POLET ČEZ ZRAČNO MEJO MED EVROPO IN AZIJO
V avtobusu, ki nas je peljal iz mesta na eno izmed štirih velikih moskovskih letališč Domodedovo, sem se pogreznil v misli na nočno Moskvo. Priklical sem si pred oči, kako sem se pred dobro uro in pol sprehajal po širnem trgu Kremlja, kjer v mraku nešteto belih snopov luči osvetljuje zidove in stolpe, na katerih štrlijo konice z živordečimi bleščečimi se zvezdami. V mislih sem še zmeraj gledal temni lesk marmornatega Leninovega mavzoleja, pred katerim je komaj zaznavno opaziti blede obraze kot v kamen izklesanih negibnih stražarjev, gledal vzhodnjaško arhitekturo katedrale Vasilija Blaženega, zgrajeno leta 1560, ki me kot plastična kulisa z mogočno lepoto vselej prenese na veliki gledališki oder za predstavo Borisa Godunova. Kljub neznosni vročini 34° C, ki je v Moskvi v drugi polovici avgusta nenavadna, sem užival ob mislih na čarobnost razsvetljene Moskve. Po glavi sta se mi prepletali resničnost in domišljija, ki bi kremeljski prostor najraje spremenila v velikansko odrsko scenarijo.
Fantazija zadovoljstva in opojnosti, ki me navdaja vselej, kadar pomislim na lepotico Moskvo.
Brnenje in premikajoče se rdeče luči na nebu so naznanile, da smo blizu letališča. Letala so se spreletavala in se neprestano dvigala in spuščala. Vznemiril sem se. Vse bolj in bolj se meje polaščal nemir, opojni nemir, ki ob misli na Sibirijo prepodi celo očarljivo podobo Moskve.
V razgrete možgane se mi je prikradlo razmišljanje o tem in onem, kar sem bil prebral. Nenadoma so se mi pred očmi zvrstile podobe naravnih razsežnosti in lepot iz Pasternakovega Doktorja Živaga. Srh me je spreletel, ko sem pomislil na prostranstvo od Urala do Pacifika. Zemljevid dokazuje, da je Sibirija prav tolikšna kot Evropa od Atlantika do Urala. Sibirija paje azijski del nekdanje Sovjetske zveze, a skoraj dvakrat večji od Kitajske in petkrat večji od Indije. Rusija torej ni samo evropska, ampak tudi azijska država, saj je celo dve tretjini njenega ozemlja v Aziji. Še več! S površino okrog dvanajst in pol milijonov kvadratnih kilometrov pokriva več kot četrtino azijskega kontinenta.
Tja beži moja misel.
Res je sicer, da bom videl le delček prostranstva zahodne in vzhodne Sibirije. Vendar bom prišel v osrčje njunih središč, v Novosibirsk, Akademgorodok, Irkutsk, Bratsk in Bajkal, v središče tajge ob bregovih velikihjezer in rek, v naselja in tovarne, kjer žive in delajo sibirski ljudje.
Kakšna so ta mesta in naselja, kakšni so ti ljudje in v kakšnih pogojih živijo? V krajih, ki sojih pripravili za naselitev, živi zdaj kakih šestdeset do sedemdeset milijonov ljudi. Natančnega števila niti ne vedo. Ogromno paje še prostora za nove naseljence. Drugod po Sibiriji so še neprodirna tundra in tajga, svetle stepe in temni pragozdovi, zelenomodra jezera, mlakuže, močvirja pa kalne reke, plovne in široke kot morje. Pod zemljo rudnine in nafta. Bogastvo brez primere.
Nad vso to raznolikostjo bom poletel z letalom. Predolga pot bi bila z vlakom ali po cestah, čeprav iz leta v leto vse bolj prodirajo v tajgo. Sodobna tehnika pa omogoča najkraj šo pot po zraku. Za 3191 kilometrov dolgo pot iz Moskve v Novosibirsk potrebuje letalo le štiri ure in petdeset minut. Z vlakom čezsibirske železnice bi za isto pot potrebovali dva dni. Ko proga še ni bila elektrificirana pa so potrebovali kar pet dni.
Ni več časa, da bi se ukvarjal z razmišljanjem in ugibanjem.
Smo v prenatrpani letališki zgradbi. Domodedovo je najmlajše med moskovskimi potniškimi letališči in s 43 kilometri oddaljenosti najbolj daleč od prestolnice. Z njegove ploščadi vzletajo samo letala v notranjem prometu proti Uralu, Sibiriji, proti Srednjemu in Daljnjemu Vzhodu ali pa na njej pristajajo letala, ki prihajajo od tam. Ropot letal in vročina, ki niti ob polnoči ne popusti, me zvabita na plano. Zunaj je prav tako vroče. Ob letališkem poslopju se zamotim z opazovanjem velikanskega letališkega prostora. Nepregledno betonsko ploščad, vzletne in pristajalne steze osvetljuje na stotine modrih, rdečih in belih luči. Stolpi zgradb se dvigajo v močni bledozeleni svetlobi. Na vseh koncih so razporejena potniška letala vseh vrst. Nekako osemdeset do devetdeset jih je. Komaj vzleti eno, že pristane drugo. Na jasnem, a temnem nebu švigajo na vse strani z mežikajočimi rdečimi lučmi kot bi se spreletavale kresnice. Čarobna in hkrati ob nenehnem pošastnem drdranju motorjev grozljiva podoba. Z rokami na učesih si skušam utišati peklenski trušč jeklenih ptičev. Neko letalo se na ploščadi tesno približa stavbi in med obračanjem puhne iz motorjev kadečo se naftno soparo, ki me rahlo oplazi, da v strahu odskočim. Puh vroče vlage je nevzdržen.
Čudovitje tehnični napredek človeštva! Sijajnoje, da takšen stroj s krili lahko v svojem jeklenem trupu v kratkem času prepelje po zraku na desetine ljudi v neizmerne daljave, na vse konce sveta. Toda grozljivo je, da lahko prepelje tudi bombe...
Nekako ob dveh zjutraj smo stopili v ogromni trup letala tipa TU 1 14 (Tupoljev). Tujec doživi na ruskih letališčih posebno pozornost. Pod vodstvom njihovega vodnika imajo tuji turisti pri vstopanju prednost, šele nato so drugi sedeži na voljo domačim potnikom. Veliki trebuh letala, ki je razdeljen v več udobnih oddelkov, sprejme okrog dvesto potnikov. Človek misli, da bo iz vročega zraka stopil v hlad. Kaj še! Še neznosnejšeje postalo. Ventilacijaje pričela delovati šele med letom, visoko v zraku, ko so stevardese z nekakšnimi palicami pričele odpirati posamezne loputice na linicah v stropu, skozi katere je končno pričel prodirati blagodejni zrak. Do takrat pa smo se že pošteno oznojili; počutili smo se kot v parni kopeli. In povrhu smo bili še oblečeni.
Sicer pa so tovrstna letala udobna. Sedeži so široki in toliko odmaknjeni, da potnik lahko sprosti noge. Na eni strani je med sedeži celo trdno pričvrščena miza za šest oseb. V kotu ob vhodu v oddelek sem začuden in hkrati vzradoščen opazil mrežasto otroško posteljico, ki paje tokrat bila prazna. Toda, čeprav se počutiš v grobo zgrajenem jeklenem letalu, na zunaj podobnem vojaški trdnjavi, povsem varnega, te moti izredno močan ropot motorjev. Sicer pa letalo razodeva moč in trdnost, ki ji potnik povsem zaupa.
Počasi je dremavica utišala glasno govorjenje in večina potnikov je zadremala. Medtem smo preleteli Volgo in Ural ter nad Čeljabinskom prešli mejo med Evropo in Azijo. Že smo bili nad predelom zahodne Sibirije. Pod oblaki smo zapustili za seboj mesto Omsk in druga naselja, gozdove, jezera in številne z vodo bogate sibirske reke. Nenadoma, kar prehitro se je zdanilo. Obilni zgodnji zajtrk nas je opozoril, da smo prehiteli noč za štiri ure.
Skozi čmerikave oblake se je kdaj pa kdaj zasvetilo. Vetrovni sunki so med sivimi gmotami odprli lijakom podobne luknje, skozi katere smo v posameznih trenutkih, kot skozi velikanski daljnogled gledali planjavo temnozelenih gozdov, strehe manjših naselij in velika močvirja. Kmalu zatem smo ugledali dolgo in široko vijugo rjavkaste velikanke Ob, ki jo štejejo med največje reke na svetu. Na obeh bregovih je ždelo razpotegnjeno mesto. Tovarniški dimniki, gledani skozi okence letala, so bili podobni kvišku štrlečim topovskim cevem. S svojo mogočnostjo so že od daleč opozarjali na industrijski značaj Novosibirska.
Končno smo se spustili na veliko ploščad letališča. Luže, ki jim je veter kodral gladino, so pričale o pravkar minulem dežju. Pristali smo ob enajstih dopoldne. V Moskvi je bilo tistikrat šele sedem zjutraj. Stevardesa nam je vljudno, vendar uradno hladno najavila, daje trinajst stopinj nad ničlo.
NA SIBIRSKIH TLEH
Oster veter nas je oplazil, ko smo stopili na mokra betonska tla. Nebo je bilo zastrto z nizkimi sivimi oblaki. Lahno smo vzdrgetali, ko smo odšli proti veliki letališki zgradbi. Od nekodje veter prinašal kapljice in nam škropil skuštrane glave: prvi pozdrav poletnega sibirskega podnebja.
Letališče ni nič manjše od nekaterih moskovskih. Prometje velikomesten: vsak čas vzleti ali pristane katero izmed letal raznih tipov in oblik ruskega potniškega letalstva. Približno sedemdeset letal, verjetno še več, je bilo tistikrat razporejenih v vrstah na nekaj krajih letališča.
Sprva se oziraš okoli in se vprašuješ, ali si v resnici v Sibiriji. Letališka stavba je najmodernejša, iz betona in stekla. Ko smo stopili vanjo, nas je presenetila velika hala, prej podobna moderni železniški postaji kot pa letališki. Množica ljudi vseh mogočih rasje posedala, dremala ali se sprehajala po velikanskem prostoru. V prvem nadstropju se je v kotu gnetlo okoli televizorja precej ljudi. Spodaj in zgoraj, poleg čakalnic, pisarn in blagajn za vozovnice, je na voljo več kioskov s časopisi in razglednicami ter prodajaln z razno robo, od oblačil in kozmetičnih predmetov do raznovrstnih spominkov. Posebna čakalnica je namenjena inozemskim gostom; v njej je moč za tujo valuto kupiti okrepčilo in seveda tipične ruske in sibirske spominke.
Po množici preprostih ljudi in njihovih oblačilih je opaziti, da je letalo v teh krajih samo po sebi umevno prometno sredstvo. V Sibiriji so predeli, kjer so domačini prej spoznali letalo kot pa vlak ali avtobus Še zdaj je mnogo naselij, do katerih zaradi njihove zemljepisne lega lahko prodro zgolj letala. Z njimi se vozijo tako delavci in kolhozniki kakor znanstveniki in inženirji, ki v tajgi in tundrah razširjajo pot napredka v industrializaciji in civilizaciji. Med njimi ni takšnih razlik kot v zahodnem svetu, kjer se z letali vozijo le petični ali vsaj dobro situirani ljudje.
Po daljšem postanku, med katerim nam je ob ogledovanju velikega prostora in včasih nenavadnih potnikov čas hitro minil, nas je avtobus turističnega urada Inturist popeljal po asfaltirani cesti proti Novosibirsku.
Že res, da je cesta asfaltirana, vendar poskakovanje avtobusa prepriča, da je tudi valovita in izrabljena. To je neskončna nizka ravnina. Ob straneh ceste leži blatna plast črnozjoma, kot pravijo tukajšnji kot oglje črni zemlji. Tu in tam poživlja pokrajino skupek borovcev in brez, ki sojih pri izsekavanju pustili drvarji, ti nenehni krotilci tajge, ali pa so iz tal sami na novo pognali. Ponekod se zazrcalijo močvirja in velike mlake, legla neprijetnih sibirskih komarjev. Iz večine mest sojih sicer že pregnali. Ponekod pa so še vedno huda nadloga, včasih hujša od sibirskega mraza.
Na pašnikih se pasejo krave. Ob robovih ceste je še vedno veliko črnega blata, čeprav smo že daleč od letališča. Tukajšnja poletja so kratka, včasih vroča, največ dežja pa pade prav v poletnem času. To občutimo tudi mi. Izmenoma spremljata iz raztrganih oblakov našo vožnjo dež in sonce. Pred nami so najstarejše naselbine predmestij Novosibirska. Zeleno ali modro pobarvane lesene hišice se vrste druga ob drugi. Ločijojih le majhne, ograjene ohišnice cvetočih sončnic. Tolikoje teh zlatorumenih sončnic, da kumar in krompirja v vrtovih skoraj ne opazimo. Hiše so ljubke, kot bi bile počitniške in ne stanovanjske. Všeč so nam in vzbujajo našo pozornost. Krasijo jih izrezljana okna v staroruskem slogu s pobarvanimi okvirji in jim dajejo prikupen videz. Le da bi ne bilo toliko blata okrog njih! Ta naselja so še iz carističnih časov, ko so čez širno reko Ob gradili železniški most za čezsibirsko železnico. Novejše hiše, med katere so redkeje zgradili tudi zidane, so po zunanjosti podobne lesenim. Te so iz časov druge svetovne vojne, ko so pred nemško nevarnostjo evakuirali v te kraje tovarne in delavce iz evropskega dela Sovjetske zveze. Domačini pred domovi ali na cesti so preprosto oblečeni; moški v "šuškavce" in nekakšne oguljene jopiče z značilno delavsko čepico s ščitom, kot jo je nosil Lenin, ženske podobno, le z znanimi ruskimi rutami ali šali na glavah kot v nekdanjih carističnih časih. Vsi so obuti v gumijaste škornje, ki jim poleti edini lahko varujejo noge v pogrezajočem se blatu, pozimi pa jih ščitijo pred zmrzaljo.
Čimbolj se bližamo mestu, tembolj radodarno kuka sonce izza oblakov, čeprav se vmes še večkrat vsuje dež. Tovarniški dimniki dajejo značilni industrijski pejsaž Sibirije, kakršen mi je poznan s fotografij v revijah in iz nekdanjih sovjetskih filmov: vsenaokrog silhuete sivih dimnikov, dvigajoče se v svetlikajoče se nebo, ki tu in tam pokuka iz raztrganih oblakov.
Prvikrat smo prešli progo čezsibirske železnice, tiste znamenite ruske železnice, ki je s svojimi 9337-timi kilometri najdaljša železniška proga na svetu. Prek Novosibirska povezuje evropsko Moskvo z vzhodnoazijskim Vladivostokom na Pacifiku.
Vse številneje se pojavljajo brezovi gaji. Lepotno drevje pričara sredi nič kaj prijazne narave liričen nadih. Neprespane oči se kar razveselijo in spočijejo ob svetlih deblih vitkih brez. Ob pogledu nanje brskam v mislih po delih Čehova in Tolstoja. Skušam si priklicati pred oči poetične podobe mojstra Ilje Repina in drugih ruskih slikarjev...
Široki Ob, največja in najdaljša reka zahodne Sibirije, nam je kmalu pred očmi. Majhne in velike ladje, pristaniški žerjavi, tovorni vagoni in nešteta skladišča pričajo o pomembni vodni poti. Ob je štiri in pol tisoč kilometrov dolga reka, plovna v dolžini tri tisoč kilometrov. Ta plovna žila veže sever in jug zahodne Sibirije in se tu v Novosibirsku zliva v Obsko morje. Sibirija je sicer kontinentalna, vendar tu pravijo vsakemu večjemu jezeru morje.
Peljemo se čez dva in pol kilometra dolg most, najdaljši most v državi. V sibirskem prostranstvu je skoraj ni stvari, ki bi ne bila bodisi največja, najdaljša ali najširša, najglobja in kaj vem še. S podobnimi poveličevanji se bomo pri opisovanju naše poti še velikokrat srečali.
Na desni strani reke nas presenetijo široke, ravne asfaltirane ceste in večnadstropni stanovanjski bloki, trgovine, kinematografi, knjigarne, s travo in cvetjem negovani parki in otroška igrišča, obdana z gozdiči svetlih brez, temnih ceder in srebrnkastihjelk. Po pločnikih hodi precej ljudi, oblečenih v glavnem v "šuškavce" in obutih v škornje, blatne kot pri ljudeh v predmestjih. Ceste z nasadi, nekatere široke do dvajset metrov, povedo, da tod ni stiske za prostor.
Tudi trdno zgrajene, najpogosteje pet in osem nadstropne nove stanovanjske hiše razodevajo širokogrudno gradnjo. Čeprav moderne, so po videzu čisto drugačne, kot smo jih vajeni v Evropi. Skoraj vse so si enake, zato učinkujejo dolgočasno. Njihovo sivkasto belino še bolj poudarja sajasta črnina, ki se zgrinja nad mesto iz neštetih tovarniških dimnikov. Monotonost poskušajo razbiti balkoni z vzpenjajočim se zelenjem. Masivnost stavb pa priča, daje robustna gradnja v sibirski zimi verjetno najbolj učinkovita. Le tako preprečujejo strupenemu mrazu, da bi prodrl v stanovanja, v šole in urade.
Podnebjeje ostro kontinentalno, z dolgo mrzlo zimo, v kateri zdrkne živo srebro na -20° C. Sicer pa v Novosibirsku zaradi kar precej nenavadno ugodne lege ne zapade toliko snega kot drugod v Sibiriji, največ petintrideset centimetrov. Kratka poletja trajajo približno tri in pol mesecev, v to pa sta všteti tudi že pomlad in jesen. Nekaj dni so poletja suha in vroča, da namerijo od 35 pa do 45° C. Poleti pa rado dežuje, kar smo občutili tudi mi.
Bežen pogled na mesto iz avtobusa, med vožnjo od letališča do našega hotela, je potrjeval vtis, da je sibirsko glavno mesto kljub razpotegnjenosti mogočno in da življenje v njem diha s polnimi pljuči. Zato je bilo naše zanimanje za milijonsko mesto v osrčju Sibirije toliko večje.
NOVI SIBIRSK
Po osvežitvi pod tušem, ki je izpral s telesa znoj prejšnjega dne neznosno vroče Moskve in po krajšem počitku in ureditvi v preprosti, a kar čedni sobi hotela "Sibirija", smo se podali na kosilo in takoj nato na ogled mesta.
Deloma se je zjasnilo, vendar je bilo še vedno čemerno vreme, ki je nekako dišalo po neprijaznem sibirskem podnebju. Vtis čemernostije tudi v mestu samem kljub mnogim presenečenjem, ki jih sicer ne bi pričakoval v kraju, v katerem so še v nedavni preteklosti Rusi sami dejali, da je Bogu za hrbtom ali na koncu sveta.
Novosibirsk je s štiristo osemdesetimi kvadratnimi kilometri naseljene površine za Moskvo in Leningradom tretje največje mesto, po številu prebivalcev pa osmo. Je največje sibirsko mesto med Uralom in Pacifikom. Mesto se je v komaj osemdesetih letih razvilo v današnjo sibirsko prestolnico na pomembnem križišču dveh velikih prometnih žil: mogočne reke Ob in čezsibirske železnice, ki so jo zgradili ob koncu prejšnjega stoletja prodirajoč skozi neprehodna področja. Kot eno mlajših mest nima pomembnejših zgodovinskih zgradb in drugih pomnikov, ima pa zato v svojem presenetljivem naglem razvoju izredno zanimivo, pravo gigantsko in burno herojsko preteklost.
Do leta 1895 je bila na tem mestu neprodirna valovita divjina, skozi katero se je osamljeno vil in ozemlje često preplavljal orjaški veletok Ob.
Ruski car Aleksander III. je po priporočilih železniških strokovnjakov hitro doumel pomen čezsibirske železnice za veliko imperialistično Rusijo in 5. marca 1891 izdal ukaz o njeni gradnji. Večino delavcev so transportirali iz Evrope. Sibirskim kaznjencem, ki sojih bili vključili v prisilno delo, pa so odpustili polovico kazni, če so se izkazali pri delu.
Tako je delo ceneje in hitreje napredovalo, čeprav so mogli zaradi snega in ledu na nekaterih odsekih delati komaj tretjino leta. Na nekaterih predelih stepe ni bilo ne lesa ne kamenja, niti vode; drugod spet so morali v nevarnostih pred divjimi živalmi prodirati skozi vlažno tajgo, izsekavati pragozdove in izsuševati velikanska močvirja, prepolna hudih sibirskih komarjev. Le nadčloveški napori v nečloveških razmerah so lahko rodili izredno zmago, saj je čezsibirska železnica postala najhitreje zgrajena proga na svetu. L,eta 1892 so dosegli Čeljabinsk na sibirski strani Urala, I 894 pa že Omsk.
Leta 1893 so pričeli graditi velikanski železni most čez reko Ob in položili nanj tračnice novosibirske železnice. Takoje na tem izseku leta 1897 stekla čez Ob čezsibirska železnica, ki je leto pozneje dosegla že Irkutsk ob reki Angara v vzhodni Sibiriji, čez nekaj let, leta 1904 pa končni cilj Vladivostok na Daljnem Vzhodu. S temje bila totalitarnemu carističnemu režimu odprta strateško pomembna trgovska pot do pacifiškega morja, do katerega so poslej potrebovali, za tedanje prometne razmere, le pičlih enajst dni.
Okoli gradbišča mostu čez reko Ob so zrasla delavska taborišča iz lesa, tako da je nekdanji gozdnati prostor kmalu postal goličava s stotinami lesenimi vegastimi hišami in barakami. Po železnici so razen kaznjencev in prisilno odseljenih, režimu nezaželenih ljudi, prihajali tudi prostovoljno ruski državljani iskat v Sibirijo svoj življenjski prostor. Naselje se je kmalu razširilo v mestece s 30.000 prebivalci. Poimenovali so ga po zadnjem ruskem carju Nikolaju v Nikolajevsk. V tistih časih in tudi še mnogo pozneje je bilo mesto in njegov okoliš ena sama velika kaznilnica, prisilno taborišče brez zidov in rešetk. In ne samo tod. Tudi v drugih odročnih krajih Sibirije so bili konfiniranci. Zaradi surovega podnebja in izredno težkih življenjskih pogojev zidovi in rešetke niti niso bile potrebne. V enem takšnih naselij NovoNikolajevskaje tri leta preživel v pregnanstvu veliki revolucionar Vladimir Iljič Lenin. Dobroje spoznal človeško bedo in izkoriščevalsko oblast. Kraj je imenoval kot hladno in odročno stepo, človeku nevrednega prebivališča. In vendar je bil prav on tisti, ki je v svoji daljnovidnosti imenoval Sibirijo za čudovito deželo z veliko prihodnostjo, kar se je po revoluciji po njegovi zaslugi tudi zgodilo.
V Novo-Nikolajevsku so bile vse hiše lesene. Šele po letu 1910, koje požar uničil velik del mesta, so začeli graditi tudi kamenite hiše. Vendarje bilo nanovo zgrajenih spet največ lesenih hiš, ker je bil les najcenejše gradivo in najbolj pri roki. Bile pa so bolj lične, z izrezljanimi okenskimi okviri, in mnoge obarvane s tipično sibirsko ornamentiko. Nekatere teh hiš še danes stoje v okolici velemesta.
Čezsibirska proga je dala pobudo za naseljevanje zahodne Sibirije in pripomogla, da se je korenito predrugačila njena podoba. Po železnici so prišli najprej ogledniki iz ruskih vasi. Za njimi je postopoma sledilo skoraj štiri milijone kmetov, ki so se do leta 1914 trumoma naselili na državni zemlji in pričeli krčiti pragozd. Pretežno so prišli iz Ukrajine, centralne Rusije in tudi iz raznih predelov Sibirije. Vse bolj so prihajali trgovci, obrtniki in z njimi pustolovci, ki so si obetali, podobno kot na ameriškem zlatem zahodu, hitro bogatenje. V Novo-Nikolajevsku so se srečevali žitni transporti iz step Altaja, raznovrstni les in dragocene kože divjih živali iz severnih in vzhodnosibirskih predelov tajge. Vzniknila so skladišča, prodajalne, železniška postaja in urad za upravljanje železnice in prevoz blaga. Nekaj kasneje so odprli tudi šolo za osemdeset otrok.
Čezsibirska železnica in most čez reko Ob sta omogočila nagel razvoj Novo-Nikolajevsku. Zlasti še, ker so v neposredni bližini v Kuzneški kotlini bila še nedotaknjena premogovna ležišča s trideset metrov debelimi plastmi, ki so po zalogah druga na svetu. Razen premoga so tu še rudniki neizčrpne železne rude in bogata nahajališča cinka, kositra, zlata in srebra. Že takrat, do leta 1912, so podeseterili vrednost ruske proizvodnje. Nič čudnega ni, če je narava s svojim rudnim bogastvom, neizčrpnimi zalogami lesa v tajgah, sama odločila, da se bo ta predel zahodne Sibirije razvil v veliko industrijsko središče, karje znala sovjetska oblast s svojo politiko petletk umno izkoristiti.
Pred revolucijoje bilo v Novo-Nikolajevsku le nekaj manjših primitivnih proizvodnih objektov. Nekako sedem mlinov, dve žagi, opekarne, ena strojarna, dve mali topilnici železa, štiri izdelovalnice mila, pekarna za prepečenec in okoli dvanajst raznovrstnih obrtniških delavnic.
Leta 1925 so na prošnjo meščanov preimenovali mesto v Novosibirsk. Redkokatero mesto v nekdanji Sovjetski zvezi in tudi na svetu se je tako naglo razvijalo kot Novosibirsk. Leta 1939 je štelo čez štiristo tisoč prebivalcev, medtem ko so leta 1965 že slavili rojstvo milijonskega prebivalca. Če primerjamo, da je Moskva potrebovala celih 750 let, Kijev 700 let in New York 200 let, da so postala milijonska mesta, je Novosibirsk potreboval le 70 let.
S porastom prebivalstva in vse večjim izkoriščanjem prirodnega bogastva se je razmahnila tudi industrija. Narastle so potrebe po izboljšanju delovnih in življenjskih razmer. Zgradili so vse več upravnih in stanovanjskih poslopij, šol in lokalov za oddih. Zlasti je bilo to potrebno v času druge svetovne vojne, ko so v Sibirijo, pretežno v Novosibirsk čez noč evakuirali tovarne in strateško pomembna industrijska podjetja iz evropskih predelov Sovjetske zveze. Pretila je nevarnost, da se jih polaste ali uničijo Nemci, ki so se že nevarno približali Moskvi. Iz področij, preden bi jih zasedli Nemci, so preselili sedemdeset strojnih in avtomobilskih tovarn. Postavili so silose za žito, ki so morali nadomestiti izgubljene v zasedeni Ukrajini.
Narodi Sovjetske zveze so vložili nadčloveške napore za obrambo domovine. V zaledju Novosibirska so izdelovali orožje, avione in druge vojaške potrebščine. Nastale so nove tekstilne in čevljarske tovarne, industrija konzerv in zdravil. Podnevi in ponoči so po železnici in z letali odhajali vojaški transporti orožja, obutve, oblek, živeža in sanitetnega materiala na fronto. In ne samo to, Novosibirci so bili tudi neustrašni vojaki. Junaško so se borili v sklopu sibirskih divizij na več frontah. Njihove divizije so potolkle Hitlerjevo armado pred Moskvo, borili so se na življenje in smrt na bregovih Volge, predrli so nemško blokado Leningrada, osvobodili Kijev, Varšavo in preganjali sovražnika vse do Berlina, kjer so triumfalno razobesili svojo bojno zastavo.
Vsi ti gigantski napori borbenega ljudstva pa niso preprečili, da ne bi Novosibirska razvijali dalje. V najtežjih vojnih časih so zgradili nove tovarne, elektrarne, stanovanja, šole in celo operno gledališče. Stanovanja za evakuirane so seve postavili poceni in kar je bilo najvažnejše, kar moč hitro iz lesa, kije bil najbolj pri roki. Med zidane palače so se znova širile kolonije lesenih hiš za evakuirane družine in delavce, med tem pa še naprej zidali stanovanjske bloke iz opeke, kamna in betona za prihodnost mesta, ki naj bi bilo po vojni udobnejše in lepše.
Posledice takšne izgradnje so še zdaj opazne. Ko se človek sprehodi po neskončno razpotegnjenem mestu, se zdi, kot bi ga gradili brez predhodno zastavljenega načela, toliko je vmesnih površin, spremenjenih v začasne parke; tolikoje še vedno lesenih hiš, ki se nekako sramežljivo stiskajo med stolpnicami. Paje le navidezno tako. Mestoje namreč kljub osupljivi rasti še vedno v nenehni izgradnji in bo šele sčasoma zadobilo svojo končno podobo.
Poleg neprijetnih urbanističnih posledic glede estetskega videza pri izgradnji mesta pred vojno in med njo, so težki časi prinesli mestu tudi pridobitvene dobrine. Skoraj vse tovarne, ki sojih bili prenesli med vojno, so po vojni ostale v Novosibirsku na svojem mestu. V miru je začel še večji razcvet mesta. Objekte niso samo dopolnili z najsodobnejšimi tehničnimi dosežki, ampak so razširili in povečali težko industrijo še z dodatnimi novimi tovarnami. Novosibirskposedujezdaj najmodernejšoelektričnotopilnicojekla in eno izmed največjih tovarn za letala. Nadalje tovarne za gradbene in poljedelske stroje in tovornjake, tovarne radijskih aparatov in televizorjev. Več obratov za kovinsko predelovalno industrijo in finomehaniko. Tovarno konfekcije, kemijske kombinate. Največjo sovjetsko tovarno celuloze in papirja. Elektroindustrija proizvaja z najsodobnejšo tehnologijo velikanske stroje in generatorje, s katerimi opremljajo tovarne in elektrarne po vsem svetu. Kako visoko se je že povzpela storilnost, naj pove primer, da proizvedejo danes v enem samem dnevu neprimerno več kot leta 1940 v enem mesecu. Delavci, med njimi tudi ženske, delajo nepretrgoma v treh izmenah. Prva se začne ob osmih zjutraj, druga ob štirih popoldne in tretja ob polnoči. Torej osemurno delo, od katerega je odštet polurni prosti čas za okrepčilo. Da so mogli tolikšen porast proizvodnje in elektrificirati železniške proge, ki dovažajo potrebne surovine, so na 1500 metrov široki reki Ob zgradili hidrocentrale s tremi velikimi zapornicami in bazeni. Z jezom, višjim od štirinadstropne hiše, se je reka razlila celo v 240 kilometrov dolgo in poprečno osem kilometrov široko umetnojezero, ki doseže celo na nekem mestu širino osemnajstih kilometrov. Obsko morje je postalo največji in najbolj priljubljeni športni in rekreacijski center Novosibirska in njegove širne okolice.
NOVOSIBIRSK – DUHOVNO SREDIŠČE SIBIRIJE
Bolj kot na gospodarsko moč so Novosibirci ponosni na svoje šolstvo, znanost in kulturo. Mesto premore dvesto šol, šestnajst visokih šol, univerzo z desetimi fakultetami, gledališko, baletno-koreografsko, slikarsko šolo in več glasbenih šol, konservatorij in nad sto raziskovalnih institutov. Med njimi sta najbolj delavni sibirska veja Akademije za gospodarstvo SSR in sibirska podružnica medicinske Akademije SSSR.
V Novosibirsku je stotisoč študentov. Na vsakem koraku je srečati mlade ljudi s knjigami, glasbenimi instrumenti ali risalnim in slikarskim priborom. Domačini upravičeno pravijo svojemu mestu študentovsko mesto, saj je vsak tretji prebivalec Novosibirska učenec, dijak ali študent.
V kulturno življenje vnašajo študentje družno z delavci živahno dejavnost z raznovrstnimi prireditvami v petstotih klubih in kulturnih domovih. So organizatorji Studia amaterskega filma, tekmovanj v pesništvu, prireditelji kulturno umetniških manifestacij od koncertov, razstav, folklore do gledaliških predstav, ki se jih meščani, v pretežni večini delavstvo, udeležujejo množično.
Kulturi so Novosibirci namenili mnogo finančnih sredstev. Zgradili so veliko koncertno dvorano z lastno filharmonijo, umetniško galerijo, muzeje, kinematografe, šest gledališč, med njimi največje operno gledališče v Rusiji, petsto knjižnic in eno največjih študijskih bibliotek v državi. Mesto ima močno radijsko postajo, televizijski center in Studio za dokumentarne filme. Tu so sedeži društev zahodnosibirskih pisateljev, komponistov, slikarjev in arhitektov. Tiskarne natisnejo letno nad pet milijonov knjig in nešteto glasbenih edicij in notnega materiala. Zahodnosibirska državna založba, ki sodi prav tako med največje v državi, izdaja posamezne knjige v nakladi dvesto tisoč izvodov in še več. V pretežni večini so knjige, zlasti znanstvene in beletristika, že v nekaj dneh razprodane. Nič ni presenetljivega za tukajšnje razmere, da je v posameznih tovarnah po pet, šest in tudi deset tisoč delavcev naročenih na knjige. Največ naročnikov imajo zbirke kot Biblioteka sibirskega romana, Biblioteka sibirskih povesti in najnovejša zbirka Mlada sibirska proza. Razen tega paje bralcem v številnih knjižnih izposojevalnicah na voljo čez dva in pol milijona knjig in publikacij z vseh področij znanosti tehnike, politike, gospodarstva, umetnosti in kulture.
Novosibirsk ima edinstveno knjižnico v Sibiriji. Državno znanstveno tehnično biblioteko, ki ni odprta samo za študente in strokovnjake, ampakje na voljo vsem državljanom. V njenih čitalnicah in študijskih prostorih sedijo in berejo delavci ob profesorjih, študentje z znanstveniki. Arhitektonsko originalna pravokotna stavba z velikanskimi steklenimi okni segajočimi od vrha do tal, je podoba velike moderne betonske steklene palače, ki sojo načrtovali domači sibirski arhitekti. Stavbaje devetnadstropna, štiri nadstropja so pod zemljo. Sicer sam po sebi velik in širok vhod na ogromnem pročelju daje vtis odprtine na poštnem nabiralniku; kadar pa vstopajo ali odhajajo iz stavbe skupine ljudi, je videti od daleč, kot bi se sprehajale čebele skozi špranjo v panju. Pred stavbo je ogromen, z betonskimi ploščami pokrit prostor, ki ga na dveh straneh zaključujejo travnate površine z negovanim živopisanim cvetjem. Razsežnost površine dokazuje, da za parceliranje v prostranstvu Sibirije ni problemov. Knjižnica je tako velika, da sem pri fotografiranju še tako daleč odmaknjen od nje, komaj mogel zaobjeti v objektiv vso stavbo z odščipnjenima vogaloma. Pri tem pa sem se moral trudoma tiščati ob hišo onstran široke ceste na koncu trga, ki ga z novimi gradnjami razširjajo v mestni kulturni center.
Znanstveno tehnična biblioteka, načrtovana za vso Sibirijo, je bila ustanovljena ob koncu prve svetovne vojne leta 1918, ko se je mesto imenovalo Novo Nikolajevsk. Dve leti po preimenovanju mesta v Novosibirsk leta 1927 so odprli knjižnico tudi za širši krog znanstvenikov iz Moskve. Od leta 1958 prejema knjižnica vse izvode publikacij, ki izidejo v državi.
Zaradi vse večjega razmaha znanosti in tehnike in nujnih potreb po večjih prostorih so leta 1966 zgradili sedanjo stavbo, ki ne sodi le med največje v Rusiji, ampak po svoji urejenosti in mehanzaciji tudi med najmodernejše.
Knjižnica ima fond deset milijonov zvezkov, ki so na voljo strokovnjakom in študentom znanosti, tehnike in poljedeljstva. Neprecenljivo knjižno bogastvo, ki se letno dopolnjuje s tristo tisoči novimi izvodi knjig, med njimi tudi iz inozemstva,je razmeščeno v podzemlju, ki meri štiründvajset tisoč kvadratnih metrov. Knjige in publikacije izmenjujejo s petstošestimi znanstvenimi institucijami, med drugimi tudi z devetimi iz nekdanje Jugoslavije. Leta 1 %5 je Organizacija zveze narodov vključila novosibirsko biblioteko v svoj sklop in prejema od nje en izvod publikacij v angleščini, francoščini in ruščini, ki izidejo pri OZN.
Kot vodilni znanstveni center v Sibiriji posreduje znanstvene informacije za podiplomske študije in organizira zlasti proučevanje bibliografije. Letno natisnejo in izdajo šestnajst naslovov informacij za znanstveno delo; med drugim tudi fotokopije in prevode iz tujih jezikov.
Izredne dragocenosti hranijo v oddelku redkih starih knjig in rokopisov. Med njimi so unikati prvih tiskanih knjig. Posebno zanimivi so na pergamentu ročno napisana pisma in zgodbe apostolov, življenjepisi svetnikov in njihovi evangeliji. Zbirka vsebuje med drugim dva pergamenta iz 14. stoletja, nekaj iz 15. stoletja in manuskript na papirju iz 14. stoletja. Posebna vrednost sibirske biblioteke paje beloruski ročno pisani Druzkov Evangelij iz 14. stoletja.
V štirinajstih po strokah razvrščenih velikih svetlih dvoranah v gornjem traktu poslopja, kjer zaradi zasteklenitve nimaš občutka, da si "zaprt med zidovi", lahko istočasno študira do tisoč Ijudi. V vsaki čitalnici ima bralec pri roki pregled knjig, katerih izdaje so razstavljene na posebnih policah pri vhodu v čitalnico. Najsodobnejši elektronski pripomočki omogočajo posamezniku, da zaželeno knjigo s pritiskom na svetlobni elektronski gumb tekoči trak avtomatično pripelje iz štirinadstropnega podzemeljskega depoja. Kadar svetlobni znak ugasne, bralec ve, da knjigo lahko dvigne na določenem mestu čitalnice. Ta manipulacija traja največ trideset minut.
Razgledovanje ogromnih prostorov zahteva veliko časa. Vendarje obisk ob pogledu tolikšnega umskega bogastva v osrčju Sibirije pravi užitek in hkrati navdušujoč.
Na glavnem novosibirskem trgu sredi mesta, na Leninovem trgu, dominira prav tako, če ne še bolj, impozantna stavba opernega gledališča. Neverjetno je slišati, da je prav gledališče v največjem industrijskem središču Sibirije simbol mesta, spomenik vere v zmago, svobodo in mir. Veliko okroglo stavbo so pričeli graditi nič prej in nič pozneje kot sredi vojne vihre leta 1942; s svečano predstavo opere M. I. Glinke Ivan Susanin pa so Gledališče opere in baleta odprli ob koncu vojne na dan zmage 8. maja 1945.
Z nemajhnim občudovanjem in presenečenjem sem poslušal neznanega upokojenega delavca, ki je sedel na klopi v gledališkem nasadu in mi pripovedoval o gradnji, ko sem mu med ogledovanjem stavbe mimogrede navrgel, kako veličastno gledališče imajo.
"Veste", mi je pričel pojasnjevati, "mnogo ljudi, posebno še tujci nas sprašujejo, če med vojno res nismo imeli važnejšega dela kot graditi gledališče. Gradili smo vse in še kako. Tudi orožje za fronto smo izdelovali. Prav gradnja te stavbe pa je bila za prebivalce mesta velika moralna opora. Vlivala nam je vero in utrjevala prepričanje v našo zmago, čeprav je bila vojna težka in kruta. Garali smo noč in dan. Mnogi iz mesta so odšli na fronto. Če si v najhujših časih lahko privoščimo gradnjo gledališča, smo menili, potem že ne more biti tako brezupno. Rusi pa imamo radi gledališče. Med vojno graditi teater paje pomenilo, da bomo zanesljivo zmagali. Zakaj neki bi ga pa gradili? Za mir vendar! Med zidanjem pa najbolj misliš na mir!"
Strmel sem v razbrazdani obraz starega moža, ki je bil podoben mužiku. Njegove oči so pomežikavale vedro in se lesketale od zanosa.
"Bile pa so težave z nabavo gradbenega materiala", je nadaljeval s pripovedovanjem. "Primanjkovalo je tudi malte. Pa smo si znali pomagati. Nekaj tednov smo si odtrgovali jajca od dodeljene količine na prebivalca. Deset in deset tisoč jajčnih beljakov je pomešanih v teh zidovih, da bi bili čim trdnejši".
Nekaj me je stisnilo v grlu. Nisem mogel več spraševati. V istem času so v Nemčiji in drugih okupiranih krajih Evrope nacisti zapirali šole in gledališča.
Kaj naj bi še govoril spričo tolikšnega herojstva sibirskih ljudi?
Za izgradnjo gledališčaje bilo izdelanih več načrtov. Odločili so se za načrt znanega arhitekta A. V. Šuseva, ki je v Moskvi zgradil Leninov mavzolej in po vsem svetu občudovani moskovski metro. Težko je opredeliti arhitekturo gledališča, ki s svojo šestdeset metrov visoko kupolo prej spominja na cirkus. Stavbaje sicer moderna, vendar s svojo masivnostjo učinkuje kot trdnjava. Morda je tudi ta grandioznost odsev simbola trdne volje po zmagi?
Za pročeljem z visokimi masivnimi štirioglatimi stebri je dolg in razsežen vestibul in za njim pod kupolo ogromna dvorana z visokim odrskim prizidjem z najmodernejšo odrsko ureditvijo, kar jih je tedaj poznala gledališka tehnika na svetu. V dvorani je tri tisoč sedežev in služi tudi za velike koncerte. Avditorij je nekakšna stilizacija starogrških gledališč na prostem. Posamezne oboke ob robu dvorane krasi šestnajst velikih kipov v nadnaravni velikosti, kopije starih grških bogov in modrijanov. Izpod ornamentalno poslikane kupole se leskeče dvatisoč kilogramov težki kristalni lestenec v premeru šest metrov, ki mu delajo družbo nešteti manjši lestenci okoli dvorane. Svetlobno razkošje, ki si bi ga človek le težko zamislil med vojno in povrhu še v Sibiriji.
Gledališče opere in baleta v Novosibirsku je največje gledališče na ruskem ozemlju. Številčno velik umetniški ansambel sestavljajo odlični pevci in plesalci, ki reprezentirajo rusko glasbeno gledališko umetnost tudi na gostovanjih v inozemstvu. Prav tako pa imajo Novosibirčani možnost v svoji hiši "Veliki Sibirki", kot s ponosom imenujejo svoje gledališče, gledati in poslušati kot goste najboljše domače umetnike in inozemske operne in baletne soliste in ansamble. Zaradi visoke umetniške kvalitete ruski in inozemski kritiki nemalokrat novosibirski Operi nadenejo častni naziv "Boljšoj teatr Sibirije". Balet pa je splošno znan kot tretji najboljši ruski ansambel, takoj za slavnim moskovskim in leningrajskim baletom.
Žal mi je bilo, da sem bil v Novosibirsku v poletnih počitnicah. Vendar sem si zabeležil z reklamne deske pred gledališčem repertoar, ki je predvideval začeti bližnjo novo sezono z opero Sadko Rimski-Korsakova, naslednji večer pa z baletom Čajkovskega Labodjejezero. V programujima je po vrstnem redu datumov sledila Puccinijeva Manon Lescaut, Mozartova Figarova svatba, Borodinov Knez Igor, Dzeržinskega Tihi don, Dargomižskega opera Rusalka, Adamov balet Giselle, Gounodov Faust, balet Laurencija, Verdijev Rigoletto, Prokofjev balet Romeo in Julija, Minkusov balet Don Kihot in Verdijeva Traviata. Presenetljivo pisan program samih velikih oper in baletov, ki bi ga bila vesela vsaka Opera na svetu in bi bil lahko zadovoljen še tako razvajen ljubitelj glasbenega gledališča v Evropi.
Brez presenečenj v Sibiriji ne gre. Pri najavah posameznih predstav so bili dva meseca pred novo sezono pripisi razprodano ali odkupljeno.
Nedavno je agencija Tass poročala, da se je število obiskovalcev v njihovih gledališčih v zadnjih petih letih povečalo za deset milijonov in da obisk še narašča.
Novosibirci so imeli prav, da so že med vojno gradili svoje veliko gledališče, sicer bi jih prehitel čas.
