je poznal, se je trudila, da je v prostor vstopila z nasmeškom. V prostih trenutkih se je rada z njim pogovarjala o sebi in o njem. Za njo je pisal verze, o katerih so nekateri posmehljivo trdili, da so podobni verzom iz Salamonove Pesem pesmi: »Zakaj tako lepa si prijateljica moja, ljubezniv nasmeh igra ti v obrazu in srce ujeto mi drži. Zakaj-le si tako lepa prijateljica moja.«

Andreja. Da, dolgo se mu je zdelo, da je njegova prijateljica, in pripovedoval ji je razne podrobnosti iz svojega življenja. Ona pa s tem ni bila zadovoljna, hotela je nekaj drugega in hotela je tega več, veliko več. Rodila se je v znamenju Bika. Posrečilo se mu je to ugotoviti in za rojstni dan ji je nosil cvetje, čestitke in sem ter tja tudi kakšno darilce. Trdi se, da so v tem znamenju rojeni ustvarjeni za ljubezen, za ljubkovanje. Očitno jo je v tem slabo ocenil, mislil je samo na sebe, na to, kaj si on v tem razmerju predstavlja, na to, kaj on od tega razmerja pričakuje in ne na to, kako dosti natančno predstavo ima ona. Mislil pa je tudi na to, da bi bili njegovi fizični kontakti z njo zelo, zelo lepi. Do nje je bil, tako kot do večine žensk, zelo pozoren. Čeprav je najbrž, kar sam priznava, malo pomešal ljubezen z ljubeznjivostjo. Z Andrejo je imel skoraj otroško veselje, za njega je bila namreč nekaj, med dosedaj platonsko ljubico in hčerko, ki je ni imel. Preprosto, krasotica Andreja ga je v celem tem času resnično neverjetno fascinirala. Kadar je sedela njemu nasproti, jo je gledal kot božjo podobo. Prav tako je imel že dolgo časa v njegovem odnosu do nje občutek skoraj brezpogojne svobode. Ampak na drugi strani pa ga je občasno obšel strah za njo, kdaj in kje jo zopet sreča, in ne, da bi se k temu hotel priznati, je bil tudi ljubosumen. Osnovna napaka.

»Ona je hotela, kot je sama nekoč v začetku dejala, za sebe uloviti ‘moškega’, dočim jaz sem si želel predvsem zaljubljeno prijateljstvo. Sploh pa misliti pri ženski samo na prijateljstvo, v kolikor to posebej ne zahteva, je čisti nesmisel skorajda popolna norost. Medtem ko sem jo jaz prepričeval s svojim trajnim ljubeznipolnim razmerjem, mi je ona stalno hotela povedati nekaj, kar jaz nisem popolnoma razumel, nekaj o tem, da z mojega – sicer lepega – odnosa zaljubljenosti pravzaprav ona sama nič nima. Takšno razmerje je mogoče vzdržalo nekoliko let. V današnji dobi, napolnjene samoposebi razumljivimi erotičnimi odnosi med moškimi in ženskami, je to bilo nekaj nepojmljivega. Sploh pa to prvo leto, ko sem jo spoznal in spoznaval, sem imel k njej – tako težko mi je to popisovati – skorajda neverjetno nežni odnos, takšen, kakršnega dotedaj v svojem življenju k drugi ženski nisem imel in ne poznal. Bilo je prelepo, mogoče tako malo naivno smešno in predvsem, kar se je po času pokazalo, celo dodobra trpko. Čudovita predstava, kako jo božam po laseh, jo imam ve svojem naročju in poljubljam voljno kožo njenega vratu .... in mogoče nežno gladim njeno naročje. Ti znaš biti sladka Andrejka!

Trpkost, tega sicer fizično neizpolnjenega odnosa, sem se potem pri dolgih sprehodih trudil dobesedno poteptati. V tem času sem prav tako lahko razumel kakšna razlika je med ljubeznijo do poročene ženske in ljubeznijo do neporočene ženske. Neporočeno lahko ogovoriš kadar hočeš in kjerkoli hočeš. Lahko jo pobožaš po licih, daš ji poljubček ampak s poročeno lahko to storiš pravzaprav samo v določeni dobi in na zanesljivih mestih,« je končal Jindra svoj obširnejši samogovor. Nekega dne je odšla na dopust in tako se mu je brez, da bi zardela izgubila iz pred oči. Njegovo nenehno hrepenenje po njej pa se je nekolikokrat povečalo. Medtem, ko se je ona mirno potepala z avtom po zahodni tujini s svojim ljubljenim (!) možem ter dvema doraščajočima sinovoma, ali pa za nameček plula po morju, je on v nemirnih nočeh mislil na njo doma v svoji postelji.

»Ko že omenjaš moža,« sem ga vprašal, »ali je on o tvoji težnji mogoče kaj sumil?«

»No, najbrž ja. Je neobičajno ljubosumen in k temu tudi srborit, to mi je Andreja naznačevala, nekoč jo je tudi udaril. Najbrž se je trudil, da ji svoj značaj nekako nagradi? Bil je dosti bogat, če je imel za plovbo po morju. Ampak mož, to je popolnoma drugo poglavje, s tem si ne beli glave. Nekoč ti povem, da je čisto poseben človek, ko sem ga prvič videl, nisem mogel verjeti, kako sta ta dva dejansko prišla skupaj, zakaj si ga je ženska z njenim značajem izbrala, takšnega neverjetnega dobrotljivca! Oprosti Andreja« je končal Jindra.

Postal sem pozoren in še dalje napeto poslušal. Jindra pa je zamišljeno nadaljeval, kaj vse je baje moral v tem času dojeti in občutiti. Toliko različnih nenavadnih občutkov, v katerih se je sam v sebi poskušal vsaj malo spoznati. Te občutke si je nerad spuščal v svojo dušo, v kolikor pa, jih je tja spustil nehote, težko pa se jih je potem v kratkem času znebil. Nekakšna skrb in pritisk v prsih sta ga nenehno spremljala. Nič več se ne more čuditi tistim, kateri si v takšnih napetih trenutkih poskušajo vzeti življenje. Ti občutki, so bili pri njem pravzaprav nekakšen izčrpen kritični preizkus lastne notranjosti. Ljubeznivost, tesnoba, nerazdeljiva žalost, hotel jo je vsaj videti, biti z njo, biti pri njej, govoriti z njo in se je dotikati. To je kajpada bilo premalo, hotelo je to dejanja, hotelo je resničnost, hotelo je fizično ljubezen, njena polna na poljub pripravljena usta, njene lepe modre oči, do katerih bi se zagledal in se v njih utapljal, njeno čudovito oprsje, njeno somerno telo in, ko se je k njemu obrnila s hrbtom tedaj njena polna ritka.

Odkrito mi je pri pripovedovanju trdil, da je bil v tem času večkrat zelo otožen in čutil odpor do življenja. Menda ga nič običajnega v vsakdanjem življenju ni veselilo in tako mu je ostala samo drža ravnodušneža. Pri tem pa se na njemu ta notranja napetost ali razburjenje sploh nista poznala.

»Družinskega dopusta je bilo konec in, ko sem jo tedaj zopet zagledal, se mi je vse obnovilo in vrnilo v stare tire. Razveselil sem se in hotel, hotel sem jo ponovno s celo močjo svojih rok, svojega telesa, v svoje naročje, neugnano, divje objemati... Toda v naglici delovnega dne na to nekako ni bilo časa, niti okolje temu ni bilo primerno, tudi ne v trenutku pred odhodom z dela, za kaj takega ni bilo volje. Pravzaprav me je s svojim pristopom včasih malo odvračala. Ne vem, ko ti ženska reče, da ni pripravljena za ljubkovanje...? Po končanem delu sem se trudil, da bi z te male pisarne odšel z njo skupaj, le, da je zunaj bilo razumljivo polno ljudi iz tega velikega mesta, povsod na hrupnih mestih, na ulicah, trgih in v raznih zatišjih kjer se moški samo tako pri belem dnevu ne more objemati z tujko, čeprav za njega toliko, toliko ljubo žensko in k temu še poročeno. Tudi ona bi za to najbrž ne bila. Tako je to ostajalo nekako trajno nespremenljivo. Na koncu sem se šele po dolgi dobi začel zavedati, da lahko izkoristim samo to izpraznjeno, malo utesnjeno pisarno, polno mrzle svetlobe žarnic, s platnenimi resami žaluzij v oknih, napolnjeno s praznimi obešalniki, natrpano z mizami in stoli, v kateri smo z ostalimi v vsem tem času posedavali in v tej pisarni se lahko z mojo gospo upraviteljico sestajam. Ljubkujem se z njo, jo objemam, poljubljam in ji šepetam vse to kar lepi ženski šepeta zaljubljen moški. Tačas se je vse to zdelo domala čisto, čisto zgubljeno.«

Andreja. Draga Andrejka. Pozorno sem poslušal njegovo olajšanje srca. Najbrž bi rad rekel »moja draga Andrejka.«

Dejal se mu:

»Ko te takole prijatelj poslušam, je za tebe pravzaprav svetlikajoči element v vsemirju, izreden človek, očarljiva omamljajoča žena tvojega življenja, ta tvoja LJUBEZEN na prvi pogled. Ali vendar veš, da te je imela v svoji moči?«

»Zanima me pa tudi kako si se sploh seznanil z njo?«

»Preprosto, takoj ko je nastopila delo pri nas, se mi je na prvi pogled prikupila. Bila mi je všeč, o tem človek sploh ne mora dolgo premišljevati, bila je resnično ljubka. Na nič drugega v tej dobi nisem niti pomislil, mislil sem samo na to, da bi se z njo čimvečkrat pogovarjal.«

Toda, kaj drugega lahko moški počne v takih situacijah, da bi pregnal težko turobnost, da se kakor norec brez vzroka veseli? Pozneje je po njej občasno hrepenel in sem ter tja premišljal kako se izvleči iz tega odnosa.To ni šlo niti sem niti tja in ne pojde to niti v bodoče. Kratkomalo nesmisel, kot bi sam sebi hotel iztrgati po znani zgodbi zgodovinsko libro mesa iz telesa. Ali bi to bilo za nekoga dokaj smešno? Lahko da, toda tako je bilo in je preprosto tako. Kdor to ni doživel, ta ni sposoben to razumeti in takšnemu odnosu verjeti.

Jindra je tako nadaljeval:

»Tako se je Andreja v nekem trenutku preprosto, vdala. Nič več jo ni veselilo čakati na moj morebitni objem in na moje poljubčke. Postala je ujedljiva ter porogljiva in mogoče v svojem ravnanju tudi naduta. Tako, da tudi če bi hotel, se k njej ni bilo mogoče približati. Pozneje pa se z menoj sploh ni hotela o ničemer pogovarjati. Na koncu sem se v svojem lastnem življenju v praksi prepričal, da to kar sem nekoč prebral, da neprijaznost razočarane ženske, njene nevolje in njena težko zakrita mržnja traja dvakrat tako dolgo, kot je trajala njena hitro vzplamtela ljubezen. O tem pričajo tudi njene zelo neprijetne izjave, nekaj o ravnodušnem norčku, prismojencu, kateri se ni bil zmožen sprostiti, izraziti svoja čustva in, da niti ni vedel, kaj od njega ženska pravzaprav pričakuje, itd. itd.«

Tega večera sem pri kavarniški mizici od njega slišal več kot preveč tako, da se mi je že vrtelo v glavi. Še dolgo bom o vsem tem razmišljal in za svojo vednost in vest to tudi obdelal. Koliko lepega, čudovitega in neprijetnega lahko doleti človeka v življenju zaradi ženske. Kaj vse lahko takšen moški dojame in občuti, na kom vsem je odvisna njegova sreča. Kaj vse lahko naredi iz njega ponosnega in zahvaljujoč dobremu odnosu z žensko nesebičnega človeka.

»Hvala Jindra, za razodete resnice,« sem rekel. »Še vedno imaš upanje, v kolikor je tvoj čut k tej ženski tako globok kot je, kot si ga tu pred menoj dejansko razkril.«

Stemnilo se je. Gostje so odhajali. Sedminka izpita, sir in kruh snedena, bil je čas oditi domov in v posteljo. Plačilnemu sem poravnal zapitek.

»Lahko noč prijatelj,« poslovil sem se in ga prisrčno, rahlo objel.

»Mirno spi, gotovo s tega še nekaj bo. Dosti si ji dolžan. Na Andrejo ne pozabi.«

Jindra se je tako malo poniglavo posmejal.

Iz češkega v slovenski jezik prevedel Frančišek Vončina

*Aristofanes

Nima vsak prepotentnež tudi dobrega potenciala.

Ko beseda najlepše teče, se rado zareče.

Vzpon spremljajo bliskavice, zaton ognjemeti.

Dober ovaduh je kot duh.

Boniteta je zelo prijazna teta.

Ne odpušča le bog, odpuščajo tudi podjetja.

V socializmu so bili časi svinčeni, v kapitalizmu so težki.

Dober vtis je lahko ponatis.

Čudežev ni, čudakov ne manjka.

Imela je eno samo napako – bila je popolna.

Je gola resnica moralno sporna?

Ženska je kot spomin – včasih vara.

Kjer se zatika, se lahko podtika.

Na začetku je bila sladka kot med, na koncu pa kot čebelji panj.

Naš svet je star, luna je večno mlada.

V večnosti je zagotovo dolgčas.

Tudi molk je lahko dovolj zgovoren.

Če si zaljubljen sam vase, je to zagotovo iskrena ljubezen.

Kjer je prestiž, je tudi beda.

Niso vsi slabi. Eni so slabši.

Ne sprašuj jasnovidca po dioptriji.

Kreten je lahko zelo konkreten.

Če si boljši, kot smeš, si najslabši.

Če ti vzamejo svobodo srca, si zaprt na prostosti.

Za plitke žepe ne krivite modnih kreatorjev.

Zanimivo je, da se tisti, ki mlatijo prazno slamo, nikoli ne utrudijo.

Stranpoti so večinoma enosmerne.

Prej utišan kot uslišan.

Debela laž ne potrebuje diete.

Junaki umirajo, legende se rojevajo.

Sreča ignorira nepredvidljivo.

Solze so neme besede.

Dober glas seže daleč, slabši še dlje.

Dvoličnež ni nikoli sam.

Če ni pasel lenobe, je pa mulo.

Če v poslu zamočiš, bo sušno.

Enoumju je že dvojina preveč.

I.

Temeljna enota v jeziku, potemtakem tudi v pesniškem jeziku, je nedvomno STAVEK. O tem soglašajo vsi jezikoslovni in literarnozgodovinski teoretiki, ne glede na to, kateri vidik se pri označitvi stavka zdi posameznikom odločilen. Nobeno soočenje s konkretno ali umišljeno resničnostjo, nobena izgovorjena reakcija na to resničnost, nobeno sporočilo o njej ne more biti sporočeno drugače kakor v stavčni obliki.

Pri pisanju o sintaktični zgradbi Prešernovih sonetov je nujno, da strogo gramatično raziskavo razširimo na tesno odvisnost stavčnih struktur od pesemske verzne ureditve, od njene ideje, oblike itn., medtem ko naj bo znotraj samih stavčnih organizacij poudarek na ugotavljanju TEMELJNIH STAVČNIH TIPOV (vzorcev, modelov, shem), kakor si jih je Prešeren izoblikoval za sporočanje svojih estetskih, umetniških idej. Nevarnosti, da bi z analizo nasilno ločevali jezik poezije od poezije kot pojava, da bi na ta način razdirali organsko povezavo med njima, se lahko izognemo z nenehnim zavedanjem o temeljnem razmerju med pesmijo in njenim jezikom. Pustimo ob strani obsežno teoretično razpravljanje, ki je pesniškemu jeziku pripisalo predvsem nekakšne abstraktne estetske karakteristike in funkcije, zakaj taka pot nas ne pripelje daleč. Da je estetski učinek pesniške-ga jezika ena njegovih poglavitnih oznak, da se pesniški jezik prav po njej loči od vseh drugih funkcijskih jezikov, to je razumljivo samo po sebi, kakor je nedvomno tudi to, da je jezik v pesmi (in umetnosti sploh) tista sestavina, ki vodijo skoznjo vse druge, in sestavina, prek katere je literarno delo navsezadnje intimno povezano z resničnostjo, družbo. Priznati moramo tudi, da je literatura »mogoče edina uporaba jezika, pri kateri je jezik v določenem smislu cilj sam sebi; medtem ko vse druge uporabe pojasnjujejo kakšen situacijski okvir, pa leposlovno delo, gledano skozi jezik, torej ne glede na svoje družbene in druge namene, samo tvori svoj kontekstu (R. Bugarski, Jezik kao delatnost). O pesniškem jeziku moramo tedaj spregovoriti iz konteksta, analitični postopek pa mora vseskozi upoštevati, da je pesniški jezik del celotnega jezikovnega sistema, a da deluje samostojno kot eden izmed funkcijskih jezikov. To pomeni, da je pesniški jezik opredeljen samo s svojo funkcijo (ki pa je res estetska), torej da njegova bistva ne tvori skupina določenih lastnosti, ampak NAČIN UPORABE tistih možnosti, ki jih pesniški jezik v svojem sistemu obsega ali kako razvije.

Tako pojmovanje pesniškega jezika jasno kaže, da moramo razumeti sleherno jezikovno sredstvo, uporabljeno z estetskim namenom, kot sredstvo, ki je v trenutni situaciji izbrano in prilagojeno temu namenu, ki je torej jezikovno, estetsko, vsebinsko in psihološko motivirano. Stavčna gradnja v pesniškem jeziku je seveda taka kot v jeziku sploh, le da so realizacije stavkov posebne in raznovrstnejše. Če je stavek poglavitna oblika jezikovnega dejanja, potem bomo približno njegovo bistvo spoznali samo takrat, kadar bomo izhajali iz vsakokratne jezikovne situacije: v njej je namreč stavek jezikovni znak miselnega opredeljevanja, le-to pa nasledek nujne konfrontacije govorca z vsebino resničnosti. Stavek tako sprošča temeljne odnose v konkretnem ali fiktivnem svetu, to je odnose vzrokov in učinkov ter posledic, hkrati pa vse odtenke: čustvene, trdilne, nikalne, pogojniške itd. V tem odnosu pa ne vidimo nasprotja med jezikovno obliko in miselno vsebino, marveč proces, ki poteka od vsebinske pobude do njene končne jezikovne ubeseditve. S tega stališča nas torej zanima, kakšni stavčni tipi so rabili Prešernu za sporočanje, in način, kako so ti vzorci v okviru celotnih tekstov urejeni med seboj. Iz vzorcev bomo poskušali ugotoviti, kakšno stilistično vrednost imajo posamezni. Vsi tipi stavkov namreč v jezikovnem sintaktičnem sistemu obstajajo kot enakovredne mogočosti za uporabnika, da jih izbere in uresniči po svojih sporočevalnih hotenjih. Stavčni tipi v pesmih so vseskozi tesno povezani z verzom. Odnos med tema enotama zadeva v prvi vrsti miselno členjenje pesmi, posebej pa stavčni in besedni red. Ne smemo namreč pozabiti, da posegajo zahteve oziroma norme vezane pesniške oblike (ritem, rima, forma itd.) v stavek tako, da mu spreminjajo besedni red, da ga jezikovno-materialno ekonomizirajo (predvsem na račun veznega gradiva) ali pa razvlačijo, da konec koncev pesniku tudi omejujejo izbiro jezikovnih sredstev. Razmerja med stavčnim in verznim členjenjem pesmi (lahko se pokrivata, lahko ne) pa ne narekuje samo pesniška oblika, ampak pogosteje povsem hoteni učinki (vsebinsko, pomensko poudarjanje, glasovno, vidno slikanje itd.), ki jih pesnik dosega s pomočjo aktualnega členjenja, aktualizacije besednega reda, s pomočjo razvrščanja ritmičnih in stavčnih viškov, intonacije itd.

II.

Temeljna gramatična sintaktična oblika Prešernovega sporočila je nedvomno DVOČLENSKI STAVEK v svoji elementarni obliki ali najrazličnejših variantah, tako kot je ta oblika temelj vsakega sporočila sploh, posebej še racionalnega, najsi bo v govorjenem ali pisanem knjižnem jeziku. Z njo Prešeren gotovo najustrezneje izraža svoje opredeljevanje do vsakokratne resničnosti, situacije, najustrezneje aktualizira to razmerje in ga najpopolneje ubeseduje. In gotovo ni Prešernovi klasično sklenjeni in nazorni ideji, misli z nazorno vzročnostjo, prikladnejše sintaktične oblike kakor dvočlenski stavek. Le-ta namreč enako jasno ponazarja tako nosivca dejanja in dejanje samo kakor smer procesa med njima ter ju v gramatični obliki eksplicitno izreka. V takem stavku sta formalno izražena oba dela predikacijskega odnosa — osebkov in povedkov — torej temeljna stavčna dvojica, vsebinsko pa je prav tako nazorno povedana eksistenca tega predikacijskega odnosa, kar je za naravo stavka bistveno. Istemu namenu rabijo seveda tudi vse druge oblike stavčnih organizacij, vendar je za pesnikovo izbiro odločilna njih povednost in učinkovitost.

Prešernov način stavčno-verznih ureditev je pomemben zavoljo dveh poglavitnih vzrokov:

1. Ker je postal za osrednji in najbolj ustvarjalni del slovenske poprešernovske poezije veljavna poetika, in pomeni zategadelj v celotni slovenski poeziji klasično pesniško dikcijo. (Od Prešerna naprej se oboje sprošča: tako stroge poetike ni več, sam pesniški jezik pa se začne bližati, v 19. stoletju sicer še zelo počasi, najprej proznemu in še pozneje govorjenemu jeziku.) Res je predstava o pesniškem jeziku obstajala tudi že pred Prešernom, tako kot je obstajala tudi že predstava o oblikovno-jezikovni organizaciji pesniških tekstov. Sprva je temeljila na klasicistično-baročni poeziji in poetiki Pohlinovega in Devovega kroga, pozneje pa na Vodnikovi pesmi. Podlaga Vodnikovemu izrazu je bila potemtakem deloma slovenska nabožna tradicija, nato pa vse bolj iz ljudske pesmi prevzeti alpski poskočni ritem, katerega glavna lastnost — sunkoviti sklepi posameznih ritmičnih enot (oblikovno krajši verzi) — se obnavlja v nekaj variantah in v nekaj formalnih organizacijah skozi vso poznejšo Vodnikovo poezijo. Vodniku so sledili skoraj vsi Prešernovi sodobniki, pesniki v Kranjski čbelici, osvojila pa je ta dikcija sprva tudi Prešerna samega. Na ta način je začel Prešeren pesniti svoje prve tekste že v šabloniziranem načinu stavčno-ritmično-verzne organizacije jezika, ki se je pojavljal v izrazito neindividualni podobi in ki še nikakor ni krenil na pot resnične umetne poezije.

Pesniškemu jeziku taka klišejska organizacija seveda ni odpirala nobenih mogočosti. Pesniško dikcijo izročila, ki je nastala iz dveh vrelcev (nabožnega in ljudskega), je Prešeren kaj kmalu spojil v enoten, oseben, sintetičen izraz. Šele s tega stališča lahko razumemo in dojamemo usodni pomen njegove daljnosežne odločitve, po kateri je zastavil svojo pesniško govorico individualno: ne kot šablono, marveč kot vsakokratno aktualizacijo jezikovnega sredstva. Tako je razširil funkcijski obseg slovenskega pesniškega jezika, in zato moremo šele od njega naprej govoriti o pesniškem jeziku kot o funkcijskem jeziku, ki se začne sistemsko razvijati in osamosvajati. Od Prešerna naprej je ta jezik, povzdignjen na višjo gramatično in izrazno stopnjo, za pesniško prakso stalna karakteristika, ín to na vseh področjih: glasoslovnem, oblikoslovnem in sintaktičnem.

2. Drugič je potrebno pregledati Prešernovo verzno-stavčno ureditev zato, da ugotovimo tiste načine, ki so karakteristični samo zanj, ki so se z njim opustili (ko so postali v okviru jezikovnega sistema kakorkoli preživeli), ali pa se obnavljali pozneje kot očitni anahronizmi, kot neutajljiva in zato neplodna vračanja nazaj na Prešerna.

Te stavčno-verzne organizacije ugotavljamo iz Prešernovih sonetov in deloma iz Krsta pri Savici. Soneti so nastali na vrhu pesnikovega .ustvarjalnega zagona, zavzemajo v njegovi zbirki osrednje mesto in torej najbolje odgovarjajo na vprašanje po Prešernovi sintaktično-gramatični ureditvi tekstov. Enako Krst, ki obsega poleg tega še sestavine Prešernove epske poezije iz predsonetne dobe, hkrati pa ponovno približevanje ljudski dikciji v pesnikovi sklepni dobi. Sleherni ustvarjavec premore pač tako in tako število načinov jezikovne organizacije, zato jih lahko ugotovimo že iz njegovih osrednjih del. Soneti in Krst so nedvomno Prešernovi osrednji teksti, ne glede na to, da je Krst štel pesnik sam za »metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil združen namen, pridobiti si naklonjenost duhovščine« (pismo Čelakovskemu, 22. avg. 1836), in jezikovni izraz v njih je nespodbitno najbolj oseben, dognan, samostojen.

III.

Ko govorimo o Prešernovem jezikovno-sonetnem oblikovanju, moramo vseskozi računati na neko resnico, ki v poznejši poeziji nima več tako odločilnega pomena: to je resnica, da je pesnik domače pretekle pesniške skušnje kaj hitro zavrgel in da se je pri oblikovanju svojega jezika ter v ureditvi pesemskega gradiva oprl na klasično pesništvo in poetiko ter na sočasno nemško romantično poezijo. (Kombinacijo antike in romantike je v slovenski književnosti odločno uveljavljal Čop.) Zategadelj je potrebna velika previdnost, ko govorimo o Prešernovi ureditvi tekstov, pa naj bo miselno ali jezikovno: ni namreč zmeraj lahko ugotoviti, kje gre za velik vpliv teh zunanjih svetovnih pobud, kje pa za Prešernovo samostojno gradnjo na podlagi govorjenega in že utrjenega literarnega jezika. Klasičnemu pesništvu je na primer poetika zapovedovala, kakšne oblike naj uporablja za določeno vsebino. To je mogoče ugotoviti tudi za Prešerna na podlagi NOVE PISARIJE, kjer pisar nekatere romanske pesniške OBLIKE obsoja in jih postavlja v nasprotje z domačo pesniško SNOVJO. To pomeni, da je za določeno snov predpisana točno določena pesniška oblika, ki za drugo ni primerna; in ko odklanja pisar balado, romanco, sonet itn., odklanja v resnici. izpovedovanje vsebine, za kakršno so te oblike določene. Z druge strani pa, ko Prešeren zagovarja te nove oblike, zagovarja v resnici novo pesniško vsebino, se pravi, novo idejo. In prav to priča kako je pesnik prisegal na klasično poetiko, saj v bistvu tudi sam priznava navezanost pesniške vsebine na obliko.

Prav to se pokaže tudi v jezikovni ureditvi pesniških tekstov: tudi te Prešeren v dobi, ko intenzivno uvaja romanske oblike, ne prevaja v svojo individualno ureditev, in tu lahko govorimo o njegovi vajeniški dobi. LJUBEZNJENI SONETJE so živa ponazoritev pesniške teorije, ki jo je bil Prešeren sprejel hkrati z obliko samo, in to iz Čopovih ust ali pa neposredno iz italijanskih virov. Kot klasični so tudi ti soneti nazorno DVODELNI in ustrezajo zahtevam poetike v miselnem, metaforičnem in jezikovno-stavčnem pogledu. Večina Ljubeznjenih sonetov je v jezikovni, predstavni in miselni dikciji enako dvodelna. Prvi, kvartetni del je navadno mogočen stavčni organizem z mogočno podredno strukturo, tercetni del pa je preprostejši, tudi bolj parataktičen. Do tega spoznanja pridemo že na podlagi prvega soneta, OČETOV NAŠIH IMENITNE DELA.

Na podlagi jezikovne analize in ugotovitve stavčne organizacije (ki pa je tu ne moremo prikazati v obliki sheme) lahko ugotovimo: v kvartetnem delu je Prešeren izkoristil večje število RAVNIN; uresničuje jih s podredjem na ta način, da nekatere odnose potiska v ozadje, druge pa pomensko nadreja in s tem dosega večjo plastičnost. V tercetnemm delu sta ravnini le dve, pa še tu predstavlja drugo preprosti vsebinski odvisnik (kakovi revež je). Tako dobimo pravzaprav nov pogled na razmerje PRIREDJE — PODREDJE pri Prešernu. Podredje realizira več pomenskih ravnin, s tem nastane večja plastičnost, slikovitost, zato ga pesnik uporablja navadno v tistem delu soneta, kjer vzpostavlja po pravilih klasične poetike v kvartetnem delu prispodobo iz zunanjega sveta. S priredjem pa je narobe: sporočilo v priredju ostaja na eni ravnini, brez podrejenih ali nadrejenih smislov, táko sporočilo nosi TEZO pesniškega teksta (tezna pesem ORGLAR je npr. cela na ravnini priredja, enako ZVEZDOGLEDOM ali sonet MIHU KASTELCU). Tezo v kvartetnem delu nosita predvsem 1. in 8. verz, v tercetnem delu pa vsi. Na to moramo biti pozorni, da bomo razumeli, zakaj pri Prešernu velikokrat ne drži znana trditev, da priredje predvsem,, opisuje, podredje pa izreka miselno plat teksta.

Takšna jezikovna ureditev je izraz klasičnega pojmovanja soneta,pojmovanja,, po kateri kvarteti predlagata, nekaj poskušata, terceti pa to potrjujeta in sklepata. Kvartetni del v sonetu OČETOV NAŠIH IMENITNE DELA ustvarja plastično zgodovinsko perspektivo (III. ravnina) z vrsto odvisnikov, ki jih oklepa glavni stavek — nosivec poglavitne teze (I. ravnina). Le-ta pa je v verze razdeljen tako, da je njegov povedkov in osebkov del izrečen šele na koncu, to je v 8. verzu. To je potrebno za preusmeritev na sedanjiško (I.) ravnino, na kateri se potlej zgodi ves tercetni del. Prehod od enega dela soneta na drugega, z enega načina stavčne organizacije na drugega, je zato občuten, zaznaven, prav to pa priča, da je Prešeren v tem času, to je v večini Ljubeznjenih sonetov,strogo upošteval pesniško teorijo soneta, da se je v resnici šele vadil v osvajanju sonetne tehnike.

Vse povedano velja tudi za tretji sonet iz tega cikla (TAK KAKOR HREPENI OKO ČOLNARJA), le da so ravnine prispodabljanja v njem še številnejše in spet zajete v kvartetni del. Stavčna zgradba se sicer razteza čez ves sonet, vendar sta oba dela ločena med seboj z močnim grafemom (—). Teza je povedana na začetku obeh delov, kjer stojita oba člena KOMPARACIJSKEGA USTROJA, simetrija med njima pa je skorajda popolna tako v miselni zgradbi primerjanih prispodob kakor tudi v stavčni zgradbi teksta. Simetrija organizacije je sploh ena poglavitnih lastnosti soneta. F. Kidrič navaja med pobudami, da je Prešeren osvojil sonetno pesniško obliko, tudi tole: »uvidevanje, da je ta oblika s svojo antitetično dvodelnostjo in priliko za učinkovito uporabIjanje podob njegovi izrazni strukturi posebno prikladna« (Prešeren II, str. 179). V kvartetah so umiki na drugo ravnino močnejši kakor v prvem sonetu, saj se poleg III. ravnine, ki jo tvorijo časovni odvisniki, pojavi še IV. s pogojnim odvisnikom ... Spet je Prešeren ustvaril podobno stanje: prvi del soneta je prav zavoljo številnih pomensko hierarhičnih ravnin slikovit, plastičen z nazorno časovno perspektivo, drugi del pa je poveden, tezen, aplikacija prvega na konkretnem primeru. Med seboj dela nista ločena, drugi se neposredno navezuje na prvega. To pa je nujno, saj 1. verz nastavi dikcijo s prvim členom primerjave,, kar pa napoveduje in seveda tudi terja še drugi del. To je potemtakem obsežna ZAPRTA STAVČNA KONSTRUKCIJA, ki se mora zaokrožiti, da se primerjava sploh lahko zgodi. Seveda gre za nekakšno primerjanje v vsakem sonetu, le da je tu povedano eksplicitno in s posebno stavčno ureditvijo. Zaprta stavčna konstrukcija ima namreč to funkcijo, da že od prvega verza na prej opozarja bravca na to, da bo neka primerjava, da ga torej na primerjavo pripravlja. To velja tudi za druge sonete, na primer za VRH SONCA.

Naslednji trije teksti Ljubeznjenih sonetov uveljavljajo drugi, izvirnejši način Prešernove pesniške ureditve. Klasično zgradbo je nadomestila individualna.. Sonet DVE SESTRI pomeni še prehod v ta drugi način, vendar že kaže odmikanje od klasičnega soneta, ker je simetrija primerjalnega ustroja narušena... Najčistejši primer drugega tipa pa je sonet KUPÍDO TÍ IN TVOJA LEPA STARKA. To je izrazito poveden, tezen tekst (kakor pozneje VRBA), ki ne temelji na antagonizmu prispodob, marveč postopoma razvija sklenjeno tezo od začetka do konca. Prav taka je tudi stavčna ureditev: vrstijo se dvočlenski glavni stavki, v zadnji tercini popolnoma enako grajeni (razen majhne spremembe v besednem redu), odvisnik je en sam, in še ta najelementarnejši, vsebinski. To je pot v individualno obliko Prešernovega soneta, čisto povednega, kakršnih je največ v SONETNEM VENCU, taki so tudi ZABAVLJIVI SONETJE, dasi je res, da so pogosti tudi še soneti prvega tipa (v SONETIH NESREČE, zlasti pa v sonetih po VENCU), to je klasični dvodelni, prispodobarski, z razvejeno hipotakso.. Zanimivo je, da daje drugi način Prešernove stavčne organizacije, ker prevladuje v njem povedni, tudi opisni (predvsem nedovršni) indikativ vtis miselne in stilne lahkotnosti v primeri s prvim načinom. Vendar velja znova poudariti, da dobivamo tak vtis zato, ker so ti soneti izrečeni na eni sami ravnini časovne in prostorske perspektive.

Na temelju doslej povedanega ugotavljamo pri Prešernu dva tipa sonetov, ali bolje povedano, dva prevladujoča načina miselne, metaforične in v zvezi s tem tudi jezikovne ureditve tekstov. Pesnikova izvirna individualna moč se srečneje uveljavlja v drugem tipu, takrat namreč, ko Prešeren ni več popolnoma zvest motivni, vsebinski in metaforični zgradbi klasičnega soneta. Takrat nastanejo vzporedni premiki tudi v stavčni organizaciji, v razporejanju sintaktičnih enot. Nerazumljivo je zato, da je večini sonetov iz tega drugega okvira pripisal F. Kidrič »ohlapno zgradbo«, ko jih je primerjal z 29 klasičnimi, ki so grajeni metaforično ali antitetično (Prešeren II).

Našo domnevo potrjuje najzgovorneje SONETNI VENEC, Prešernovo osrednje besedilo. V njem se jezikovna ureditev močno prevesi k drugemu načinu.. To pa je tudi čisto razumljivo, saj vsebuje SONETNI VENEC največ pesnikovega izvirnega, individualnega ustvarjalnega napora. Pojavi pa se pri tem še neki tretji način sonetne miselno-stavčne organizacije, prehoden način od prvega k drugemu (zaslutili smo ga že ob sonetu DVE SESTRI), ki načenja strukturo izrazito dvodelne zgradbe, tako da ruši simetrijo med kvartetnim in tercetnim delom in njuno samostojnost. Najpogosteje razbija enotnost prvega dela z elementi iz tercet, a to pomeni, da se Prešeren v snovni in idejni členitvi sonetov ter jezikovnega gradiva ne drži več pravil klasične poetike.

Tretji način sonetne ureditve sicer še ohranja poglavitno značilnost klasičnega, to je simetrijo v posameznih delih, v miselni, metaforični in stavčni členitvi — ta simetrija se kaže v obliki antinomije, potrjevanja itd. — vendar se v njem že razodeva Prešernova dikcija drugega tipa na ta način, da pesnik ohranjene simetrije ne omejuje dosledno na dvodelnost in opozicijo kvartetnega in tercetnega dela, ampak jo prenaša v okvir posameznih kitic, jo tako oži, v okvir enega samega dela itd. V večini teh prehodnih sonetov pa ni več ohranjena dvodelnost v stavčni ureditvi. Uvodni, razlagalni tekst SONETNEGA VENCA razodeva premočrtno sintaktično strukturo, hkrati pa odkriva tudi razmerje med stavčnimi enotami in verzi. Sonet je sicer dvodelne narave v primerjalnem smislu, samo da potekata člena primerjave iz ene pobude: kvartetni del do 8. verza razlaga zgradbo pesnitve, ostali deli teksta pa vsebino, naravo pesnikovega lika. Vendar primerjava ni zasnovana na vnanji metaforični dvodelnosti, ampak se komparacija nanaša zgolj na razlago, torej tezo soneta. Tako uvaja sonet POET TVOJ v celotno pesnitev ton POVEDNOSTI. Prispodobe v Sonetnem vencu izvirajo iz te povednosti, ne pa iz zunanjega, objektivnega sveta, kakor v številnih drugih sonetih. Ta lastnost daje pesnitvi poseben značaj Prešernove najsamostojnejše stvaritve. Takšen značaj pa ima tudi stavčno-sintaktična organizacija teksta, ki povečini ni zgrajena na načelu dvodelnosti, marveč se linearno razvija skozi ves sonet, tako kot dosledno v drugem tipu Prešernove stavčne ureditve. To pomeni, da se sporočilo dogaja bolj ali manj na eni ravnini, brez časovnih (časi) ali pomenskih (odvisniki) umikov s te ravnine, in da je njegova ideja izrečena pretežno v prirednih asindetičnih zvezah. To pomeni dalje, da je Prešeren s tem uskladil in združil vsebinski ter izrazni napor v enovito pesniško govorico, kar potrjuje tudi analiza besednega reda, stavčnega reda itn.

Kakor smo videli, je Prešeren v sonetu POET TVOJ obdržal, dasi v zelo zmanjšanem obsegu, načelo miselne in motivne antinomije, da pa je to antinomijo iz sintaktične ureditve odpravil. Naslednji trije soneti tretjega tipa (3., 6. in II.) ohranjajo sledove simetrične dvodelnosti tudi še v jezikovni obliki, vendar pa je osnovna razporeditev bistveno drugačna kakor v prvem sonetu, gradivo je preurejeno. V sonetu IZ SRCA na primer tako, da dvodelna nastavi, zasnova, ki je ohranjena tako v metaforiki kot jezikovni organizaciji, ne omejuje prvega dela na ves kvartetni del soneta, ampak ga zožuje samo na drugo kvarteto. V tej kitici pa je prav tako stavčna ureditev dvojna, kakor smo jo ugotovili za prvi tip, kadar jemlje prispodobe od zunaj in jih plastično strnjeno ponazarja z močno hipotakso in navadno tudi z drugačno časovno perspektivo, v tem primeru PRETEKLO. Še na eno razsežnost Prešernove stavčne gradnje naletimo v zadnji kitici soneta IZ SRCA:

Bridkost, k’ od nje srcé več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrócveteče rož’ce poezije.

Tu se stavčni kompleks izmika strogi gramatični oznaki. Za razrešitev se ponuja dvoje mogočosti:

a) BRIDKOST je objekt; v več primerih namreč lahko opazimo, da Prešeren rad postavlja objekt glavnega stavka, ki je organiziran v več verzih, tu v treh, na začetek, subjekt pa na konec. Vendar pa v našem primeru zapleta položaj ODVISNIK, če se NJEGOVE SKRIVNE TEŽE nanašajo na subjekt (SRCE) v tem odvisniku.

b) lahko gre za kontekstno elipso, ki pri Prešernu ni redka, za elipso predikata (ODKRIVAJO): v tem primeru imamo seveda dva stavka in skupen subjekt (MOKRÓCVETÉČE ROŽ’CE POEZIJE). Na tej točki Prešeren presega svojo običajno klasično razumljivo, logično racionalno organizacijo misli in stavka v tekstu ter vnaša v sonet tiste ne do konca razložljive in opredeljive razsežnosti, ki so odlika velikih tekstov in ki so obenem tudi že anticipacija sodobnejše pesniške govorice. Zanesljivo je pri tem primeru le to, da je subjekt MOKROCVETEČE ROŽ’CE POEZIJE. To se da dokazati s splošno zakonitostjo Sonetnega venca, da se subjekt s konca enega soneta ponovi na začetku drugega spet kot subjekt. Toda za nas je pomembno spoznanje, da naletimo v Prešernovem pesniškem jeziku na ambivalentne prvine, ki do neke mere podirajo splošno sprejeto predstavo o popolno logični in gramatični razložljivosti njegovih tekstov.

Za snovno preureditev gre tudi v sonetu CEL ČAS. Dvodelna struktura je sicer opazna, a poteka iz enotne pobude. Več, ta potek je obraten, kot smo ga vajeni pri klasični sonetni zgradbi: vodi namreč do konkretnega v kvartetnem delu do splošnega v tercetah. Na podobni ravnini preurejenega prvega tipa je nazadnje še sonet UR TEMNIH. Simetrična organizacija v njem je omejena na drugo kvarteto in je po graditvenem principu enaka sonetu TAK KAKOR HREPENÍ: prva dva verza zajemata digresijo v objektivno zgodovinsko prispodobo, druga dva pa, kakor v imenovanem sonetu tercetni del, subjektivno aplikacijo. In tudi stavčna organizacija med obema enotama je enaka: uvodni prvi člen primerjave terja še drugega, sintaktična konstrukcija je zaprta. Edinole ta kitica je še ostanek klasično zastavljenega soneta, ves prostor okoli nje pa poteka iz enotnega napora. Razmerje v snovi, ideji in jezikovni zgradbi, kakor ga je uveljavljal tradicionalni sonet, je porušeno.

V sonetu LEJ! TOREJ JE BLEDO se zgodi daljnosežna sprememba: pojavi se RAVNINA MODALNOSTI. Vsi doslejšnji teksti Sonetnega venca so bili izrečeni na ravnini nedvomljive indikativnosti, navadno seveda v preteklem času, kot neovržne trditve. Redko smo naleteli na modalnost, ki se je izražala ali kot čisti optativ (7. sonet) ali kot namenilna, finalna resničnost (9. sonet). V tem tekstu pa se pojavi pogojnost kot odsev pesnikove zavesti o konkretnem POGOJU, od katerega izhaja smiselnost oziroma nesmiselnost tiste njegove poezije, ki je doslej govoril o njej kot o nesprašljivi danosti. V naslednjem sonetu (JIM IZ OČI) se pesnik prestavi na RAVNINO PRIHODNOSTI, prihodnost sama pa je seveda prav tako modalna. Te resnice, ki se očitno pokažejo iz analize jezikovne ureditve Sonetnega venca, bi lahko dobro služile za razjasnitev Prešernovega pojmovanja poezije in Sonetnega venca sploh.

V sonetu IN GNALE BODO NOV CVET se pojavi še ena novina Prešernove stavčne ureditve. Sonet je mogoče na videz prišteti k prvemu načinu ureditve, v resnici pa gre za globoko spremembo v primeri s klasičnim sonetom. Prispodoba iz zunanjega sveta (narave) ima svojo tradicionalno funkcijo —­ilustracija ideje v tercetnem delu — le v drugem, tretjem in četrtem verzu. Tu je tudi stavčna struktura taka, kot jo ugotavljamo že vseskozi. V 2. kvarteti pa se funkcija objektivne prispodobe bistveno spremeni. Ta prispodoba se namreč uresničuje kot avtonomen, samostojen element v zgradbi celotnega soneta, tako kot se uresničuje še večkrat pozneje (npr. v Krstu). Mogoče bi lahko v tem trenutku že govorili o Prešernovi krajinarski noti, kjer prvina iz narave ne služi več ponazarjanju vodilne ideje, ampak obstaja sama zase kot avtonomen element, z edino funkcijo, da vzpostavlja razpoloženjsko ozračje. Iz take zasnove zraste pozneje recimo Jenkova, pa dalje moderna krajinarska poezija, ki je opisne narave. In prav v tej zvezi se pozneje tako močno uveljavi priredna stavčna organizacija. Potemtakem moramo pri Prešernu ločiti obe funkciji prispodobe: prvo, pogostejšo, ki je element za razlago osrednje ideje bolj ali manj klasično zgrajenega soneta — ta izrablja za dosego plastičnosti široko skalo podrednih odnosov — in drugo, ki je razlaga same sebe, ki vzpostavlja občutje in ki se izreka v priredni stavčni ureditvi.

IV.

Veliko zapisanega za sonete, ki pomenijo po naši analizi nekakšen prehodni način Prešernove pesniške organizacije, velja tudi za naslednjo skupino sonetov Sonetnega venca (2., 4., 5., 7., 8., 9. in 13.); ti uveljavljajo vse značilnosti Prešernove pesniške besede, kakor se je pokazala v njegovem drugem načinu sonetno-stavčne gradnje, se pravi, uveljavljajo njegovo najizvirnejšo dikcijo. Zavoljo nje prištevamo te tekste med osrednje pesmi Prešernovega dela. V njih pesnik na nobenem področju, miselnem, metaforičnem in jezikovnem, ne teži v simetrična razmerja, kar seveda zelo sprošča njegovo strukturo. Stavčna ureditev sledi linearno linearni ideji, v njej se kaže večja jezikovna naravnost, pa naj bo v besedi, sintaksi, besednem in stavčnem redu ali v razmerju stavek-verz.

Najčistejši zgled za to, kako trdno sta povezani pesniška misel in njena stavčna zgradba, je sonet IZ KRAJOV NISO. Do kraja premišljena stavčna ureditev v tekstu je podrejena strogi logični, a zapleteni misli. Iz te pozicije rastejo mogočne sintaktične zgradbe, kompleksi, ki se razširjajo v bogato pomensko razraščeno podredje, od prvega verza dalje, ki pa se potem v 12. verzu povrnejo na začetno ravnino. Vendar se da ta stavčni kompleks vselej racionalno opredeliti v popolne dvočlenske stavke. Teza je speljana skozi ves sonet, in tudi stavčna zgradba ni v celotnem sonetu nikjer pretrgana; podpičje na koncu obeh kvartet je šibko ločilo, saj vemo, da ga je Prešeren vse pogosteje rabil namesto vejice, in označuje samo, da je graduacija odvisnikov na koncu obeh kitic v stavkih brez podrednega veznika v postopnem upadu in da začne zatem. spet rasti. Sicer je glavni stavek, ki nosi temeljno tezo, razpet v 1. in 12. verz, medtem ko vsebuje novo sporočilo drugi glavni stavek v tem sonetu, ki obsega 13. in 14. verz. Med njima se zvrsti deset pojasnilnih odvisnikov na drugi pomenski ravnini, ki z domiselnimi oznakami povedo, kakšen kraj, iz katerega poteka Prešernova pesem, ni, to pomeni, da je hkrati implícite povedal, kakšen ta kraj je. Ti oziralno-časovni odvisniki razgibavajo predvsem miselno strukturo soneta, ker jo stopnjujejo, jezikovno pa delujejo prav narobe: kot mehanično naštevanje malodane enakih stavčnih vzorcev, če odmislimo malenkostne spremembe v besednem redu. S tem je Prešeren najustrezneje izpovedal statično naravo soneta IZ KRAJOV NISO, ki v prvi vrsti nekaj kvalificira, označuje.

Že prej smo videli, da se ta način veže predvsem na parataktične stavčne odnose, prvi način pa pretežno na hipotaktične. Tu moramo ugotoviti, da tako razmerje ni več obvezno, kakor nam dokazuje obravnavani sonet. Obvezno pa ni več tisti trenutek, ko se je Prešeren v misli osvobodil predstave o obvezni antinomični zgradbi soneta. Od takrat naprej v izbiri stavčnih struktur ni več omejen, zakaj vselej mu to izbiro narekuje edinole pesniško sporočilo. Kakor je to sporočilo v 5. sonetu terjalo močno podredno stavčno ureditev, tako je na primer v 13. sonetu (JIM IZ OČI) prav narobe. Tekst je popolnoma brez podrednih stavčnih (pomenskih) odnosov, je dinamičen, opisen, linearen. Nadaljuje pogojnost iz poprejšnjega soneta, samo da je izrečena v pravem FUTURU, nakazuje pa jo prva kitica: če se namreč pogoji le-te uresničijo, potem se bo realiziral tudi futur v naslednjih treh kiticah.

Nasploh je mogoče opaziti, da se število časovnih perspektiv v teh ostalih sonetih poveča: v sonetu RAN MOJIH se je perspektiva pomaknila v prihodnost, v sonetu VIHARJOV JEZNIH v preteklost. Ta zadnji sonet pa je, tako kot OBDAJALE SO, pomemben še po nečem drugem. V obeh tekstih, ki ju štejejo za vrh Sonetnega venca, je Prešeren objektiviziral vsebino in pripoved. V tem smislu res lahko govorimo o zgodovinskih digresijah, ki razširjajo tematiko in ji s pripovednim preteritom dajejo tudi močnejšo epsko oznako. To pa se je pokazalo še v tem, da pesniški oziroma lirski subjekt v teh dveh sonetih ni prva edninska oseba, se pravi, pesnik s svojo pojavnostjo in doživljajskim svetom sam, marveč je ta subjekt kolektiven, v prvi množinski osebi. To dokazuje po eni strani skrajnje premišljeno zgradbo Sonetnega venca, kjer preide pesnik iz poudarjeno osebnega tona v objektivno pripoved in se iz nje spet preusmeri k sebi, po drugi strani pa nam pojasnjuje, zakaj se sintaktična organizacija tu umiri, postane bolj opisna in objektivna.

Deset tekstov po Sonetnem vencu pomeni razen treh sonetov (2., 3. in 8.) v idejno sintaktični organizaciji krepko vračanje Prešernove pesniške govorice na njeno začetno, izhodiščno točko in uveljavljajo njegov prvi način sonetne organizacije, ki smo ga označili za manj izvirnega. Opozoriti je potrebno le na neko lastnost, ki se dotlej nikjer ni pokazala tako očitno kakor tu: to so nenavadno umetelno zgrajeni stavčni kompleksi, ki jih označujejo nakopičenost, raznovrstna pojasnila, dodatki itd., potemtakem vse, kar pripisujemo baročnemu slogu. In res moramo v teh Prešernovih sonetih ugotoviti dokajšnjo navzočnost baroka, na kar doslej nismo bili dovolj pozorni. V stavčni organizaciji se to kaže kot raznovrstnost stavčnih tipov, včasih v nejasnih sintaktičnih odnosih, v zvezi s tem pa neobičajni besedni red, stavčne inverzije, izpostave stavčnih členov itd. Svoj vrh doseže ta govorica v sonetu MARSKTÉRI ROMAR. Kot odsev te baročno-racionalne ureditve so nekakšni jezikovni rebusi, kjer Prešeren zbira okoli najpomembnejšega stavčnega člena razvijajoče in kvalificirajoče člene. Tako dosega silno bogate sintaktične skupine, ki spominjajo na posamezne baročne ornamente, kot v primeru (osrednji stavčni člen je podčrtan):

pozimi se sneg, ledu kristali,
demanti rôse BLISKAJO poleti.
(NA JASNEM NÉBI)

Nedvomno gre v takih primerih za skrajnje premišljene razvrstitve besednih in sintaktičnih enot v okviru ritmično in sintaktično povezanega jezikovnega bloka.

Vsi trije teksti ZABAVLJIVIH SONETOV gredo v drugi način Prešernove sonetne ureditve. To je kajpada razumljivo, saj nosijo vsi v svojem jedru poudarjeno tezo, celo satirično sporočilo. Ustrezno goli povednosti je tudi metaforično obseg skrčen na najmanjšo mero, če izvzamemo sonet APEL, kjer je satirična ost zavita v antično parabolo. V ospredju je vseskozi idejna ostrina, ki jo v prvih dveh tekstih (AL PRAV SE PIŠE, NE BOD’MO ŠALOBARDE) nosi množinski subjekt, v tretjem pa objektivni osebek iz znane prilike. Vendar je zanimivo, da vdre neprikrito osebna Prešernova ideja v objektivizirano najmočneje prav na koncu tega zadnjega soneta, ki je sicer po pripovedi in tematiki najbolj objektiven, pripoveden, saj je prvi na ravnini prve množinske osebe, drugi pa poleg tega še vseskozi vzklicen. Vdor v 4. kitici v obliki neposrednega nagovora deluje zategadelj v primeri s prejšnjo pripovedjo zelo ne-umirjeno in v takem tonu sklepa Prešeren ves cikel. V jezikovni organizaciji se to kaže kot pravi direktni govor.

Prešernova pesniška govorica postane v SONETIH NESREČE daleč naravnejša kot v tekstih pred Sonetnim vencem in za njim, navadno pa tudi bolj kot v ostalih sonetih. Vprašanje je, koliko je to v zvezi z resnico, da se sporočilo v Sonetih nesreče zelo objektivizira, dasi še vedno temelji na pesnikovi osebni izkušnji. A Prešernova osebna izkušnja zdaj ni več individualno erotične, domoljubne ali satirične narave, marveč postane splošnejša, ker temelji na življenjskih resnicah miselnega značaja. ciklus razodeva močan miselni, filozofski napor, od prvega soneta (O VRBA), ki je najbolj emocionalna izpoved obupanega človeka po spoznanju neharmoničnega sveta in ki je zato celoten na ravnini modalnosti, pa do šestega (ČEZ TEBE), ki je stoična pomirjenost s tem odčaranim svetom, potem ko je pesnik trdo prenesel spoznanje, da njegova iluzija ni mogla biti prava resnica sveta.

Vzporedno s tem se tudi stavčna organizacija giblje od začetnih emocionalno obarvanih modalnih zgradb prek vmesnih miselno razgibanih sintaktičnih kompleksov, ki se posebej v 3., 4. in 5. sonetu razraščajo v mogočne pomensko zniansirane strukture, do sklepnega, jasno indikativnega stavka, strogo povednega in strogo parataktičnega. Prvi in zadnji sonet tudi najdosledneje uveljavljata enotno zgradbo drugega principa, medtem ko vmesni, razen četrtega (KOMUR), še temeljijo bolj ali manj na dvodelni ureditvi, najbolj pač drugi (POPOTNIK). Vendar moramo prav za tega znova poudariti, da ima metaforični svet v kvartetnem delu razmeroma samostojno funkcijo. V stavčni organizaciji se to kaže tako, da je uporabil pesnik izrazito opisno priredne zgradbe. Nasprotno pa kvartetni del soneta HRAST mnogo določneje ilustrira sledečo misel tercetnega dela, podoba iz narave nima samostojne funkcije; in njena stavčna struktura je močno podredna. Prevladujoči dovršni glagoli in časovni odvisniki podpirajo idejo o nepreklicni in nezaustavljivi minljivosti.

S stališča sintaktične ureditve je zelo nazoren sonet ŽIVLJENJE JEČA. Stavčna organizacija je priredna v prvem delu, ki je avtonomna podoba iz zunanjega sveta, sestavljena je pretežno iz samih sponskih dvočlenskih stavkov in iz številnih apostrof, ki so v sintaktičnem pogledu kvalifikacijski vokativi. To razodeva silno emocionalno napetost sporočila, ki terja po drugi strani tudi jezikovno ekonomizacijo do tiste mere, da imamo v prvi kvarteti obvezno kontekstno elipso kopule. Drugi del soneta (7.-14. verz) zajema eno samo mogočno stavčno konstrukcijo na drugi pomenski ravnini, grajeno izrazito simetrično in z veliko retoričnih prvin, ki so spet nasledek čustvenosti. Vendar pa se v tem primeru Prešernovo sporočilo na koncu ne povrne na prvo pomensko ravnino, tako kot se je v sonetih, kjer smo zasledili podobno gradnjo (TAK KAKOR HREPENÍ, 5. sonet Sonetnega venca), marveč se izteče na drugi ravnini, kar ruši gramatično simetrijo in daje vtis pomenske premaknjenosti, zloma.

Tudi zadnja dva Prešernova soneta (MEMENTO MORI, MATIJU ČOPU) pomenita čisti drugi način pesnikove dikcije v sonetni organizaciji, v vsebinskem pogledu pa prvi še bolj posplošuje izkušnje iz Sonetov nesreče, medtem ko je drugi pač bolj priložnostne narave. Oba pa nosita čisto idejo, povedno sporočilo, brez takih ornamentov, kakor smo jih srečali zlasti v Ljubeznjenih sonetih in sonetih po Sonetnem vencu, pa tudi brez tiste močne sintaktične premišljenosti v jezikovni graditvi, ki karakterizira večino Prešernovih sonetov. Ta dva teksta sklepata Prešernovo sonetno organizacijo v tistem načinu, ki smo ga označili za najbolj neposrednega, in v nekem pogledu tudi najizvirnejšega. Kolikor je v njima metaforike, ni vzeta iz antične ali nabožne tradicije, marveč iz vsakdanje neposredne življenjske izkušnje. To pa med drugim potrjuje tudi zares premišljeno pesnikovo ureditev POEZIJ.

Delna analiza Prešernovih sonetnih besedil, ki se je omejevala predvsem na razmerje ideja — pesniška oblika — stavčna organizacija, nam odkriva tudi že nekaj poglavitnih splošnejših oznak Prešernovega (in slovenskega) pesniškega jezika, predvsem kar zadeva sintaktično členjenje tekstov. Izkazalo se je, da je Prešernova stavčna struktura po svoji misli in jezikovni eksplicitnosti jasna, nazorna, logična. To tudi takrat, kadar jo mora pesnik zavoljo pristajanja na veljavno klasično pesniško prakso razbijati. Ta ureditev se razrašča v mogočne stavčne komplekse, v katerih so razni miselni in emocionalni odnosi časovno, pomensko in relacijsko jasno razmejeni, kljub temu, da Prešeren pogosto uporablja enake sintaktične oblike in sredstva v več pomenih, torej ambivalentno. Bistveni potezi, ki sta poslej usodni za slovenski pesniški jezik in ki izvirata prav iz Prešerna, sta na eni strani intelektualizacija tradicionalnega pesniškega jezika, na drugi strani pa splošna kultivizacija in približanje živemu jeziku. Prešernova racionalna nota v jezikovnem oblikovanju je zelo močna skozi vso njegovo poezijo, posebej še v sonetih. To je povzročilo, da je stavčno organizacijo v zvezi z mnogovrstno vsebino zelo razgibal in razčlenil.

21. maja 2016. leta so v Mežici pred Narodnim domom odkrili spomenik z doprsnim kipom Hermana Vogla. (avtor Mersad Begić). Ob 75-letnici njegovega rojstva objavljamo članek, ki ga je objavil v slovenjegraški reviji Odsevi leta 1972.

Kulturnik in dopisnik iz kneževine Bolgarije

Anton Bezenšek spada med pomembne Slovence 19. stoletja vendar smo nanj nekako pozabili in zato ostaja v senci drugih naših znanih osebnostih tega obdobja. Znamo ga sicer povezati z jezikoslovjem in stenografijo, slabo pa je poznano njegovo dopisništvo in kulturno delovanje v Bolgariji, kamor ga je poklicna pot vodila leta 1879.

Bezenšek je bil rojen leta 1854 v Bukovju pri Frankolovem. Kot bistremu učencu so mu na njegovo srečo lahko starši omogočili nadaljnje gimnazijsko šolanje. Maturiral je v Zagrebu ter se tam vpisal na študij slavistike in klasične filologije. Že v gimnazijskih letih je pričel pisati poezijo ter je ustanovil društvo Beseda. Navdušil se je nad stenografijo¹, ki je postala njegov poklic-postal je predavatelj le-te in hkrati pisal še učbenike ter izdajal časopise na to temo. Na tem področju je postal strokovnjak in tako ga je poklicna pot vodila v Bolgarijo kjer je ostal do svoje smrti.

V tem prispevku bomo na kratko pogledali v njegovo dopisništvo v časnik Slovenski narod² med letoma 1879 in 1884, ko je prebival in deloval v Sofiji. Njegovi dopisi so bili povečini politično obarvani a vendar je znal postreči z zanimivimi opisi takrat kneževine Bolgarije, ljudi, njihovih navad in kulture. Ta dežela je bila Slovencem precej neznana in to je veljalo tudi za Evropo, ki je takrat še vedno slabo poznala Balkan. Prepričanje je bilo, da polotok poseljujejo le pravoslavni Grki in muslimanski Osmani, vse ostalo pa so le drobci narodov, ki živijo divjaško življenje in so večinoma le pastirji ter kmetje. Predvidevam, da je bilo podobno mnenje tudi med slovenskimi bralci časnika, ki so sicer poznali hrvaške pokrajine in še kaj dlje na jugu, niso pa vedeli kaj dosti o Bolgarih. Zato so bili njegovi dopisi toliko bolj pomemben doprinos k takratnem poznavanju Balkana, predvsem Bolgarov o katerih je še danes precej stereotipov in nepoznavanja. Bezenšek se je na eni strani sprehajal po mestnih ulicah in deželi, na drugi strani pa je obiskoval svečane dvorne zabave in sprejeme ter se srečeval s pomembnimi političnimi osebnostnimi. Tako je bralcem lahko približal večinoma nedosegljive stvari, kot so dvorne svečanosti na primer. Že kmalu po prihodu v Sofijo je tudi ustanovil društvo Slavjanska beseda in tako spodbudil organizirano kulturno življenje v tem mestu in državi. Društvo je bilo zelo podobno našim takratnim čitalnicam, ki so razen za kulturo skrbele še za politično, narodno in družabno življenje. In ravno s to potezo se je zapisal v bolgarsko zgodovino, ki ga razen po njegovem doprinosu k stenografiji, pomnijo tudi po njegovem kulturnem delovanju.

SOFIJA (1879-1884)

Kaj je Bezenška sploh privedlo v Bolgarijo? Leta 1877 je namreč izbruhnila zadnja v nizu rusko-osmanskih vojn 19. stoletja na Balkanu. Rusi so vkorakali v Bolgarijo in iz nje pregnali Osmane. Bolgari so bili po skoraj 500 letih ponovno svobodni, vendar zaradi evropske politike niso smeli imeti tako velike države kot jo poznamo danes. Povojni Berlinski kongres leta 1878 je Bolgarijo razdelil na tri dele: na kneževino Bolgarijo (obsegala je ozemlje severno od gorovja Balkan do reke Donave), na Vzhodno Rumelijo (tako se je imenovalo ozemlje južno od gorovja Balkan) in na Makedonijo. Dejansko samostojna je bila samo kneževina, severni del, ostala dva dela sta bila še vedno podrejena sultanu. Tako je samostojni severni del po vojni čakalo ogromno dela v zvezi z organizacijo države in se je jel mrzlično postavljati na noge. Zato je avgusta 1879 takratni bolgarski finančni minister Grigor Načević povabil Bezenška v Sofijo, da bi Gabelsbergerjevo stenografijo³ priredil še za bolgarski jezik, kot je to storil za slovenski, srbski in hrvaški jezik, ter prišel poučevat bolgarske stenografe za potrebe parlamenta. Ponudili so mu tudi profesuro na sofijski gimnaziji, saj je že takrat slovel kot eden najboljših strokovnjakov na tem področju.⁴ Bezenšek je ponudbo sprejel in odšel v Sofijo.

Prve njegove dopise v časnik Slovenski narod zasledimo kmalu po prihodu v Bolgarijo, jeseni 1879. Razumljivo se je najprej posvetil političnim zadevam in prav zaradi narave njegovega dela (stenografi so bili nepogrešljivi pri zasedanjih parlamenta) je lahko Bezenšek o tem pisal iz prve roke. V drugi polovici novembra pa je Slovenski narod objavil v podlistku njegov prispevek z naslovom »Knez pride!«. Tokrat je opisoval ljudi v Sofiji, življenje tamkaj in okolico. Dopis je bil datiran na nedeljo 19. oktobra, ko je bilo še posebej praznično vzdušje v prestolnici saj so pričakovali vrnitev kneza Aleksandra⁵ z obiska v Romuniji. Pisal je o okrašenem mestu, ki je z zastavami in napisi slavil nedavno zmago nad Osmani. Čeprav je bila Bolgarija precej bolj nerazvita kot dežele v Avstro-Ogrski, njihove slovesnosti niso prav nič zaostajale, je pisal. Tega dne so se ljudje zabavali tudi s plesanje »hora«, bolgarskega narodnega plesa, je pisal Bezenšek in se ob tem čudil, kako živahne so bile ob plesih njihove pesmi, glede na to, da so bili toliko let nesvobodni in zatirani. Po njegovem mnenju so bili Bolgari sicer plašni a nikakor mrtvega in potrtega duha. Nadalje je v dopisu opisoval vsakdan na ulicah Sofije: ob strani ceste so po svoji navadi s prekrižanimi nogami sedeli osmanski in judovski trgovci, ki so kadili cigarete ali pa čibuk. Njihove ženske so bile plahe in zadržane, niso veliko hodile na ulice, še posebej osmanske ženske so si z belimi robci zakrivale obraze in bile oblečene v črnino. Bezenšek je opazil, da mlajše ženske to navado opuščajo in že imajo odkrite obraze. Najbolj všeč so mu bile mlade Bolgarke, ki so sicer bile sramežljive, vendar so ob takih slovesnostih skupaj z materami prihajale na ulice, po katerih so drdrale kočije, druga za drugo, pogosto tudi prehitro in nevarno, je pisal Bezenšek. Da se še do zdaj ni pripetila kakšna nesreča, je pripisoval previdnosti pešcev in spretnosti kočijažev. Še posebej osmanski fijakerji so mu bili všeč, ki so ponosno sedeli na svojih lepih vozovih, pisano oblečeni s fesom na glavi, s vpreženimi čilimi konji in nizko ceno za vožnjo. Dunajski kočijaži se lahko skrijejo pred njimi, je pisal Bezenšek.»Sploh sem opazil, da se v Sofiji tri reči nahajajo boljše nego koderkoli sem jaz drugod izkusil: duban (tobak), kava in fijakarji.« Slednjih je bilo v Sofiji okrog 150, precej za mesto s 15000 prebivalci, je pisal in zgleda, da so bili vendar precej potrebni saj so bile ceste neurejene, blatne, ponoči pa ulice slabo osvetljene z lučmi na petrolej. »Kdor ima kurja očesa na nogah, ta si naj samo vzame fijakerja, posebno ponoči, a kdor ima slabe oči v glavi, tudi njemu bo fijaker bolje služil kot najboljša očala.« V času osmanske države niso imeli niti petrolejk zato so si ljudje pot osvetljevali z laternami. Bezenška je zabavalo, ko je zvečer opazoval sprehajalce, ki so z laternami pohajali po drevoredih in vrtovih.

Iz dopisa še izvemo kako je takrat izgledala Sofija z razgleda iz okoliških gričev. Bila je še povsem orientalsko mesto, iz katerega so štrleli minareti in kupole mošej,⁶ povečini poškodovano zaradi nedavne vojne. Ob njih so se iz mesta dvigali tudi zvoniki cerkva, sicer nižji a bolj široki. Bolgari so imeli navado biti samo na eno plat zvona, kar je spočetka Bezenška večkrat vznemirilo, ker je mislil, da opozarjajo na požar, kot je bilo v navadi v slovenskih deželah. Ob nedeljah so pritrkovali vendar ne tako lepo »kot naši kranjski ali štajerski fantje… In ako bodem jaz imel priliko, ne bom prepustil, da jih naučim ‘trijančiti’, kakor je na Slovenskem navada«, je pisal. Naslednja stvar, ki jo je opazil z razgleda in mu je bila zelo všečna, so bili vrtovi z drevjem in cvetlicami, ki so jih imele skoraj vse hiše. Mesto zaradi tega ni bilo tako monotono kot v Avstro-Ogrski ampak mično in raznoliko. Tretja stvar, ki jo je opazil, je bil najvišji stolp mesta, na vzhodni strani, ki je opozarjal na ogenj. Tam je bival stražar z vsem svojim imetjem in »kadar pere svoje srajce in plahte, lahko ve za to celo mesto, ker jih suši na linah turna«. Tega svečanega dne pa je na vse štiri strani izobesil zastave in ga prav polepšal. Blizu tega stolpa je stal »konak« ali knežja palača, v severo-zahodnem delu mesta pa so bile toplice Banja-baši⁷ po imenu, ki jih je Bezenšek dan pred tem obiskal. Njihovo poslopje je bilo preprostega izgleda, je pisal, prostori za preoblačenje so bili le kolikor toliko snažni a dvorana s kopeljo je bila obložena z belim marmorjem in iz marmornih cevi je tekla vroča voda. Bezenšek je bil navdušen nad toplicami in jim je napovedoval velik uspeh, čim bo železnica dosegla Sofijo in jo povezala z Evropo. Pol ure vožnje iz Sofije so bile še ene toplice, tik pod goro Vitoša, ki ga je z okolico spominjala na Rogatec. Tudi njim je napovedoval lepo prihodnost. Omenil je, da so nedaleč od mesta bili tudi rudniki in sploh je bila okolica mesta bogata s premogom.

Zvečer je velika množica z glasbo in vzkliki pozdravila monarha, ki je bil s svojo pojavo in vedenjem zelo priljubljen. Priredili so ognjemet in ljudje so se zabavali, je pisal Bezenšek, še posebej, ko je godba zaigrala »horo«, pa tudi druge slovanske pesmi so igrali, tudi slovenske. Godbeniki so bili namreč Čehi, ki so Bolgare šele učili igranja na instrumente, je pisal.⁸

Zelo slikovit opis je v takratnem bralcu Slovenskega naroda nedvomno prebudil radovednost in zanimanje tako za kneževino kot za nadaljnje spremljanje Bezenškovih dopisov. Obenem je bil nekak dokaz, da na Balkanu vendarle ni vse tako divje in nerazvito. Prav tako kot pri nas so tam živeli ljudje s svojo vero, infrastrukturo in lepo pokrajino. Že v naslednjem dopisu pa izvemo kako pomemben je bil Bezenšek za Bolgare. Bralci so ob tem lahko dobili občutek, da ne gre zgolj za avanturističen, turističen obisk dežele na jugu ampak, da je dopisnik cenjena osebnost, katerega dopisi imajo vendarle veljavo in težo. Tudi takrat se je namreč v časnikih pisalo, kakor se še danes, veliko nepreverjenih in nezanesljivih novic. 11. novembra je namreč Bezenška doletela prav posebna čast, saj ga je na posebno avdienco povabil sam knez Aleksander. Povprašal ga je po počutju v Sofiji in se zanimal za njegovo delo. Bezenšek je bil navdušen nad knezom, njegovim zanimanjem in prijaznostjo, ki sta mu dala še dodaten elan. Zapisal je, da mu bo ta dan ostal večno v spominu saj se je počutil cenjenega, kar je do tedaj pogrešal. Pogosto so nanj in na stenografijo gledali zviška, je zapisal. Obenem iz dopisa izvemo, da je kmalu po prihodu v kneževino z žalostjo opazil, da se mladi bolgarski izobraženci ukvarjajo le s politiko in berejo le politične časnike. Še bolj ga je vznemirilo, da drugih časopisov, razen političnih, tako ali tako ni bilo. Zato se je zelo razveselil, ko je v Sofijo prišel mlad, češki izobraženec, dr. Konstantin Jireček.⁹ Že naslednji dan po prihodu v Sofijo je dr. Jireček obiskal Bezenška in nanj napravil zelo dober vtis. Njegov prihod je pomenil, da se bo tudi na izobraževalnem področju začelo premikati v bolje. Bezenšek si je želel, da bi začel izhajati znanstveni, koristno-zabavni časnik, s katerimi bi politiki in mladi ljudje širili svojo razgledanost. Morda bi drugače razmišljali in delali, kot so do tedaj, je pisal, manjkalo jim je intelektualne podlage, predvsem nepolitičnega čtiva.¹⁰ V tem dopisu se je že rahlo zaznala Bezenškova želja, da bi pomagal k prebujanju kulturnega in izobraževalnega življenja. Kmalu, bomo videli, ga je kulturna suša in preobilje politike že tako bodlo v oči, da se je odločil aktivno posredovati.

V začetku februarja leta 1880 se je mladi bolgarski knez odpravil v Rusijo na praznovanje 25-letnice vladavine svojega strica carja Aleksandra II. Pred njegovim odhodom so pripravili svečani bal, na katerega so povabili bolgarske ministre, tuje diplomate in konzule ter najvišje bolgarske uradnike. Čast udeležbe na plesu je doletela tudi Bezenška, ki je z dopisom slikovito orisal tisti večer 31. januarja v podlistku Slovenskega naroda z naslovom »Sijajni dvorski bal v Sofiji«. Tokrat je bralcem prikazal svečanost dvorne zabave, še posebej take, ki je potekala daleč stran od doma, nekje na jugu, v neki Bolgariji. Bezenšek je tako postregel z novo bralno poslastico: pisal je o uniformiranih gospodih ter damah v finih toaletah, o vojaški godba in mladem knezu, ki je otvoril ples in o okrasitvi dvorane, ki je bila mešanica orientalskih in zahodno-evropskih okraskov. Ob lepih, dragocenih preprogah ter zastorih so stali svečniki iz pariških salonov in velika ogledala, nato osmanski divani zraven zahodno-evropskih foteljev. V kotih dvorane so bili namesto peči postavljeni orientalski »mangali«, velike posode v obliki vaz, iz katerih je tleča žerjavica oddajala toploto. Zaradi eksotičnih rož se mu je prostor zdel prav čaroben. Še posebej so mu bile všeč čudovite ženske, predvsem Rusinje (žene in hčere ruskih častnikov in uradnikov v Bolgariji), Bolgarke in druge, »tu je bilo krasotic vseh mogočih narodnostij, kakor v kaleidoskopu«, je pisal v dopisu. A za največje navdušenje je poskrbel narodni ples »horo«, ki je na noge spravil vso družbo, celo sivolasega župana Sofije, ki je na veselje kneza in drugih »živahno sukal svoje noge«. Ples je trajal vse do jutra, »sploh je človek pri takej sijajnosti pozabil, da je v orijentu, ter se je čutil kakor na kakem pariškem ali beškem aristokratskem balu.«¹¹

Z dopisom je prikazal, da so bile dvorne svečanosti podobne tistim v centralni Evropi le, da je tukaj vse še imelo pridih Orienta. S tem je podiral stereotipe o divjem in barbarskem življenju v deželah daleč na jugu, ki so še nedavno bile pod osmansko oblastjo.

Naslednji dopisi so bili povsem politično obarvani. Politične peripetije v kneževini so postale stalnica za to zgodnje obdobje samostojne Bolgarije, strankarski spori so močno ovirali delovanje države same in stenografi, ki so prisostvovali parlamentarnim srečanjem, so vse skupaj podoživljali zelo neposredno. Tako so bili nekateri politiki Bezenšku bolj ljubi, drugi pa manj, kar se je hitro opazilo v njegovem pisanju. Razen naštevanja, kjer si je kateri politik pridobil izobrazbo in kje je služboval, je Bezenšek rad dodal tudi podatek o tem kdo je bil lepo oblečen in čeden, kdo je bil najboljši govornik in kateri je bil najbogatejši med politiki.¹² Tako so bralci namesto suhoparnih podatkov dobili tudi bolj oseben vpogled v te osebnosti.

V začetku oktobra pa spet dobimo dopis, ki ni bil tako strogo politične narave ampak je opisoval obisk kneza Aleksandra v Beogradu. Bezenšek je tjakaj prispel pred njim, iz Siska je z ladjo Zrinjo pripotoval v Beograd in se tekom plovbe o politiki pogovarjal tudi s črnogorskim vojvodo in junakom Peko Pavlovičem, je pisal. Po prihodu v Beograd pa je lahko opazoval slavnostno okrašeno mesto in ljudi v prazničnih oblačilih ter poslušati njihove pogovore, ki so se vrteli le o bolgarskem knezu in Bolgariji. Za vsak dan od srede 6. oktobra do nedelje je opisal kaj se bo v mestu dogajalo na čast knežjega obiska in kaj bo knez počel. Bezenšek je bil vesel, da je prišlo do tega srečanja med monarhoma, saj je bilo pred tem med država čutiti neko ljubosumje ampak po tem srečanju je upal, da bo izginila še zadnja sled antipatije med njima in bosta državi v prihodnje delovali na podlagi bratske slove v dobro jugoslovanstva.¹³

Novembra 1881 se je pojavil Bezenškov dopis iz Plovdiva, prestolnice Vzhodne Rumelije. Bezenšek je pisal, da ima možnost nekaj časa bivati v tem mestu in je tako kot prvo poslal bralcem Slovenskega naroda opis parlamenta. Omenil je predsednika odbora (ustrezal je takratnim deželnim odborom v Avstro-Ogrski) Ivana Gešova, ki je potoval po Evropi in tako tudi skozi slovenske dežele. Gešov mu je povedal, kako zelo je bil presenečen, ko je v okolici Gorice v bolgarščini nagovoril neko branjevko in ta mu je odvrnila v čisto razumljivem jeziku-v slovenščini. Gešov je kazal precej zanimanja za Slovence in Bezenšek je ob tem zapisal, da je zato povsem razumljivo, da se tudi mi zanimamo za njih. Na splošno mu je bilo všeč v Plovdivu, ljudi Vzhodne Rumelije je ocenil za bolj izobražene kot v kneževini vendar pa zaostale za Avstro-Ogrsko a jim je napovedoval hiter napredek.¹⁴

Nato pa so vse do druge polovice 1883 prenehali prihajati dopisi. V kneževini so imeli precejšnje težave s strankarskimi boji in zunanje političnimi pritiski. Bilo bi zelo zanimivo brati o vzdušju v državi in dogajanju, vendar tega ni bilo. Morda je temu botrovala zaposlitev z izdajo njegove nove knjige o stenografiji leta 1883. Naslednji dopis v obliki podlistka je bil objavljen šele konec januarja 1884 in sicer prav na to temo, kot odgovor na kritike, ki jih je prejel v časniku Slovenski narod.¹⁵ V žolčnih odgovorih na kritiko, ki so si sledili vse do 29. številke, izvemo, da je bil 11. marca 1883 Bezenšek imenovan za častnega člana stenografskega društva »La Taquigrafia« v Madridu¹⁶ ter da je 15. 5. 1883 prejel priznanje ruskega carja in 26. 2. 1882 priznanje srbskega kralja za svoje delo.¹⁷

Proti koncu novembra 1884 pa zasledimo novico, da se je Bezenšek preselil v Plovdiv. O tem je poročal tamkajšnji časnik »Marica«, ki je pisal, da ga je uprava Vzhodne Rumelije povabila k sodelovanju. Sestavil bi naj stenografski biro in predaval stenografijo na tamkajšnji realki, »Marica« pa ga je tudi hvalila zaradi njegovih zaslug na področju stenopisja. Slovenski narod je pisal, da je bilo Bezenškovo slovo od Sofije grenko. Kneževino bi naj zapustil, ker ni bil navdušen nad takratnim ministerskim predsednikom (Petko Karavelov) in je bil pristaš njegovega nasprotnika (Dragan Cankov). Zavoljo tega bi naj imel njegov časopis (tukaj je bil omenjen»Balkan Post«) sitnosti in Bezenšek se je odločil preseliti v Plovdiv.¹⁸

SLAVJANSKA BESEDA

18. maja 1880 je Bezenšek napravil odločilen korak in ustanovil kulturno društvo Slavjanska beseda. Postal je njen prvi predsednik ter tako nekakšen oče kulturnega življenja v Sofiji. Cilj društva je bila oživitev kulturnega življenja v prestolnici, prirejanje zabav in zbiranja časopisov v vseh slovanskih jezikih ter tako omogočiti bralcem čtivo še v drugih jezikih. Društvo je bilo tako podobno čitalnici v širšem smislu, delilo pa se je na pevski in telovadni oddelek. Za zadnjega izvemo, da ga je vodil češki arhitekt po imenu Roubal.¹⁹ Slavjanski besedi so se takoj pridružili bolgarski politiki, višji in nižji uradniki, izobraženci, Čehi, Srbi, Rusi in drugi predstavniki slovanskih narodov, ki so živeli in delali v Sofiji.²⁰ Bezenšek je bil edini Slovenec. Na uvodnem srečanju se je zbralo okrog 150 ljudi, je pisal, in v posebno čast si je štel prisotnost nekdanjega bolgarskega pravosodnega ministra Grekova in zaslužnega urednika časopisa Courier d’Orient iz Carigrada. Slavjanska beseda je imela svoje prostore v prvi sofijski kavarni »Cafe Parisien«, kjer so lahko ponudili do 40 časnikov v različnih slovanskih jezikih. V svojem dopisu, datiranem na 22. junij, je Bezenšek napovedal prvo društveno zabavo 11. julija na pravoslavni praznik sv. Petra in Pavla ter tudi prvi nastop pevskega oddelka konec junija na poroki pravosodnega ministra. Pevski oddelek je v svoj repertoar vključil tudi slovenske pesmi. Napovedal je še, da se bo eden izmed članov društva udeležil Kopitarjeve slovesnosti v Ljubljani.²¹

11. septembra je Bolgarija slavila god dveh Aleksandrov: svojega kneza in ruskega carja. Bil je to prazničen dan za vso kneževino in Sofija je bila slovesno okrašena. Dopis, pod katerega je bil podpisan M. H. (po vsej verjetnosti Miroslav Hubmajer²²) je poročal, da so se zvečer ob 21. 30 zbrali člani Slavjanske Besede v svojih prostorih in nato s 50 baklami krenili do knežjega dvora. Impozantni pohod je spremljala velika množica ljudi. Knez jih je pričakal pred dvorom in tam so mu zapeli pesem »Domovina mili kraj«. Dopisnik ob tem spomni, da so pevci Slavjanske Besede z isto pesmijo in srbsko himno počastili srbskega konzula 21. avgusta, ko je bil rojstni dan srbskega kralja Milana. Le dva kasneje pa je društvo priredilo še zabavni večer v spomin na Jerneja Kopitarja s predavanjem o njegovem življenju.²³

Slavjanska beseda je bila dejavna tudi na človekoljubnem področju. Decembra tega leta so organizirali dobrodelni koncert v dvorani samega narodnega sobranja za pomoč prizadetemu Zagrebu, ki ga je novembra doletel močan potres. Društvu so se pri pripravi koncerta pridružile ugledne sofijske žene in dame ter vsi, ki jim je bil Zagreb pri srcu kot učno mesto ali drugače, je pisal Bezenšek.²⁴ Do konca leta so pripravili še dve veliki prireditvi, je poročal Slovenski narod: ena je bila v spomin padcu Plevne, druga pa koncert na starega leta dan.²⁵ Janurja 1881 so se ponovno spomnili nesrečnih Zagrebčanov in v ta namen priredili koncert v dvorani narodnega sobranja z udeležbo kneza in številnih evropskih diplomatov, celo osmanskega. Bezenšek je ob tem navihano zapisal, da je zbor Slavjanske besede ob njegovi navzočnosti z navdušenjem zapel: »U boj, u boj mač iztoka braćo, nek Turčin zna kako mremo mi!« Dodal je, da je bila občinstvu posebno všečna in primerna času.²⁶

Kako uspešno je bilo društvo, lahko vidimo po tem, da je po še ne enem letu delovanja imelo že več kot 200 včlanjenih in se je lahko pohvalilo s sami odličnimi člani: ministri, konzuli, vojaški in državni uradniki, pa tudi meščani in uradniki vseh strok.²⁷ Društvo je razen koncertov in slovesnosti ob pomembnih datumih prirejalo še zgodovinska, pravna in slavistična predavanja. Dopis iz 1. februarja 1881 pravi, da je družabno življenje hitro in nepričakovano zaživelo in sicer prav po zaslugi Slavjanske Besede.²⁸

3. marca so v Bolgariji slavili obletnico Sanstefanskega dogovora²⁹. Za ta namen so v društvu sestavili poseben štiričlanski večnacionalni odbor, seveda z Bezenškom na čelu, ter pripravili program. Na dan praznovanja so se tako zbrali v društvenih prostorih in se najprej udeležili maše, nato pa je odšla posebna deputacija 10 oseb (predsednik in podpredsednik društva ter po en predstavnik vsakega slovanskega naroda) s pokloni do ruskega konzulata. Zvečer ob 21. uri je društvo kljub neugodnemu vremenu priredilo baklado. Okrog 70 mož se je odpravilo od prostorov društva skozi glavne ulice do ruskega konzulata. Spremljala jih je množica ljudi. Pevski zbor društva je zapel rusko himno, »Jaz sem Slovan z dušo telom«, godba pa je igrala »Naprej zastava slave«. Po sprejemu na konzulatu so se ob zvokih »Šumi Marica« vrnili v prostore društva, kjer se je pričel banket z okrog 80 ljudi, kolikor so prostori lahko sprejeli. Dopisnik (ki pa zgleda ni bil Bezenšek) je pisal, da se je nazdravljalo v vseh slovanskih jezikih, v imenu Slovencev je govoril Bezenšek, najbolj pa je množico razvnel Slovak. Dopisnik je bil navdušen: »dosta da rečem, da takega slavnostnega večera pod Balkanom še nikdar nij bilo!« Pisal je, da so bili obiskovalci navdušeni in Bezenšek je bil tisti, ki je skrbel, da je šlo vse kot po maslu. Gala večer se je končal proti jutru, s plesanjem »hora«, kola in drugih slovanskih narodnih plesov. »Slavjanska Beseda si zamore k takemu uspehu čestitati in spoštovanje, katero uže zdaj uživa od vseh strank in stranij, bode se vsled tega gotovo še povečalo,« je pisalo v dopisu.³⁰

Iz tega lahko vidimo, da je društvu po samo letu dni uspelo pritegniti pozornost sofijske smetane in postalo center kulturnega življenja. Nekaj mesecev kasneje izvemo, da je »Beseda« bila v stikih z društvom »Slovenija« na Dunaju, katerim je podarila 16 knjig.³¹

O Slavjanski Besedi nato nisem zasledila člankov vse do konca maja 1883, ko so v Sofiji slavili praznik sv. Cirila in Metoda. Telegram je poročal le, da se je v okviru društva k slavju zbralo 300 najodličnejših Bolgarov.³²

Opombe

¹ Stenografija ali tesnopis (hitropis, tudi kratkopis) je hitrejša pisava, s pomočjo krajših znakov. Njen cilj je bila hitrost zapisovanja.
² Časopis Slovenski narod je izhajal v letih 18681943 in je bil predstavnik liberalnega novinarstva na Slovenskem. Uveljavil se je kot prvi slovenski politični dnevnik. Med znanimi uredniki časopisa sta bila tako Josip Jurčič (1871-1881) in Ivan Tavčar.
³ Franz X. Gabelsberger je bil utemeljitel sistema stenografije, ki je postal osnova za večino sodobnih evropskih stenografij.
⁴ Ivanova Nadja, Južnoslovanski knjižni jeziki s konca 19.stoljeta med individualnim razvojem in slovansko vzajemnostjo (A.Bezenške in njegov Jugoslavjanski stenograf), Slavistična revija, letnik 55, Ljubljana 2007, št. 1–2, str.212.
⁵ Knez Aleksander Battenberg je bil nemški plemič in ne Bolgar. Izvolilo ga je Veliko narodno sobranje, nekakšen veliki parlament, ki je z izvoljenimi poslanci odločal o zelo pomembnih zadevah kot je bila npr.izvolitev kneza ali sprememba ustave. Redni bolgarski parlament se je imenoval »narodno sobranje«.
⁶ A.Bezenšek, Knez prihaja!, Slovenski narod, 18.11.1879, letnik 12, št.265, str.1-3.
⁷ Danes je pod tem imenom najbolj znana mošeja v Sofiji, ki je bila zgrajena leta 1576 kot del velikega kompleksa okrog zdravilišča.
⁸ A.Bezenšek, Knez pride!, Slovenski narod, 19.11.1879, letnik 12, št.266, str.1-3
⁹ Konstantin Jireček je bil češki politik, zgodovinar in slavist ter ga je bolgarska vlada povabila na mesto prvega tajnika na ministerstvu za izobraževanje. Postal je desna roka ministra dr.Atanasoviča, za katerega je Bezenšek pisal, da je bil sicer učen mož vendar ne tako dobro podkovan v takrat najnovejših načelih izobraževanja.
¹⁰ A.Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 3.12.1879, letnik 12, št.278, str.3-4.
¹¹ Bezenšek, Sijajni dvorski bal v Sofiji, Slovenski narod, 2.3.1880, letnik 13, št.50, str.1 in 3.
¹² Bezenšek, Razmere v Bolgariji-Iz Sofije, Slovenski narod, 14.5.1880, letnik 13, št.109, str.2-3.
¹³ Bezenšek, Prihod bolgarskega kneza Aleksandra I.v srbsko prestolnico, Slovenski narod, 13.10.1880, letnik 13, št.235, str.1.
¹⁴ Bezenške, Dopisi, Slovenski narod, 17.11.1881, letnik 14, št.262, str.2-3.
¹⁵ Bezenšek, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 30.1.1884, letnik 17, št.25, str.1-2.
¹⁶ Bezenšek, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 04.2.1884, letnik 17, št.28, str.1.
¹⁷ Bezenške, O slovenskej stenografiji, Slovenski narod, 05.2.1884, letnik 17, št.29, str.1.
¹⁸ Slovenski narod, 29.11.1884, letnik 17, št.276, str.3.
¹⁹ Iz Sofije, Slovenski narod, 03.7.1880, letnik 13, št.149, str.2,
²⁰ Slovenski narod, 25.5.1880, letnik 13, št.117, str.3.
²¹ Iz Sofije, Slovenski narod, 03.7.1880, letnik 13, št.149, str.2.
²² Miroslav Hubmajer je bil slovenski udeleženec vstaje v Bosni in Hercegovini leta 1875, s srbsko vojsko je l. 1876 sodeloval v prvi srbsko-turški vojni, nato pa v letih 187879 kot eden izmed »vojvod« sodeloval v uporu Makedoncev v Kresni. Po koncu kresnenske vstaje je kazalo, da se bo Hubmajer pridružil bolgarski vojski a temu ni bilo tako in konec julija se je vrnil v Ljubljano. Ponovno ga zasledimo z dopisom iz Sofije leta 1880 in nato še leta 1881 in 1884.
²³ M.H., Iz Sredca, Slovenski narod, 6. 10. 1880, letnik 13, št. 229, str. 3
²⁴ Bezenšek, Bolgarske razmere, Slovenski narod, 4. 12. 1880, letnik 13, št. 279, str. 2/Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
²⁵ Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
²⁶ Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
²⁷ Iz Sofije, Slovenski narod, 13.3.1881, letnik 14, št.59, str.2-3
²⁸ Bezenšek, Iz Sofije, Slovenski narod, 1. 2. 1881, letnik 14, št. 25, str. 3.
²⁹ Sanstefanski sporazum je bil podpisan po koncu rusko-osmanske vojne 3.3.1877. Po tem dogovoru je bil predviden nastanek Velike Bolgarije, ki bi se razprostirala od Donave na severu do Egejskega morja na jugu ter, od Ohrida in Srbije na zahodu in Črnega morja na vzhodu. Tako velika država je prestrašila evropske velesile, ki so določila sporazuma spremenila na Berlinskem kongresu 1878.
³⁰ Iz Sofije, Slovenski narod, 13.3.1881, letnik 14, št.59, str.2-3.
³¹ Z Dunaja, Slovenski narod, 14.7.1881, letnik 14, št.157, str.2-3.
³² Telegrami, Slovenski narod, 25.5.1883, letnik 16, št.117, str.4

Sledi nadaljevanje Plovdiv od 1884–

…

O slovenski tržaški literaturi v portugalski literarni reviji Delphica (letras & artes)

V portugalski literarni reviji Delphica (letras & artes) št. 3/2015 je izšel članek luzitanistke in naše sodelavke Ilse Pollack »Trst – Trieste: Temna stran meseca / O lado obscuro da Lua« o slovenski tržaški literaturi od A do Ž. Naslovila ga je po romanu Mimi Malenšek in pesmi Edvarda Kocbeka in v njem predstavlja portugalski publiki malo znano stran literature iz Trsta (»mesta iz papirja«). Ilse Pollack je poznana po afinitetah do tržaške kulture, a nič manj do slovenske literature v njem. V uvodu izpostavlja dve imeni - Primoža Trubarja, ki je bil nekaj časa tajnik tržaškega škofa in humanista Pietra Bonoma, in tamkaj rojene barona Žiga Zoisa, ki mu posveča tudi posebno geslo. Za predstavitev bomo iz članka navedli gesla, ki so tudi v portugalski objavi razporejena po slovenski abecedi: Alamut (Marica Nadlišek Bartol in Vladimir Bartol), Milko Bambič (ob tem še Marko Kravos, predvsem pa zanimiva in malo znana zgodba Bambiča kot oblikovalca znaka Radenske s tremi srci, ki naj bi predstavljali bratstvo Slovencev, Hrvatov in Srbov), Ciril (Zlobec), (Marij) Čuk, Dragotin (Kette), Evelina (Umek), France (Bevk), (Igo) Gruden (kjer avtorica govori tako kakor v drugih geslih o slovenskem zaledju Trsta), (Ivanka) Hergold, Irena (Žerjal), Jolkizmi (z veliko literarno simpatijo do Tržačanke in Sežanke Jolke Milič), Kosovel – Kras (z za tako kratko geslo obilico navedkov iz njegove poezije o Krasu), Lasseme dir (o Borisu Pangercu, Mariji Mijot, Umbertu Saba in Fulviu Tomizza), Miroslav (Košuta) - o njegovih urbanih vidikih Trsta, Napisi in Nadpisi (o pesniški zbirki Marka Kravosa), (Zlatka) Obed, (Boris) Pahor (kot o velikem avtorju dozdevno malega jezika, z omembno fotografa in filozofa Eugena Bavčarja), (Alojz) Rebula (tudi o njegovi vlogi pri reviji Zaliv in o Edvardu Kocbeku), Sizifovo odrešenje, Igor Škomperle (in o Juliusu Kugyju), Tito, amor mijo (Marko Sosič), Jakob Ukmar, (Sergej) Verč, Zofka (Kveder), Žiga (Zois). Avtorica je v šali dejala, da bodo vedeli Portugalci zdaj o slovenskem Trstu več kot Tržačani.

Članek je del razdelka »Trieste caderno«, kjer ob Ilse Pollack objavljajo tudi João Barrento: Uma cidade di papel, Manuel G. Simões: Claudio Magris e Trieste, Gianluca Miraglia: O mar de Trieste - na poesia de Carlo Michelstaedter, objavljeni so prevodi Kosovelovih pesmi Êxtase da morte, Delírio, O meu canto, O vento, Canto № X, José Manuel de Vasconelos: Notas sem texto e pernas sem rosto (o Robertu Bazlenu) in ob koncu še faksimile Kosovelovega kolaža »Leteča ladja«. Tako sta predstavljeni na kratko, v enciklopediůni obliki v portugalski reviji literaturi, ki sicer obstajata druga ob drugi, a se po mnenju avtorice članka zelo redko srečujeta tudi zaradi tega, ker se je en jezik imel za velikega in so drugega imeli za malega.

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža vas vljudno vabi k sodelovanju na literarnem natečaju za najboljšo kratko zgodbo »Krasna nova Evropa«. Čeprav naslov zelo očitno namiguje na znamenito antiutopijo Krasni novi svet Aldousa Huxleya in na vsebinsko sorodne romane, kakršna sta, denimo, Zamjatinov Mi in Orwellow 1984, ni treba, da se navezujete nanje. Ime natečaja je zgolj prispodoba spreminjajoče se podobe sveta, natančneje Evrope, v kateri živimo oziroma bomo zaživeli v prihodnosti. Kratke zgodbe so potemtakem lahko antiutopične, utopične, parodične, realistične, osnovane na resničnih dogodkih in tako naprej. Skratka: ni meja! Pridržujemo si le pravico do zavrnitve prispevkov, ki bi na kakršenkoli način žalili človeško dostojanstvo ali se posluževali sovražnega govora.

Prvonagrajenec bo poleg finančne nagrade dobil še častni naziv Literarni zavetnik.

Pošiljanje prispevkov

Vaše besedilo pošljite v štirih izvodih v A4-kuverti, v katero vstavite še manjšo zaprto kuverto z vašimi podatki: ime, priimek, starost, naslov, elektronska pošta in telefonska oz. mobilna številka. Če želite, da prispevek objavimo pod psevdonimom, ga dopišite k zgornjim podatkom.

Besedila pošljite najkasneje do 20. junija 2016 in jih naslovite na

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža,
Nad jezerom 3,
2235 Sveta Trojica,

s pripisom »Za literarni natečaj«.

Vsebinska navodila piscem

Tematsko se ne navezujte na znane antiutopije, kakršne so Krasni novi svet, Mi ali 1984. Ime natečaja je zgolj prispodoba spreminjajoče se podobe sveta, natančneje Evrope, v kateri živimo oziroma bomo zaživeli v prihodnosti. Kratke zgodbe so potemtakem lahko antiutopične, utopične, parodične, realistične, osnovane na resničnih dogodkih in tako naprej. Skratka: ni meja! Pridržujemo si le pravico do zavrnitve prispevkov, ki bi na kakršenkoli način žalili človeško dostojanstvo ali se posluževali sovražnega govora.

Dolžina besedila

Zgodba je lahko dolga največ avtorsko polo, se pravi 30.000 znakov s presledki oziroma približno 16 strani. Vsi prispevki naj bodo natipkani na računalnik in napisani s pisavo Times New Roman v velikosti 12.

Zaključek natečaja

Zaključek natečaja bo v sredini septembra v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Poskrbeli bomo za oglede krajevnih oziroma okoliških zanimivosti, kosilo in prireditev, skratka: za celodnevni družabni in kulturni dogodek.

Nagrade

1. nagrada za najboljši prispevek:
denarna nagrada v vrednosti 500 evrov in
častni naziv Literarni zavetnik

2. nagrada za najboljši prispevek:
tablični računalnik v vrednosti 300 evrov

3. nagrada za najboljši prispevek:
druga izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika

Dodatna nagrada:
bon za božični izlet v izbrano evropsko prestolnico za dve osebi

Strokovna žirija

Dr. BOŽIDAR JEZERNIK (1951) je redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V letih 2003-2007 je bil dekan Filozofske fakultete in je vodja več programskih skupin ter raziskovalnih projektov, med drugim vodja skupine Slovenske identitete v evropskem in svetovnem kontekstu. Napisal je več knjig o italijanskih, nemških in jugoslovanskih koncentracijskih taboriščih, med njimi tudi Goli otok – Titov gulag, prevedeno v tri jezike. Njegova knjiga Wild Europe (Divja Evropa) je prevedena v sedem jezikov. Za knjigo Kava – čarobni napoj je prejel visoko mednarodno priznanje Gourmand Award Best in the World 2014, za knjigo Nacionalizacija preteklosti pa priznanje odlični v znanosti Agencije Republike Slovenije za znanost. Leta 2014 je pri Založbi Modrijan izšla njegova knjiga Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani. Leta 2015 je prejel Murkovo nagrado.

ŽELJKO PEROVIĆ (1961, Visoko, Bosna in Hercegovina) piše poezijo, do zdaj izdal tri pesniške zbirke v slovenščini (Podarjeni glasovi, Kapljevina, Sinapse) in dve v maternem jeziku (Utiha, Golim sinapsama). Ukvarja se tudi s prevajanjem proze in poezije iz hrvaščine, srbščine in bosanščine v slovenščino ter obratno. Med drugim je v slovenščino prevedel zbirko kratke proze hrvaškega pisatelje Roberta Mlinarca Vse o vetrnicah; z Ninom Flisarjem, Marjanom Pungartnikom in Josipom Ostijem je v slovenščino prevedel panoramo novejše bosanskohercegovske poezije Zmanjkuje prostora …; v hrvaščino je prevedel roman Skarabej i vestalka Ferija Lainščka in izbor iz poezije Iva Stropnika Dizanje kamena … Prevode in lastno poezijo je objavljal v več revijah v Sloveniji in drugod. Leta 1994 je prejel prvo nagrado za poezijo revije Mladika, leta 2013 lirikonov zlat za revijalne prevode hrvaških, srbskih in bosanskohercegovskih avtorjev, leta 2015 je bil urednik za poezijo pri projektu Rokerji pojejo pesnike in dobitnik prve nagrade po izboru žirije na Pesniškem turnirju v Mariboru.

Dr. ALENKA BARTULOVIĆ (1981, Sarajevo, Bosna in Hercegovina) je raziskovalka in docentka za področje kulturne in socialne antropologije na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njena doktorska disertacija je leta 2013 pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izšla kot znanstvena monografija z naslovom »Nismo vaši!«: antinacionalizem v povojnem Sarajevu. Knjiga je bila nagrajena z nagrado ARRS odlični v znanosti. Objavila je vrsto znanstvenih člankov v domačih in mednarodnih revijah in zbornikih, predstavila pa je tudi več prispevkov na mednarodnih konferencah. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo je trenutno nadomestna predavateljica Etnologije Balkana. Sodeluje tudi v različnih projektih, ki zadevajo vprašanja migracij in integracije in je soustanoviteljica društva AnKlaB: Društva za kulturno kontaminacijo. Njena osrednja področja raziskovanja so: (anti)nacionalizem, identifikacijski procesi, pomnjenje in pozabljanje, konstrukcije Drugega, antropologija meja in konfliktov, uporniške diskurzivne prakse, popularna kultura (glasba in manjšine), antropologija spola in agrarna antropologija.

ELENA PEČARIČ (1971) je družbeno in politično angažirana univ. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, zaposlena na YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa kot strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih. Je tudi urednica spletnega medija Za-misli.si, kolumnistka in novinarka. Leta 2007 je kandidirala za predsednico RS. Je avtorica knjige EUtropija, kritike Lizbonske pogodbe in politike EU, ki je izšla pri založbi Sanje. Drobec njenega življenja in političnega angažmaja prikazuje dokumentarec Elena. Zelo rada snema kratke ironične in provokativne video posnetke, npr. kontra Pahorju.

Sodelavci

Idejni pobudnik in vodja natečaja je predsednica Kulturno–gledališkega društva Reciklaža Sara Špelec, univ. diplomirana rusistka in primerjalna slovanska jezikoslovka, prevajalka ter mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo.

SAVEZ KNJIŽEVNIKA U OTADŽBINI I RASEJANJU (SKOR)

raspisuje

КОNКURS
ZA UČEŠĆE U ZBORNIKU SKOR-А POD NAZIVOM »TAJNА VEZА«

КОNКURS VАŽI ZА SVЕ ZАINTERESOVANЕ!

USLOVI KONKURSА:

Poslati pesmu dužine do 24 reda, ili 10 аforizама, ili deset haiku pesamа ili krаtаk prozni tekst (оdlomak iz pričе, romanа...), Times New Roman font 12.

Теmа је: ТАЈNА VEZА (»Imа neka tajna vezа«, inspirisana pesmom Duška Trifunovićа, а povodom desetogodišnjicе njegove smrti).

Poslate radove potpisati imenom i prezimenom. Navesti tačnu adresu stanovanja, kontakt telefon, elektronsku adresu. Кontakt podaci neće biti objavljeni u zborniku.

Radovе poslati na srpskom jeziku, ćiriličnom pismu. Ukoliko šaljete radovе stvorene na drugom jeziku, uz original poslati i prevod na srpskom jeziku, ćiriličnom pismu.Ukoliko nemate ćirilično pismo, pošaljite pesmu na latinici, mi ćemo je prepisati na ćirilici.

Radovi se ne vraćaju, а zа оbjavljene radove se ne isplaćuje honorar.

Аutorski radovi će biti objavljeni bez korekciја.

Zbornik će biti štampan u formatu A5, registrovan u Narodnoj biblioteci Srbijе, cipovan u Маtici srpskoj i kao takav besplatnо dostavljen svim značajnim kulturnim institucijama.

Pesme slati na adresu: Snežana Aleksić Stanojlović, ulica Svetosavska 13/12а, 21000 Novi Sad, Srbijа, sa naznakom »zа književni konkurs ТAJNA VEZA«, ili elektronskom poštom na adresu: nsskor@gmail.com.

Кonkurs trajе dо 20. aprilа 2016. godinе.

Promocijа zbornika će se održati u Novom Sadu, 18. и 19. 06. 2016.godine nа Desetoj međunarodnoj umetničkoj koloniji “PANONSKI BISERI”, na kојој će slikari stvarati,а pesnici čitati svoje stihove i obići Novi Sad, Sremske Karlovce (spomen obeležje Duška Trifunovićа), Petrovaradinsku tvrđavu (podzemni i nadzemni deo tvrđavе), Sremsku Kamenicu (spomen kuću najvećeg srpskog pesnika za decu Jovana Jovanovića Zmajа), fruškogorske staroledinačke objekte iz daleke prošlosti i vinski podrum, gdе ćе sе održati pesnički maraton i završno veče. Program ove manifestacije će naknadno biti detaljno objavljen.

Učešće u zborniku se plaća 800 dinarа (zа stvaraocе izvan Republike Srbijје 7 Е)

Uplatu učešća možete izvršiti gotovinom ili na naš račun:

Savez književnika u otadžbini i rasejanju, Svetosavskа 13/12a, 21000 Novi Sad, račun kod АIК banke brој: 105-815063-16.

Zа sve potrebne informacije kontakt telefon је 060 564 7 564.

Izdavačka kuća Presing raspisuje konkurs za Regionalni zbornik angažovane poezije koji će trajati od 1. aprila do 1. maja 2016. godine.

Tranzicija je okruženje u kome živimo pretvorila u društva nejednakosti. Imamo li odgovor na društvene nepravde, galopirajuće raslojavanje i zaoštravanje klasnih razlika, odsustvo istih šansi za sve?

Urednici zbornika pozivaju sve pesnike i pesnikinje iz regiona da pošalju 1-5 neobjavljenih pesama na mejl presing.konkurs@gmail.com potpišu radove punim imenom i prezimenom.

Pesme mogu biti napisane na varijantama zajedničkog jezika regiona bivše Jugoslavije.

Žiri će vrednovati poeziju koja se zasniva na pokušaju problematizovanja i preispitivanja dominantnih i kanonskih formi pisanja i koja stoji nasuprot tradicionalističkoj poeziji fiksnih, identitetskih matrica i insistiranju na isključivanju i malim razlikama.

Smatramo da se prečesto insistira na nepolitičnosti ili apolitičnosti poezije i njenih autora, iako već sam čin selekcije pesama i njihovo stavljanje u korice određene knjige, u određeni tekstualni poredak, jeste politički čin par excellence.

Pokušaj da se progovori o socijalnoj tematici, a kroz poeziju, već je rezultirao zbornikom poezije pod nazivom Do zuba u vremenu (Presing, 2014). Predstojeći zbornik bi u izvesnom smislu pokušao da napravi kontinuitet sa datim odabirom poezije, ali bi, osim teritorijalno, proširio i polje tematike koja bi se našla u njegovom fokusu: (post)ratno stanje i genocid, egzil i azil, tranzicija, patrijarhat, imperijalizam, prekarijat, proletarijat, sive zone eksploatacije, društvena nejednakost, klasna, rodna i manjinska problematika.

Svi autori čija poezija bude uvrštena, dobiće autorski primerak. Prilikom slanja navesti i adresu stanovanja i broj telefona.

Glavni urednik
Predrag Milojević
konkursiregiona.net
presing.org

Program Ars Radia Slovenija razpisuje 25. tradicionalni natečaj:

POGOJI:

1.

Dela, poslana na natečaj, pred objavo na Radiu Slovenija ne smejo biti objavljena. Dolžina ne sme presegati 6300 znakov s presledki vred, v nasprotnem primeru bo komisija delo izločila.

1.

Izbor bo opravila tričlanska strokovna komisija, ki bo podelila tri nagrade v vrednosti 700, 500 in 300 evrov, pri tem pa si pridržuje pravico, da katere od nagrad tudi ne podeli, če presodi, da nobena od prispelih kratkih zgodb ne izpolnjuje pričakovanih kriterijev kakovosti. Komisija bo predvidoma nekaj dodatnih besedil predlagala naročniku v odkup. Nagrajene in odkupljene kratke zgodbe bomo predvajali v zadnjem trimesečju tega leta v oddaji Literarni nokturno na Tretjem in Prvem programu Radia Slovenija.

3.

Natečaj je anonimen. Avtorji naj prijavljena dela pošljejo do 6. junija v štirih nepodpisanih izvodih, označenih s šifro in s pripisom Natečaj za najboljšo kratko zgodbo, in sicer na naslov:

Uredništvo za kulturo
3. program – program Ars
Radio Slovenija
Tavčarjeva 17
1550 Ljubljana.

Glede na izkušnje prejšnjih let avtorje opozarjamo, naj ne pošiljajo svojih podatkov v priloženih zaprtih kuvertah.

4.

S prijavo na natečaj avtorji v primeru nagrade ali odkupa dovolijo organizatorju objavo imena in uporabo prijavljenega besedila v radijskih oddajah in se strinjajo, da se na RTV Slovenija prenesejo vse materialne avtorske pravice na avtorjevih besedilih v radijski izvedbi, brez omejitev (krajevnih, časovnih in glede nadaljnjega prenosa). Pravice se na RTV Slovenija prenesejo neizključno (tj. avtor lahko avtorsko delo uporablja tudi sam oziroma pravice neizključno prenese na tretjo osebo). Nagrada bo izplačana v obliki avtorskega honorarja na podlagi podpisane pogodbe, ki bo posebej opredeljevala odkup pravic.

5.

Pritožba na izbor ni mogoča. Naročnik vsem avtorjem, katerih dela ne bodo nagrajena ali predlagana v odkup, zagotavlja, da prejetih besedil ne bo reproduciral, predelal ali javno objavil. Prejetih izvodov zaradi anonimnosti natečaja tudi ne bo vračal.

6.

Komisija bo svojo odločitev objavila 6. avgusta v oddaji Kulturna panorama, na teletekstu in na spletnih straneh RTV Slovenija. Avtorji nagrajenih in izbranih kratkih zgodb bodo svoje avtorstvo dokazali s petim izvodom, opremljenim s šifro in vsemi osebnimi podatki, pošljejo pa ga naj na Uredništvo za kulturo po objavi odločitve komisije.

Vir: Natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2016

Literarna revija Spirala razpisuje natečaj za izvirno še neobjavljeno zgodbo, pesniško stvaritev in pravljico.

1. Prijave

Pravljica
Pravljica mora biti napisana v slovenščini (v knjižnem jeziku), tema je poljubna. Dolžina pravljice ne sme presegati 3000 znakov s presledki.

Pesniška stvaritev
Pesem naj obsega največ 60 verzov (v ciklu ali posamezno).

Zgodba
Zgodba naj ne bo daljša od 6000 znakov s presledki. Tema je poljubna.

2. Oblikovno-tehnični in drugi pogoji

Prijavljeno besedilo naj bo v pisavi Times New Roman, v velikosti 12 in z medvrstičnim razmikom 1,5. Besedila, ki ne bodo zadostila navedenim kriterijem, bodo izločena.

Izbrana besedila bodo objavljena v tiskani in elektronski obliki Literarne revije Spirala. Za objavljena besedila ni predviden honorar.

3. Uredniški odbor

Poslana dela, ki bodo ustrezala razpisanim kriterijem, bo pregledal uredniški odbor Literarne revije Spirala. Ocenjeval bo kreativnost, slog, jezik, vsebino, inovativnost, sporočilnost, kakovost in vtis posameznega besedila.

4. Avtorstvo

Avtor s poslanim delom dovoljuje objavo svojega dela v tiskanih in elektronskih medijih.

5. Rok za oddajo

Rok za oddajo besedil je 30. september 2016 na naslov:

Splošna knjižnica Slovenske Konjice
Mestni trg 4
3210 Slovenske Konjice
s pripisom Natečaj za Spiralo.

Prispevki se pošljejo v pisni obliki v pisemski ovojnici in morajo biti podpisani le z geslom. Zaradi anonimnosti natečaja se prispevkov poslanih po e-pošti ne sprejema.

Avtorjevo ime in priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka, pa se dodajo k poslanemu prispevku v posebni, zaprti pisemski ovojnici, označeni z enakim geslom kot prispevek.

Imena izbranih avtorjev bodo v 30-ih dneh po zaključku natečaja objavljena na spletni strani Splošne knjižnice Slovenske Konjice.

Dodatne informacije

E-naslov: info@knjiznicakonjice.si

Izdajatelj revije:
Splošna knjižnica Slovenske Konjice