Papir: A4 A5 Nazaj na številko 2 V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«. Vsak prispevek se začne na novi strani.
LOCUTIO
Prva slovenska literarna on-line revija
21. september 1998 · Letnik I

Locutio 2

Locutio 2

Kazalo

  1. Marjan PungartnikUrednikova beseda
  2. Francka MariničKratke hlačeO lisici in lačnih drvarjih
  3. Tihomila DobravcHrepenenje
  4. Alojz OsojnikPesmi
  5. Vesna Rečnik-ŠiškoAjna miru
  6. Sonja Golec PetelinšekKje se je davna
  7. Orlando UršičMaribor je moj
  8. Stana ŠoparPesmi
  9. Majda Senica-VujanovičMaček Coti
  10. Branka NedohDotakni se me
  11. Nataša Švikart ŽumerVeš, ti, pevec, za svoj dug
  12. Matjaž - Tevž PotočnikPomladna svetloba
  13. Stane ČrnčičŠe pesmi
  14. Tone DodlekLjubezen
  15. Veronika GradišekVes drug je vonj obraza
  16. Jožefa RožmanPesmi
  17. Irma PlajnšekArheologi duš
  18. Miro ŠkrabMost večnosti
  19. Marijan MaukoPocvetke
  20. Tone DodlekEsej o vesti
  21. Vidko PotočnikVest in brezvest... Čast se razbije, vest zbledi

KAJ IMAMO V LITERATURI OD INTERNETA?

Marjan Pungartnikr. 1948

Drugič stopamo iz negotovega niča nastajanja. Premišljujem, kaj prinašamo. Prva številka je bila res preizkusna — kar nekajkrat sem spreminjal obliko, nekajkrat rubrike, a tisto, kar je na koncu ostalo, so predvsem besedila. Oblikovalske možnosti domačih strani so res velike, tako da včasih človek pozabi na preprosta in temeljna pravila preglednosti, dostopnosti in podobno. Ne sme jih biti preveč in ne premalo. Zdaj že vem — v bistvu je bralcev literature na internetu malo, saj se je še vedno drži papir. To niti ni čudno. Saj je nekaj takih, ki delajo z njim, se pravi, niso povsem pasivni spremljevalci, a vendar se v »literarnem« internetu dogaja malo. V glavnem so zanesenjaki in zasebniki, inštitucije pa spijo. Opazil sem, da ljubljanska Filozofska fakulteta zbira literarna besedila za internet, kar je častna izjema. Bibliotekarji so v prednosti — kot posredniki so znali iztržiti od države sredstva za svoje sisteme in vsaj tam je mogoče dobiti po fragmentih več podatkov o produkciji.

Kaj v literaturi sploh lahko imamo od interneta? Dostop do besedil, to že. (Morda je treba premisliti, če jih res lahko dobimo »kar tako«, kakor dobimo v knjižnici knjigo, ne da bi za to plačali avtorske dajatve.) Pred kratkim sem hotel kupiti (mislim, da sem to našel na XOOM) 5000 knjig na CD za kakšnih 40 dolarjev. Lahko se zahvalim kreditni kartici, ki me je zapletel v čudno mrežo brezkončnih potrjevanj, da iz tega na koncu nič ni bilo. Tako niti ne vem, kakšna je stvar videti. Drugo, kar je tudi pomembno, je dejstvo, da moramo besedila za dostopnost spraviti v računalniško obliko. To pomeni, tudi če stvar nima veliko odziva, objavljati. Z druge strani besedila namreč na bralca, uporabnika, zre avtor. Glede na naravo računalniške informacije, da imamo lahko vse na dosegu roke, postaja objavljanje nekoliko bolj brezčasno, kakor je bilo s knjigami in revijami.

Bo nastala nova »internet« literatura, kakor se o tem že govori? Zagotovo ne — le vrata se bodo odprla na široko in v nas bo butnilo več literature, če bomo to hoteli. Lahko se igramo in zapletamo besedila, tako kakor so zapletene strani na internetu, vendar literatura ostaja literatura. Čar je pravzaprav v tem, da ni več toliko posrednikov, kot je bilo prej, da se brišeta časovna in krajevna distanca. Naenkrat staroegipčanska lirika ni več stara nekaj tisočletij, ampak obstaja tukaj, istočasno z najnovejšo. Vse jasneje je, da ekskluzivizem kar kopni in da gre za velik povratek literature k sebi.

KRATKE HLAČE

Francka Marinič

Karlek je sedel na pragu. Skrčil je kolena, glavo položil nanje in dušil solze. Ana se mu je tiho približala in ga potegnila za ramena. Vztrepetal je, se prestrašil in jo pogledal.

»Kaj je?«

»Nič!« ji je odrezavo odgovoril.

»Ni mu bilo do pogovora. Ana se je obrnila in že hotela oditi. Takrat pa ji je dejal, naj ostane in sede.

»Si bil tepen?«

»Ne! Jutri grem k obhajilu. Mama mi je kupila obleko. Hlače mi segajo malo čez kolena. Nočem takih, hočem takšne kot jih ima tvoj bratranec, bolj kratke.«

»Reci mami naj jih odreže!«

»Noče!«

»Jih pa sam odreži!«

»Kako?«

»Ja s škarjami!«

Brez besed je odšel v hišo in prinesel škarje. Zarezal je v hlačnico. Tope škarje so hlačnico na enem mestu samo razcefrale.

»Mi imamo ostre škarje, lepo ravno režejo. Moja mama jih uporablja, ko nam šiva obleke. Ima jih v predalu šivalnega stroja. Otroci jih ne smemo uporabljati, za rezanje papirja imamo druge.«

»Kaj mi pomaga, če imate vi škarje, ki ravno režejo.«

»Veš kaj, pri nas tudi ni nobenega doma. Grem domov ponje.«

Vrnila se je in prinesla velike krojaške škarje.

»Drži, jaz bom odrezal!«

Z obema rokama je prijel škarje in zarezal v hlačnico. Nekajkrat je stisnil in komad hlačnice je odletel na tla. Tudi drugo je hitro skrajšal.

»Vidiš, kako režejo naše škarje,« Se je pohvalila. Hitro je odšla domov in vrnila škarje na svoje mesto. Karlek je pospravil hlače, odrezana kosa pa vrgel v smeti. Zmenila sta se, da se dobita pri veliki češnji. Po lestvi sta šla nanjo in splezala vsak na svojo vejo. Vesela sta zobala slastne sadeže in pozabila na hlače. Vmes je Karlek žvižgal, Ana gaje posnemala. Ko seje vrnila njegova mama, je odšla domov.

Pri Ani doma so sedeli za mizo in večerjali. Nekdo je potrkal in vstopila sta Karlek in njegova mama. Karlek je jokal, soseda pa je vihtela njegove hlače in bila vsa razburjena.

»Poglejte, kaj je naredil, smrkavec! Ne bo mogel k obhajilu. Tako lepo obleko sem mu kupila, on pa odreže hlačnice.«

Karlek si je zastrl obraz z roko in sklonil glavo. Ana se je prestrašila. Povesila je pogled, si grizla ustnice in bila vsa rdeča v obraz.

»Joj, če bo povedal, da sem vzela škarje in pomagala pri rezanju.«

Soseda je prijela Karleka za ramo in ga potisnila pred Anino mamo.

»Prosi teto, da popravi hlače, če se sploh dajo popraviti. Odrezal si jih, kot bi delal stopnice in še ena hlačnica je krajša. Le kaj ti pade na pamet. . . Še dobro, da sem opazila nocoj!« je tarnala in se prijemala za glavo.

»Lepo prosim!« je tiho spregovoril. Mama je prijela hlače in jih ogledovala.

»Bo šlo! Zravnala jih bom in bodo ravno lepe kratke hlače.«

Pogledala je Karleka in ga prijela za skuštrano glavo.

»Ne jokaj! Popravila jih bom in jutri boš lahko šel k obhajilu.«

Karlek je nehal jokati. Ana ga je pogledala. Bila mu je hvaležna, da je ni zatožil. Drugi dan je ponosno stal med vrstniki in zdelo se mu je, da vsi občudujejo njegove kratke hlače. Ana je sedela na klopi poleg mame. Zagledal jo je. Rahlo se ji je nasmehnil in ona mu je nasmeh vrnila.

O LISICI IN LAČNIH DRVARJIH

Francka Marinič

Po daljšem sušnem obdobju je nekaj dni deževalo. Suha razpokana zemlja se je napila, posijalo je sonce in narava se je prebudila v prelepem jutru.

Otroci so se napotili v gozd po gobe. Že med potjo so počenjali vse mogoče vragolije. Našli so jurčke, lisičke, brezove gobane in turke, vse druge gobe so bole za njih strupene. Po dolgem iskanju so počivali na mahu pod drevesom.

Pogovarjali so se in opazovali visok bor v katerega je udarila strela. Po eni strani debla je bilo lubje razbrazdano od vrha do tal in brazde so bile vidne ponekod globoko v deblo. Malo stran paje bil velik kup vejevja. Martina je šla do njega in zagledala cekar.

»Pridite!« jih je klicala.

Približali so se in pogledali v notranjost.

»Kakšen velik kos mesa, pa kruh in štefan vina,« so se čudili. »Kdo je to pozabil?« je vprašala Ana.

»Nihče! Od drvarjev je. Dobro, da nas niso opazili, ko smo se približali. Spodili bi nas. Poglejte! Drevo pada,« ju je opozorila Martina.

Drevo se je počasi nagibalo, naenkrat pa je zgrmelo na tla. Janez se ni zmenil za padajoče drevo. Mikalo ga je meso. Bil je lačen, požiral je sline.

»Že dolgo nisem jedel mesa iz tunke. Naša je prazna,« je razmišljal, potegnil iz žepa zložljivi nož in zarezal v meso. Zadišalo je.

»Še meni ureži, jaz sem tudi lačna!« se je oglasila Ana. Martina pa se je razjezila.

»Sta znorela? Pustita vse pri miru. Kaj če nas zalotijo drvarji?«

»Skrijmo se v goščavo, malo pojejmo, ostanek odnesimo nazaj,« je dejal Janez in že hitel s kosom mesa proti goščavi. Ana je vzela kruh in se mu pridružila. Sedla sta na polomljene veje in jedla. Martina ju je sprva samo jezno gledala, a se ni mogla premagati in je še sama jedla. Slastno so jedli in kosa mesa in kruha sta se vidno manjšala. Ko so se nasitili, je Janez zavil ostanka kruha in mesa v prtiček, v katerega je bil zavit kruh in ga hotel odnesti v cekar.

»Tiho! Nekaj slišim!« ju je opozorila Ana. Janez je pomolil glavo skozi vejevje in zagledal drvarje. Šli so proti cekru.

»Bežimo!«

Tiho so se prebijali skozi goščavo na drugo stran in prišli na gozdno cesto. Tekli so po hribu navzdol, preskočili potok in se spet vzpeli skozi gozd, na drugi vrh. Zasopihani so popadali po listnatih tleh. Janez je še vedno v rokah držal meso, kruh je izgubil. Po krajšem počitku so jedli meso kar brez kruha. Košček, ki ga niso mogli pojesti, so vrgli v grmovje in krenili proti domu. Molčali so. Veselje, ki so ga čutili, ko so se mastili z mesom, se je sprevrglo v strah in zaskrbljenost.

»Kaj če zvedo starši?«

Doma je Martino zvijalo v trebuhu, Janezu je bilo slabo in je bruhal. Tudi Ana se ni najbolje počutila. Ponoči pa so jo v sanjah preganjali drvarji. Bežala je s kosom mesa, oni pa za njo s sekirami. Ko so jo dohiteli, so se spremenili v krdelo lisic. Ukradle so ji meso in jo napadle. Zadnji trenutek je splezala na najbližje drevo in se rešila pred ostrimi zobmi lisic. Sedela je na veji in objemala deblo. Lisice pa niso odnehale, zaletavale so se v drevo in jo majale. Ker je niso mogle stresti, so drevo izruvale. Takrat se je zbudila vsa potna in si oddahnila.

Drugi dan je prišel na obisk lovec Jaka. Bil je velik z navzgor zavihanimi brki in zelenim klobukom na glavi. Puško je nosil na rami. Ana je sedela pri mizi in risala. Lovca ni marala. Vedno je vzbujal v njej strah. Imelaje rada živali in ni razumela, zakaj jih ubija.

»Danes nisem bil dolgo na lovu, preveč sem utrujen. Včeraj sem pomagal podirati drevje Šipku. Tudi Gaber je pomagal. Delali smo kot črna živina.«

»Vem to je težko in nevarno delo,« je pristavil Anin oče.

»In še brez hrane smo ostali. Šipek je cekar s hrano postavil ob zložen kup vejevja, namesto da bi ga obesil na vejo drevesa. Kruh in meso sta izginila, le vino je ostalo. Gaber trdi, da se je gostila lisica.«

»Prebrisanka!« se je čudil oče. Anaje zardela kot kuhan rak.

»Jaz ne verjamem. Lisica bi odnesla samo meso brez kruha. Tudi prtiček je izginil. Menda ni lisica civilizirana, da bi si po jedi obrisala gobec. Rečem ti, Franc, iz cekra je odđla hrana z nekom na dveh nogah, ne na đtirih.«

»Misliđ?« Ani je padla barvica iz roke. Vsa nemirna si je grizla nohte. Vstala je in se napotila proti vratom.

»Kam gređ? Se bojiš, da te bo lovec zamenjal za lisico in odnesel v gozd?« se je pošalil oče. Za Ano težek položaj, je rešila mati, ki je prišla v kuhinjo. Ana je hitro smuknila na dvorišče.

»Kaj je z Ano?« je oče zaskrbljen vprašal ženo.

»Ne vem. Že včeraj se mi je zdelo, da je bolna.«

»Neverjetno! Kaj so vsi otroci zboleli? Tudi Hrastnik je dejal, da sta se njegova Martina in Janez včeraj slabo počutila in še danes sta bleda.«

»Kaj če so jedli strupene sadeže, ko so bili včeraj v gozdu in nabirali gobe?« je glasno razmišljala mati

»V gozdu so bili? Včeraj?« se je čudil Jaka in vsi so se spogledali.

Jaka je nadaljeval:

»Kaj pa. . . . ., če so jedli meso in kruh?« je stavek dopolnil oče.

»Prenajedli so se!«

»Ana!« seje zadrl oče.

»Pusti jo. Jaz ne bom nikomur povedal. Vidva pa se pomenita z njo sama. Skregaj jo, tepi pa ne. Otroci so otroci. Bili so lačni, meso imajo malokdaj na mizi.«

»Smrklji bom že pokazal!«

»Nikar! Spomni se, da smo tudi mi naredili kakšno neumnost, ko smo bili mladi.«
Pozdravil je in odšel proti domu. Oče je poklical Ano v kuhinjo.

»Imaš kaj povedati!« jo je vprašal injo z očmi premeril od glave do pet. Molčala je.

»Si bila ti tista lisica?«

Gledala je v tla in še vedno ni odgovorila.

»Govori!« se je zadrl.

»Ja, ne, vsi smo jedli. Bili smo lačni.«

»Vi ste bili lačni, kaj pa drvarji?«

»Nismo mislili pojesti vsega.«

»Nehaj iskati izgovore.«

»Najraje bi te premlatil kot snop.«

Gledal jo je, razmišljal in glasno dejal:

»Ne bom te. Ko bo spet prišel lovec, se mu boš opravičila.«

»Rajši me natepi!« je tiho rekla.

»Nič ne boš barantala. Končala sva. Pojdi v sadovnjak in poberi slive!«

Martina in Janez sta čez nekaj dni povedala Ani, da sta se sama izdala in krepko občutila leskovo palico.

Lovec Jaka je res držal besedo in nikoli se ni razvedelo, da so otroci pojedli njihovo kosilo. Po vasi pa so še dolgo krožile različne zgodbe o lisici in lačnih drvarjih.

HREPENENJE

Tihomila Dobravc1920–2024

HREPENENJE

O, nesrečno hrepenenje,
s tisoč vezmi mi uklepaš srce,
tisoč nevidnih, tajnih sil
mi trga vsaksebi ubogo srce.

In vsako pomlad smeh in solze v očeh
in vsako pomlad to bolno pričakovanje,
te zlate, neutešene sanje,
vsako pomlad slutnja o življenju
in vsako pomlad vdana v srcu - smrt.

SOLDATESKA

Čelada.
Čelade. Temne.
Čelade. Čelade. Grozeče.
Čelade. Čelade. Čelade povsod.
Čelade. Čelade prekrivajo obraze.
Čelade. Čelade, Čelade težke. Moré razum.
Čelade. Čelade. Čelade hladne. Ubijajo srce.
Čelade. Čelade duše človečnost. Čelade razčlovečujejo.

DRUGAČNOST

Drugačnost - je drugačna,
Drugačna od nedrugačnosti.
Bolj živa, sočna, vznemirljiva
in manj temačna.
Bolj izvirna
in nemirna.
Manj mlačna,
kot da je lačna drugačnosti.
Kot da je v njej več zračnosti.
Za koga pa drugačnost je - napačna.

MELODIJA

Skoz gosto meglo se prebija,
otožna kot jok, melodija,
v plašč svoj zavija jo mrak.

Da pljuskajo k bregu valovi,
se zdi, ko se mehki glasovi
ob mokri odbijajo tlak.

Med drevje se zvoki gubijo,
na vejicah - strunah - brnijo,
kot solze na njih obvise.

Akord za akordom zamira,
nič več skoz meglo ne prodira;
utihne kot strto srce . . .

O,
ljub,
o, drag,
poljub
sladak,NOČNI GOST
mehak in
ljubezniv
nasmešek bledi –
pramen mesečine!
Prijateljski obisk,
prijazen, dobrodošel
gost v samoti moji!
Srebrni žarek mesečine!
Srebrni si kazalec vélike
vsemirske ure …
Neslišno, mehko zdrsneš
čez številko, neznatno, ubogo
zemeljsko to bilko, usmiljeno
ji zbrišeš drobec bolečine …

Po ulici odmeva

tvoj korak.
In moj.
Z ritmom misli in srca se spaja.
Brez besed
zgovoren najin je pogled,
topel in mehak.

Spet in spet
neznana me toplina vso navdaja,
da tako s teboj
bi šla, šla bi naprej in kar naprej,
brez misli, cilja in po poti tej
brez konca.

V somraku vstane
kakor past
pred nama žičnata pošast - sovražni kozel.
In konec je vsegá:
poti, korakov, ritma.
A toplina,
prej nežna
vsa,
je žgoča zdaj.
In plane
v naju neizbežna mržnja
in nemočni srd
občutiva oba,
ko odhajava nazaj:
kako, kako presekali ta gordijski bi vozel?!

Pesmi so iz knjige »TIHA URA«, ki je izšla v zbirki »MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA« pri Mariborski literarni družbi.

PESMI

Alojz Osojnik

KES

Večerni dež ne bo prenehal,
dokler je greh v meglo zavit,
naprej bo lilo in bo veter pihal,
da najde mesto, kjer je skrit.

In le takrat, ko bo opran,
ko blatno noč popije dan,
šel boš naprej, videl življenje
in gledal mu v oči pokesan.

NESPEČNOST

Glava je polna
sadov in lupin
s cest pobranih,
pred zrcalom visečih.
Se vedno obračajo vame.

Glava je bolna
od težkih spominov.

Posadil bom novo drevo,
takšno, ki mu ne vem imena.
Naj le raste, raste v nebo.

GORJANČEVA PRIPOVED

Zakaj sem tu?
Ker tu so gore,
zvezde, luna, sonce,
vse višave,
kar jih svet premore.
Z njimi spim
in z njimi bom do konca.

Daj mi bog še nekaj let,
da se povzpnem še na pečine,
da vidim vse moje širine,
tja, kamor kralj Matjaž
je hodil posedet.

LISTJE JE ODPADLO

Listje je odpadlo,
kjer je nekoč kipeče brstelo
in tisoč cvetov kot kresničke
je v zgodnjem jutru cvetelo.

Listje je odpadlo,
kjer so čebele brenčale,
in je njih glas tako spokojno zvenel,
da so še trave zaspale.

Listje je odpadlo,
krošnje ogolele ždijo,
od vetrov in dežja zbita
na Vrtnarja čaka zemlja pokrita.

AJNA MIRU

Vesna Rečnik-Šiško1961–2025

AJNA MIRU

samotni jezdeci zakletih graščin
se ljubijo
ob žuborečih potokih
na križiščih kjer sanjajo ptice
in bilke trepečejo pod težo jutranje rose
kjer sonce drobi svoje nitke
vpletene v pajkovo mrežo

se ljubijo
samotni jezdeci zakletih graščin


igral je samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali
v podstrešju posejanem s tisočletnimi mrežami pajkov...
igral je samotni popotnik v noči nedokončanih sanj
v noči neizrečenih hotenj...
igral je
in še dežne kaplje so objokavale smrt nekega dneva
polnega potujočih semen
lokvanjev odprtih dlani
in rumenih sonc resnic...
igral je samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali
in veter je šepetaje nosil v zasanjane veke spomine
spomine na sanjo pšeničnih polj
rosnih kapljic v mavrici
sanje ptic svobode in neskončnosti globin
kjer se zeleno in modro združuje
in skupaj spoznava življenje posejano s srebrnimi zvezdami...
nekoč je igral samotni popotnik s kristalnimi zvoki piščali...
nekoč ko je veter še nosil spomine
in ko je dež še znal jokati...


omamni krik nedolžnosti
temna noč objokuje
travnate bilke v soncu
dlani se lovijo v neizrečenosti hotenja
so zbežala iz zemljine sence
valovanje morske gladine ubija
življenje v sinjem
hlasta po sokovih
sence
padajo v prepade


ali si mi verjela ljubica

trepetajoče dlani
ko sva potovala skozi vesolje
hladne poti
si mi šepetala o hrzajočih konjih lačnih svobode
ugašajoča sonca
in o majhni beli sanji jesenskih melanholij
ter te preklete tvoje oči pol sonca


pol življenja
neznanost vabečih poti
ko omahujem na pokopališču križišč
kjer v objemu lotosovega cveta
umira moj oče


med nevihto
sredi strelinih zank obešencev
ihtijo

in ujede ki krožijo
kot črna slutnja
pokošene trave željne ljubezni


med globokim grmenjem razbita lobanja
v kanjonih pretaka krvavo se seme
stoletja hotenj so v misli pribita
grad brez izhoda iskalci žele

prisesana v dlani je tvoja usoda
v skodelici kave se sama kroji
udarci zvonov razbijajo času
v rdečem objemu ostrine poljub


ritem koraka prodira v belino
med pogledi naslade se trgajo nitke
v ženskih očeh stebri bogov

krhkost večera sanja v dlaneh
med plesom teles so rojstva spočeta
v objemu ugriz vsesava trepet

žerjavica išče vodne izvire
uničenje časa se s hipi bori
košček tančice sameva na zemlji

življenje plodi se z očeta krvjo


križ na vrhu skale
zre v vzhajajoče sonce
ciklame vejejo svoje vonjave
v zmedenosti letnih časov
pomlad pa pozvanja
kakor da bi pozabila
na življenje svojih začetkov cvetenja


med belimi brezami
v senci noči
jočejo sanje nad tokom življenja
mokre poti
v ogledalu dežja
ugašajo sonca v razprtih očeh

solze
poljubljajo telesa šepet
ustnice
srkajo poslednje sokove
metulji
pa umirajo v soju svetilk


razprte dlani
lovijo snope svetlobe
veter razbijajoč
odnaša spomine
lisaste sanje
senčijo galebova potovanja
k svobodi
misel razsuta
obala skeletov ječi
neznana obdobja
mrtve poti
rjavo in modro
ujeto v hip


makovo polje pleše
v naročju sivomodrih oblakov
pozabljena je misel
že davno izgubljene ljubezni
mesečevih žarkov


mesečeva mena
v vabljivosti moške duše
teče skozi odo večera
ko stopam polna moči
na pot tvojih korakov

danes bodo ljubile mehke dlani


padajte pšenična zrna
v moje naročje trosite
semena nebeških poljan

morda bom potem
močna in hrabra
le prestopila sfere večnosti


sredi pepelnate jeseni čutim
kako pronika vame nežna melodija časa
breze šepečejo v objemu razcvetelih melodij
ko utripajoča misel srebrne sledi vesolja
drsi v naročje materinih sokov

in zavem se najmanjšega atoma
lastne biti


imam pravico
trgati marjeticam glave v uvelem naročju večera

imam pravico
šepetati ko zunaj divja nevihta

imam pravico
krojiti krojenje svojega življenja

ljubezen zgubila?

KJE SE JE DAVNA LJUBEZEN ZGUBILA?

Sonja Golec Petelinšek1929–2009

KJE SE JE DAVNA LJUBEZEN ZGUBILA?

Bojanu v spomin

Prezgodaj te je utrnila bolezen,
brez besed, slovesa si odšel,
nekam v daljavo si se izgubil.
Kako grenko je zajokal v meni
spomin na najino skupno mladost,
nemir, sanjarjenje in hrepenenje,
upor in strašni vojni čas.

Bil si pogumen in lep partizan,
pozneje športnik in zavzet učitelj -
sejal si in žlahtne plodove žel.

Kje se je davna ljubezen zgubila?
Premlada sva še bila za takšen dar.
Kako ji je bila usoda nemila.

Hudo mi je - ni te več, šel si.
A vem, spomini nate poslej
trkali bodo na mojo dušo -
gostje v praznini mraka.

JERNEJEVA NEDELJA

Ob postavitvi klopotca,
darila Ljutomera Mariboru,
na Mestnem hribu
31. avgusta 1997

Za lepo spomin z Jernejeve nedelje,
ki nas s sončnim smehljajem greje,
je ta pesmica. Še sončni lesket glasbil
poštarske godbe, ubrano petje zbora,
ki ponosno nosi ime - Slava Klavora,
in grozdje zoreče na zdravih trsih.
Pojoče darilo, klepetavi klopotec:
— Klip-klop, lipe-klop, klip-klop...
In grozdje zori pod soncem milim.
Himna prijateljstva pod nebo kipi,

Štajerci in Prleki pod klopotcem,
nad Mariborom, pod poletnim nebom.
— Klip-klop, lipe-klop, klip-klop...
za lep spomin z Jernejeve nedelje.

MARIBOR JE MOJ

Orlando Uršič

monologi

Človek običajno spregovori samemu sebi tedaj, ko mu nihče več ne prisluhne

Policist:

»Jaz želim samo eno stvar!«

Jaz želim samo eno stvar. In to so tri stvari. Red, mir in disciplina! To povem vsakomur, ki ima z menoj opravka. Ker mene ni strah, moji nadrejeni to zelo dobro vedo. Meni ni problem skočit v gnečo, izvleč pendrek in udarit. Saj nisem zastonj v intervencijski. Jaz ne bom najprej vprašal za dokumente, jaz bom najprej razbil gobec, potem se lahko pogovarjamo naprej. To zunaj dobro vedo. Huligana prepoznam na petsto metrov. Sploh nič ne vprašam, samo stopim do njega in udarim, da se sesuje. Ni kaj, ne zaleže nič drugega kakor batine. Potem naj pa se pritožujejo, blejajo o človeških pravicah, češ policisti nimajo pravice tepsti, če pa policist komu reši življenje, pa je vse tiho, takrat v nobenem časopisu nič ne piše.

Ženi doma tudi ne popuščam. Ona dobro ve, kaj jaz želim. Red, mir in disciplino. Če ji pa kaj ne paše, če začne kaj blebetati, pa takoj dobi granato. Ravno zadnjič sem ji razbil arkado, koje nekaj cvililila o ločitvi, da z nama ni več za nikamor, da sem prestrog, psihiatra da bi moral obiskati in podobna jajca. Ti bom dal psihijatra, baba, sem rekel in ji stisnil hamer z glavo, da se je kar sesula. Če bi ti bila malo bolj disciplinirana, potem bi bilo vse drugače, rečem, inji prilepim še eno klofuto, kar tako, da ne pozabi s kom ima opravka. Potem začne, da je sploh ne ljubim več, da včasih nisem bil tak. Misli, da jaz ne vidim, kako se spogleduje s sosedom in ga izziva. Misli, da ne vem, da bi ga rada pojahala. Samo, potem ve, da ji sledijo batine, on pa tudi ve, kaj sem jaz, da ga v trenutku lahko spravim na voziček, v šok sobo, na intenzivno nego.

Današnja mularija pa tudi ne ve, kje ima rit in kje glavo. Samo rave, pa vijoličasti lasje, nažrejo se bog ve kašnega dreka vse, potem pa eksplodirajo in počnejo pizdarije. Še dobro, da takrat vskočim jaz, še dobro, da sem jaz tu, da tu in tam malo počistim s tem drekom! Pred dnevi, ko sem vstopil v lokal, zagledam smrkljo, z vijoličastimi lasmi, raztrgane kavbojke, da je pol riti ven gledalo, na majici pa napis ecstasy. Nič nisem rekel, čisto nič nisem vprašal. Samo stopil sem do nje inji prilepil tako klofuto, da se je kar zamajala. Tako, deklica, da boš malo. preštudirala definicijo besede disciplina, sem dejal na vratih in odšel.

Saj sploh ni čudno, da se dogajajo vedno hujše tragedije. To je samo zato, ker folk ne ve, kaj je disciplina. Če bi se mene kaj vprašalo, če bi jaz imel kaj besede, potem bi jim že pokazal. Potem bi bil red, bil bi mir, in bila bi disciplina.

Šef:
»Nekoč bom najbogatejši mesar v vesolju«

Nekoč bom zagotovo najbogatejši mesar v vesolju. Sedaj imam že pet mesnic. Najprej bom preplavil vso Slovenijo in potem počasi ves svet. Najbogatejši bom, to je zagotovo. To pa samo zato, ker sem pravi mesar, od glave do pete. Ljubim svoje delo. Uživam, ko gledam, kako se kuhajo klobase, pastete, kako se dela slanina, salame in vse tako. Ja, jaz sem ze od malih nog mesar. Živali imam zelo rad. Ko sem bil star trinajst let, mi je mati podarila pet svinj in rekla: "Sinko, če jih boš lepo redil, jih lahko sam zakolješ in prodaš!" Res sem jih lepo sam redil, zaklal in razkosal in prodal. In tako se je zašela moja kariera. Nikoli mi ni bilo težko opravljati mesarskih del, nikoli nisem zamudil v službo, čeprav se je moj takratni šef rad izživljal nad menoj. Ampak jaz se nisem pustil, vrgel sem se v delo in užival. Čez čas sem najel kredite in odprl lastno mesnico in sedaj jih imam že pet! Pet mesnic! Najbogatejši bom, to je kot pribito. Ker pri nas se dela, pri nas ni lenarjenja, to moji delavci dobro vedo, od zore do mraka morajo delati, če hočejo kaj zaslužiti, se ob sobotah morajo prit v službo. Ampak zaslužijo pa tudi mastno, tu pa nihče nima kaj reč. Najlepše pa mi je ob nedeljah, ko so delavci doma, ko je ljuba tišina, takrat lahko čisto sam hodim po hladilnicah in v miru štejem klobase in salame in paštete. Kakšna harmonija! Ko se ti nosnice siroko razprejo, da bi ujele čim več čudovitega vonja po mesnih dobrotah. Mojih mesnih dobrotah!

Tako. Treba je delati. Svoja otroka pa tudi ne razvajam preveč. Zdaj sta stara sedem in devet let. Dal sem jima šivat mesarske obleke, da lahko malo po šoli prideta pomagat, da vidita, kaj je to mesarija, kako se delajo hrenovke, kako se dela šunkarica, tudi na koline sem ju že peljal, da sta malo pomagala čreva čistit, kri mesat, in take stvari. Ni kaj, morata se počasi privaditi dela, da bosta potem lahko sama, ko mene ne bo več. Ampak do takrat, ko mene ne bo več, bomo že zagotovo najbogatejši in najbolj znani na vsem svetu!

Ja... Živali imam pa drugače rad, ja. Živali bi morale biti pri vsaki hiši. Kakšna hiša pa je to, če nima nobenih živali?!

Marina:
»Ubila ga bom z veseljem.«

Domov se ne bom več vrnila, to je pribito. Če se bom, se bom takrat, ko ga bom ubila. In ubila ga bom z veseljem. Nepopisna sreča me bo preplavila, to vem. Druge rešitve zanj ni, ker on ne bo nikoli odnehal, največ kar je zdržal, je bilo en teden, kaj več pa ne. Ne bom več prenašala njegovili bedastih obljub o prenehanju pitja, smradu iz njegovih ust, ukazovanja, naj se slečem in otipavanja. Nič kolikokrat je tako naredil z menoj. Najprej mi je ukazal naj se slečem, me otipaval in me zmerjal s prasico. On da že ve, kaj jaz potrebujem, pravega moškega, trdo roko, disciplino in to. Potem je odšel še k mami in poslušati sem morala njuno sopenje. Poskušala sem zatisniti ušesa, se skriti, a mamino izdajalsko sopenje ni odnehalo. In sem šla. Šolo sem že zdavnaj pustila, ker so me vsi zajebavali, službe ne dobim, ker sem na pol gluha, in sicer zato, ker mi je nek policajski prasec nekoč iz čistega miru prilepil klofuto. Nekaj je zablejal o disciplini. Sumim, da ga je foter naštimal.

In sem šla. Znašla sem se. Živim pri znanki, ki me razume in mi pomaga. Večkrat me pelje s seboj na kakšen žur, kjer se da dobro zaslužiti. Stranke so večinoma stalne, senilni starčki. Slečeš modrček, pa so že v nebesih. Pri znanki najprej gledamo porniče, da jih zrajca, potem pa morajo plačati, če želijo kaj več. In denarja imajo, denarja kot solate in dreka. Tako. Se kar živi. Laže mi je, ker vem, da ga bom nekoč ubila. Že zdaj čutim olajšanje, ko pomislim na to. Ubila ga bom z veseljem.

Poštar:
»Vsem vam bom nategnil žene!«

Verjemite tistim, ki pravijo, da je treba vsakega poštarja na cesti lepo pozdraviti, saj nikoli ne veš, kateri izmed njihje tvoj oče. Poštarji smo pravi mojstri za ženske probleme. Takoj lahko recimo ugotovim, kako je ženska razpoložena, ko prinesem kaj za podpisat. Točno na primer vem, kaj pomeni grizenje ustnic, stiskanje beder in take stvari. Marsikdo se poštarjem smeji in se norčuje iz njih. Boste že videli. Vsem vam bom nategnil žene! Medtem ko popivate okrog in zanemarjate svoje žene, se rajši vprašajte, ali vam jo ne morda ravno zdaj nateguje stric poštar. Na rog pa jih nisem dal malo, to vam povem. Ravno pred nekaj dnevi sem k neki hiši prinesel podpisat telegram. Ženska me je povabila noter na enenga ta kratkega. Takoj sem vedel, pri čem smo. Oh, veste, moj mož je vedno na terenu, jaz pa tukaj sama, saj razumete, ne, veste kako je... Jaz pa ji meni nič, tebi nič dvignem krilo in naredim, kar ji gre. Ona pa ritmu deklamira: O, gospod poštar, vi pa znate z ženskami, ja , kar dajte, še, še, kar pustiva mojega moža, naj kar šraufa televizorje, ja, tako, kar zabijte močno zabijte, prekleti terenec, mu bom že dala, teren pa to, misli, da sem jaz lesena...

Potem sem dobil še dobro kosilo, deci rdečega in se poslovil z skorajšnjim nasvidenjem. Tako da ta služba niti ni tako slaba. Včasih udarim po dve, tri v enem šihtu, kakor je, včasih več, včasih manj. Mislim, da bo počasi sleherna prišla na vrsto. To se takoj razve. Ja, vsem vam bom nategnil žene.

Urednik:
»Svet je čudež.«

Danes se ima že vsak za pisatelja ali pesnika. Vsak bi nekaj čečkal in potem tulil, da ga vesoljni svet ne razume. Problem današnjih avtorjev je predvsem ta, da vsevprek kritizirajo in cinično, posmehljivo gledajo na svet in ljudi. Strinjam se, kritika mora biti, a vse tudi ni »ah, kurc gleda« in podobno. Kako naj imamo pozitiven odnos do sveta, če nam ga tisti, ki jih beremo kažejo v taki slabi luči? Če nekdo napiše sto strani prebavljivega teksta in vse močno začini s preklinjanjem in pošiljanjem vsega v tri krasne, še ne pomeni, da je to literatura. Literatura se začne od tam naprej. Mnenja sem, da na veljavi dobiva vse bolj tako pisanje, ki se zaveda lepih stvari sveta. Naloga umetnika ni, da išče v svoji okolici najbolj umazane in grde stvari, pač pa da najde tisto, kar je ostalo lepega. Sicer pa - ali ni svet čudež? Ali ni to, da iz zemlje vznikne roža in je lepa in diši, čudež? Ali ni to, da smo takšni kot smo čudež? Največja nesreča, ki je prizadela ta svet, je ignoranca. Namesto da bi spoštovali in skušali ljubiti vse kar je živega, se delamo, da tega ne vidimo. Če je kje kakšno sranje, ga takoj opazimo in o tem na dolgo in široko razpredamo, lepe stvari pa ignoriramo. Pisanje je veliko več kot preklinjanje, jim skušam dopovedati. Oni pa gledajo, da bi najrajši z očmi ubijali.

Miro:
»Od danes naprej ne pijem več!«

Oni mislijo, da jaz ne morem brez pijače, da sem kronik in pijanec. Ampak jaz jim bom že dokazal nasprotno. Od danes naprej ne popijem več niti kapljice! Tudi svoji hčerki bom to dokazal. Nisem tak kot ona, ki ne zdrži brez tablet. Apaurine golta kot bombončke. Zmeraj sem ji hotel dobro, zmeraj sem ji govoril, naj si najde moškega, ki jo bo spravil v red, ker to namreč ona potrebuje, trdo moško roko. Celo svojega prijatelja sem ji nekoč predlagal, hotel sem ji pač narediti dobro, on bi jo vzel v roke in jo porihtal. Res je sicer malo starejši, ampak leta ne igrajo vloge, kadar gre za dobro nekoga. Potem pa je govorila, da sem prasec in gnoj. Pred kratkim je pobegnila in zdaj grozi, da me bo ubila. Lastnega očeta! Pa samo dobro sem ji hotel. Bog ve, kje se zdaj klati. Pravijo celo, da je postala lezbijka. Ljubi bog, ko bi le vedel, s čim sem si to zaslužil.

Ne bom več pil. Vem, kaj je ta prekleta pijača. To je strup. Brez alkohola lahko zdržim, kolikor me je volja, nekoč sem že abstiniral in to celih triindvajset dni. Niti kapljice nisem popil. Potem sem spet malo začel, ampak zdaj sem se dokončno odločil. Ne bom ga več poskusil, pa amen! Čeprav jaz nisem odvisen od alkohola in nikoli nisem bil. Pil sem pač tako, za dobro voljo, ne pa zato, ker bi to potreboval. Ne, meni alkohol prav nič ne pomeni.

Poveljnik:
»To so sami lulčki!«

Biti vojak ne pomeni hoditi vsak vikend domov, k mamici, biti vojak, ne pomeni sprehajati se v trenirki po vojašnici in nositi uhane, jim skušam dopovedati, zakaj so sploh tu. Da to n noben cirkus, noben dopust ali športni dan. V odgovor se mi največkrat pačijo in rečijo v obraz, kot da sem jaz navadno tele in ne njihov častnik, njihov vodja in življenjski učitelj. Ampak iz mene tile smrkavci ne bodo norca brili. Jim bom že dal! Jim bom že pokazal, kaj je to vojska. To so sami lulčki! To so sami vitaminkripli! Dolgolasi pacifisti! Sploh ne vedo, kaj je to vojska, kaj je to trpljenje. Slovenska vojska, pa ja! JNA bi morali služiti, tako kot jaz, potem bi videli, kaj je življenje. Tam smo morali svoje starešine ubogati kot ovčke, pa kaj so nam vse ukazovali! Še to smo jim morali povedati, kakšne so naše punce v postelji in to vsako podrobnost, če ne, smo morali plaziti sredi noči po blatu in ob tem kričati, da smo slovenačko govno. Ampak mi smo zdržali! Mi smo bili pogumni, ne pa tile posrančki, ki še pet kilometrov ne morejo prehoditi. O, jaz jih jih bom že spravil v red, jaz bom iz njih naredil vojake, bodo že videli, kot da so njihove ljubice, tako bodo čistili in negovali puške. Od pešačenja bodo imeli tako vroče podplate, da bodo lahko na njih spekli jajce. Kot kače se bodo plazili po poligonu. In vem, da mi bodo ob odpustu hvaležni za to.

Šef lokalnega statističnega urada:
»Ena in ena je dva!«

Mi si ne moremo privoščiti nobene zajebancije. Statistika ni nobeno štosiranje, pač pa resno delo. Mi moramo biti natačni! Nobenega odstopanja ne dovolim, ena in ena je dva, pa amen, to svojim uslužbencem povem najmanj trikrat v enem šihtu. To jim mora priti v podzavest. Brez statistike ni možno kvalitetno živeti. Ker če imamo statistiko, lahko primerjamo in če lahko primerjamo lahko vidimo, kje so odstopanja, odkrijemo napake, in če odkrijemo napake, jih lahko pravočasno odpravimo, in če jih odpravimo, lahko kvalitetno živimo. Mislim, da sem dovolj prepričljivo argumentiral trditev, da brez statistike ni kvalitetnega življenja. Kvalitetnega življenja pa si vsi želimo, kajneda? Zato pa potrebujemo natančne ljudi, za svobodne umetnike in podobne neumneže tu ni prostora. Nekoč sem imel pripravnika, ki je zajebal celotno letno poročilo o samomorih v Sloveniji. Zaupal sem mu to delo, saj je fant kazal veliko zanimanje. Moral bi ugotoviti, koliko samomorov je bilo v letu 1996 v Sloveniji, koliko je to v primerjavi z lanskim letom in koliko je to v primerjavi ostalimi zahodnoevropskimi državami. V poročilu je zapisal, da v Sloveniji sploh ni bilo nobenega samomora. Ko smo za njim popravljali, smo ugotovili, da je bilo samomorov sedemindvajset, kar je za osem celih pet odstotkov več kot lani in za šest celih sedem odstotka več od ostalih zahodnoevropskih držav. Povabil sem ga k sebi v pisarno na razgovor. Kot vzrok za takšno poročilo je povsem hladno navedel, da bi bilo bolj pametno javnost nategnit s podatkom, da samomorov sploh ni bilo in bi potem ljudje verjeli in samomorov menda res ne bi bilo več! Ko sem nad njim izkričal ves bes in gnev, mi je zabrusil, da sem lokalni matador, ki se ima za zahodnega Evropejca, mi pokazal srednji prst in odšel. Danes ga ne bi bilo več tu, če ne bi njegova mama prišla prosit zanj. Tako je to. Za tisto poročilo moram v nekem smislu kriviti tudi sam sebe. Ker nisem bil dovolj prepričljiv do svojih uslužbencev, da je ena in ena dva, pa pika pa konec! Zato pa zdaj vsak dan poslušajo eno in isto pesem. Ena in ena je dva, ena in enaje dva, ena in enaje dva... ena in ena... ena... ena...

PESMI

Stana Šoparr. 1936

NOČNA ŽELJA

Dotakni se mojih ustnic,
ljubezni žejnih nocoj

Dotakni se mojih ustnic
in glej me v oči.
Kdo ve, kdaj se bova spet našla
in skupaj ob potoku mesečino lila.
Kdo ve, kdaj bova lahko skupaj,
ti in jaz

Dotakni se mojih ustnic,
ljubezni žejnih nocoj.

NE BOM VPIL

Besede ne bodo tožba,
da zasitim lakoto vašo.
Naj ostane izpita duša
v mrtvem telesu.

ŽELJE ZA BOLNO DUŠO

Ne skrivaj čustev,
ne prikrivaj gorja,
bolečine, ki ti obraz krivi.
Ogledalo naj te opozori —
ni več videti
tvojih prelepih, lesketavih oči.
V globini skrivajo resnico.
Dve črti na čelu
pogled uravnavata,
vse globlje režeta v lice.
In srebrne nitke v laseh —
vse več jih je,
nimaš časa,
ne šteješ jih.
Čas meri tvoje življenje.
Malo smeha in malo radosti
polaga na tvojo pot.
Nočeš videti teme,
k soncu dvigaš oči.
Toploto, svetlobo čutiš
in to prinaša v nočne ure
sanje, sanje, sanje,
da ti polepšajo življenje.
In kletvica —
preklinjala bi,
če bi se s tem odprla nova pot.
A ni pomoči, pravice.

NEPOSLUŠNA MISEL

Sklenjene roke
in besede letijo iz glave,
spletene,
a neizrečene.
Duša toži in blodi.
Čakaj. Kam hitiš?
Zdrami me,
ko nekaj hočeš!
Da prilijem čistosti
svoji duši.

VSILJIVA MISEL

Čutim težo
in solzo v očeh.
Notranjost se oglaša
z mečem v rokah.

Brezmočna.
Solza v očesu.
Notranjost se oglaša
z velikim grehom.

Skloni se,
skrij solzo,
verige odvrzi,
meč stri!

Naj sonce
prisije z neba.

DOLINA

Lahkoten tok reke.
Ne vidim ji kraja.
Tiha v dolini — a ne sama.

OPAZUJEM

Kakor grmiček si,
drobni cvet.
Spomladanska rast.
S solzo, mislijo, magijo
te božam.

DARILO

Zbrani poljubi,
pestovana čustva,
v zibel položena.
Čuti jih, da zrasteš,
iz malega človeka
v velikega.
Delitev dobrote,
večkrat bolečina.
Spoznanje.
Razkritja.

POPOTNICA

Podarjam ti svoje misli
na potovanje:
polne mira in sna,
globoko v meni rojene.

SPOZNANJE

Slišim glas o smrti —
kako močno začutim življenje.

NEBESNE SMERI

Z leve ljubezen,
z desne modrost,
iz duše čustva,
iz srca krepost.

GIBANJE

Zbirajo se kapljice dežja
v curek in potoček,
ki se izlije v reko.
Reka družbo išče
in k morju teče.
Objameta se.
In sonce vse pozlati.

POVEJ MI

Povej mi, ti, ki nad mano bdiš
in me vodiš po vseh poteh,
kaj je ključ. In kje je,
da zaklenem tista vrata,
za katerimi se skriva samota.

BREZA MOJA

Kje tvoji drobni, trepetajoči listi
jemljejo toliko moči za življenje?
Tudi če ni dežja in sonce neusmiljeno sije,
kako da ne usahnejo.
Polni življenja spet zjutraj zatrepetajo.
Kje tvoji drobni, trepetajoči listi
jemljejo toliko moči za življenje?

PANORAMA

Miza – zajtrk.
Cerkvica na bregu.
V jutru v belo ovita.

Cerkvica na bregu
slečena, oblečena,
lesketa se, roga se
soncu krade svetlobo,
edinka nad žlahtnimi
vinogradi pisanimi.
In vino, vonj po vinu.

ROJEN, POLOŽEN

Godrnja zibel,
ovita v belo čipko.
V njem je drobno življenje
usodo roko podalo.

LUČ, LUČ, LUČ

Luč, luč, luč,
plamen pri plamenu.
Svetlobo razlivate,
Ne budite mrtvih.
Pot jim razsvetlite,
da ne blodijo.
Naj svoj mir najdejo.

NEVIHTA

Razjezilo se je nebo.
Silno se oblaki spopadajo med seboj,
krešejo se strele
Grom izgublja se nekje v višavah,
godrnjaje izginja
kakor pretepena žival
in se spet oglasi.
Kaplje mogočne
se dotikajo tal.
V sanje prihaja
glasba, šum, ples,
čudovita nevihtna noč.

NE UTAPLJAJ ŽELJA

Ne utapljaj želja,
izreci jih, živi!
Okno odpri!
Naj svetloba prodre
v notranjost telesa.

ZIMSKI DAN

Beli golobi
v jati odletijo
visoko v nebo.
Zaprhutajo s krili
in si s kljuni
perje ravnajo.

Punudim dlan.

Belo pero
pade je nanjo
in raztopi.

MAČEK COTI

Majda Senica-Vujanovič

Visoko v stolpnici stanujeta stara Anča in belolasi Aci. Že dolo sta sama. Kratkočasi ju le velik maček Coti. Starčka se bojita za svojega ljubljenčka. Nikoli mu ne dovolita, da bi šel na dvorišče. Le na balkonu lahko poseda ure in ure. Včasih ujame s šapico nagajivega hrošča, ki prileti k ograji. Gleda muce, ki se plazijo na zelenici po rožnati trati. Skačejo, trgajo slastna zelišča in se pretegujejo na soncu. Kadar zagleda lepo belo muco Cotko, naglas zamijavka: mijav, mijav, mijav. Muca posluša, spleza po hrapavem deblu visoko v krošnjo oreha, psisluškuje in se oglaša. Gotovo oba sanjarita, kako abi se igrala, lovila, če bi Cotek smel na dvorišče.

V stanovanju vedno tenko prisluškuje. Skrije se pod nizko omarico pri vratih in preži. Ko se vrata odpro, hitro smukne na hodnik. Včasih steče celo po stopnišču, a že ga Aci kliče ljubeznivo: Cotek, moj Cotek, Maci, pridi, pridi! Boža ga in v naročju odnese v stanovanje.

Večkrat pa je maček sam, zaprt v temnem, tesnem prostoru. Takrat si brusi krempeljce na starem lesenem strgalniku. Mrjav, jav, jav jav, si brunda mačje popevke, tudi jezno zavija kot starašni tiger. Aci in Anča se prestrašita, ko vstopita. Prineseta mu mačjih klobas, sira, mleka in drugih dobrot. Potem ga hranita in pitata kot prašička. Maček raste, zraste v strašanskega mačaka s tigrasto dlako. Ima velike smaragdno-zelenkaste oči in dolge brčice.

Coti je zelo radoveden, nagajiv. Voha, voha, liže, vse povoha, vse poliže. Neprestano si otresa kožušček, se smuka, motovili po stanovanju. Zelo rad skoči na stol, potegne za namizni prt, odnese nogavice, cota vezalke, zleze v čevlje. Seveda je kregan, tudi tepen. Takrat Anče dolgo ne pogleda in ji zelo zameri. Potem spet začne nagajati, Anča pa kriči:

Coti, proč, proč, ti bom že pokazala.

Vihti šibo, iztepač, omelo ali palico.

Mačkon se huduje, jezi: Lep sem, močan in neustrašen. Ne, ne maram palice, ne maram neprijaznih besed. Imam dobro nabrušene krempeljce. Iznenada se krempeljci kar sami sprožijo. Začnejo krempljati po rokah, nogah, včasih tudi ugrizne. Nagaja, kot bi se šalil, zabaval. Tudi Aciju zagode, a vseeno ga skrije pod odejo.

Občasno mu Anča prinese resaste travici, tudi okopa ga, počeše. Takrat prede, prede: mrrrrr, mrrrrrr, rrrrrrrr. Zvije se v klobčič in sladko spi na mehki blazini ob oknu ves popoldan.

Komaj čaka, da se stemni, da ugasnejo vse luči. Ponoči je njov čas. Takrat lovi in ne more spati. Oči se mu zasvetijo kot dva čarobna rubina. Noč je zanj pravljična, neskončno lepa. Vse je tiho, mirno, vsak Pum sliši, vse zavoha in lovi, lovi. Visoko skoči za nočnm metuljem, za pajki, ki se spuščajo s stropa in pletejo mreže, za muhami, ki lezejo iz skrivališč. Nenadoma ga obsveti bleščeč lunin žarek in spremeni se v luninega mačka. Hop, hop, hop, z lahkoto plava z mize na omaro, z omare na police, kavče, svetilke. Izvaja premete, da dlaka kot snežec naletava med pohištvom. Šele proti jutru malo zadremlje.

Zjutraj se skriva in čaka, da bo Anča odšla. Liže si tačke, kožušček, se gladi, umiva, češe. Je lačen kot tiger. Aci ga hrani, boža, pestuje. Spusti ga na balkon. Zagleda belo muco Cotko na dvorišču. Tedaj si zaželi, da bi pobegnil k njej. Dolgo, dolgo poležava. Prede in dremlje.

Ponoči Acija odpeljejo neznani ljudje z rešilcem. Coti je žalosten. Naslednje dni ga zaman išče, čaka, joče. Odklanja hrano. Anči se zasmili. Odnese ga k mladi družini v staro, nizko hišico. Tam prebiva tudi njegova bela muca Cotka.

DOTAKNI SE ME

Branka Nedoh

1.

Belo
snežno belo
le tu in tam
skozi lesketajoče se
kristale
zvedavo
sem ter tja
bahavo
brez vetra
le v soncu
vse bogastvo
daleč naokrog
nikjer drugje
nobene trave

2

.

Dotakni se
me
objemi
mojo moč
vzemi
iz neder
v nedra
dajem
tebi
njemu
sebi
največ

3.

Jutri je {e en dan
mračen ves meglen
v smogu zadu{en
med zidovi umazanimi
Jutri kakor danes
danes kakor včeraj
bolj in bolj zamračen
A kaj
jutri
se v soncu vse zaiskri
reka kot zrcalo
se zablešči
življenje končno
zaživi
Le kje to jutro?
Dan?
Ni ga -
se zdi.
Ga ni.

4.

Berem pesmi
stare
tebi pete
davno davno
ko bile bi
danes iz srca
vzete
a ne bolijo
ne ječijo
le spomin so
v starosti
le sonce
jedro so
modrosti

VEŠ, TI, PEVEC, ZA SVOJ DUG

Nataša Švikart Žumerr. 1972

VEŠ TI, PEVEC, ZA SVOJ DUG

Či bi vi vedli
kak mam jes rada toto deželo
častin svojega oče
pa fse pred jin
kiri to svojo spodobo obrazili v nač jezik,
fsakega pefca zosebno hvalin
za jegove pesni ino viže.

Čast ino slava jezicnin znamalan
moj papir pa je osta prazen.

Či bi vi vedli
kak rada bi popevala lubavno pesen
ali nemren pisati o plavih meglah
drubčkenih ftičekih.
Kak knedl v guti
mi papir osta prazen
gda vidin toto človečjo sramačtvo.

EVROPSKA DRAMA

Junak si bog Dioniz!
V kozlovske kože
oblečeni Slovenci
sledijo ti v tropu.
Bolero ti plešejo.
Amfiteater uboga država,
ki te slavijo pesmi
gasilskih veselic
in ti nazdravljajo
z žvenketom plastičnih kozarcev
male marionete pod taktirko
neslavnih glagoljašev.
Ni ti sovrag mejak,
Slovenec sam sebi si vrag!

NOETOVA BARKA

Dobrodošli v smetišču 20. stoletja!
Nam gre prav lepo.
Jedi serviramo s priborom
in še loščimo servise,
čeravno pljuvamo v lastno skledo
v hrbte nože si tiščimo.
Radi trgamo drobovje pikapolonic.

Vsako leto malo več črvov je
otroke lačne in tiste, ki smo jih sami umorili.
Ribice pa papajo zgrešene zarodke.
Nič nas ne stane nov kons intimizmu,
idila za slepe, drevesce božičnega večera,
zato ker je v modi.
Ubogi zogleneli domovi in kamini osameli.

Spakujmo se, saj nismo primitivni!
Mi tehnološka zloženka.
Navzdol in navzdol po stopnicah,
vedno niže, v kleti. Temno je in vlažno.
Pokazali nam bodo še temelje,
mi pa še zmeraj iščemo pot v raj, na ladjah,
ki tonejo nekje v škrbastem vesolju brez budilk.

NE ČAKAJ POMLADI

Regratove lučke davijo.
Mondenega satja v izobilju.
Čmrlji občujejo s komarji.
Metulji plešejo z veščami.
Slika travnika je poskočila.
Udarila je piramida v steklo.
Na peščeni plazi plešejo kvadrati.
Večni iskalec eksotičnih stanj,
čutiš hladno roko in prazen pogled?
Kakšna je tvoja pot, zdaj ko...
Potovanje v Ios te čaka.
Opazovanje svojega sončnega zahoda
pod kotom devedesetih stopinj.
Ne čakaj me. Mene zate ni in me ne bo.
Sem namreč Četrti letni čas.
Plešem Piazzolov tango
in pišem akvarele.

ČE HOČEŠ PISATI, POSTANI PESEM IN NE PESNIK

Pesem, dober dan!

Prejmi dim iz mize,
v dar potrpežljivosti papirju.

Vem, nekoliko pozno je že
za tkanje strtih rim v hosti.

Naj zaliva rosa venec
v kitah spleten.

Z vsakim verzom manj,
zadavljena ptica več.

Beži ptica!
Obrača se Prešeren.

Je z mano kaj narobe, pesem,
če zelim si srčne poezije?

Pesem ni odgovorila,
pesem se je v pesem zlila.

RAST

Že uro in pol, kakega četrt stoletja
krepko stopam, a nog ne čutim.
Gospa usoda odloča v labirintu,
po katerem se sprehajam.
Opotekam se v kolobarju.

»Brž naprej! Odpiraj vrata pred sabo.
Nič ne razmišljaj! [e dolga je pot.
Treba je priti do čarobnega gozda,
da pomendraš se z razmočenim listjem
in da slap ti spere balast.«

In noge potem ne bodo več trudne.
Prijazna luč bo šumela,
kot bleščeč himalajski sneg
v mojo belo samoto,
vse do belega sonca.

MODRINA

Morda sem predana preblisku niča
v atmosferi studenca.
Tisočera kaplja vesolja
in brezmadežna kurtizana soncu.
Me sploh prepoznaš
sredi plevela, ko zmeraj molčim.
Jaz bila sem tista,
ki je v preobsežnem prostoru
molila bogu za brezčasni čas
in kresala ognje, da se ustaviš.
Plešem v vrsticah,
da orjem modrino.
Vsakič novi jaz.
Razigrana, vesoljna in svoja.
Prebujena kot reka,
ki je zrasla čez mostove.
Zavest popolnosti neba,
ki poje mi Visoko pesem,
ko postajam ljubezen.

»UMETNIK ZAŽGAL SLIKE«

Sem slišala primorske pokrajine ihteti
in vpijala vonj zažagnih starih resnic,
med prasketanjem barve.
Bobni grmeli mrtvaško so pesem,
platna so cvilila, ko so se pepelila.
Ostali so v spomin odrti okvirji
in črne luknje v prostoru.
Oni z votlimi pogledi,
ki so za besedo umetnost
že nekje slišali, so divje spodbujali
artista, ki je med bruhanjem ognja
v slike, še malo požongliral.
Nihče pa ni doumel smrti slikarja
za odmeven uvodnik.
Bučen aplavz spektaklu. Nazdravje.
Jaz pa kot sedmi potnik bolščim
v še eno razvpito sranje.

KO SPREGOVORIJO OČI

Nikoli ne sprašujem in nikoli ne iščem
nepopisnega prostornega navdušenja,
ne množice s plapolajočimi živio klici.
Ne pričakujem pozdrava z robcem
ne orošenega očesa.

Komaj radovoljno koprnenje raste
v vse večje silnejše iskanje.

Še slutim ne, da goljufam vas
za kratkočasne napitnice dolgih jezikov,
ki glodajo navdušenost z navado
z besedo nadeti si svetnijški sij,
spomenike graditi vsakdanjim dejanjem.

Pa zagledam okrogel obraz,
suhoparne spretnosti jezičnega sloga.
Okrogel obraz, ki v svetišču tišine
postal je moj začetek, vrhunec
in moje središče.

POMLADNA SVETLOBA

Matjaž - Tevž Potočnikr. 1968

POMLADNA SVETLOBA

Tiho lije v sobo svetloba
svetilke na ulici.
In včasih, kot da se v njej izgubi
smeh veselih ljudi.

Pri meni je samotno in mraz
in tišina,
kakor da je okamenelo svetovje
in se ustavil čas.

Z rokami si zakrijem trudne oči
in sanjam,
da si ti pri meni,
svetla in dobra.
Smehljaš se mi in mi daš,
da poljubim tvoje hladne roké,
da zakopljem obraz
v tvoje težke, svetle lasé.

Ko odprem oči, se zopet zavem,
kako daleč si, daleč,
kako sem sam s seboj,
sredi noči.

ŠE PESMI

Stane Črnčičr. 1950

...TAM ZGORAJ

Janku Čaru, v prijateljstvu

... tam zgoraj, kjer zvoniki
cerkva poljubljajo nebo,
frfota angel - pol otroka, pol moža

čez pas - in mi prišepetava.
Pesem, to lepo pesem,
ki se vtiskuje v spomin. Bo večna?

Bo minljiva? Za trenutek me je
prekinil murenček, a se je zgubal v svojo
luknjico in zaspal. Spi, murenček, spi!

DANES SEM LJUBIL NEKO ŽENSKO

Danes sem ljubil neko žensko.
Marjetka je njeno ime. Trga
marjeticam cvetne lističe
in govori v nebo: ljubi

me, ne ljubi me, in se
nebo odpre in reče: Ljubi te.
Prismuknjeno, ali ne?

Kot sem prismuknjen jaz,
obrita glava,
ki jo naslanjam na prav
tako obrito glavo Norca...

NI ME

Ni me. In ni nje. Sanja v kositru jutra,
v panorami neba. Umazani golobi
grulijo: gru, gru, gru. Kakšne barve je
bandero ljubezni? Roza - v borbi z

nebom - postane roza? To sem prismuknjen.
Rad bi(dobil, imel) ljubico, ob kateri ne bi trpel.
To je prvo. Drugo: če že hiram, naj hiram
v imenu sovraštva. Kot viola.

Se bo viola predala nežnim rokam virtuoza?
Bo Lorca še naprej dajal intonacijo čričkom?
To so vprašanja, ki zdaj zaposlujejo
našo domišljijo...da, domišljijo...

JE LJUBEZEN VSEZAVEST

Je Ljubezen vsezavest, prvinski gon
za Lepoto: to, kar govori roža,
kar govori njena mama (je
resnično?), tako da pesem traja

pravzaprav v podzavesti, čeprav kot
trenutek, ko odpremo knjigo, v kateri
je vse polno Ijubkih neumnosti ali ko

prislonimo uho na ženski trebuh, ližemo
popek, še raje ga popljuvamo s spermo -
o ženska, nimfomanka, reci samo besedo
in ozdravljena bo moja duša!

Je ljubezen vsezavest, prvinski gon
za Lepoto: to, kar govori roža,
kar govori njena mama...?

ali kako krajšamo ulomke

LJUBEZEN ALI KAKO KRAJŠAMO ULOMKE

Tone Dodlek

NA ZIMO

mi smo svoje že polizali
mi smo svoje že pojedli
mi smo svoj — je bilo...

DO SOSEDA

dobro jutro dober
dan
lahko noč

DO BLIŽNJEGA

si za kavo
si za kavo s podaljškom
si za človek ne jezi se

DO SOVRAŽNIKOV

hov hov
mijav mijav mijav
bav bav

DO POLITIKOV

jutro brez vas — žalost

dan brez vas — turoba

večer brez vas — judežev poljub

DO SEBE

ha
he he
hi hi hi

LJUBLJEN

si tukaj ali
poslušaš travo rasti
o ti moj mucolinček

DO OTROK

si ti meni števec
sem jaz tebi imenovalec
na ulomkovi črti spomina

VES DRUG JE VONJ OBRAZA

Veronika Gradišekr. 1973

1.

Ves drug je vonj obraza
po opažu in po leskah,
ki ga jaz ne vonjam več.

Drugačna je skodelica izpita
in popoldanski tobar,
ki ga ni več v ustih.

Vsi drugi so obrazi v kotih
in lonci polni rok,
moje dlani pa brez pokrovk.

Meja so stene zbeljene
in čistost prtov na vrveh,
jaz pa otresam blato z rok.

2.

Ločnica je še breg,
pohojen s košnjo in opanki,
zdaj ves gladek in nič moj.

3.

Izgovorila sem si kot med vami.
Obdelujte,
trgajte
in pulite.
Jaz bom jagode vlekla skozi dlani,
da bi se slišali,
kadar si rečemo,
da smo enaki.

4.

Kratkih vdihov so ti dnevi.
Brez sape se do dna poženejo
in že hlastajo nazaj.
Mulj predramiji,
moten se za njimi vzpenja
in jih grabi za stopala,
ki jih vlečejo za sabo.

To so dnevi
kratkih vdihov
in dolgih stopal

5.

Kam le sežejo tipalke,
ki za njih ne vem?

Gubala sem jih v sto gub
in z rogozom zvezovala.

Zdaj pa razpletajo se vozli.

Šibko in nemarno narejeno
mi uhajajo iz rok,
tipa, leze, rine
kot pošast
iz mojega srca.

6.

Moj bog,
zdaj sem razlezena pokora,
ob svojo pregreho vržena
v nečimrnost zdrobljena.

Ti pa pustiš
da me pojijo z žolčem?!

7.

Kakor pogreto jed
te prinašajo
pod mojo žlico
vsa naključja,
ki mi strežejo za hrbtom.

Najdeš me brez lakote,
s tvojimi besedami,
ki zazvenijo
kot sita žlica
na polnem krožniku.

Ne teknejo mi kosi,
ki pod zlato skorjo
surovo krvavijo -
ko jih vljudno žvečim,
sem ponižana žival.

MIDVA

Midva sva v isti knjigi pravljic
čez rob strani si segava v lase.
Midva sva brodolomca iste ladje
isti valovi naju suvajo na prod.
Midva sva drva istega ognjišča
tudi potem, ki žile zoglene.
Midva sva podrast iste gmane
v osulem listju ista varana pot.

Še ko svetovi zlijejo se vase
iz naju ena sama vrba zrase.

PRIJATELJEM

Daj, ne ponujaj mi vrča
s to vodo postano,
ki teče prehitro
in vse preveč gladko,
da bi kdaj mogel
jo gorski studenec
izvreči v vrisk.

Daj, ne odevaj me v volno
v pretilke zavozlano,
za otip preveč mehko
in vse preveč toplo,
da bi spoznala v njej
hlastno muljenje
raskavih trav.

Daj, ne ponujaj mi jerbasa,
s prsti v zrnju,
ki diši preveč okroglo
in vse preveč debelo,
da bi v njem čutila
živo strast kalčka,
ki rije v prst.

Daj se mi

gol
in
odprt.

PESMI

Jožefa Rožmanr. 1931

SLAP

Miren, zadržan je reke tok,
tih pred padcem v globino.
Zašumi glasno ob sklani rob,
razprši se in naslika belino.
V daljavo se sliši kot stok
skrit, reke vrisk in jok.

TVOJ KORAK

Z mojim se ujame tvoj korak.
Tako sva srečna, ti in jaz.
Na mojih licih smeh lahak,
z mojim se ujame tvoj korak.
Pogovor kot stodenec teče
in čas se spremeni v veselje,
ko z mojim se ujame tvoj korak.

DEŽ

Dežuje tako mirno in lahno,
kot se je večer izvil iz dneva.
V njem slišim peti vsako kapljo,
poslušam jo, ko v duši odmeva
samotno, kot dež mirno, lahno.

ARHEOLOGI DUŠ

Irma Plajnšek

Brezobličnost naših priprav kot vedno napolnjuje ozračje ter vsak gib in besede, ki se srečujejo v omejeni svobodi prostora. Čutim, da zamujamo nekaj velikega: sedanji trenutek. Vse ostaja pred zaprtimi vrati naše zavesti in dejstvo, da se mi neznosno mudi, me obremenjuje bolj kot občutek svinčene utrujenosti ob koncu predolgega in prepolnega tedna, ki se še ni končal. Viktor reže kruh in vse bi utegnilo biti tako preprosto. V prostoru nas je menda pet ali sedem (ne vem natančno), zavese na oknih so zelo nepomembne in ne zmorejo zakriti mračnega dolgočasja marčevskega popoldneva prepozne zime. So dnevi, ko bi mi lahko tudi omare tega prostora spregovorile o življenju, danes mi nič ne povedo niti ljudje te gostoljubne hiše — govori mi le vseoblivajoči votli nič in kot tolikokrat že trmasto vztrajam in čakam, da utihne. Da, seveda bom še košček kruha in sir...in vroč čaj, seveda, in... Telefonirati moram.

— Dober dan; prijazni šefov glas me pozdravi kot vedno in kot z nekega drugega kotička galaksije. Katere podatke potrebuje? Samo to? Torej je za jutri vse dogovorjeno? Tudi Lucija že ve? Da, velja: najprej se bomo oglasili na policiji letališča.

V tem trenutku mi vsi prisotni prisluhnejo s presenečenimi pogledi, ki se odvrnejo od pogovora ob pomirjujoče obloženi mizi. Ne, ne vznemirjajte se, ne sledite klišejski domišljiji, saj ne gre za detektivsko akcijo, ampak za čisto navadno televizijsko snemanje na letališču. Protokol je pač protokol.

Zdaj sem doma, do jutra bom doma. Ženska, ki se imenuje moja mati, skriva v sebi neskončno mnogo besed — govori mi o zdravi prehrani; na televiziji je bila včeraj zanimiva oddaja o zdravju, vsak ponedeljek je, holesterol je grozno škodljiva stvar, so zopet poudarili, med morskimi sadeži ga je najmanj v hobotnicah in lignjih. Brezbarvno prijazna sem, iz iskrene navade in tudi iz neke drugačne hvaležnosti. Vseeno je dobro, da so vrata, ki jih lahko tudi zaprem. Kako čudno bitje je čas; moj rabelj in odrešitelj hkrati je — še vedno je in v njem poteka glasba, predvsem glasba. Pripraviti se moram vendar za jutrišnje snemanje, zelo pomembno je, najpomembnejše do sedaj — šef me je klical že včeraj. Spominjam se, da z neko mero zaskrbljene otožnosti in vzpodbudne pomenljivosti v glasu. Saj pravim, vsakič je nekako tako in lahko bi narisala natančno krivuljo dogajanja in razpoloženj za vsak trenutek naših priprav. Zopet bom skušala povoziti sebe, morala bom. Ampak jaz vedno iščem človeka v človeku. Sicer pa je zdaj že pozno in vseeno mi je; dan se je že davno končal, prepuščam ga življenju.

Zopet je jutro in ne vem, kaj vstaja z menoj. Vsako jutro je stihija, ki traja do večera. Mala Marta in Kristijan mi skušata pomagati pri pripravi zajtrka, vsi ostali še spijo. Nimam še občutka za minevanje minut: moram že hiteti ali je še dovolj časa? Jutranji čas je kot vmesni čas; na neki točki se odženeš, skočiš, startaš in čimpreje moraš nekam priti, točno nekam — le čemu? Kot vsako jutro se dolgodlaki maček zavzeto zapleta med mojimi gležnji in s tem učinkovito povečuje moj vmesni čas. Nikoli se ne razjezim zaradi tega, ne morem se; moje nejevolje bodo raje deležni ljudje, morda že kmalu po vmesnem času — skoraj vedno je tako in ne morem se izmotati iz te navade, ki mi daje občutek, da jaz nisem jaz, in je kot zapletanje mačjega telesa okoli mojih gležnjev. Zazvoni telefon. Viktor je.

— Da, odpravljam se. Popoldne se oglasim, seveda, upam le, da se ne bo preveč zavleklo; danes je veliko dela... Saj bo, veš da...Pridem. Sedaj pa končno res grem. Pogledi Martinih in Kristijanovih oči ostanejo doma, zavidam jim.

Tu smo. Celotna snemalna ekipa bo vsak čas krenila na pot. Tehnične težave se kar vrstijo, za nekaj ur že odstopamo od načrtovanega urnika. Naša prva postaja je seveda letališče. Policija, varnostna služba letališča, pogajanja s priokusom prijazne arogance — vse to samo za posnetek pristanka ušivega letala iz Zuricha, ki je najavilo zamudo, prišlo pa je prezgodaj in nas presenetilo še v eni izmed letaliških restavracij. Komaj smo ujeli zadnje trenutke njegovega pristajanja, a kaj več bi tako ne mogli, saj je dan neizprosno meglen in to, čemur pravimo sneg, počasi povzroča vedno več centimetrov svoje prisotnosti. Ura je menda dvanajst. Zelo hitro moramo nadaljevati pot in vijugastih, mokrih cest pred nami ni konca. Čutim, da se mi vse pravzaprav upira. Vse to, kar me je še pred nekaj tedni navduševalo in mi pomenilo izpolnitev nekih dolgo gojenih polzavednih sanj, mi sedaj polzi skozi prste mojih čustev in razpoloženj v naveličano in utrujeno realnost tega dne. Kaj se dogaja z menoj? Sem res samo še tekoči pepelnati utrip svojih žil? Brskam po kupu kaset med menoj in zasneženim vetrobranskim steklom močne mobilne avtomobilske celice. Morda me bo ta glasba pomirila. Ne znam živeti brez glasbe; v njej je naseljena tišina.

— Lucija, ko me ne boš mogla več prenašati, kar povej.

Ne vem, na kaj naj se naslonim. Na resnico? To ni noben odgovor; včasih ne vem, kaj je resnica. Vse se mi najbrž samo dozdeva in ne čudim se, da to vprašanje toliko zaposluje filozofe — tudi mene bo lahko še zmlelo. Toda sedaj smo prispeli na naš naslednji cilj. Okrogla neskončnost avtomobilskih gum se je ustavila in lahko odpnem varnostni pas — da, vsekakor mi nudi veliko varnost in dobro je zapenjati varnostni pas, ko si na poti k cilju. Kako silno preprosto.

Snemamo torej. Ne morem se zbrati...

— Stop! Še enkrat. Potrebujem nekaj minut, ni važno, če se mudi. Ni mi vseeno, kaj bo šlo v program, ne more mi biti vseeno. In ne buljite tako vame! Prosim, pošlji stran vse: režiserja, asistenta...vse. Dekoncentrirajo me.

Njihov svet zdaj ni moj svet. Tla pod menoj so samo nepomembna prisotnost kot toliko drugih prisotnosti in stvari. Takšno je pač delo na terernu. In skoraj polovico dneva že podajam roko brezžičnemu telefonu. Zopet potrebujem snemalno ekipo, za jutrišnje snemanje. Končno je vzpostavljena zveza s hišo.

— Halo... Ekipo za jutri dopoldne? Ravnokar gledam v monitor pred seboj in razporejam delovne naloge... Samo trenutek. Težko bo, precej je zasedeno, a potrudil se bom, ker si to ti.

Hudiča, ne zato, ker sem to jaz, ampak zato, ker je to tvoja službena dolžnost! Še vedno sneži, a v tem belem, meglenem dolgčasu je vendarle nekaj barv. Spremljam to, kar med vožnjo beži mimo nas in ostaja zadaj, vendar je na mestu. Kmalu bo čas kosila, sledilo pa bo še zadnje današnje snemanje — intervju.

Lep, inteligenten obraz priletnega moža in njegove prijazne, globoko sijoče oči, urejenost in blagohotnost že na samem začetku našega prihoda ustvarjajo prijetno ozračje. Oddahnem si in zopet imam občutek, da je na svetu dovolj prostora za življenje sedanjosti in za vse osi preteklega in prihodnjega. Hiša, v kateri smo, je urejena v vseh svojih detajlih, a brez kakršnegakoli prestiža. Kar z dvigalom gremo v zgornje prostore. Pogovarjala se bova, vendar pred objektivom kamere. Naj reflektorji ne motijo preveč...

Po nekaj uvodnih vprašanjih je pogovor oživel. Vedno je tako. Takrat šele človek pove to, kar je v njem, takrat šele pozabi na kamero in vso spremljajočo opremo ter se spomni sebe, svoje vsebine. Tu, v senatoriju, kjer prebiva zadnja leta, je življenje preveč odmaknjeno. Pogreša ustvarjalno konfrontacijo in živahnejši utrip. Ob vsem, kar pripoveduje s preudarkom, že kar z neko trpečo počasnostjo, kot da z veliko natančnostjo in premislekom tehta besedo za besedo, se vedno bolj jasno zavedam občutka, da ta človek pravzaprav ne spada sem. Nekaj je v ozadju njegove življenjske zgodbe, nekaj, česar sicer nismo vedeli in po čemer nismo prišli povpraševat, vendar je v tem trenutku postalo neizogibno težišče njegove pripovedi...

Imel je odgovorno politično službo v tujini. S svojimi diplomatskimi sposobnostmi in temeljito izobrazbo je bil za mesto, ki ga je zasedel, neprecenljiv in nenadomestljiv. Svoji službi se je posvečal z vso pozornostjo in znotraj tega je bilo začrtano vse njegovo življenje, vsa prihodnost. A v času njegovega službovanja v tujini je bilo v tej državi pomembno srečanje, ki je začrtalo koordinate vsem nadaljnjim političnim odločitvam. V skladu s svojo dosledno poštenostjo in nepreračunljivostjo se je zavzel za razumna stališča. Ravno to pa je bilo zanj usodno; sledil je bliskovit preobrat in njegova poklicna, profesionalna pot je bila dokončno sesuta in uničena, kot kakšna krhka papirnata konstrukcija.

Na trenutke je moč jasno opaziti, da se mu ob pripovedovanju roke pričenjajo tresti, da ga besede zapuščajo z neznosno težo svojega pomena. Prsti nervozno prijemajo in ovijajo elastiko mape, ki leži na mizi, oči nosijo žerjavico. Da, vse to ga že celo življenje močno obremenjuje, požrlo mu je živce, ga uničilo, in zdaj je tu.

— Gotovo ni pametno, da sem vse to povedal; govorilo je bolj srce kot pamet...

Še vedno govori, že dolgo časa. V roki, v kateri držim mikrofon, čutim bolečo utrujenost. Ne ganem se. Molče poslušam. Zaznam namig snemalčeve roke: zmanjkalo je traku v kaseti, nadaljevali bomo z rezervno... samo še trenutek...Teče!

Kljub vsemu se je trudil ohranjati človeškost in dostojanstvo ter presegati položaj, vendar je bilo to v vseh letih, desetletjih prenaporno — povozilo ga je, zbolel je. Sedaj, v tej samoti, veliko piše; raje piše kot govori in morda bo kaj tudi objavil... Pogovor zaključim z običajno, konvencionalno zahvalo, v meni pa ostaja kričeč molk. Novinarji včasih postanemo nehote tudi arheologi duš; nenadejeno trčimo na točko, ki je v človekovi notranjosti sprožilec življenjske zgodbe, katere osupla priča postaneš, ko se razgrinja plast za plastjo pred teboj. Ne veš, kaj storiti, ko je ta zgodba v tvojih utrujenih rokah, zaprta v obliki sive škatle televizijske kasete.

Vračamo se, govorimo o marsičem, a v vsem je še vedno molk. Še en dan odhaja v rojevanje prihodnjega. Barve ostajajo, le tema se jim neslišno pridružuje. Jutri bomo vstali z novim svitom v novo pozabljenje tega, kar je za nami in se imenuje danes. Ali pa morda tudi ne... V hiši smo. Po neskončnem belem hodniku se približujem vratom, za katerimi bomo pripravili intervju za objavo že v nocojšnji oddaji. Zopet sem kot nekje izven realnosti. Večkrat se doživljam tako in vedno pač potrebujem nekaj, kar me spravi na trdna tla — tokrat je to vonj monitorjev in vse elekronske opreme za televizijsko montažo. Ne gre drugače, kot da se stvari lotim še tehnično. Vsa zgodba je vpeta le še v časovne kode in te so sedaj edina orientacija v njeni vsebini. V programu bo le nekaj površinskih, začetnih izjav — to je darilo javnosti. Jedro zgodbe ostaja, dokumentirano, materializirano z zapisi na traku; nekaj metrov elegantno spravljenega zapisa. Ostaja meni, v nekem drugem modusu bivanja, ne vem več, čemu. Na mizi zagledam telefon in to me spomni na mnoga minevanja časa in besed. Morda me tudi ničesar ne spomni; kmalu mi bo zopet vseeno in v meni ne bo drugega kot vprašanje in nemočno hlastanje v prihodnost. Z naglico odtipkam številko, iz slušalke mi odgovarja njena preprosta, znana melodija.

— Viktor. Si ti? Poslušaj, zavleklo se je bolj kot smo pričakovali. Toda sedaj smo že čisto pri koncu; nocoj gre v oddajo. Prihajarn, kmalu pridem... Nehaj, veš, da ne prenesem ironije. Ne, ni potrebno, da me čaka večerja, le glasba...Da: Rachmaninov, Jean-Luc Ponty ali Michael Kamen.

Presneto, zakaj si mi včasih zdiš tako daleč in te je več v odsotnosti? Zakaj ti moram prinašati odgovore, ko imam sama samo še vprašanja?

— Ne, ugasni televizijo; jaz na ekranu nisem jaz. Vsekakor prihajam, rekla sem, da kmalu pridem; veš, da vedno vozim prehitro.

Telefonska linija je zopet prosta... Še enkrat slepeča neonska dolgost hodnika, tokrat proti izhodu. Kdaj se bo končal današnji dan? Morda se sploh ne sme končati, a zunaj je že tema in v moji roki slutnja jutri{njega dne.

MOST VEČNOSTI

Miro Škrab

MOST VEČNOSTI

V mislih izgubljen, spokojen
ob pozni nočni uri.
Me misli vodijo okrog —
tja v svet nevidnosti.
Kot negotov dotik
drsi korak prek
mosta večnosti.

IZSANJANA MLADOST

Zibel pozabljene mladosti,
vasica mojih otroških dni,
gozd zeleni samotni,
le kje vse to še živi!

Brezskrbno list obračam,
podobe davnih svetlih dni.
Otroška duša me iz njih vpraša:
Le kam so časi mladosti odšli?

Preroški up in lepe sanje,
kot svet iz časa Biblije.
Odprta so na široko vrata
in otroške sanje izsanjane.

POCVETKE

Marijan Mauko1935–2013

Na Peci sneži
V Mežici je kopno
Višnje pocvetki.


Noža ne brusi
Kri pocedi iz rane
Če je preoster.


Odviba veter
S fižolovke vibe
Jaz jih privežem.


Piščeta zbrana
So pod kokljinim perjem
V trdem gnezdu.


Cvet marelice
Ne obišče čebela
Ko jo snežinka


Je ob oseki
Manj slana morska voda
Kot je ob plimi.


Brez skorje smreka
Na vrhu je vršiček
In obroč smrečja.


Pod listjem rije
Dolga vrsta obročev
Goseničica.


Krompir v prsti
Fižolovke pokonce
Grašek se viba.


Ni več vojakov
Od ukaza: »Roke gor!«
V stražnici Reht.*

*Mejni prehod nad Mežico.


Poja se krava
Bik pa pride z avtom
In je že breja.


Kuzla se goni
Psi pridejo od daleč
Le eden jo bo.


Platek del njive
Kjer čarovnice žgejo
Žgalne daritve.


Za bodelj kremen
Raste gaber bel in črn
Čaka dremšalnik*.

* Kol


Etiketiram
Izdelek je iz blaga
Proizvajalca.


Niti banane
Ne je več z užitkom
Kdor je kanado.


Vložena pesa
Kot kri temno rdeč kis
Hren ostane hren.

Pesmi so iz avtorjeve publikacije HAIKU ŠOLA (Maukova) in so del Maukove zbirke HAIKU ČAROVNA METLA (1993)

ESEJ O VESTI

Tone Dodlek

Čeprav beseda sama zveni nekam arhaično, pa se njen pomen zagotovo ni postaral. Ko govorimo, da se nekdo vede častno, vemo — rekel bi: vemo instinktivno — za kaj gre. Malo teže nam je že omenjeni pojem definirati. Istočasno je namreč pojmovna in individualna kategorija. Pravzaprav jo je nemogoče izraziti zunaj naše notranjosti, ker iz nje ravno izhaja, veže se na naša stališča, poglede — torej z vsem, s čimer se oblikuje človekova osebnost. To je skratka značilen pa tudi celovit refleks naših spoznanj, zakodiranih v nas. Od tod tudi možnost razlik v pojmovanju časti. Menim, da je častno ravnanje predvsem spoštovanje samega sebe. Lahko prevaramo in zapeljemo v zmoto ves svet; toda samega sebe nikoli. Te meje ne uspe nihče prekoračiti ali preseči, četudi se kdo od zunaj prekoplje do nje. O tem, v nekem širšem kontekstu, govore poskusi vseh zavojevalcev zgodovine, kateri so z vsemi možnimi torturami poskušali zlomiti človekovo čast. To je torej ta zadnja meja. Vsled tega lahko tudi rečemo, da je čast individualna kategorija. Posebej občutljivi ljudje lahko pomislijo na samomor, ko presodijo, da niso zadostili svojemu idealu časti, in — čeprav na primer religija presoja to drugače — tak pristop do meje ne pomeni izgube časti. Pred človekom se takrat odpreta dve poti: vdati se — torej žrtvovati svojo čas — ali narediti samomor. Dogaja se, da tako ravna vodja, ko — četudi ne po lastni krivdi — ni pripeljal svoje čete do zmage. Ravno to je izraz obrambe svoje časti.

Pri povedanem gre za veliko reči in mejne situacije. Vendar se ob tem kaže tudi vprašati, če občutka človekove časti ne ogrožajo še bolj čisto vsakdanje tegobe: od občutka nepomembnosti v množici, zavest o brezbrižnosti institucij in naša drobna medsebojna šikaniranja. Vsak od nas brani preostanek svoje časti in počasi prihaja do mejne situacije. Zdi se nam, da je to neskončno daleč, in da še vedno lahko naredimo korak, utemeljen, kaj vem, z eksistencialnimi ali zgolj eksistenčnimi potrebami. Na ta način se mnogo ljudi premika k tej meji in v nekem trenutku izgubi še preostanek časti.

Stvar lahko preraste tudi v družbeni problem, ne zgolj individualni. Zahvaljujoč sofistiki je možno na pot brezčastja odpeljati celotno družbo. V času vsakršnega vrednostnega relativizma je seveda dokaj tvegano govoriti, kdaj lahko v nekem konkretnem primeru govorimo zgolj o krizi in kdaj se lahko stvar prevesi v katastrofo. Ob tem, če malo pokukamo v naše domače loge, brez iskanja tolažbe pri stari dami metafiziki, se kaže, ne zgolj za nameček vprašati, kakršne vrste žvečilni gumi nam priporočajo magi za zdravljenje hudo načetega moralnega čuta.

Vendar nas na pot brezčastja ne vodi le sofistika, temveč tudi čisto trivialni dejavniki, o katerih smo govorili na začetku, ki prav tako lahko pripeljejo do zamajanja oz. premaknitve občutka človekove časti. Na tej ravni je to predvsem stvar človeškega individualnega samozaupanja: močnejše ali slabše psihične kondicije, nivoja samorefleksije in seveda tega, kaj je komu pomembno. Vsak osmišljujoč cilj pa je zadeva vesti vsakega posameznika, njegove sposobnosti nepristranskega mišljenja in jasne prodornosti duha.

VEST IN BREZVEST

Vidko Potočnik

Gotovo je vest nekaj, kar imajo ljudje zato, da bi ublažili svojo brezvestnost. Vest ima bržkone še najbolj črni rokomavh, a jo dobro skriva.

Nekdo brez vesti izda mamo, drugi jo brezumno brani, tudi ko nima prav. Nekdo enkrat samkrat iz objestnosti nekaj ukrade in ga potem to kot vest spremlja vse življenje, drugi napravi iz tega vrlino. Nekoga tema zaslepi, drugi spet tava pri belem dnevu kot v temi (Pasternak). Nekdo si ne upa položiti čajne skodelice na mizo, da ne bi povečal entropije sveta, drugi vrže na stotine tisočev ljudi atomsko bombo.

Vest je zvestoba nekomu, ki je položen v nas skoraj nevedoma, neopazno, ki si ga izbiramo kot naslonila v trenutkih odločanja. Vedno je za tem človek. Vedno le spomin na pogovor, na stik naše duše z drugo. Spremlja nas kot senca. Tako šibki smo, da ne prepoznavamo posamičnih glasov ljudi, le bledo senco drugega zaznavamo. Samo to šteje, s koliko dušami smo se zlili v pogovoru. Za nami hodijo in vest je njihov glas.

Vest tako pripada zverinjaku vsakdanjosti in v ničemer se ne dviguje nad njo. Njena edina vrlina je, da prihaja pozneje in zahteva očiščenje. A ne očiščuje ona, kajti kot vse prikazni vsakdanjosti je le znak, uperjeni kazalec, nič drugega. Zamahnemo z roko in izgine, bleda gospa. Vrne se, vrača se, potem obupa. A vrača se nepričakovano, skozi sanje, blodnje, nevrotična čaščenja, prijatelje, ki so položeni na naše poti, sovražnike, ki so nam dodeljeni. Izgnati je ni mogoče dokončno. Človek, ki je izgnal vest, je na gotovi poti k blaznosti.

Zamahnemo z roko in jo odženemo ali pa se z njo pogovorimo. Sledite pogovoru! Pogovarjate se s svetom! Samo vest nam med vsemi čudeži sodobnosti daje možnost, da se pogovarjamo s svetom. Vsakič: sedemo, obmolknemo, odpremo se in najdemo

Ljudi prepoznavame po tem, kar jim je sveto, kar imajo radi, česa ne marajo, k čemu se vračajo. Nekdo je nezahteven in mu preproste reči pomenijo veliko. Drugi je spet sofisticiran in mu je ves svet premalo za njegove zahteve. A zmotili bi se, če bi sodili o njima tako, da je prvi profan, primitiven, drugi pa visok in vzvišen, prvi manjvreden, drugi popoln. V kovaču, naj je še tako črn, je kal pesnika, v filozofu pa kal prostaka. Znanstvenik je pust in umetnik dolgočasno bizaren, da se ga prenajemo. Ni vladarja, ki ne čuti peze ošabnosti, ni politika, ki bi imel prijatelje. Ni novinarja, ki bi mu bilo do resnice in ne njihovega bralca, ki bi vedel, kaj je resnica. Zato je svet zverinjak in se nobeni stvari v njej ne gre čuditi z iskrenostjo. Niti vesti ne.

Svet je sestavljen iz enakih črk kot vest.

Ta svet seveda ni edino, kar obstaja. Onstran, kot vertikala, kot ozka špranja v neskončnosti, obstaja nekaj drugega. Nekaj hipnega, neobstojnega, nikoli enakega, odprtega za razkritje in zaprtega za trud, nagrada in kazen, jok in smeh, potrtost in vseenost.

Moč očiščenja je šele tisto, kar nam odpre vrata onstran.

Človek z nezgrešljivim instinktom umaže vse, kar je velikega, nenavadnega, tujega, svetega, nedojemljivega. Zareče se in potem se mu to vrača kot usoda. Skozi blodnjak gre in po vsaki odločitvi, ki mu je prepuščena, ga potrka po ramenu bleda Vest in mu pravi:

— Odločaš se in vendar veš, da to ni stvar odločitve. Kakorkoli se odločiš, še vedno gre za teboj tisto drugo, neskončnost ene same možnosti, ki je nisi izbral.

So vere, ki razglašajo verolomnost za najvišji izziv. Ja, ni mogoče dojeti vere, ne da bi jo prelomili. [ele z najvišjim trenutkom svojega bivanja se otresemo tistega bledega kazalca na našem ramenu. Takrat izkušamo svobodo. Moč, ki jo moramo zmoči za to, je moč očiščenja in ni dana vsakomur. Posmehuje se liberté, egalité, fraternité...

Svoboden človek nima več vesti. Onstran njene nevrotične preganjavice je. Nobena duša več ne hodi za njim in ničesar ne terja od njega. Morda zato, ker jim je odprl vrata onstran.

... ČAST SE RAZBIJE, VEST ZBLEDI

Vidko Potočnik

Z vestjo ne osvajamo sveta.


Vesti in časti ne ženimo.


Čast se razbije, vest zbledi.


Čast pelje navzgor, z vestjo ostajamo pri tleh.


Vest govori, o časti nam govorijo drugi.


Vest je v naših ustih, čast v ustih drugih.


Nad vestjo je samo naša roka, nad častjo roke mnogoterih.


Čast je v lepo obleko opravljen napuh.


Čast, denar in slava so podnet.


Častiti pomeni izdati.


Čast in ničevost sta sestra in brat.


Vest razbija bron.


Čast postavlja mnoge nepotrebne spomenike, vest jih na to opominja.


Vest ne podre hiše, čast jo podre.


Kdor si postelje s častjo, ima rahel spanec.


Vest je kakor ljubica, ki se je ne upamo prositi za roko.


Ko bi bila vest dekle, bi ostala samska.

Locutio 2 · 1. september 1998 · Letnik I · www.locutio.si · ISSN 1580-4151