HALOŠKI BRENTARJI

Od Zavrča
šez Belški Vrh
do Svete Barbare
in v Gruškovcu, v Okiču,
v Leskovcu,
Vareji,
v Podlehniku, tja do Žetal
so brentarji
orjaki,
pritlikavci
in okostnjaki:
vsi
brente enake nosijo,
enake šale
trosijo.
Obračajo
kozarce radi,
tako je pač v navadi.

Po čelih
znoj
cedi se,
curlja
po hrbtih in po trticah,
z nosov,
z obrazov jim kaplja.
Močno
po znoju zaudarjajo,
še več jim grozdja
natovarjajo;
ga v brente tlačijo,
še vrhove do vratu
nasujejo.
Brentar, moškosti simbol,
znosi grozdja
na grmade.
Ženskam moškost se dopade...

Trgalke
Stare, zvite in prikrite,
mlade neizkušene,
odkrite.
Se z brentarjem
katera
več peča,
ze zdi se vsem,
da se prehitro vda.
Zatorej brentar urno jo zagrabi,
lahko za hec,
lahko za stalno jo pograbi.

JANŽ

Dolgi, suhi
Janž.
Tesen suknjič,
hlačnice
prekratke,
rumena brada, brki
gor zaviti,
kot klovn imel rdeč je nos.
Pod nosom cigareta mu žari
pa tu in tam
kak dim spusti.
Dolgi, suhi
Janž.

Na brhtu ga brez sedla brenta jaha.
Na kolu
je zarez že sto.
Sto brent je znosil
dolgi, suhi Janž.
Prijazen, nasmejan,
se zdel je vedno
razigran.
Dolgi, suhi Janz.
Prišel ni več
Nihče pogledal ni:
zakaj!

BOŠTJAN

Prosjačil je, zato so mislili ljudje,
da je berač,
so mislili ljudje,
da je Boštjan
cigan;
nikomur ni bil prav poznan,
vedeli so le,
da je Boštjan.
Pri Svetem Mohorju je bival.
Je hodil daleč naokrog.
Pri Martinu v Mali vasi
je počival.

Po polju žita je, koruze prosil,
po korpah si v jeseni repe
in krompirja je nanosil :
v zameno za kostanje,
za vino in za žganje,
Za delo ni jemal plačila.
Drvar je bil s »cukžago«
in macelj je imel,
drvnico pravo.

V Halozah je redno bil brentač,
v družbi
pa razvpit kričač
Nosil
je klobuk postrani,
Molčal
ob šali je neslani.
Poznal
je dobre haloške kleti,
bili
prijatelji so mu kletarji.
Popil
nikdar ni mošta,
ne svetega Martina »trošta«,
le dobro odležana vina je cenil,
počasi jih po grlu
je cedil.

Živela z ženo sta pod bregom
- menda bolj za bregom.
Sta sina si želela,
bi hčere ne hotela.
Da bi deklina ne uspela,
sta raje
osamela.
Je mož brentač,
Boštjan kričač,
nekje zaspal,
je obležal,
ne ve se,
kje je pot končal.

ŠIMA

Še poldrugi ducat let ni štel,
ko služit je prišel.
S seboj ni prinesel ničesar,
le kletvic sto!
Je včasih
žrebec podivjal, mu Šima
brzda je zategnil,
ga skoraj nase je potegnil.
Res bil je svete jeze,
jezil se je brez veze.

Na travniku, na polju,
v gorici v Belskem Vrhu
čezmerno
se je gnal. K tlom
tiščal ga je rahitis,
ob sapo spravljal ga bronhitis.
Sicer je voljo žebljasto imel...
Se v vsako je trgatev spravil
in se med brentarje postavil.
Mu brenta
segala je pod sedalo,
pripomnil kdo je: »Glej budalo!«
Težko je dihal, bolj sopihal,
med sem in nisem nihal.
Res,
k brentarjem ga moramo prišteti,
čeprav ga je pobralo
že pred leti.

RUDA

I.

Mesar je bil.
Velikega
imel je psa.
Bolj pasji
naj bi Ruda bil dvonožec,
kot njegov
prijatelj štirinožec.

Bil je včasih dobrotljiv,
bil je včasih zabavljiv.
Nekoč je Leniki, siroti,
kravjo rit
v papir zavil.
»Dobro skuhaj!«
je za njo zavpil.

Že drugo je soboto
spet Lenika prišla,
prosit
zalogaj mesa.

Jo Ruda občuduje,
ker nič se ne huduje,
začudena sprašuje:
»Kakšno ste meso
mi dali,
se je nakuhalo tako,
da je pokrovko dvignilo?«

Do solz se Ruda nareži.
Ji svinjsko pleče pomoli.
To zgrabila je kot lisica,
odpihala pa kot tatica.

II.

Si Ruda debeljak na pleča
brento je nadel,
po gorici
je navzdol prišel.

So plaho mu, gospodu,
nasule zenske
grozdja
močno pod rob.
Ga v prešo je odnesel,
vso pot pa ni razklenil zob.

Ob vsaki brenti v klet
debele je uprl oči.
Že roka gospodarja
mu poln kozarec pomoli.
Ga vase vsuje brez nagiba,
požirka sploh čutiti ni.
odide,
zopet pride,
enako ponovi.

V trgatve je prihajal,
k prijateljem je rad zahajal.
Se je redno dela oprijel,
rad dobre kapljice je žel.

III.

So vojne se končali časi,
divjale čistke še na vasi,
morda osebni obračuni,
drugi šunkarji, kračuni.
So Ruda kot žival odgnali,
pod hribom ga zaklali,
tam ga zakopali.

Je pes sledil sprevodu?
Je sam izvohal svojega lastnika?
Ne ve se.
Odhajal je na grob,
komaj nekaj dni.
Še njega od nikoder ni!

Zgodaj zjutraj sem bila na železniški postaji.
Ura je bila 6.
Čakala sem na zeleni vlak.
Vztrajala sem do 610.
Vprašala sem sprevodnika, kaj je narobe.
Izvedela sem, daje odpejal ob 5.55.
Po voznem redu.

Zato sem prišla z avtomobilom.

Aleksander.
Majhen,
živahen.
Deček!
Črni, kodrasti lasje.
Temne,
globoke oči.
(Kakor tvoje.)
Zvedav,
igriv,
radoveden,
pameten.
Pogovarjam se z njim —
o njem, o tebi, o sebi, o nas.
O tem, kako je biti nekdo,
kako postati in ostati.
Najin sin.
Podariva mu življenje!

Strast se je rodila;
rasla je in rasla,
raztegnila se
od severa do juga,
od vzhoda do zahoda.
Uničujoča.
Ubijajoča.
Potegnila me je v globoka brezna
in pahnila tja,
od koder ni povratka.
Kruh in voda.
Voda in kruh.
Potem je na mojo razbolelo dušo
položila kamilice.
Čudno pomirjena sem.

Zunaj dežuje.
Turobno in mračno je.
Kaplje polzijo po šipah.
Grozen dan.
Dan kar tako.
Proč vržen dan.
Tudi te vrstice so
izkupiček današnjega dne.
Enega izmed mnogih. .

ZEMLJA SEM

Tam nekje daleč se je nebo sklonilo k zemlji
in jo poljubilo.
Dež je namakal njene razpokane ustrnice
in ji tešil žejo.
Sonce je toplimi žarki ogrelo
njene gole grudi.
Veter ji je mršil zelene lase
in jih hladil utrujeno čelo.
Veter, sonce, dež, nebo si
in jaz sem zemlja.

OBRIŠI SOLZE TRAV

Sij, sonce,
in obriši solze trav,
posuši jih na obrazih ljudi, ki žalujejo.
Ogrej zemljo
in hladne dlani
in srca, ki so utonila v temi.
Izbriši sence,
ki so te zagrnile in, prosim,
sij, sij
za ljudi in za trave,
za bolna srca
in mrzle dlani.

NE NOSI V SEBI BOLEČINE

Ne nosi v sebi težkih besed,
ne misli, ki te razjedajo.
Zakriči bol vetru in dimu,
ki ga nosi s seboj,
zašepeči jo cvetu,
ki raste v razpoki asfalta,
izpovej jo ptici,
ki išče nebo med žicami.
Joči, kriči, tuli,
le v sebi ne nosi bolečine.

VESELA BOM

Če spet mi kdaj prekrižaš pot,
vesela bom
in ne nemirna
kot nekoč.

Predolgo sem nosila sama v sebi molk
in dvom
in v upanju nemirna
bdela v noč.

A zdaj minilo je kot dež poletni,
ki zlije se.
Zato vesela bom
in ne nemirna,
če mi še kdaj prekrižaš pot.

Da se vam predstavim — sem gospa Laž. Nikoli ne lažem. Sem prijateljica vseh vas. Moje rojstno mesto je Celje, zdaj pa živim v Mariboru v majhni garsonjeri na Ljubljanski 3a. Na stenah visijo uokvirjene slike. Vedno znova jih pogledam in se potihoma vprašam, kateri genialni umetnik jih je naslikal. Kdo sploh je ta Jože Polajnko mlajši, ki me je začel pisati. A kaj bi si belila glavo s tem, saj kot pisec moje laži ni pomemben.

Moram vam že takoj v uvodu povedati, da je eden najbogatejših ljudi na svetu. A to še ni vse. Maribor ob Dravi je najlepše mesto na svetu. Ljudje tukaj so zelo pošteni, zato na vratih stanovanj ali pa javnih hiš ni ključavnic. Sploh ne lažejo in pravim vam, to mesto je vzor med vzori. Ženske nosijo trimetrske frizure, živozelene, živordeče ali živomodre. Januarja, ko je v Mariboru najhujša zima, hodijo elegantni gospodje v kratkih hlačah in kratkih majicah. Mlade gospe pa imajo na sebi samo spodnje hlačke in so brez modrčkov. Ko hodijo po cesti v čevljih z visokimi petami, se jim bujne prsi nalahno pozibavajo zdaj v levo in zdaj v desno. Pa tudi to še ni vse. Medvedi se po Gosposki cesti sprehajajo. Jedo iz zlatih krožnikov. O brezposelnosti sploh nikoli niso slišali. Imamo čudovitega župana, ki je v nekaj sekundah preplaval Dravo. Bodimo ponosni nanj.

Tako, predstavila sem se vam in vam povedala vse po resnici, zdaj pa mi, prosim, zaploskajte vsi, ki ste me poslušali.

Povedala vam bom resnične zgodbe, ki sem jih doživela v vseh časih z najrazličnejšimi ljudmi.

V bližini Celja sem zagledala moškega, ki je bil bolj atletske postave, visok približno 180 centimetrov. Glavo je imel plešasto in ker je takrat sijalo sonce, so se črno rumeni žarki odbijali od njegove lesketajoče se kože. Na sredi pleše mu je rasel tri metre dolg rdečezelen las v obliki laksne. Čudila sem, da lahko takšni moški sploh obstajajo. Nekaj časa sem opazovala plešastega gospoda, potem pa je na las pridrvela velika kilogramska dežna kaplja, se desetkrat zaporedoma odbila od njega, enajstič pa je poletela tako visoko, da je na modrem nebu pristala. Nikoli nisem lagala in nikoli ne bom, toda to, kar sem videla, pri moji veri, je prava resnica.

Uglajenega gospoda sem nato vprašala:

— Pa večkrat pade takšna kaplja na vaš gosti las?

— Kajpada, mi je dogovoril. Pred dvema dnevoma si je kosovka spletla gnezdo za eno uro in v njem izvalila pet mladih in malih kosov z živorumenimi kljun ki. Vam povem, da je bil živžav kot še nikoli!

— Naj vas to nič ne preseneti ali pa začudi. Svet je velik in kdor mnogo potuje, marsikaj doživi.

Bila sem v Srbiji in hodila sem po Beogradu. Naproti mi je prišel postaven visok črnolasi moški, ki je imel oblečene modre kavbojke, živordečo srajco in zlate cokle. Šlic je imel odprt in skozenj je kukala štirimetrska bela srajca.

— Ježeš, sem mu rekla, srajca vam kuka skozi šlic!

— Vem, vendar me to sploh ne moti.

— Pa zakaj si niste srajce potegniti skozi šlic, potem si ga z zadrgo lahko zaprete.

— Ljubica, ali misliš, da imam na razpolago toliko časa kakor ti. Ali sploh veš, kaj vse še moram danes narediti oziroma česa še nisem naredil. Kanarčku še tudi nisem zamenjal vode.

Nato si je iz šlica potegnil svojega vrabca in se pohcal na pločnik, da so se drobne kapljice odbijale od razgretega asfalta.

— Tako, moja mala, sedaj, ko sem se popišal, mi je pa prav malo mar za odprti šlic. Pa se mi je nasmejal, si zažvižgal in se počasi odmajal neznanokam.

Moram vam priznati, da mi je možakar zaradi svoje naravnosti ugajal. Za hrbtom sem mu še zaploskala.

Stopila sem k mlademu gospodu Polajnku in ga vprašala:

— Kaj ste pa danes naslikali?

— Tihožitje v naravi, mi je odgovoril.

— Še vedno te ne razumem.

— Draga laž, takoj ti bom razložil Najprej sem vzel v roko zelo velik čopič. Potem sem rjav ovojni papir pobarval z belo akrilno barvo, ki se je sušila ves dan. Ko sem se prepričal, da je površina suha, sem nanjo naslikal črn krog, tri poševne ploskve - črnomodro, rumeno in rdečo. Pod njimi pa črno nit. Sliko sem nekaj časa opazoval, potem pa sem opazil, da se je nit začela premikati po beli površini. Razmišljal sem, kaj naj naredim, da se bo nit ustavila. Nenadoma mi je padla v glavo genialna misel. Vzel sem lonček z belo barvo, pomočil sem vanjo čopi in črno nit prebarval.

— Tako, ti črna kosmata spaka, zdaj pa se ne boš več zvijala in plazila po papirju.

Moram priznati, da je bil res za nekaj časa mir. Bil je večer in odpravil sem se spat. Zjutraj ko sem sem se še ves krmežljav prebudil, sem se ozrl po sob. Na preprogi je ležala tista nit, le da je bila dvakrat daljša.

In kaj pravite k temu, gospa Laž?

— Da je to čista resnica!

Lepa gospa Slavica Tovšak je strastna planinarka. Zaposlena je v Mariborskem pokrajinskem arhivu. Nekega dne je gospodu Novaku, direktorju arhiva, in meni predlagala, da bi šli na Mont Everest. Razumljivo je, da smo bili vsi tako za. Šli smo na Slivniško letališče in ponedeljek, dvajsetega. julija 1998, smo ob polštirih zjutraj odpotovali na Himalajo. Vsi smo bili oblečeni lahko. Gospa Slavica je imela še obute čevlje z visokimi petami, kratke hlače in živo zeleno majico s kratkimi rokavi. V laseh je imela velik rdeč cvet. Nohte je imela nalakirane z rdečim lakom. V nahrbtniku je imela zobno ščetko, odejo, šminko, glavnik, čokolado, čaj in pralni prašek, par kratkih nogavic, konzerve in stekleničko žganja. Gospod Novak je imel na sebi dolge kamgarn hlače, svileno vetrovko, obute pa je imel lahke usnjene čevlje. Jaz sem se oblekla po njunem zgledu.

V torek, enaindvajsetega julija smo ob 6. zjutraj srečno pristali z letalom na velikem travniku pod najvišjo goro sveta. Voda odprave je bila izkušena gospa Tovšak.

Izstopili smo in Slavica nama je z ljubeznivim pogledom in rekla:

— Zdaj pa kar pot pod noge. Gora ni nora, nor je tisti, ki ne gre gor.

Začeli smo se hitro vzpenjati. Pot je postajala vedno bolj strma. Na polovici gore so nebo prekrili težki in temni oblaki. Nastal je mraz. Veter je pihal s tako silo, da je nosil po zraku debelo kamenje. Naenkrat pa — glej čudež vseh čudežev! Iz oblakov je začela padati toča, debla kot buče. Slavico je gorski zrak tako prevzel, da je kar zaklicala:

— Kar pogumno za mano naprej.

Kot nori smo se vzpenjali v strmino in ni nas ovirala ne debela toča in ne močan vihar. Bili smo tako veseli, da smo zavriskali. Jaz sem se ozrla proti jasnemu nebu, na katerem je sijalo deset sonc. Gospe Slavici in gospodu Novaku sem v svoji gorečnosti rekla:

— Eno do teh sonc si bom dala v nahrbtnik, ga odnesla v Maribor in spravili ga bomo v arhiv. Midva pa sva priči, da je bilo vse skupaj res.

Gospod Mlinari je zelo učen mož, dober poznavalec srednjeveške zgodovine in odlični pisec knjig o samostanih na Slovenskem. Nekega dne mu je šinila v glavo misel, da bi lahko napisal knjigo o maremberškem dominikanskem samostanu. Bilo je vroče poletje 1966, julij mesec. Svoji zvesti ženi je rekel:

— Začel bom pisati svojo novo knjigo o MDS.

Soproga ga je samo pogledala, pripravila mu je obilno malico, nato pa mu je rekla:

— Pa le pojdi na vikend in knjigo piši v miru!

Ko je prišel na svoj ranč, je sedel na stol in iz aktovke vzel nekaj tisoč belih listov A4. Dal jih je na mizo, pokrito s prtom. Začel je pisati in pisal je s strastjo. V ozračju je bila sopara, v prostoru pa prijeten hlad, zato je bilo razumljivo, da je bilo tam večje število nadležnih muh. Cel roj jih je bilo. Gospoda Mlinariča so pri pisanju začele motiti.

— Ne bodo me vrgle na finto!

Naglo je vstal in šel v vinograd nabirat grozdje. Do poznih večernih ur ga je nabiral, potem pa je prišla noč in so muhe zaspale. On pa je prijel za pero in pisal in pisal. Z vztrajnostjo je napisal knjigo o MDS, nato pa je odpotoval v Ljubljano na ministrstvo za kulturo. Bil dober govornik in je prepričal ministra Školjča, da mu je odobril finance za knjigo. Ko je prišel domov, je soprogi seveda vso zgodbo povedal po resnici. Nekaj dni zatem je bila predstavitev knjige v Mariborskem pokrajinskem arhivu. Tu je bilo zbrano vse, vsa mariborska smetana Povedal jim je, da je tisk knjige bil tako drag kot nekaj avtomobilov. To je bil za mene najvažnejši stavek. Drugo, kar pa je sledilo, je bilo v zvezi s pecivom, ki ga je spekla gospa Mlinarič. Bilo je tako dobro, da so ga vsi začeli hvaliti in ga tudi z drobtinami vred pojedli. O gospe Mlinar so rekli, naj njen soprog čimveč napiše, ona pa da bi vsaki spekla kakšne dobrote. Jaz pa, ki nisem bila prisotna pri vsem, kar se je dogajalo, vam povem, da je bilo tako, in če tega ne bi rekla, bi se zlagala.

Srečala sem se z mojstrom Rembrandtom.

— Kaj slikate, maestro? sem ga vprašala.

— Nočno stražo, mi je prijazno dogovoril gospod Rembrandt.

— Kakšen pa je format te slike, če vas smem vprašati?

— 50 krat 70 centimetrov, mi je odgovoril

— In koliko kilogramov barve boste porabili za tako veliko platenno površino?

— Ni več in nič manj kot dvajset kilogramov.

— To je pa zelo veliko, sem se začudila.

Ker pa me je radovednost gnala, sem ga še vprašala:

— Kakšne barve pa najraje uporabljate?

— Kobaltovo rdečo, cinober rdečo, citron rumeno, kobaltvovo modro in cinober rdečo.

— A tako? sem se čudila. Kaj pa je na tej sliki naslikanega?

Zasmejal se je in mi rekel:

— Voz s posušenim senom in zelena krava z rdečimi nogami.

— Za božjo voljo, to je pa nenavadna slika, vi ste pa genialni umetnik.

— In zdaj poglejte, gospa laž, če ste sliko videli, ste lahko tudi videli, da se voz premika in se bo zdaj zdaj prevrnil. To je samo vprašanje časa. Krava pa stoji na mestu. Da, treba je znati slikati!

— Eh, saj tega ne morem verjeti, sem rekla. Koliko pa boste dobili za to sliko?

— Sto milijonov za predujem in 500 milijonov pozneje, mi je odgovoril genius Rembrand van Rijn.

Prijazno sem se mu nasmehnila, nekajkrat narahlo zamajala z glavo, mu stisnila možato roko in mu zaželela še mnogo srečnih let, zdravja in še mnogo takšnih nenavadno naslikanih slik.

Dedek, ki so mu rekli po domače Zanut, je bil doma iz Vipavske doline. Bil je suh, svetlolas in plešast Na eno nogo je šepal. Domači so mu večkrat rekli, naj si sladka kavo. Toda vedno znova jim je rekel, da mu sladkor škoduje. Nekega dne pa, ko v kuhinji ni bilo nikogar, je naskrivaj ukradel sladkor iz lončka in si ga hitro del v usta. Mislil je, da ga pri tem dejanju ne bo nihče zalotil . Pa se je zmotil. Ravno takrat je stopila v prostor Frančka in mu je rekla:

— Od kdaj pa ima naš dedek rad sladkor?

Zanut jo je jezno pogledal, potem pa ji je rekel:

— Baba neumna, od kod pa si se vzela?

Potem je še nekajkrat zaklel naglas:

— Oštja malora maledeta ma kej pej oni iščeš?

Ali mislite, da se je Zanut zlagal, ko je trdil, da nima rad sladkorja?

Marjan Matjašič je predsednik Zgodovinskega društva v Mariboru. Pije turško kavo na zraku in vedno je dobre volje. Nekega soparnega dne sem bila v njegovi družbi. Naročila sva si kavo in natakar name je prinesel dve skodelici, gospod Matjašič pa je plačal. Natakarju je dal še nekaj napitnine. Ko sva sedela za mizo in prijetno kramljala, je zapihal rahel vetrič. Velik zelen list na katalpi se je zamajal in ker ni bil dovolj močno pričvrščen na vejo, je odpadel in se s konico zapičil v temno kavo. Izpulila sem ga, takrat pa se je začela pozibavati miza. Matjašiču sem rekla:

— Hitro jo zgrabite, da se bo umirila in bo kava ostala v skodelicah.

Tako je tudi storil.

A zgodilo se je nekaj, česar človek še v sanjah ne bi mogel pričakovati. Skodelici sta začeli skakati po prtu. Vedno bolj sta se odbijali od mize, začuli so se glasni udarci, gostje okoli naju pa so se začeli ozirati. Naenkrat pa je začel iz skodelice bruhati rdeč gejzir, visok deset metrov. Takšno stanje je trajalo približno dvajset minut, potem pa se je skodelica razletela z glasnim pokom. Porcelanaste črepinje so se dvignile visoko v nebo, tako visoko, da jih ni bilo več mogoče videti s prosim očesom. Da, tako je bilo s to zgodbo, pa če mi verjamete ali ne.

KJE
JE PESEM

Tukaj
Rodi, zori, piše, bere
Pesem

Tukaj je pesem
Ki je ni
In v pesmi
Ni pesmi
Niti nje same
Ki je tukaj

Tukaj je pesem
Ničesar
In v njej ni
Nič nihče nikjer nikoli
Pesmi ničesar
Ni
Dokler ne umre

Tukaj je pesem
Vsega
Kar je
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem vsega
Je
Dokler živi

Tukaj je pesem
Volje
Ki odpira
Kaže, gori, zapira
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem volje
Rodi
Dokler hoče

Tukaj je pesem
Modrosti
Ki objema
Vse in nič, vsakogar in nikogar rešuje, sije povsod in nikjer
Zmeraj in nikoli načrtuje
Pesem modrosti
Zori
Dokler ljubi

Tukaj je pesem
Misli
Ki oblikuje in odkriva, traja, skriva ter ločuje
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem misli
Piše
Dokler premišljuje

Tukaj je pesem
Besed
Ki govori
Besede besednjakov in besednjakom besede čez
Pesem besed
Bere
Dokler ne utihne

In ko utihne pesem besed
Ne premišljuje več pesem misli
Ne ljubi več pesem modrosti
Noče več pesem volje
Umre pesem vsega
Živi pesem ničesar

In ko živi pesem ničesar
Kje
Sem jaz

DEVAM, VODNIKU¹

V telesu misli nekdo živi
smrt, ki se med ljudmi ne rodi

Vaš svet in naši dobri časi,
ki v telesih zvoka so zaspali...
Po tihem parjenju v ustih
se prebujajo duhovi, da bi pomrli

In jaz, ki si navzven sledim pod misli,
da navznoter zagorijo listi
Da navzven ostane zemlja,
ko navznoter teče voda:

Zate dihamo iz groba

Vem, da ste namesto mene
in da zaradi sebe moja ste telesa
So zame misli vaša ogledala
in glasovom šepetanja:

Kjer si videl sebe, gledaš zdaj vodnika

Da te sprašujem, krivi odgovori so tvoji
in moj strah pred tem in onim:
V izdihu ne zaplešejo glasovi samega človeka,
bolečina rojstva je zaradi tebe lepa

Jezik, s katerim oživljajo me tvoja usta,
pod krvavim nebom boža mi čekane
Tako v prostore se rojevam - vse živel bi zase,
prosim, da upate namesto mene, ko stopate vame

No, za šalo še bo časa po svetovih,
s človeškega imeni jih jezika pač ne bova nagovorila
Prijatelj dragi, komaj Beseda v znamenjih se nama je rodila,
že prelepa je resnica, da bi umrla med duhovi

A s Trenutkom zarase se Ime v zavezo, ki ne nagovarja:
Iz drugega sveta, prijatelj, prosiš zame
Neskončne razdalje steklena premaguje stena,
najino drevo rojeva papirnate sadove

Kjer na samem še lepota njena je strašljiva,

najhujša v mislih groza lahko je dobra vila
Na vsak obraz pripravljen pogumno sem resnice,
dokler prostora je na glavah zmaja

A ko, Prijatelj, verjamem ti zaradi sebe,
so darovi Vaši mi le slepe želje
Tako s seboj mi dokončate misli,
kot resnice spi občutek v telesih

Lepše in bolj modre knjige ste si napisali,
razkrivaje dušo svojo kot vesoljne zemljevide
Človeške vrtove s seboj ste preorali
in vanje svoje presadili božanske ste oblike

Še več, vse narobe so besede,
ki brez glasov se vaših govorijo
in telesa, pravite, so le obleke,
kjer konec mene ste in moj začetek sebe

vse do moje odločitve

Vse ste, kar sem jaz, to boste name prepisali,
ko odplešete z menoj, da bi se občutili,
in med najglobjim poslušanjem se boste skozme izkričali,
dokler po vas ne bom vse, kar smo ljudje

in vi po meni jaz, ki med ljudmi edini je

morda zdaj vem - še odločitev moja,
ki v najtanjše vdahnete jo misli,
da v trenutkih najsvetejših
zaplete v vaše me pobožne želje,

vsa svobodna ali vsa ujeta - moja ni;

kjer vem le toliko, da ne znam brez vas
in da vi le toliko niste kakor jaz,
med vsem in med ničemer od konca sama do začetka
rojeva se Samota - brez skupnega neba, brez našega jezika

– ᴗ – ᴗ ᴗ ᴗ – ᴗ
ᴗ – ᴗ – ᴗ ᴗ ᴗ – ᴗ
ᴗ – ᴗ ᴗ ᴗ – ᴗ
– – ᴗ ᴗ ᴗ – – – ᴗ ᴗ ᴗ – ᴗ²

¹ Deve, vodnik - spustil papirnatega sem si zmaja,
da občutki v mislih poletijo k sebi
Ni težko nebesa zbuditi skozi rimanje telesa
in več mreti tako zelo, če je vse iz česa

² V telesu, ki med mislimi se ne rodi,
nekdo v moji smrti živi

POPOLDANSKI MANIFEST, peti

Stal je sključeno in ob štedilniku. Ko sem
prihajala od zadaj, sem že začutila, da
me čakava. Če nadaljujem, sva tudi
nasplošno bila še kar v redu, vsaj za razmere,
ki so se nedostojno podile okrog in ga
seveda zbadale nekje v levi nogi. Za začetek
sem stala tako, da me je dobro gledal, tudi
mimoidoči so se v tem verjetno strinjali
z menoj. Prekinil je ta molk, zato
ker me je sprva vprašal, kako lahko nosim tako rjave oči.
Kot neka žival, sem odgovorila in da se
še ne morem dobro spomniti kakšne razumljive toda
nepristranske stvari, recimo nekaj v stilu – imam grozen žulj
na podplatu – ali pa – dosje? hm, le kakšen dosje so si
izmislili – toda te niso več dovoljene.
No, mimoidoči so se zaenkrat spet razkropili. Uganil
je, da si mora zaradi mene veselo žvižgati, medtem
pa sem, reva, morala iti po nove mimoidoče, ker s starimi
itak ne bi veljalo več. To je grdo opravilo,
posebej še če stanuješ v tako mali kuhinji. Ampak
ljudje so vseeno nekako privolili. Samo do petih –
sem pomislila. Že vemo, že dobro – smo si nekaj
pravili. Bilo me je malo strah, kaj bo ob petih.
Tukaj moram nujno dodati, da sva na koncu
koncev tudi midva ostala malce spremenjena z
vstopninami vseh teh mimoidočih, ki so neutrudno peš
odhajali skozi jedilni pribor vse do nagačenega ptiča, v katerega
so vstopali na nasprotni steni. Stvar je vedno
stala tako, da je tam vsakršno ugovarjanje zaman,
takrat se midva postaviva v mane in sklepava
kupčijo. No, zgodi se tudi, da medtem pomivalno
korito postane napadalno, vsaj zdaj
je bilo tako, in se zato zaradi izsiljevanja
raznovrstnih metamorfoz od vrča, tovarne do
kovinskega peciva in ostalih dobrot nazadnje
znajde vso v svoji odtočni cevi. Še sreča, da so
takšne cevi običajno trdne in da so uspešno uveljavljene
prispodobe, poleg tega seveda, da so tudi prijetne
sogovornice, in da podivjano korito ne more več
oditi v ptiča. Namreč zanimivo je to, zmeraj
kadar se mimoidoči odpravijo, tudi korito v nenadnem
navalu evforije hoče z njimi. Ampak oni niso štirioglati in
tako razliti – mu pravim, toda korito kot korito
z odmevom vohuni moje stavke. Vem samo to, da
zraven njega potrebujem tudi jedilni pribor,
štedilnik, nagačenega priča in nenazadnje
njegovo živžganje. Moj popoldan je v njegovih rokah.

Ne dežuje več. Luna srebreni luže. Srebreni čevlje, odvržene, ponošene, polne deževnice. Iz njih se plazijo kuščarji in skačejo zajci, vzletajo metulji, kakor že iz katerih. Iz škornjev stopi konj, ves žareč, z grivo iz mesečine. Z očmi iz daljave, ki pričajo željo po moči, odločen, pokončne, dokončne in trden stopi konj iz škornjev ter se odpravi po cesti. Kopitlja za koraki, čakajoč, da spregovorijo.

Ne dežuje več. V cesti se ogleduje luna, napolnjuje luže in čevlje. Drevesa nabrana v kotičkih njenih ust. Temno zelene krošnje, ki ne vedo nič o korakih, hitečih k nji, hitečih tja, kjer se ona med sušečo, rumeno travo ob kotanji z vodo steguje za muco, ki je padla notri. Zaradi šuma naglo pograbi mačko, se obrne in zavpije na prišleka: Vidiš, kaj si storil! Čez pokrajino se razlega tišina, vprašujoča in nema, tišina, ki zvrhana nejevere zakliče: Toda saj muca ni mogla vedeti, da prihajam. Ona se nasmehne, izpod kapuce spokorniške halje se zaničljivo nasmehne, češ kako neumno vprašanje. Mačka, skremžena in premočena se bliskoma požene proti njegovi roki in ga opraska do krvi. Av, krikne, ampak strah izražajoči pogled ženske, uprt v nekaj za njim, ga pripravi k temu, da se obrne ter v hipu pozabi na bolečino in rano. Zadaj stoji konj, z nogo bije po tleh, ves sijoč, z očmi iz daljave, ki bliskajo željo po moči. Prizor mu vzame pogum, hoče pobegnit, nato pa se spomni knjige, v kateri je prebral, da je potrebno konju kaj povedat. Zbere se, čeravno še ves trepeta zaradi pritiska, ki terja, da se ne sme zmotiti, ker če se zareče, ju bo konj pomendral. Pesem mu povem, tisto, sej veš, reče nagnjen k nji ter začne: V tvojih noče... Muca se panično iztrga iz njenih rok, zdrsne v kotanjo z vodo ter se potopi, ona se sesede pod rjavo haljo s kapuco in on, on, ki bi moral reči očeh in ne nočeh, on se sunkovito prebudi.

Ne dežuje več. Na mokrem cestišču bleščijo luči. Cesta in luči svetilk, nabrani v kotičkih ust. S težkih halj, v katere so odeta drevesa, kaplja. Skozi odprto okno prihaja zrak in zvenenje korakov, ki nenadoma obmolkne. Namesto njih zasliši njen glas, kako ga kliče. Osupne. Jadrno vstane ter steče odklepat duri. Kakšno presenečenje, jaz sem pa misli, da je ne bom nikoli več srečal. Me ni zavrnila, ni rekla, da se ji moški nasploh upirajo, mu roji po glavi, ko preskakuje stopnice. Zdaj pa sredi noči stoji pred njim, oblečena v skromni plašč s kapuco, a lepa, tako lepa. Še nejeverno, oklevajoče jo prime za roko ter previdno objame. Tudi ona ga objame, toda ne upa se preveč stisniti k njemu. Je kaj narobe, jo vpraša, čuti, kako je zadržana. Ni, ne skrbi, ga pomiri, le nekaj imam s sabo, reče. Našla sem jo vso premrlo v mladi, odpne gumb na plašču in mu pokaže dremajočo muco.

Haiku je pesem s stalno obliko v treh vrstah s po 5/7/5 zlogi v verzu. Sedaj, ko imamo v Sloveniji HAIKU DRUŠTVO (HAIKU DRUŠTVO SLOVENIJE, Galetova 23 4000 Kranj, predsednik Jože Volarič, tel.: 064/245252, društveno haiku revijo LETNI ČASI, urednik Marko Hudnik, Cesta maršala Tita 18, 4270 Jesenice, in v Tolminu haiku revijo– PRIJATELJ, urednik Dimitrij Anakiev, Brunov drevored 19, 5220 Tolmin), je prav, da se seznanimo s to pesmico, ki ima stalno obliko, se pravi, da ima določeno število zlogov v posamezni vrsti oz. verzu:

(01)
Ko bom iz-dih-nil,

V prvem verzu pet zlogov.

go-dec mu-ren- ek, pri-di, – V drugem sedem zlogov.
va-ruj mi moj grob. – In v tretjem pet zlogov:
ISSA (prevedel M. Mauko)

Tehnično odličen haikuje, ko je vsak verz stavek. To je redek pojav tudi v drugih jezikih. Stavek lahko gre od začetka do zadnjega verza. Dejstvo je, da ima večina pesnikov težave pri zlogih, se pravi, da sprvijo v 5/7/4 zlogov. Delno je temu krivo zanikrno prevajanje in da mnogi za etniki sploh ne vedo, da ne delajo prav, če imajo več ali manj zlogov v vrsti, kot je za posamezni verz v haikuju predvidenih. Le kakšen smisel ima pisariti trivrstičnice in jih oklicevati za haiku, ko to ni? Imenovati pesem sonet, ki nima v verzu 11 zlogov je bolno. Ker se da rima s prehodom stavka v drugo vrsto doseči na enostaven način. Težava je zmetriti verz oziroma ga napisati v enajstih zlogih, Da napišeš za tako pesem »nepravilen sonet«, je perverzno. Isto je po mojem pri trivrstičnici, ko ni zmetrana na 5/7/5 zlogov in jo prodajaš kot haiku. Shiki pravi, da se naj tak haiku imenuje: haiku s tridesetimi zlogi oziroma koliko ima v pesamezni vrsti zlogov.
Prav zares se s tako dikcijo strinjam; toda ali se bodo strinjali majstri takšne površnosti? Seveda, če je ob tem vsebina in »šola« Prava.

Trdim, da je slovenščina »takšna, kot je«, primerna, da se upesni tudi najbolj kraljevska – maestetična vsebina v 5/7/5 zlogih v vrsti.

Haiku je moškega spola. Razvil se je iz wake, tudi haikai inenovane: 5/7/5/7/7

(02)
Poleg stezice
Hitro šumlja potoček:
V senci vrbe.
...........

"Samo trenutek," rečem
— a sem še zmeraj tukaj.
SAIGYO, III.stoletje.

Samuraji XV. do XVII. so dali haikuju vojaško odrezavo banalno vsebino in stil: kot vojaši raport.

(03)
Če kukavica
Ne bo kukala, jo bom
Dal usmrtiti.
NOBUNAGA,
XVI. stoletje.

Samuraj Basho, potem religiozen menih, mega zvezda haiku poezije podobno zgodbo Saigyove wake pove v haikuju tako:

(04)
Bleščeča luna
Celo noč se sprehajam
Okoli jezera.
BASHO (1644-l694).

Za Basho je cvet enako občudovan, pa naj bo cvet navadnega plešca, slaka, čičerka, repinca, krizanteme, potonike, navadne krivenke, cvet slive, češnje in podobno. In tako vidijo in čutijo tudi njegovi rojaki nekoč in danes. Čudno, tudi jaz. Kaj pa vi? Med nami in Japonci je veliko sorodnosti. Slovenci radi romamo v gore ali svetišča, radi imamo svoj zasebni vrt, če se le da tudi v bloku, Japonci delaja harakiri za vsak drek, mi pa somomor, Japonci ne izumljajo, a izume oplemenitijo in prodajo, mi tudi, leta 1923 dobi za kemijo Slovenec Fric Pregl Nobelovo, prvi Japonec za fiziko pa leta 1949. Japonci nikoli niso bili nikogaršnja kolonija, doživeli so nekaj napadov in začeli sami napadati, mi še nikoli nismo bili kaj drugega kot kolonija, stoletja do 1918 Dunaja in potem Beograda. Japonci so sprejeli tujo kitajsko pisavo v VIII. stoletju: mi češkoorbiranko 1849 leta. Eden od zaslužnih, Miklošič, je dobil od črnogorskega kneza denar za študijsko potovanje po Balkanu. To se je Miklošiču tako dopadlo, da si je zmehčal svoj trdi -č- na koncu imena.

Ime prestolnice Lublano pa smo okrasili z dvojnicama "LJ", da bi Srbom bolj državniški in kulturni državniški praznik, ko bomo imeli narodne slovarje in slovar, ki nam bo povedal, kaj si je panslavizem, sposodil pri Rusih, Pemcih, Serbcih, Polcih, ja to niso lokalizmi ali moji izumi. To so besede, ki jim je raba opešala pod bremenom panslavizma. In že silimo pod novi EVRO ego.

Res nismo izumili nobene pesniške stalne oblike. smo pa obdelali vse in vsa področja človeškega delovanja v pesmih v Štrekljevi zbirki SLOVENSKE NARODNE PESMI, 1898. In ko jo boste pogledali, boste videli, da je Majer pridno zapisoval koroške narodne v cirilici. No, pa nazaj k starim Japoncem:

(05)
Osipljejo se
Češnje cvetovi goni
Nih rastoči piš.
FUJIWARA (1162-1241)

Fujiwara, Sogi pa Moritake so mi posebno pri srcu.

(06)
Vrbine veje
Pometajo jutranjo
Roso ob stezi.
SOGI (1422-1502).

(07)
Se je na vejo
Vrnil že odpadli cvet?
Ne! To je metulj.
MORITAKE (l472-1549)

(08)
Nadle`ni otroci
Tistemu, ki to pravi
Cvet ne cveti.
BASHO

(09)
Ko odpihne vetrc
Se metuljček prestavlja
Na vrbovem deblu.
BASHO

(10)
V nenegovan
Ribarij skoči žaba.
Štrbunk! Glas vode.
BASHO

Ta Bashov haiku so njegovi učenci gledali s strahom. V Portorožu je pred hotelom akvarij na prostem, se pravi, da ni bajer, ni ribnik, ni ribogojnica, ni mlaka in ne žabjak. Je za uživanje. Se pravi akvarij na prostom - ribarij . Tujka akvarij je udomačena za posodo, v kateri so okrasne ribice v sobi. Ko sem pri dr. Vladimirju Kosu, prebral, da je kormoran pojedel iz akvarija ribe, sem se zavedal, da nimam besede, ki bi pomenila akvarij na prostem. In dokler ne vidim česa boljšega, bom uporabljal ribarij.

Negnoj na japonskem nebu

Kdo je Basho? Macuo Basho (1644-1694), piše profesor dr. Franc Sušnik v knjigi POGLAVJA IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, Založba Obzorja, 1984: »Pel je drobno pesmico 'hajkaj', te so kakor drget, ki obide dušo od sladke grpze, ko zastrmi v neizrekljivem začudenju in spoznanju; kakor vzdih v snu mesečne noči; kakor koprnenje, s slavčevo pesmijo ubrano; poljub na češnjev cvet. Kaj, na primer, je življenje? Ni ko hip, ki zašelesti. sine v mir in mrak vesolja, in že ga ni.« Basho je bil neke vrste upokojenec. Zapustil je samurajski stan in postal beraški potujoči menih. Basho imajo vsi poznavalci za nekaj več.

Poglejmo kako ga prevede Vladimir Kos, (Vladimir Kos 1934 Murska Sobota, jezuit in misijonar, pesnik, haiku pesnik, esejist je doktoriral iz teologije in dosegel licenciat "znanstveno stopnjo" iz filozofije; posvečen 1950. Od l950 živi v Tokio hot duhovnik in profesor na jezuitski univerzi Sophia v Tokio.) Citirano iz eseja "Skušnjavi" v njegovi knjigi ESEJ IZ JAPONSKIH OTOKOV (TOKIO 1996) na 59. strani: »Ko govorim o dveh skušnjavah, mislim na skušnjavi v zvezi z ustvarjanjem pesmi, ki jina tukaj na Japonskem pravimo haiku (v treh zlogih izgovorjeno, torej ha-i-kau) ali redkeje, kaikai (s štirimi zlogi, pri čemer sta i-ja tako rahla, da ju nenavajeno uho občuti kot -j). Beseda "haiku" ima rahel naglas na zlogu -ku: beseda haikai ima lahko dve vrsti naglasa: ali na zlogu ha-, odkoder glas postopoma pada tja do zadnjega zloga -i; ali pa počasi raste, tako da je zadnji -i na najvišji - sorazmerno najvišji - točki.«

Vzemimo Bashojev haiku, ki pomeni povpre nemu Japoncu klasično lepoto.

Okiagaru... kiku honokanari.... mizu no ato:

Dvigajo se... krizanteme rahlo rahlo... ko (deževne) vode ni več.

Lahko bi ta haiku prevedli v haiku stilu:

Zadnje kapljice. Krizanteme dvigajo rahlo glavice. (K.C.)

Če ga dam v 5/7/5, izgleda tako:

Zadnje kapljice
Krizanteme dvigajo
rahlo glavice.
BASHO (prevod V. Kos)

Črki -k- in -r- v tem Bashovem haikuju dajo onomatopoijo krakanja: In se izogne besedi "turobna" jesen. Tak haiku je moj vzor.

(l2)
Krokar na štrclju
Krošnje skoraj brez listja
Krneva v mrč.
BASHO,
(prevod M.Mauko)

(l3)
Sedim na konju
Za menoj pa se plazi
Moja še senca.
BASHO

(l4)
Potujem bolan
Moje sanje blodijo
Usahle grede*.
BASHO

*Pri nas ni riževih gred, zato ni usahlih gred.

Bashova nujboljša dela so nastala po štiridesetletnici. Umrl je star petdeset let. Pisal je čudnvito prozo: Iz potopisa OZKA POT PROTI ODDALJENEMU SEVERU je začel tako nežno: Sonce in mesec večni so popotniki, tako gre, tudi letnim časom, iz leta v leto, ki prihaja in odhaja. Kdor pa preživi življenje na plovečem čolnu, in kdor se v sedlu postara, za te je potovanje vsakdanji kruh in je resnično njihova prava domovina. V starih časih jih je veliko pomrlo na potovanjih. Ne morem se spomniti, kdaj je to bilo, no, na vsem lepem me je zagrabilo hrepenenje po življenju na potovanjih, in predal sem se usodi oblaka, ki ga preganja veter (Iz V. Devidé). Zasluga haikai-ja je. da olepša in povzdigne navadno besedo, a da pri tem ne pozabi vrednosti navadnega. Zmeraj išče resnično lepoto, in se vrača k navadnim stvarem. še to: Basho ni bil menih v smislu učenca; ampak vernika. Umrl je v krogu svojih učencev.

Potok s Fujiyame (Mežica)

BUSON, 1715-1783 je imel učence. Buson ima dvatisoč haikujev, od katerijh je po Blytho dobrih samo sto.

(15)
Ve erni veter
Voda počasi plivka
Čapline tace.
BUSON

(16)
Na cerkveni zvon
Je pristal in je zaspal
Droben metuljček.
BUSON

(17)
Manjka med slakom
Mi samo še takšen z
Rumenim cvetom.
BUSON

(18)
Glej, glej slak, barve
Globokega jezera
Ima le en cvet.
BUSON

(19)
Slamnati prtič
Razprostiram po travi
In gledam cvet slive.
BUSON

(20)
Pade v temo
Zapuščanga vodnjaka
Cvet kamelije.
BUSON

(21)
V mesečini
Kod da je daleč barva
In duh glicinije.
BUSON

(22)
Cvet kamelje
Je odpadel in izlil
V erajšnji dežek.
BUSON

(23)
Kako kratka noč
Na dlaki gosenice
Kapljice rose.
BUSON

(24)
Pred krizantemo
Še škarje oklevajo
Za kak trenutek.
BUSON

(25)
Je v star ribnik
Se potopila cokla
Gre babje pšeno.
BUSON

(26)
Zobje podgane
Ki glodajo železo
Njih glas je hladen.
BUSON

Issa,1763-1287, poklicni pesnik in slikar. ISSA se je poročil, star 41 let. Štirje otroci so mu umri drug za drugim in potem še žena. Poročil se je drugič, se ločil; pogorela mu je hiša. Njegovo ime pomeni "skodelica čaja". (Povzeto iz knjige Vladimirja Devidéja Japonska haiku poezija , Zagreb l976)

(27)
Kakšna svežiua
Glas vode ponoči, ki
Kaplja v vodnjak.
ISSA

(28)
Ko ogenj plamti
Na okenskem papirju
Senca predice.
ISSA

(29)
Poleg vodnjaka
S kar smrdečo vodo
Je cvetje slive.
ISSA

(30)
Na poletni dan
Kjerkoli so še luže
Je tudi senčno
ISSA

(31)
Kako mogočen
Kako prekrasen kostanj
Pa nedosegljiv.
ISSA

(32)
No! Poglej slavčka
Ves premo en od dežja
Jutranji glasek.
ISSA

(33)
Glej slavčka: Svoje
Blatne nožice čisti
Si ob slivov cvet.
ISSA

(34)
V slakov cvet si
Je useknila svoj nosek
Drobna deklica.
ISSA

(35)
Oh, nagelj nagelj
Zakaj si se odlomil
Zakaj si se strl?
ISSA

(36)
Ne lovite otroci
Ne lovite teh žuželk, ki
Imajo mlade.
ISSA

(37)
Ne, ne odhajaj
Čeprav borno prepevaš
Ti si noj slavček.
ISSA

(38)
Mlada mačkica
Je za hip pridržala
Odpadli listek.
ISSA

(39)
V senci cveta
Češnje ni takšnih, meni
Čisto neznanih.
ISSA

Nadaljuje se v naslednji številki.

Oglejte si razpis revija Apokalipsa na strani RAZPISI, med zvezami pa je tudi ena za ljubitelje haikujev.

ZDRAVILO ŽIVLJENJA

Bolni ljudje uživajo Zdravila.
Uživajo...
Zdravi ljudje se jih bojijo.
Bojijo se Bolnih.
Bojije se Zdravil.
V zdravilih je moč.
Močni ljudje se najdlje obdržijo -
pred Stvarnostjo.
Zdravilo. Strup.
Strup ali Zdravilo.
Zdaj je pravi čas za Zdravilo.
Odhajam. S počasnimi koraki.
Po Zdravilo - zdravilo življenja.

NOTRANJE RAZKLAN

notranje razklan pišem
to pesem
življenja ne ubogam -
uboga pesem,
razklano življenje te prepreda.
Prepusti se skušnjavi -
piši to pesem!

LJUBEZEN

Telo gori brez ognja
poguma -
iskri počasi
kot zvezde.
Zatone. Tako težko
zažari.

ZAČETEK KONCA

BUM!!!

In smo
tukaj
kjer smo

kot miši
ujeti
v ječo

Ljubezni,
sovraštva

Nato

BUM!!!

In nas
več
ni.

ONA

Resnica. Pesem. Smrt.
Ženska. Droga. Sreča.
Pijača. Ptica. Solza.

Pika. Pika. Pika.

IZPRAZNJENOST. IN PRAV ZATO OBUP.

Izpraznjenost. In prav zato obup.
Barvice so obrabljena maska.
Mar bo tudi tokrat pesem izpeta
pred prvo črko?!
V grozi blodim,
drsajoče misli trgajo sebe.
Uničujoče potepanje ne more
biti končano
v oazi sna ne moreš zaspati
Pomarančni sokse bo iz želodca
vrnil v kozarec

POSLEDNJE POLETJE

Nekje daleč ga čutiš. Poslednje poletje.
Ni važno, kje.
Le daleč je, daleč.

Milje in milje stran.
Vendar ga čutiš.
Poletje z mehkimi kapljicami.
S tišino v globini.

S tanko nepretrgano prozorno
membrano,
skozi katero vidiš le
zeleno vodo.

AMEN

Pride prav poseben čas.
Kot je jesen. Ali pa poletje.
Ne čutiš več ničesar.
V človeku gomazijo spomini;
išče nedoživeto.
S krtačo lebdi sredi dežja.

Smejem se spominom.
Nalivnik.
Da, pojem o preteklosti
in zakockanih dneh.
Mrtve, pikčaste sanje ne mrtvinčijo.
Ledeniki, klešče...

To je vzkotaljena prihodnost.
Rumenkasti privid, nevidna maska
mokrih, brezkrivih dni, ki
v plastičnem cvetličnem lončku
prežijo nate.

Skušam te rešiti.
Pa vendar, saj veš, prihodnost,
da v mikrovalovih okraskov
utapljaš moje marjetice.

TRI RIBICE NA SVINČNIKU

Tri ribice na svinčniku (Mobby, Speedy,
Flori) so izginile.

V VESOLJU PLOVEJO MOJI OSTANKI

V vesolju plovejo moji ostanki.
Neskončnost bo minila
in čas se bo zavrtel nazaj.
Vse s svinčnikom napisane besede se
berejo nazaj.
Iščem v množici.
In ostajam za steklom.
Na mizah, v hladilnikih in mrazu
ne smem čutiti ničesar.
Ne nazaj.

To je naslov in motto mojega razmišljanja ob koncu tisočletja. V njem se poskušam dotakniti vzrokov za razpad vrednot v naši zahodni civilizaciji, kar je privedlo do resne ogroženosti planetarnega življenja in s tem tudi človeštva,dotaknila pa se bom tudi iskanja poti iz kaotičnosti današnjega sveta.

Življenjske prelomnice posameznika, naroda in tudi civilizacije so tisti čas, ko se delajo bilance in inventure tistega, kar puščamo za seboj, iz dobljenih rezultatov pa usmerjamo pogled naprej.

Dejstvo je, da 2000-letno življenje naše civilizacije usmerjajo takšne in drugačne ideologije, tako ali drugače smo vpeti v njih, tudi takrat, ko skušamo biti zrnce peska v njihovem drobečem kolesju. Onkraj njih ne moremo biti, saj bi to pomenilo izpad iz tokov, ki usmerjajo tek naše civilizacije, s tem pa tudi iz boja z njimi. Svet in sebe pa lahko spreminjati le v boju z njihovimi prestiži in antagonizmi, ki resnično nevarno ogrožajo avtonomnost človeka. Prav v tem boju vidim smisel pisateljske ustvarjanosti in pesnikovega poslanstva.

Živimo v svetu, v katerem je več kot sto milijonov brezdomcev, kjer 600 milijonov ljudi živi v za življenje in razvoj nemogočih pogojih, kjer so brez dela in kruha stotisoči ljudi, kjer 1,3 milijarde človeštva vegetira na robu preživetja, od tega 70% otrok in žensk, kjer podhranjenost pobije 6 milijonov otrok letno, enako število pa jih ostane invalidnih in prizadetih; kjer je posiljena vsaka sedma ženska, kjer si je pedofilija, skrunitev otrok takorekoč že pridobila domovinsko pravico in celo postaja donosen posel, kjer mamila odnašajo tisoče življenj, kjer vsak dan izumre nekaj rastlinskih in živalskih vrst, kjer se vsako leto 21 milijonov hektarjev zemlje spremeni zaradi človekove dejavnosti v povsem ali skoraj nerodovitna tla in še bi lahko naštevali.

Smo civilizacija Kajna, ki je v svojem pohlepu po.tujih ozemljih in njihovih naravnih bogastvih zatrla keltsko kulturo v Evropi, onemogočila avstralske Aborigine in zaprla v rezervate zadnje potomce ameriških Avtohtonov, izneverila Hirošimo, Harbin, Dachau. V takšnem svetu govoričenje o človekovih pravicah zveni kot hipokrizija, spoštovanje človekovega dostojanstva v njej pa je nazorno razkrila zadnja vojna v naši neposredni bližini, odkoder so televizijske hiše brez kančka pietete razkazovale razčlovečena človeška bitja, oropana najsvetejšega, najbolj intimnega dostojanstva, dostojanstva smrti. Ko pa se to zgodi, ne moremo več govoriti o civilizaciji. S tem se civilizacija neha in začne najhujše barbarstvo od vseh - civilizirano barbarstvo.

Nora tekma na področju vseh mogočih tehnologij nas je pripeljala do morbidne resnice, da kot civilizacija živimo s filozofijo osla, ki je modro ugotovil, da je prav vseeno, če bo ali ne bo trava zelenela,ko njega ne bo več. Kakšen svet bomo pustili zanamcem, če sploh bomo kakšnega in kako bodo živeli v njem, to kot da se kreatorjev današnjega sveta prav nič ne tiče. Kot da nimajo otrok, vnukov, skratka ničesar, razen sle po vladanju in moči, garnirane s prvinskimi instinkti. Naš svet resnično izgublja kompas in če odštejemo vse prerokbe in preroke z Nostradamusom vred, nam preti preprost,povsem fizikalni zakon: Prenapeta struna poči.Clovek zadnjega stoletja v tem tisočletju vse težje prenaša svojo odtujenost, podoben zablodelemu popotniku, ki se v svojih stiskah oprijema raznih "odrešujočih" ponudb na tržišču njegovega čustvenega sveta,katerega vedno bolj zatirajo neusmiljeni tržni in ekonomski zakoni, ki prekrivajo in izrinjajo vrednote, ki sestavljajo človekov intimni svet. In če bi hoteli iskati vzroke za takšno stanje, bi jih našli v neovrgljivi resnici, da je v naši civilizaciji na vseh ravneh, v vseh segmentih družbenega življenja porušeno tisto, kar je osnovni, univerzalni zakon Vesolja, ki velja tudi za obstoj Zemlje in življenja na njej - zakon ravnotežja. Ravnotežja med moškim in ženskim počelom življenja" med človekom in Zemljo, med človekom in drugimi življenjskimi oblikami, s kateri ljudje delimo skupni dom — planet zemljo; ravnotežja me človekom in Vesoljem, med znanostjo in religíjo, med vladanjem in služenjem, skratka povsod.

Med moškim in ženskim počelom je neravnotežje v naši civilizaciji na najnižji točki, odkar človek stopa skozi prostor in čas planeta Zemlje. Ženska-žena je v naši civilizaciji ponižana na raven prvinskih instinktov in potrošnega blaga. Ceprav se ji nudi kar nekaj stvari, ki ji to rersnico zakrivajo - proklamirano enakopravnost, volilno pravico itd., to ne pomeni enakosti, saj sta enakost in enakopravnost dve različni kategoriji. Z lepoto svojega telesa postaja reklamni objekt, ki reklamira dosežke raznih korporacij, sama kot osebnost pa ostaja pri tem nepomembna, potrošno blago, ki pripomore k nečijemu dobičku in prestižu. Arhetipska zasnova in enakost med enim in drugim počelom pa je v neizpodbitni resnici, da se z moškim življenje začne in z ženo nadaljuje. V tej zakonitosti ni kupčkanja , kdo kotira višje in kdo nižje . Materinstvo , rojevanje pa je, lahko bi temu tako rekli, le priviligij žene, ki ji ga je dala narava. Ko pa se civilizacija dokončno oddalji od svoje arhetipske zasnove, nastopi kaotično obdobje in nezadržen razpad vrednot. To se je zgodilo na prehodu iz matriarhalnih združb v patriarhat, to se dogaja danes, ko se je naša civilizacija znašla na prelomnici brez ravnotežnostnega dejavnika, brez svojih boginj in svečenic, brez svojih Alkmen, Alkestid, Penelop, Boudik in s tem tudi brez svoje Tihe. Takšno stanje je neizpodbiten znak razpada vrednot, dekadence, izginotja, padca na dno, točke na kateri ima civilizacija le dve možnosti: da shira na dnu ali pa se začne dvigovati na novih osnovah po arhetipski danosti. Pogled v zgodovino nastanka naše civilizacije nam pove, da se naša civilizacija ni začenjala na arhetipski zasnovi in to je prvinski vzrok, da se je postarala v borih 2000 letih kozmičnega časa.

Z razvrednotenjem ženskega počela v naši civilizaciji se je začel razvrednotenje Zemlje in drugih kozmičnih dejavnikov, ki pogojujejo življenje na Zemlji, kar se jasno odraža prav v našem, slovenskem pravopisju.Še vedno se pojavljajo z malimi začetnicami imena Zemlje, Lune in Sonca, medtem, ko bi tako zapisan Mars, bog vojne, pomenil slovnično napako. V vseh prednamskih kulturah je na takšen ali drugačen način bila Zemlja deificirana, češčena kot Boginja, kot devica in mati vseh življenjskih oblik v njenem naročju, v katerem je dovolj prostora za vse, kjer ni ničesar grdega in nepomembnega, le različnost v enosti vsega življenja, kjer je vsaka oblika realizirana misel Stvarnika, Tvorca.

Zaradi izpada naše civilizacije iz naveze Zemlja-človek-Vesolje, ki jo odslikavajo megalitske kulture, v kateri je bil človek tisti dejavnik, ki je s svojim načinom življenja uravnaval pretok in vpliv zemeljskih in kozmičnih energij, smo pred prag 3. tisočletja priromali kot potomci hominidne opice, kar ji po mnenju britanskega filozofa Russela ni v posebno čast. Naša zahodna civilizacija je na področju človekove intime, ki ni več vezana na Zemljo in Vesolje, edinstvena po dveh posebnostih: ateizmu, ki ga narava ne pozna in načinu pojmovanja Božanskega, kjer je popolnoma izključeno žensko počelo življenja. Smo edinstvena civilizacija, kjer žensko počelo ni deificirano, kjer je žena lahko le mati Boga, ne more pa biti njegova svečenica, čeprav je naše Božanstvo, naš Bog spočet brez vsakega udejstvovanja moškega počela in za spust v naš svet ni imel druge poti kot skozi telo žene.Torej čista diskriminacija ženskega počela življenja na področju, ki tako ali drugače od pamtiveka uravnava človekov notranji svet, svet njegove intime. Odrinjenost Zemlje in žene kot primarnih dejavnikov nadaljevanja življenja je porušila tudi ravnotežje med Zemljo in človekom, kar bo imelo, oziroma že ima daljnoročne posledice za planetarno življenje, ki se odraža v demografski eksploziji, ker se človek nikoli ni prilagajal ' zmožnostiv' preživljanj, Demografska eksplozija pogojuje vedno večje izginotje drugih oblik planetarnega življenja. Znanost zagotavlja, da more Zemlja preživeti 12-15 milijard prebivalstva. zaradi takšnega trenda človek vedno bolj oži življenjski prostor drugih življenjskih oblik, brez pomisleka, da je tudi sam le ena od oblik planetarnega življenja, ki imajo na tem planetu pravico do življenja. Zaradi prehranjevanja človeštva je Zemlja posiljevana z vedno večjimi odmerki umetnih stimulansov, ki uničujejo življenje biotopov, potrebno za normalno rast bilk. Tako posiljevana Zemlja lahko rojeva, enako kot lahko rodi posiljena žena, toda nikoli brez posledic za rojeno bitje in zase. Posiljevana Zemlja rojeva vedno manj okusne in sočne plodove z vedno manjšo vitalno močjo, kar se kompenzira z enormno količino mesa pobitih živali. Posledice? Znanstveno je dokazano, da se izkušnje prenašajo, naš odnos do živali pa je izven okvira najosnovnejše etike, oziroma pietete do življenja kot takšnega. Žival pride v klavnico izmučena od brezobzirnega transporta, žalostna, agresivna, prestrašena s smrtno slutnjo v sebi, torej s celo lestvico negativnih občutkov in vse to z njenim mesom prehaja v naš organizem. Tudi perjad in ostale živali nosijo s seboj v prisilno smrt svoje traume in tudi njihove izkušnje prehajajo v nas. Ob vsem tem smo vedno znova presenečeni nad vse hujšimi pojavi agresije in neusklajenosti v nas samih. S tem ne mislim, da bi postali vsi vegetarijanci, ampak da meso uživamo s spoštovanjem do bitij, ki smo jim vzeli življenje, da bi nadaljevali naše.

Iz porušenega ravnotežja med Zemljo kot integralnim delom Vesolja in človekom, je nastalo neravnotežje med človekom in Vesoljem. Naša civilizacija je izključila kot praznoverje znanje o vplivu kozmičnih energij na Zemljo in življenje njenih organizmov, vključno s človekom. Le Luni in Soncu, katerih vpliv je preveč očiten, je priznala, da otipavajo Zemljo. Plimovanje oceanov, menstrualni ciklus žene, odzivanje Zemeljskega življenja na letne čase, ki jih pogojujejo kozmični vplivi, ni mogla ignorirati. Kozmičnim energijam pa je, na našo srečo malo mar za priznanje ali nepriznanje zemeljskih vsevedov. Če so priznane ali ne, delujejo ob svojem času in na svoj način, sicer bi življenje na Zemlji zamrlo.

Vse to je v končni sekvenci dovelo tudi do rŕzslojevanja v družbenih odnosih, med vladajočimi in vladanimi, med vladanjem in služenjem.

V civilizaciji, v kateri vsakokratni vladajoči na katerikoli ravni edino ve, kaj je dobro in kar ni za tiste, ki jim vladajo, kjer vladajoči nimajo več v svojem fokusu zavedanja, da vladanje pomeni tudi služenje, v takšni ciivilizaciji nujno nastane civilizacijski kaos, ki ga noben paravan demokracije ne more zakriti in v končnem stadiju tudi ne obvladati.

Porušeno ravnotežje na vseh nivojih je v naši civilizaciji nedvomna posledica prevlade patriarhata, ki drži vse vzvode civilizacijske evolucije, posledica njegovih ravnolinijskih, prodornih, brezobzirnih, agresivnih energetskih nabojev.

Toda ne slepimo se. Prav nič drugačne slike ne bi nudil na enak način prevladujoči matriarhat, ki bi potlačil moško počelo življenja in okrnil prodornost njegovih energij. Zaradi različnosti energetskih nabojev enega in drugega počela, bi se kaos matriarhalne civilizacije v družbenih strukturah nedvomno drugače odrazil,ž vendar nič manj negativno in kaotično, kot je to v sedanji patriarhalni civilizaciji.

V tem kontekstu je feminizem zgrešena pot do pravičnejše družbene usmerjenosti. Feminizem sicer stremi k enakopravnosti žensk v družbenih odnosih tako političnih kot ekonomskih , kar je vsekakor premalo za izhod iz krize današnjega sveta. Moderno amazonstvo na nasprotni strani vzbuja nezaupanje in nekakšen, bi rekla, upravičen strah, saj ko blažilne, pomirjujoče, zaščitniške enrgije ženskega počela dobijo nasprotni predznak, postanejo prav tako agresivne ogrožavajoče in uničujoče. V tem pa ni jamstva, da bo življenje živelo. To omogočajo le sinhrono delujoče energije obeh počel in v tem je edino jamstvo da bo na tem planetu življenje živelo avtonomno in srečno.

MOJA KUHINJA

Po širokih bokih moje kuhinje
se nabirajo moknati sprimki testa.
Moja kuhinja zre čez mojo ramo,
šteje žlice soli
in ščepce bazilike.
Stopa za menoj na balkon,
kjer si hladim oznojeno telo.
Gre z menoj v Konsum
po kislo smetano.

Nestrpno se prestopa,
ko se odpravljam v mesto.

KUHARSKE POTREBŠČINE

Zajemalka se izprsi
ko stopim v kuhinjo.
Brusni kamen utrne iskro,
nož zareže v radostni piš
ko odprem vrata.
Cedilo iztisne svetlobo
v tanke rezance.
Deska za rezanje se spočito pretegne,
lopatica se prevzdigne v križu.
Leseno kladivce sune s čelom v steno.
Mirno si opašem predpasnik.

DIŠAVE

Pretegni in odpočij se.
To je vonj kumine,
ki jo nosijo moje dlani
na tvoj vrat.
V jamici za mojim ušesom
koriander, koriander.
V žlebičku med dojkama
piment ždi
to je vanilija nad mojem potnem trebuhu.

Z vročim licem se podaj
po vlažnih potkah:
v pregibu kolena timjan,
vse do pekočega muškata.
Dihni mi v uho: »Šatraj! Šatraj!«

ŠVEDSKA ZELENJAVA

S solato opraviš na hitro.
Prepusti se topo.
Nobenih skrivnosti
med enostavnimi listi.

Zrel paradižnik ne poči.
Rana na stebelcu rezko ne vonja.

Kam vodi švedski por
nočni nemir.
Od kod ta pusta prst
med stebelnimi listi?

Tu zelenjava
roma pod nož kot po premišljenem dogovoru
nobenega zdriza, nobenih sokov.

Stisnjenih ustnic,
napol v zadregi
jo mečem vročo maščobo.

KROMPIRJEV PIRE

Moj pire snežinkasto naletava
v porcelansko skledo.
Deviške uvale,
gazi preko bele ravni
in Triglav zidam v pireju.
Moj krompirjev pire
ni sivkast moker zamet
zanikrne švedske gospodinje.
Paradižnikova omaka

Kje so sedaj vrtovi Španije in Italije,
težki obeski
izpod pretrganega sončnega curka?
Mrzlično žebrajo v ponvi
in koj ko dvignem pokrovko
se poženejo v gost rdeč pljunek
po mojem belem štedilniku.

FAZAN V KVAŠI

Mlahavo tleskaš
z golo perutjo
ob vedro
ko ti pukam
ognjeno perje z repa.
V strahu,
da hripavo krikneš
iz mrzlega kljuna,
zarežem v tvoj vrat.
Kvaša
poarka vonj zadnje poti
k tvoji fazanki
z jase ob Dalar.

SVINJSKA PEČENKA

Nežno jo podrgnem
po hrbtu s soljo,
da se skoraj vdano zlekne
s tihim tleskom
po deščici.

Zakaj potem besno sika
v pečici
kot prevarana žival?

ZELENJAVNA ENOLONČNICA

To so vedri skoki
v rjav lonec:
por se požene za zeleno,
korenje naskoči peteršiljevo korenino,
kolobar čebule se zavleče
pod rezino paradižnika.
Šele prežganje jih umiri,
da se počasi zazrejo
dol na krompir,
ki še vedno drobno poskakuje
po eni nogi na dnu.
Odeja kisle smetane
se potem na hitro vrže
čez vse
in vejica peteršilja
zalebdi na njenih gubah.

VLAGANJE KUMAR

V vseh hodnikih
in v dvigalu
vonj po mojih kislih kumaricah.
Naj se vprašujejo
kaj se dogaja za mojimi vrati,
okoli česa se vrtim
v belem predpasniku.
Motne od goste kopeli
ležijo pod bremenom
kumine, kopra in hrena,
moje kisle kumare.

KRUH

Dobrodejna krotkost testa.
Mili pogovor z mojimi prsti.

Kmalu napolni
nabrekli trebuh pod prtičem
kuhinjo do stropa.

Vroč hlebec pod vzglavjem
žalostne sanje odganja.

OREHOVA POTICA

Že ob prvem udarcu
se razleti ameriški oreh.
čvrsto je njegovo jedro,
masten drobir se siplje iz strojčka za mletje.

Pri nas je bilo drugače:
orehe v jerbas,
jerbas na štokerl,
sedeš na šamrl
in vzameš kladivo.

Koga naj tu nahranim s potico?
Kdo zna dovolj spoštljivo stopiti v mojo kuhinjo?

Vsak dan je nov dan, vsak dan je nova moč
vsako noč je nov človek,
vsakih deset noči je mrtev človek,
vsakih nekaj let je sam,
nov dan, nova noč
nova noč, nov dan
moč, le kje je moč?

Pozabljena tišina je odšla z obraza,
suha telesa so se zdebelila,
vesela nevesta je padla na tla
in žrtve so se vrstile druga za drugo,
spet nova noč, nov dan,
nov človek, nov svet,
padal je komet,
padal je svet,
pa je vsem bilo vseeno.

Dan za dnem je klečala na tleh,
jokala in preklinjala dan,
veselo prepevala stare pesmi,
pa ji vseeno niso pustili oditi.

Odšel je še zadnji vojak,
iz njene sobe so se valili kriki,
ona pa je počasi plazila v svoj kot,
samo svoj kot je imela,
takšen kot ga nimaš ti,
kot ga nimam jaz,
kot ga nima nihče.

Potem pa je padla luna na tla,
razleteli so se drobci majhne skorje po njenem obrazu,
zajokala je zver, ki je klečala v njej
zarjovel je lev, ki je padal z neba,
vsi psi so rjoveli na glas kot le truba zna
in počasi so ovenele sanje,
nov dan, nova noč,
nov človek, nov pogreb,
nove sanje, nov pogled,
nova tarča, nov svet.

Pa je počilo, počil je čas ko so vladali krvniki,
potiho je počilo tudi njej,
počilo je njemu in vsem, pa so vseeno vztrajali,
nakar se je rodil,
nov človek nov pogled
in spet so vsi tavali sami naprej,
vzklikali pojem besed na ves glas
in žametna vrtnica je bila v njenih zobeh,
poljubov deležen bil njegov je svet,
pa je obupal,
saj se je zgodovina ponovila
in tiha ptica z neba je prinesla novo vojno,
nov dan, nov pogreb,
nova misel, nov svet.

DRUG ČLOVEK

Utopljen v starih stebrih iz senc
                               jutrišnjih Bogov
Se spreminjam
   kot petje siren pod razburkanim listjem
                          v dirn in mogoče sem ob tem
                                                          neonski kralj
Razdrobljen na koščke
  sem v prestolnici Niča razmišljal o
                                               dolgočasju
Še štirinajst sekund do sončnega vzhoda
Pomešal se bom z lesketajočo temo okna
                  naenkrat bom stal v tlakovani ulici
In v megli gledal proti zasneženemu drevesu
S hitrostjo mrtvih kraljev
  bom preletel ta najdaljši dan razvaline Stebrov
In ob tem bom mogoče žalosten

V tem letu vdihujem trenutek
Kot neonski kralj
In vedno bolj
Mi je všeč
Njen pogled

PEŠČENE URE

    Viti

Po mojih prstih
    je polzel najdaljši dan
                      mrmrajoči veter
Ki je za nevidnim tretjim oknom
                                 pihal skozi mene
Me razcefral in me razlil po
                 steklenem drevoredu
Ki je poletel
    na tresljajoči vejici vtisnjeni v
         črepinje lista nevídnega papirja

Oslepel sem v kapljici sonca

Z neba. so jokate vijoličaste stekleničice
                                       čakajoče in drhteče
In v majhni peščeni uri
      se je dvoje očí stapljalo s
                    praškom vonja zvezd

PRAVLJICA

    Viti

Zrcališ se v
    koščkih visokih ledenih dreves
Sprašuješ se kje
       so oči modre mesečine
                                    čudovite
Z lahkim dimom pomaranče
Bi rad objel
    tihi vonj tekočih klavirskih tipk
                                   dlani vitke vaze
In zaspal med prozornimi cvetovi
Ki jih bo izpilo nebo
       in jih ožarilo žuborenje hladne
                          leteče noči brez dežnika

Stopil sem se v sončnem spominu
   lesketajočega se jesenskega popoldneva
Igri zlatih senc v zublju
                   ki jih ponotranja
In začutil sem rahel dotik
                        žarka pravljice

POMARANČE

Kdaj bo konec tega dne
Tega peščenega pomarančevca
    ki se je znova izlil na drugo stran
                                                    papirja
Zmečkanega v beli skodelici
Zebe te
Po stopnicah se je prikotalil
     ščepec sneženega trga ki leti v bleščečih
                                  globinah rumenega listja
Skrivaš se med nenapisanimi knjigam?
Strmiš v kozarec smejočih se
                                          zvezd
In v trenutku ko si čakal
    da bi ga prevrnil veter in
         zdaj čakaš da se vse spremeni v
Nejasne lise
Je nek neznanec

Nekje kjer igram klavir
    čisto nič odmevov opek nad oblaki
                                            zelenih peruti
Nekje kjer po ulicah trgajo grozdje
    s sten hiš med katerimi se po ozkih
                        stopnicah kotali tišina stara
Kjer možje sezuti sedijo na uličnih svetilkah
                              ob strehah hiš ki letijo mimo
In ženske dlani
      čakajo v oknih na črne breze
                                   z belím listjem

JESEN NA DVORIŠČU

Konec stavka
  je pod nezanimivimi rjavimi preprogami
                                                                listja
Ob prazni steklenici
Glasba dveh kostanjev ujetih v
                      dopoldan neke nedelje
Kjer stojiš na kamniti mizi
              in igraš tisoče violin
                           ki padajo z neba
V razpadajoči hiši strmiš v železne skulpture
                                     ki se spreminjajo v angele
Pod nekim kostanjem se v tujem jeziku
  pogovarjajo o megli injutrišnjih spominih
                                                            veš da se
Mislijo da je noč
    skačeš v soje avtomobilskih žarometov
                          izgubljajo se v hladnem jutru

Omet odpada z zadnjih zelenih lističev in
S plesnivega zidu
    odpadajo stare čajne vrečke olupki
               pločevinke kup prahu vseh barv

Potem, ko spoznaš, da si bil vedno sam.

Nekoč je bila ljubezen. Bila je takrat, ko je verjela vanjo. Ko je njegov obraz lebdel pred njenimi očmi, ko vdaje svojega telesa njegovemu še ni mrzila. Takrat je rekel Ljubim te in vedela je, kaj je hotel reči.

Bila je zvezdnata noč. Topla, nežna. Bil je obraz v temi, ki so ga dlani poznale. Nekoliko deško okrogla lica, jamica v bradi, koder, ki je silil izpod platnene čepice. Plašen smehljaj. Malce razprte ustnice, vlažne in mehke. Bila je nežnost. Rekel je Ljubim te. Rekel je Vedno te bom ljubil in ni ju bilo še strah tega vedno.

Potem je bila druga noč ujeta med štiri stene, neslišno plavajoča nad posteljo, ko so lica izgubila deško okroglost, ko so bile ustnice suhe in vroče, ko je telo ranilo drugo telo, ker je ljubilo. Bolečina in krik.

Nerazumljiv šepet.

Roke so odkrivale telo moškega. Široke, porasle prsi, ki so dajale topel občutek varnosti, napete mišice pod kožo, prepoteni hrbet. Odkrile so falos. Odkritje je bilo mučno, prestrašeno so se umaknile. Šepetajoč Ne boj se. Poskusile so znova.

Bila je sladka bolečina, ki se je pričenjala nekje sredi svojega zavestnega jaza in v vročih dolgih valovih butala ob stene svoje biološke ujetosti.

DA izgovorjen v nekem slovesnem trenutku, v neki slovesni sobi, pred nekim slovesnim možem. DA kakor prisega.

Pričel se je vedno. Postalo ju je strah. Nekega dne sta se skrila v zadimljeni kavarniški zrak, med neznance, da sta lahko ostala skupaj.

V galeriji je razstavljen Zeleni viharnik.

Iztegniti moram roko do kozarca. Prsti sledijo letnicam v deski, obkrožijo grčo, ki jim je napoti, krčevito se poženejo naprej, oklenejo se kozarca. Zdaj moram dvigniti roko, kozarec moram dvigniti do ust, za trenutek obdržati grenko pijačo v ustih, potem moram čutiti, kako se polije po grlu, pride v želodec in se toplo razlije po telesu. Velikokrat moram dvigniti kozarec, potem mi je toplo. Potem lahko rečem Bi šli?, kakor vprašanje, pa bi šli, čeprav bi kar rekel Pojdimo! Bel golob je simbol miru. Ujel sem belega goloba in ji ga podaril. Mir? Nikoli ne reče Ne grem, on reče Da pojdimo in Ali bosta jutri spet prišla? Ona ne reče nič. Molči. Želim si, da bi pil iz steklenice. Pa ne morem, potem bi ona vedela. Rekel sem ji Še vedno te ljubim. Strmela je skozi okno. Tam je bil samo dež. In orošeno steklo. Ampak strmela je v dež. V njenih očeh je bil dež. Njen obraz je bil lep, negiben. Res jo še ljubim, nisem lagal. Ona pa molči. Če bi lahko iztegnill roko, zarisal tanko nežno črto čez njeno čelo, ji zaprl oči, zdrsnil čez njeno lice kakor solza in se ustavil na ustnicah, bi spet čutil njen poljub. Kaj je sreča? Strmeti skozi okno v dež? Ne! Morda bi potem obrnila glavo in me pogledala. Mene. Njen pogled se ne bi uprl v nevidni zid pred menoj. Videla bi mene. Rekla bi Vem, da me še ljubiš. Če bi lahko pil iz steklenice, bi morda dvignil roko.  Ampak ona bi vedela. Na njenem obrazu bi bil strah. Nočem. Če popijem veliko, ne vidim njenega strahu, upam se približati njenemu molku. Ne upira se mi, samo odsotna je. Potem zbudim njeno telo, čutim ga. Ugriz na vratu. Zjutraj pa spet najdem njen molk, njen strah.

"Razumeš fant? JAZ, jaz sem ga naučil slikati!"

"Ja, razumem. Seveda."

"Čepel je v kotu tiho kot miška in požiral z očmi vsako mojo potezo s čopičem. Dal sem mu čopič in paleto in ga pričel učiti. Bil je tih in vase zaprt fant, njegove slike pa so bile živajhne, polne barv. Vse njegove slike so tam. Samo slike. In postelja. Nikoli ne slika tam. Samo gleda, premišljuje. Nikomur ne pokaže svojih slik. Rekel sem mu, da bi razstavil nekaj svojih slik, pa je samo smeje odkimal. Potem je razstavil Zelenega viharnika.

Si že videla viharnika?

Reči hočem Videla sem ga. Videla ga je pravi on. Vedno odgovarja namesto mene. Ne vidi, da hočem odgovoriti, da se trudim. Ampak on si ne želi, da bi sodelovala, samo tu sem in molčim. Ta ženska vedno grdo gleda. Vedno si želi, da bi nas mogla vreči ven, v temo. Sovražim temo. Tudi to mračno svetlobo sovražim. Ampak bolj sovražim temo. Rada imam ogenj. Velik svetal ogenj. Da videla sem viharnika. Osamljeno, razbičano postavo. Zeleno. Zeleni viharnik. Meni se ni zdela tragična. Zelena je barva trav. Nekaj mora biti tu narobe. Samota sploh ne bi smela biti drama, v samoti je moč. Morda smo ji vse drugo pripesnili, ker nas je strah te moči. On išče toploto v pelinkovcu. Ure in ure lahko prikimava stricu Andreju, da premaga svoj strah. Ne ve, da vem, da ga opazujem. Ne poznava se. Ne poznava se več. Gledam, ko dvigne kozarec z mize, ko ga z utrujeno kretnjo prinese k ustom. Zamiži. pričakuje. Poteze na obrazu se sprostijo, po vsakem požirku bolj. Vem, kdaj bo rekel, Ali bi šli? Bojim se, kdaj bo rekel. Ampak on je videti skoraj srečen, zato nikoli ne morem reči Ne grem. Včasih si me vzame. Sovražim svoje telo, ki ga še vedno ljubi, čeprav je strahopetec. In jaz? In zjutraj?

"Ne bi smel tega storiti, ne bi smel!"

V njegovih očeh je lakotno vprašanje. Visijo na mojem obrazu, na ustnicah. Čakajo potrditve, ker vedno rečem Ne bi smel. Vse je samo še igra. Oba to veva. Zakaj ne? Veva. Vsi trije vemo, ampak ona naju ne posluša. Ne bi smel povedati, da je sam. da lahko živi s svojo samoto. Da, poznam ga; temne globoke oči, široko marmornato čelo, vse, kakor stric Andrej, le njegove roke so mirne, ne polivajo pijače, ko nesejo kozarec k ustom. Zakaj ona ne reče nič? Zakaj nikoli ne reče nič? Saj ve. Lahko bi mi pomagala, lahko bi rekla Seveda je moral to storiti, saj vesta, da je moral. Upal si je to storiti, le mi vtikamo glavo v pesek in se slepimo. Pa nič.

Vznemirjeno pričakujem njegove stopinje na stopnicah. Telo se napne kakor vzmet. Pričakuje. Vstopil bo in planiti mu hoče v objem. Potem pa vztopi, brezbrižen Zdravo. Napetost popusti, telo postane mlahavo, poteze, ki so bile nekoč znane, bolijo. Strah je v njih, ki ga nisva spoznala skupaj. Morala bi ga premagati, pa sva ga skrila. Čakam, da ne more več, da mi mora reči Pojdiva, stric Andrej naju čaka. Še  vedno pravi naju, kakor, da sva on in jaz še vedno tisti midva, ki ga že dolgo ni več. Ali je kdaj bil? Ženska je pričela zehati. Zelo opazno. Rada bi šla spat, HOČE, da mi vidimo, da bi šla rad spat. Želi si, da bi odšli v temo. Kaj ji mar? Njena dolžnost je, da nam do pol enajstih prinaša pijačo, če jo naročimo in lahko plačamo. To je njena služba. Ni ji treba vedeti, da se nočem vrniti, da mi je tu bolje. Morda ima otroke? Ne vem, nikoli nisem govorila z njo. Včasih si želim vedeti, kaj si misli o meni. In o njem. In o stricu Andreju. In o Zelenem viharniku. Dobro vesta, da je edino viharnik njegova dodelana slika. Ure in ure je strmel v svoje slike obešene na pookroglo steno svoje sobe, da je našel svojo samoto, se sprijaznil z njo, jo izpovedal.

Strmi vame, pa mu ne morem reči Ne bi smel. Zdi se mi, da me je za trenutek vprašujoče pogledala. Zdaj spet strmi vame in me ne vidi, vidi neviden zid pred mojim obrazom. Prej pa, kakor da ga je predrla, kakor da me je videla. Morda se mi je samo zdelo, pa ne morem reči Ne bi smel.

Moral bom popiti več, kakor ponavadi, ne morem se tako nemočen spoprijeti z oklepom njenega molka. Včasih. ko ponoči razvnamem njeno telo, jo slišim krikniti. Takrat bi moral reči Verjemi, ljubim te, na boj se, nikar se me ne boj. Pa sem vedno tako brez moči, nikoli nič ne rečem. Strah me je.

Kako si mogel!? Ona je cipa, slači se za denar!

Ni, ni, ne govori tako o njej! Ljubim jo! Ljubim jo bolj kakor sebe. Ni cipa. Saj je še nisi videl plesati! Videl sem jo!, je zagrmel oče, videl sem, kako darežljivo ponuja svoje meso pohotnim moškim očem. Ne dovolim, da umažeš naše ime!

Poročeni ste, kajne? Ja, gospod. Vaše ocene so padle. Ampak ona ni kriva gospod. Ni? Ali ni barska plesalka? Ja gospod. Ta zveza za vas ni dobra. Razstreseni ste. Kaj ko bi nehala plesati? Za vas bi bilo to gotovo bolje, saj veste, red v hiši in tako dalje. Pa tudi prijetno vam ne more biti, da se vaša žena slači pred tujci.

Kako si mogel? Sin kako si mogel storiti kaj takega?!

Hej prijatelj, včeraj sem gledal tvojo ženkico. Ha pob, ti si pa dobil tičko, to pa to, nevoščljiv sem ti.

Ne, ne, ne morem več! Ne smem je zgubiti zaradi njih!

"Bi šli?"

"Ja, pojdimo. Bosta jutri spet prišla?"

Zaprl sem jo med štiri stene. Imela je samo še mene. Pričela se me je bati. Molčala je, molčala, da ne bi povedala preveč. Da mi ne bi povedala, kako jo boli moja izdaja. Nič več mi ni verjela, samo ubogala je še. Jutri? Kaj je jutri? Ta nikoli dokončan pogovor, njena nedosegljiva prisotnost, grenkoba v ustih, naveličanost roke, ki dviga in spušča kozarec? Koliko Jutri še? Rekel sem Bi šli? in ona je vstala brez ugovarjanja. Vsakega Jutri pričakujem, da bo rekla, Ne, jaz ne grem. Nikoli ne reče.

"Rada bi imela ogenj! Velik ogenj!"

Prestrašeno dvigne roko k ustom. Gleda strica Andreja, ki gre s drsajočimi koraki proti temi. Tam doli, na koncu ulice se bo prevrnil v temo. Kam ? Od kod bo jutri spet prišel? Zdaj se bo pričel smejati. Saj je poletje, bo rekel. Ampak on molče strmi za stricem Andrejem. Potem se zastrmi vanjo. Bilo je kakor sanje. Sij ognja v kaminu je risal tople podobe po njeni goli koži. Nezavedno je prisluškoval prasketanju ognja, moškim vzdihom. Ime mi je Maja, je rekel nežen dekliški glas. Maja? kakor pomlad. Lepo, preprosto ime. Ime ji je Maja. Zdaj pleše Maja v soju gorečih polen. Maja je njegova, ker jo ljubi. Maja ga ljubi. Vedno bo ljubil golo Majo v siju gorečih polen. Boji se. Strah jo je. Njega. Maja se boji njega, ki jo ljubi. Maja ne boj se, nikar se me ne boj. Zakuril ti bom ogenj, velik, svetal. Potem te bom gledal. Iztegne roko. Maja prestrašeno odskoči.

"Ne boj se Maja, ne bom te udaril."

Zdaj se Maja ne umakne več. Lahko jo poboža. Njegova roka na njenih očeh. V njih so solze. Maja joče. Njegova roka čuti Majine solze. Nikoli je ni udaril. Izdal jo je. Maja, tega ne bom več storil, obljubim, nikoli več.

"Zakuril bom ogenj."

Nič tragičnega ne more biti v zelenem. Zelena je barva trav. Trava ne ve za tragedije, ne žaluje. Tisti viharnik...Ampak tega mu še ne more povedati.

Nekega Jutri morda...

Vzdolž ulice, tik ob hišnih zidovih neslišno drsi sključena človeška senca. Proti temi. Ustavi se. Strmi nazaj v plehko svetlobo pred vhodom. Pravzaprav čudno, kako topla je videti od tam ta svetloba. Za hip omahuje, kakor bi se hotela vrniti. Potem zdrsne dalje, počasi, utrujeno, zdaj je na robu teme... prevrnila se je v noč.

MARIBORSKA VRATA

V Maribor vstopiš skozi odprta vrata.
Takoj pričaka te kot kakšna stara slava
s potepanja po tisočletjih vračajočega se vojščaka
v svili in satenu - reka Drava.

Sploh se ne zdi naključje, da jasen
mora biti prav ta dan.
Ti jezdiš v sedlu veka od vseh trenutkov glasen
in zvezde - ubežnice vsemirnemu kresu
spet na nebu so na plesu,
ko vstopaš v duši razvozlan.

Žile pa počasi tja v odtekajoči nedogled
in zenice razširja reka, ki oplaja
te kot srkal sladkih bi odsevov sekt
in pustil tla, da svod osvaja.

POPOTNIK

Dolgo sem po svetu potoval,
spreminjal svojim mislim kraj
in brskal tam po ulicah, številke iskal -
a zunaj nisem našel tisti iskani raj.

Ko pa sem uvidel, da domači gaj
ponajdem, le če iščem v sebe,
so, glej, se vse stvari iz sveta nazaj
prihajati pričele k meni - same od sebe.

SPLITSKI DEJAVU

 O Split, prelepa tvoja ljubkujoča sol -
 le ta ločitev v meni zaboli,
 spomini pa se zdijo vedno zgolj na pol
 povrnejo nam vonj vseh tistih dni.

So stvari, ki so za vedno izgubljene
in vsak dotik telesa - mesto, ki sva
nekoč živela v eno prepletena vsa,
mi čas vmes pretekli tvojega odžene.

A glej, dejavu me spet potone
v tisti isti biser školjke od prej
in vse drugače tu je zdaj poslej
kot da globina več nikoli ne utone.

Nenadoma se odpre mi dalj,
trenutek kot da se z večnostjo oženi,
iz brezkraja vrneš se v mene kraj,
se isti čas priplavaš v meni.

TRST

Biser monarhije na obali večnega vprašanja,
medtem ko se pomlad začenja že v decembru.
Svetovljanke z juga v dokolenkah oceana
že tihotapijo v kontejnerjih na pol legalni veter.
Zima več ne stiska. Bližina ni več dom za vsako ceno,
ko pomlad na vse strani odpira
in je tujina njena površina daljna.
Kot tista svoboda vsakega začetka,
ki malce reže, ko odmrzuje,
ki ti zliva topel tok zalivski v kosti,
ko z ladij iztovarjajo okus in vonj stvari
in čez palačo mesta prihiti
spet tisti že pozabljeni, neulovljivi žarek sonca.
In spet je jutro med boki hiš
in dolg večer poletja že prodira proti trgu mesta.
Spet trenutek pristanišče iz obleganj odrešuje
in preveva, širi vsako tkivo, žilico in cesto
tisti prastari mornarjev občutek
valovanja, iskanja, lova in soli
teles neznanih kontinentov.
Ko se spet dvigajo rulete in zastave in morjeplovec ve,
da so na tej stalni odpravi
zgolj začasna - bivališča v deželi duše,
ki prebiva, le če je brezmejna.

ORFEUM PETOVIA

Ptuj ima nocoj velika ušesa.
Poslušajo živali se, prisluhnejo drevesa,
ko dvanajst pesnikov mesto odžeja
s krvjo in v srcu drami spečega mu Orfeja.

O Apolona in Kaliope sin,
s teboj po ulicah ponoči, ob fasadah,
v hišah, hodnikih in promenadah
tonemo opojno v praspomin.

Z rojstvom smo zaznamovani
v te minljive srajce zapeljani,
z dušami ne za samo ta svet,
ki hrepenijo kot da je iti moč še kam živet.

Oh naj jim tokrat bo, ta hip
in zlijmo vase vino, pojejmo nekaj rib,
dajmo telesu svoje ekstaze
še to sol in poper etra metastaze.

Da bo tvoj eliksir brez dnes,
za naše duše uslišana molitev
in podprta vsaj za hip spojitev
kaplje nas z Oceanom prek teles.

Tudi tihih rek najtišja
včasih pomolči
da se sliši,
kje se je,
širokogruda,
nekdaj ozko trla.

Da zatipa,
kje je kaplja,
ki jo že od prvih dni
mokri.

Zima v podboj.
Pretankíh cunj
v razpolovljeno
tnalo
klonim.

Zdaj bo tako toplo,
kot bodo drugi greli.

Šivaj!
Pleti!
Poj!

Zavozlanih udov
preko istih sten.

Isto krušenje
nam bo spodneslo tla.

Isto gorsko cvetje nam
skrivenčene
nasmehe
poravna.

Eden v drugega
odzvanjava,
kar sva dobila in
kar sva nabrala
med ozelenelim bitjem
in ožganim tlom.

Neprestana sreča
vase zre
in se neprikrito
čudi čudi.

Planila sva si v oči.
Zamolčana podivjanost
se je ulila po popoldnevu
in krilila z glasovi.
Karkoli,
samo tega ne reci!

Nepregledna gmota
zatajenih stanj
je sama iz sebe kipela
in se pregrizla v naju.
Kdajkoli,
samo zdajle ne molči!

Rekel si mi:
Te mostove
boš sločila sama.

Kakšnih
izpraznjenih oblin
bi bi! ta oreh,
če bi ga zdajle strli?

Kako to, da nikoü
naju ni premami! vonj maslen?

Kdaj
bova rekli
jedrce orehu
in lupini kic?

Čakam na veliki Val.

Prišel bo s stoletno ujmo
in nad obale Zarohnel.

Pregrizel bo snope svetilnikov
in klife izravnal.

Manj bo rušil kot gradil.
Manj bo vzel kot dal.

Lilo bo slanih besed.

Neopazno gine,
nezaznavno mre
preteklo.

S hlastavim oziranjem
za nečim medlim.
za kar še slutim ne,
čemú je streglo
in koga je odneslo.

Zgolj to, da je bilo,
mu daje grobo patino
vseh starih,
spoštovanih svečnikov,
ki več ne mečejo luci,
le sence.

Brezvetrje.

Do kolen
v neresničnem. .miru
prelagamo
moljave misli.
Ko bi nas videli vojščaki!
Upehani
so le v blodnjah vedeli,
za čim jih žene.

Suhih rok
zmočena če!a.

Nič več preganjani
se razcefrani
ob nebo spotikamo
in slaba jutra
stresamo na prag
sosedom.

Zmo enih rok
so čela suha.

Prepodeni iz močvirnih logov
nikdar več nazaj ne najdemo.
Suhih ust o čofotanju bledemo,
suhih rok se po prikazni šašja valjamo.

Še jih je najti,
brezmadeznih logov
tam so, kjer nas ni,
da bi jih do suhih zrn
vase izsesali.

Zato sem na oglednih stolpih.

Noge vam mrtvim,
da nikamor iz puščavskih lukenj
ne uidete
Da ne zdivjate. Da vas v logih ni.

Prav po ježevo
se kotalim
preko vaših
raskavih ramen.

Igel vseh enako dolgih
– nočem moram
nanje bodem
tudi vse,
kar je plesnivo.

Igle so nam v raju
s prvim grehom
vbodene
kot bozji prst:
Vsaka plesen je za nekaj dobra!

V čez noč izlitih krošnjah
klepetajo prhutavi roji ptic.

Z meglo posrebrena dalja
se s skesanim molkom
na sončni post pripravlja.

Še kakšen dan
in vse se dokonča.

Spokorjenim hrbtom
ohlajenih gričev
se nadene
svatovski špalir.

POTOPITEV

Vsakič ko se prebudim, začutim, da sem omejena in popolnoma samostojna enota. Svet se v istem trenutku razpoči v nekaj izrazito drugega. To, da jaz sem, me takrat nadvse preseneti. Zavem se dolžine svojih rok in nog, velikosti telesa in natančno enega srca v prsih. Čudež! Vse zbrano v enovit kup življenja. Vsako jutro takorekoč iz nič vstanem v stvarstvo tako zapleten, nekje že prej izdelan, a obenem enostaven, nov, začuden nad samim seboj in vsem naokoli.

CILJ

Pesnik je lovec. Skozi dolge mesece zasleduje svojo pesem. Lovi jo skozi goščavo, v temi in čez planine. Zlepa ne odnehata. Njo žene lahkoten veter, njega tesnoba igrivost in usodnost, prepletena v nerazdružljiv par. Nekoč je pesem nujno neprevidna. Pesnik pomeri puško, kozi daljnogled cilja v srce, sproži. Pesem pade. Takorekoč ubita je. Zasledovalec pristopi in zmagoslavno položi škorenj na okrvavljeno truplo. Zdaj, prav zdaj je trenutek za dobro fotografijo: lovec in uplenjeni stvor dokončno skupaj!

ČRPANJE NAVDIHA

Na sredo polja pripeljem s kamioni svojo težko rnehanizacijo. Z žerjavi raztovorim železje, da lahko kamioneti odfrlijo proč, nakar zacnern sestavljati veličastno konstrukcijo. Visok stolp postavim, takega res zapletenega, z mnogirni nosilci, prečkami in zglobi. Vse zakovičim, da je rnonstrum trden in da mi ga kak pobalin čez noč iz gole objestnosti ne bi razmontiral. Na koncu vgradim vrtalno os, okrog črpališča razpredem bodečo žico in razpostavim zvesto stražo. Nato se utrujen, a zadovoljen odpravim spat. Od same neučakanosti očesa seveda vso noč ne morem zatisniti! Le kaj neki bom načrpal jutri, gloda v meni vroče pričakovanje. Na delo se odpravim ves vznemirjen že ob petih zjutraj. Tako kot delavci na prirner v Tehnostroju, Metalni ali Surovini. Takoj ko se povzpnern v komandno kabino, začnem zolčno vrtati v trebuh zernlje. S celotnim stolpom se usločim v zažiranje. Ha! Naj se vrtalna glava raztopi od trenja, prav nič mi je ne bo žal! Hočem dol, dol proti dnu zemeljskih plasti! Prekleto sem prepričan, da bom na nekaj naletel. Zagotovo je spodaj kakšen trik, kaj zakritega, prepovedanega. In res! Proti poldnevu znenada bruhne iz vrtine lepljiva plazma. Vsa je nekako siva, rjava ali kaj, polna razpadajočih snovi, povrh vsega močno zaudarja. Jaz se je kakopak strašansko razveselim. Ponorelo čofotam po načrpanem navdihu, polivam se z njim po glavi, bašem si ga v usta... Ves sern zapacan in sluzav, podoben kupu gnoja, iz katerega se rezi vrsta zlatih zob.

ODRASEL MLADIČ

Včasih se zapodim v svoj peskovnik. Vsako zrno peska — črka! Na kupe jih je, razsutih, posipanih, nametanih. Oborožen sem z lopatko in kanglico. Divje začnem šariti po črkovju, ga bezati, kopati, metati v veter. Kot razsrjena zver sem, s čeljustmi se hočem pregristi iz enega v drugi kup. Premetavam se, prekopicujem, ves kožuh imam nastlan s peščino nadležno. Končno mi nekje na sredi peskovnika, v globini metra ali dveh, uspe izoblikovati nikoli prej videno skulpturo. Še preden se sesuje, obmirujern v občudujočem pogledu nanjo. Postanern celo tako presenečen, da se premakniti vec ne upam, niti dihniti. Kot prikovan v rahlost peska sem. Potem trepnem z veko, se zdramim. Na prste se povzpnem, previdno napravim gib nazaj, postojim. Ali se bo zrušilo? Vse je v negibu, dobro kaže. Neslišen korakec proč, pa drugi, še tretji ... Zdrsim dalje, napeto strmeč v stvaritev. Ko sem toliko oddaljen, da ji moje cepetanje ne more škoditi, se obrnern in odvihram proč. Ne obračam se, globoko v sebi se potihoma smejim. Nekaj časa sem potlej zadovoljen. Hehe.

MAŠA

V prostranem hramu so pesnik, množica in tišina: on v oltarju, oni v klečanju, ona povsod naokoli. Pesnik piše. Iz napetostnega loka vznikajo besede na papir. Obločni plarnen rned prsti s pisalom in sredico v glavi, valovanje skozi prostor, gorkota okoli teles. Nikjer šuma, čuječni vsi v zbranem negibu. Komuna občutij, tekočih iz točke izvira in mnozenih na poti nazaj vanjo. Ravnotežje prostranstev, srečanje vseh šestih skladovnic. Pesnikova glava žari. Njegov tok napaja zbrane. Zdaj kri moli, zdaj tkiva sporočajo vrh! Svetloba očesne elektrike, uvid skozi opalno preddverje, korak v zadnji zastor, čas združenosti s sabo in svetom. Vse se steka v ugibanje — ugibanje, ki je hkrati gotovost in končni pristan. Iz pesnikovih prstov kapljajo steklene črke. Na papirju raste odsvit zgradba nitkzvokov, podoba polne tišine, sorodnost sorodnosti, odsotnost koncev.

SREDIŠČE POEZIJE

Iz vsake pesrni molí neviden ptič. Tudi v njenem dnu se skriva. Opaziš ga, ko dvigneš masivni svod branja. Spodaj vidiš, kako vsa tela besedne preje počiva na nernirni nožici krilateža.

LITERARNI VEČER

Zdaj ko tu sedimo, je tišina najboljša. Vse, kar je dovoljeno, je dovoljeno samo besedam. Otrpli smo, strmimo v njihova grozljivo vesela obličja. Jaz govorim, vi poslušate. Je potrebno kaj več? Vi ste govorili, jaz sem vas poslušal. In začuda smo oboji hoteli, da bi povedali in slišali vse kaj drugega. Tu ždimo in čakamo, da bodo izgovorjene besede spletle tisto, ki je ni. Vemo, da je neobstoječa beseda tu, da se skriva nekje med nami, takorekoč na dosegu roke, morda pod stolom levo od vrat ali nemara na okenski polici. Čakamo jo. Trdno smo prepričani, da se bo vrinila v kak stavek, da bo prišla znenada in se nam dobrotljivo razodela. Takrat bomo rekli 'ah', strop se bo odprl in dvignilo nas bo do Lune. Tristoštiriinosemdeset tisoč kilometrov bomo prepotovali v trenutku. Po kratkem sprehodu v morju tišine se bomo še hitreje vrnili: prav v isti prostor, na prav iste stole, vsak tja, kamor spada. Potem bomo srknili požirek iz kozarcev in se pretvarjali, kot da se sploh nič ni zgodilo.

ČITAŠ?

Že dolgo nisem bral. Nisem mogel. Ne vem, zakaj ne, ne vem. Ondan sem se pa odločil. Za preobrat namreč! Še enkrat bom poskusil, sem si rekel. V roke sem vzel knjigo Naše poljščine, jo odprl in zacel brati. Nekaj časa je še šlo, potem pa je spet nastopila mučna upočasnitev Vse teže in teže sem se prebijal od stavka do stavka, od vejice do pike, od predpone do obrazila Ustavljati se mi je začelo proti koncu besede 'nadaljnje'. Pred robom črke j mi je dokončno zablokiralo. Strahovita sila me je zadrževala. A napel sem vse sile in uspelo mi je premakniti se za nekaj desetink milimetra naprej. Zadoščevalo je. Zavalil sem se čez rob in zaplaval navzdol, v črkino vesolje.

ORDINACIJA

Oprostite, ampak danes nimam poezije. Ne, tokrat res ne! Se boste morali kdaj drugič oglasiti. Ja, mi je prav žal .... Ej, čakajte no, kaj pa počnete?! Lepo vas prosim, ne rinite naprej ! Obvladaj te se vendar! ... O, to pa ne, z grožnjami pri meni ne boste prav nič dosegli! ... Seveda vas razumem, popolnoma vas razumem. Ampak, je pač tako! Ni poezije, pa če jo z lučjo iščeva. Veste, so taka neljuba naključja, sami boste priznali, da so ... Seveda se strinjam, prav ugotavljate, v takšnem položaju res ni pomoči .... A da boste odšli?! No ja, seveda, drugi opravki, kakopak. Pa oglasite se še kaj! ... Ja, ja, razumljivo, bo drugič, zagotavljam, da bo, bom naredil na zalogo. Bom dal na stran, seveda. Za stalne stranke vedno ... No, hvala, hvala lepa. Pa srečno torej in nasvidenje!

PRAMENI SIVIH LAS

V pramene
sivih las
je sonce
vtkalo
zlate votke,
a sence
so umaknile
se v obraz,
v katerem
sem uzrl danes
plah nasmeh
nekakšen strah,
da večna senca
bi prekmalu
legla
na moj mali svet.
Je to res strah?
Ni to spokoj?
Saj vendar
sem otrok
prisoj!

VEZILO BRATU

Počasi plazi se
jesen
v naše brajde,
in tudi tvojih,
bratec,
se ne bo ognila;
kot vedno,
tudi v zgodbi naši,
iz brajde
zlata kaplja
bo kanila.
Takole kápajo
nam leta,
sivina odeva
nam glavó,
nam brazde
utrdijo lice,
na kraju se skali
še oko.
Že res,
da hrbet
včasih nam
otrpne,
da nam
v kosti
zazre se mraz,
da tudi roka
ni več trdna,
da včasih vprašam se
sem to še jaz?
Kljub temu
je lepó živeti,
lepó je biti
tudi star;
a ker za té
je praznik danes,
ti kličemo:
Na zdravje, Janez!

O ŽALOSTNIH PRAVLJICAH

Krivelo vrbóvje,
ki noči prelebdi
v svetličastih plivkih
gladina,
v večerih že večkrat
mi pravilo je
pravljice žalostne,
ki res se godé,
o srcih človeških
in njih nezvestobi,
o ugaslih ljubeznih
in večnih prisegah,
o zgaženi bedi
in tožnih vzdihljajih.
Poslušal sem pravljice te,
ki res se godé,
v nedri razbičane
vdel sem si kamen,
in hvalil sem srečo,
da nisem krivélo drevo,
ki noči prelebdi
v srebrnih odsvitih
gladine

JAPONSKA. IDILA

V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
tiho veter je šumel
veter, star popotnik,
ki prišel
je vsako leto
na obisk
z vrha snežne Fujiyame .
V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
vsako leto veter joče
isti čas
v prazniku cvetočih češenj,
ki obraz
si ogledujejo
v gladini reke Ishikari.
V ruševinah dvorca
stare dinastije Hideyoshi
z vetrom jočem
tudi jaz
jočem za pomladnim dnevom,
jočem,
ker cvetočim cešnjam
mine čas.

MINULI DVOSPEV

Pred leti
prisluhnil sem
pesmi voda iz slapú
in starega bora,
ki sredi gora,
med macesni in makléni,
pela je hvalo življenju.
A letos,
ko znano
sem pesem iskal,
se več ni glasila.
Pod mäklenom
je bor ležal;
je voda
z drugim borom
svojo pesem zlila.

OPRAVLJIVEC

Da breze
včasih šepetajo
v spanju,
mi davi
veter je izdal
in še dodal,
da hrast
baje ni vedno
»pri tapravi«
in javor
da opravljivec
je postal,
ki cele dni
razgalja tajnosti noči
trem radovednim šojam.
Tako mi davi
je potočil veter,
da gozd
ne meni se več zanj
in da zaman
zdaj v ločju
ubira pesmi.
Sicer da z njim
je v redu
in da ve, da vest
ne bo zdivjala preko cest.
Le komu bil doslej
je opravljivec zvest?

V vrtincu otroških igrač,
belih platnic,
popackanih s črnilom,
v igri pobeglih rim
tanke vezi med bivajočim
in gnezdom iz blata.

Kuham čaj
iz borovih iglic
in odpadnega listja.
Tabletke saharina,
rumov priokus.

Utrujene misli
legajo v posteljo med posušene praproti
in zrele plodove gozdnih jagod.

Bela obleka,
bel prostor, bel zrak.
Pri vratih pa —
kakor umrli
v črn žamet oblečen možak.

Bela obleka je,
bel prostor, bel zrak,
a njegova se lica svetlijo
in ustnice se rdečijo.

Ni mar mi obleke —
bele obleke,
ni mar mi prostora
in kaj mi bo zrak!

V noč, ki me vabi,
pojdiva, možak!

LEPA BOGINJA

Prihaja vsakokrat
z rožami v roki
lepa vrtnica
žari ji iz oči
lepota njena
kot sanje lepa
podoba boginje
prihaja vsako jutro
z vrtnico v roki
rdečo kot je moja kri
goreče barve
s seboj prinaša
smeh in strah
zakaj
bojiš se lepa boginja
zakaj strah mojega te je pogleda
zakaj bojiš moje se ljubezni
v roki vrtnica na ustih smeh
lepo te je videti
dan za dnem prihajaš
k noči se posloviš
le zakaj
zakaj lepa boginja ne ostaneš
vrtnico prinašaš mi
čemu potem ne ostaneš
čemu odhajaš
čakam sleherno te jutro
edina pozvoniš pred vrati
edina z vrtnico rdečo
edina si, ki prinaša smeh
edina ti me nasmejiš
ostani ne odhajaj več proč
ostani tukaj z menoj
pri meni ostani lepa boginja
ne sliši mojih prošenj
odhaja in z jutrom ponovno pride.

ŠUMENJE VETRA

Šumenje vetra zbuja me v jutru
šumenje nežno se okrog ovija
smuka okrog se mene
čez veje vrbe se prepleta
ponovno smukne okrog mene
se ovije in zbeži
za prvim vogalom se okrog mene
ponovno ovije.

PODOBA KOLOVRATA

Podoba kolovrata za menoj hiti
pospešim svoj korak v temi
prihiti in me objame
postane me strah
k sebi stisne in mi pravi
kaj mi govori mi jasno ni
podoba močna je preveč
premalo močno moje je telo
iz njenih rok se iztrgati ne morem
ujet v klešče sem podobe
zavpijem
spusti me, da zadiham
ponovno me objame
še močneje
zaboli objem močan
a podoba se za to ne zmeni
drži me v objemu pošastnem
prosim jo naj spusti me iz objema
vse zaman ne zmeni se za prošnje moje
kar na enkrat več nič ne čutim
ni objema ni podobe
okrog se obrnem
ničesar ni
dalje grem v strahu
podobe kolovrata ni več nikjer.

GLASBILA

Glasbila tolčejo počasi
gala prireditev
izgublja se v glasbi
in v tolčenju glasbil
dirigent, ne močen deček
stoji pred njimi
le malokdaj uspe mu jih umiriti
vsako po svoje tolče in nabija
poslušalci poslušajo vneto
tolčenje odmeva
gala prireditev
pa izgublja svoj pomen.

DEŽELA

Sedim na koncu ulice
premišljujem kaj čem storiti
ostanem ali grem domov
a kje sem pravzaprav doma sem
tukaj konec ulice
ali tamkaj na deželi
borim se tukaj
tam mi je lepo
sedim, premišljujem
ali čem se vrniti
ali ostati
nekaj mi govori
ostani nekaj
pojdi
ali naj poslušam to ali ono
kaj prav je
kaj narobe
vse se zdi mi prav
in vse narobe
ne morem več misliti ne poslušati
vse govori zaman
ostajam tukaj
a rad bi stran
tukaj sem doma
in dežela moj je dom.