monologi
Človek običajno spregovori samemu sebi tedaj, ko mu nihče več ne prisluhne
Policist:
»Jaz želim samo eno stvar!«
Jaz želim samo eno stvar. In to so tri stvari. Red, mir in disciplina! To povem vsakomur, ki ima z menoj opravka. Ker mene ni strah, moji nadrejeni to zelo dobro vedo. Meni ni problem skočit v gnečo, izvleč pendrek in udarit. Saj nisem zastonj v intervencijski. Jaz ne bom najprej vprašal za dokumente, jaz bom najprej razbil gobec, potem se lahko pogovarjamo naprej. To zunaj dobro vedo. Huligana prepoznam na petsto metrov. Sploh nič ne vprašam, samo stopim do njega in udarim, da se sesuje. Ni kaj, ne zaleže nič drugega kakor batine. Potem naj pa se pritožujejo, blejajo o človeških pravicah, češ policisti nimajo pravice tepsti, če pa policist komu reši življenje, pa je vse tiho, takrat v nobenem časopisu nič ne piše.
Ženi doma tudi ne popuščam. Ona dobro ve, kaj jaz želim. Red, mir in disciplino. Če ji pa kaj ne paše, če začne kaj blebetati, pa takoj dobi granato. Ravno zadnjič sem ji razbil arkado, koje nekaj cvililila o ločitvi, da z nama ni več za nikamor, da sem prestrog, psihiatra da bi moral obiskati in podobna jajca. Ti bom dal psihijatra, baba, sem rekel in ji stisnil hamer z glavo, da se je kar sesula. Če bi ti bila malo bolj disciplinirana, potem bi bilo vse drugače, rečem, inji prilepim še eno klofuto, kar tako, da ne pozabi s kom ima opravka. Potem začne, da je sploh ne ljubim več, da včasih nisem bil tak. Misli, da jaz ne vidim, kako se spogleduje s sosedom in ga izziva. Misli, da ne vem, da bi ga rada pojahala. Samo, potem ve, da ji sledijo batine, on pa tudi ve, kaj sem jaz, da ga v trenutku lahko spravim na voziček, v šok sobo, na intenzivno nego.
Današnja mularija pa tudi ne ve, kje ima rit in kje glavo. Samo rave, pa vijoličasti lasje, nažrejo se bog ve kašnega dreka vse, potem pa eksplodirajo in počnejo pizdarije. Še dobro, da takrat vskočim jaz, še dobro, da sem jaz tu, da tu in tam malo počistim s tem drekom! Pred dnevi, ko sem vstopil v lokal, zagledam smrkljo, z vijoličastimi lasmi, raztrgane kavbojke, da je pol riti ven gledalo, na majici pa napis ecstasy. Nič nisem rekel, čisto nič nisem vprašal. Samo stopil sem do nje inji prilepil tako klofuto, da se je kar zamajala. Tako, deklica, da boš malo. preštudirala definicijo besede disciplina, sem dejal na vratih in odšel.
Saj sploh ni čudno, da se dogajajo vedno hujše tragedije. To je samo zato, ker folk ne ve, kaj je disciplina. Če bi se mene kaj vprašalo, če bi jaz imel kaj besede, potem bi jim že pokazal. Potem bi bil red, bil bi mir, in bila bi disciplina.
Šef:
»Nekoč bom najbogatejši mesar v vesolju«
Nekoč bom zagotovo najbogatejši mesar v vesolju. Sedaj imam že pet mesnic. Najprej bom preplavil vso Slovenijo in potem počasi ves svet. Najbogatejši bom, to je zagotovo. To pa samo zato, ker sem pravi mesar, od glave do pete. Ljubim svoje delo. Uživam, ko gledam, kako se kuhajo klobase, pastete, kako se dela slanina, salame in vse tako. Ja, jaz sem ze od malih nog mesar. Živali imam zelo rad. Ko sem bil star trinajst let, mi je mati podarila pet svinj in rekla: "Sinko, če jih boš lepo redil, jih lahko sam zakolješ in prodaš!" Res sem jih lepo sam redil, zaklal in razkosal in prodal. In tako se je zašela moja kariera. Nikoli mi ni bilo težko opravljati mesarskih del, nikoli nisem zamudil v službo, čeprav se je moj takratni šef rad izživljal nad menoj. Ampak jaz se nisem pustil, vrgel sem se v delo in užival. Čez čas sem najel kredite in odprl lastno mesnico in sedaj jih imam že pet! Pet mesnic! Najbogatejši bom, to je kot pribito. Ker pri nas se dela, pri nas ni lenarjenja, to moji delavci dobro vedo, od zore do mraka morajo delati, če hočejo kaj zaslužiti, se ob sobotah morajo prit v službo. Ampak zaslužijo pa tudi mastno, tu pa nihče nima kaj reč. Najlepše pa mi je ob nedeljah, ko so delavci doma, ko je ljuba tišina, takrat lahko čisto sam hodim po hladilnicah in v miru štejem klobase in salame in paštete. Kakšna harmonija! Ko se ti nosnice siroko razprejo, da bi ujele čim več čudovitega vonja po mesnih dobrotah. Mojih mesnih dobrotah!
Tako. Treba je delati. Svoja otroka pa tudi ne razvajam preveč. Zdaj sta stara sedem in devet let. Dal sem jima šivat mesarske obleke, da lahko malo po šoli prideta pomagat, da vidita, kaj je to mesarija, kako se delajo hrenovke, kako se dela šunkarica, tudi na koline sem ju že peljal, da sta malo pomagala čreva čistit, kri mesat, in take stvari. Ni kaj, morata se počasi privaditi dela, da bosta potem lahko sama, ko mene ne bo več. Ampak do takrat, ko mene ne bo več, bomo že zagotovo najbogatejši in najbolj znani na vsem svetu!
Ja... Živali imam pa drugače rad, ja. Živali bi morale biti pri vsaki hiši. Kakšna hiša pa je to, če nima nobenih živali?!
Marina:
»Ubila ga bom z veseljem.«
Domov se ne bom več vrnila, to je pribito. Če se bom, se bom takrat, ko ga bom ubila. In ubila ga bom z veseljem. Nepopisna sreča me bo preplavila, to vem. Druge rešitve zanj ni, ker on ne bo nikoli odnehal, največ kar je zdržal, je bilo en teden, kaj več pa ne. Ne bom več prenašala njegovili bedastih obljub o prenehanju pitja, smradu iz njegovih ust, ukazovanja, naj se slečem in otipavanja. Nič kolikokrat je tako naredil z menoj. Najprej mi je ukazal naj se slečem, me otipaval in me zmerjal s prasico. On da že ve, kaj jaz potrebujem, pravega moškega, trdo roko, disciplino in to. Potem je odšel še k mami in poslušati sem morala njuno sopenje. Poskušala sem zatisniti ušesa, se skriti, a mamino izdajalsko sopenje ni odnehalo. In sem šla. Šolo sem že zdavnaj pustila, ker so me vsi zajebavali, službe ne dobim, ker sem na pol gluha, in sicer zato, ker mi je nek policajski prasec nekoč iz čistega miru prilepil klofuto. Nekaj je zablejal o disciplini. Sumim, da ga je foter naštimal.
In sem šla. Znašla sem se. Živim pri znanki, ki me razume in mi pomaga. Večkrat me pelje s seboj na kakšen žur, kjer se da dobro zaslužiti. Stranke so večinoma stalne, senilni starčki. Slečeš modrček, pa so že v nebesih. Pri znanki najprej gledamo porniče, da jih zrajca, potem pa morajo plačati, če želijo kaj več. In denarja imajo, denarja kot solate in dreka. Tako. Se kar živi. Laže mi je, ker vem, da ga bom nekoč ubila. Že zdaj čutim olajšanje, ko pomislim na to. Ubila ga bom z veseljem.
Poštar:
»Vsem vam bom nategnil žene!«
Verjemite tistim, ki pravijo, da je treba vsakega poštarja na cesti lepo pozdraviti, saj nikoli ne veš, kateri izmed njihje tvoj oče. Poštarji smo pravi mojstri za ženske probleme. Takoj lahko recimo ugotovim, kako je ženska razpoložena, ko prinesem kaj za podpisat. Točno na primer vem, kaj pomeni grizenje ustnic, stiskanje beder in take stvari. Marsikdo se poštarjem smeji in se norčuje iz njih. Boste že videli. Vsem vam bom nategnil žene! Medtem ko popivate okrog in zanemarjate svoje žene, se rajši vprašajte, ali vam jo ne morda ravno zdaj nateguje stric poštar. Na rog pa jih nisem dal malo, to vam povem. Ravno pred nekaj dnevi sem k neki hiši prinesel podpisat telegram. Ženska me je povabila noter na enenga ta kratkega. Takoj sem vedel, pri čem smo. Oh, veste, moj mož je vedno na terenu, jaz pa tukaj sama, saj razumete, ne, veste kako je... Jaz pa ji meni nič, tebi nič dvignem krilo in naredim, kar ji gre. Ona pa ritmu deklamira: O, gospod poštar, vi pa znate z ženskami, ja , kar dajte, še, še, kar pustiva mojega moža, naj kar šraufa televizorje, ja, tako, kar zabijte močno zabijte, prekleti terenec, mu bom že dala, teren pa to, misli, da sem jaz lesena...
Potem sem dobil še dobro kosilo, deci rdečega in se poslovil z skorajšnjim nasvidenjem. Tako da ta služba niti ni tako slaba. Včasih udarim po dve, tri v enem šihtu, kakor je, včasih več, včasih manj. Mislim, da bo počasi sleherna prišla na vrsto. To se takoj razve. Ja, vsem vam bom nategnil žene.
Urednik:
»Svet je čudež.«
Danes se ima že vsak za pisatelja ali pesnika. Vsak bi nekaj čečkal in potem tulil, da ga vesoljni svet ne razume. Problem današnjih avtorjev je predvsem ta, da vsevprek kritizirajo in cinično, posmehljivo gledajo na svet in ljudi. Strinjam se, kritika mora biti, a vse tudi ni »ah, kurc gleda« in podobno. Kako naj imamo pozitiven odnos do sveta, če nam ga tisti, ki jih beremo kažejo v taki slabi luči? Če nekdo napiše sto strani prebavljivega teksta in vse močno začini s preklinjanjem in pošiljanjem vsega v tri krasne, še ne pomeni, da je to literatura. Literatura se začne od tam naprej. Mnenja sem, da na veljavi dobiva vse bolj tako pisanje, ki se zaveda lepih stvari sveta. Naloga umetnika ni, da išče v svoji okolici najbolj umazane in grde stvari, pač pa da najde tisto, kar je ostalo lepega. Sicer pa - ali ni svet čudež? Ali ni to, da iz zemlje vznikne roža in je lepa in diši, čudež? Ali ni to, da smo takšni kot smo čudež? Največja nesreča, ki je prizadela ta svet, je ignoranca. Namesto da bi spoštovali in skušali ljubiti vse kar je živega, se delamo, da tega ne vidimo. Če je kje kakšno sranje, ga takoj opazimo in o tem na dolgo in široko razpredamo, lepe stvari pa ignoriramo. Pisanje je veliko več kot preklinjanje, jim skušam dopovedati. Oni pa gledajo, da bi najrajši z očmi ubijali.
Miro:
»Od danes naprej ne pijem več!«
Oni mislijo, da jaz ne morem brez pijače, da sem kronik in pijanec. Ampak jaz jim bom že dokazal nasprotno. Od danes naprej ne popijem več niti kapljice! Tudi svoji hčerki bom to dokazal. Nisem tak kot ona, ki ne zdrži brez tablet. Apaurine golta kot bombončke. Zmeraj sem ji hotel dobro, zmeraj sem ji govoril, naj si najde moškega, ki jo bo spravil v red, ker to namreč ona potrebuje, trdo moško roko. Celo svojega prijatelja sem ji nekoč predlagal, hotel sem ji pač narediti dobro, on bi jo vzel v roke in jo porihtal. Res je sicer malo starejši, ampak leta ne igrajo vloge, kadar gre za dobro nekoga. Potem pa je govorila, da sem prasec in gnoj. Pred kratkim je pobegnila in zdaj grozi, da me bo ubila. Lastnega očeta! Pa samo dobro sem ji hotel. Bog ve, kje se zdaj klati. Pravijo celo, da je postala lezbijka. Ljubi bog, ko bi le vedel, s čim sem si to zaslužil.
Ne bom več pil. Vem, kaj je ta prekleta pijača. To je strup. Brez alkohola lahko zdržim, kolikor me je volja, nekoč sem že abstiniral in to celih triindvajset dni. Niti kapljice nisem popil. Potem sem spet malo začel, ampak zdaj sem se dokončno odločil. Ne bom ga več poskusil, pa amen! Čeprav jaz nisem odvisen od alkohola in nikoli nisem bil. Pil sem pač tako, za dobro voljo, ne pa zato, ker bi to potreboval. Ne, meni alkohol prav nič ne pomeni.
Poveljnik:
»To so sami lulčki!«
Biti vojak ne pomeni hoditi vsak vikend domov, k mamici, biti vojak, ne pomeni sprehajati se v trenirki po vojašnici in nositi uhane, jim skušam dopovedati, zakaj so sploh tu. Da to n noben cirkus, noben dopust ali športni dan. V odgovor se mi največkrat pačijo in rečijo v obraz, kot da sem jaz navadno tele in ne njihov častnik, njihov vodja in življenjski učitelj. Ampak iz mene tile smrkavci ne bodo norca brili. Jim bom že dal! Jim bom že pokazal, kaj je to vojska. To so sami lulčki! To so sami vitaminkripli! Dolgolasi pacifisti! Sploh ne vedo, kaj je to vojska, kaj je to trpljenje. Slovenska vojska, pa ja! JNA bi morali služiti, tako kot jaz, potem bi videli, kaj je življenje. Tam smo morali svoje starešine ubogati kot ovčke, pa kaj so nam vse ukazovali! Še to smo jim morali povedati, kakšne so naše punce v postelji in to vsako podrobnost, če ne, smo morali plaziti sredi noči po blatu in ob tem kričati, da smo slovenačko govno. Ampak mi smo zdržali! Mi smo bili pogumni, ne pa tile posrančki, ki še pet kilometrov ne morejo prehoditi. O, jaz jih jih bom že spravil v red, jaz bom iz njih naredil vojake, bodo že videli, kot da so njihove ljubice, tako bodo čistili in negovali puške. Od pešačenja bodo imeli tako vroče podplate, da bodo lahko na njih spekli jajce. Kot kače se bodo plazili po poligonu. In vem, da mi bodo ob odpustu hvaležni za to.
Šef lokalnega statističnega urada:
»Ena in ena je dva!«
Mi si ne moremo privoščiti nobene zajebancije. Statistika ni nobeno štosiranje, pač pa resno delo. Mi moramo biti natačni! Nobenega odstopanja ne dovolim, ena in ena je dva, pa amen, to svojim uslužbencem povem najmanj trikrat v enem šihtu. To jim mora priti v podzavest. Brez statistike ni možno kvalitetno živeti. Ker če imamo statistiko, lahko primerjamo in če lahko primerjamo lahko vidimo, kje so odstopanja, odkrijemo napake, in če odkrijemo napake, jih lahko pravočasno odpravimo, in če jih odpravimo, lahko kvalitetno živimo. Mislim, da sem dovolj prepričljivo argumentiral trditev, da brez statistike ni kvalitetnega življenja. Kvalitetnega življenja pa si vsi želimo, kajneda? Zato pa potrebujemo natančne ljudi, za svobodne umetnike in podobne neumneže tu ni prostora. Nekoč sem imel pripravnika, ki je zajebal celotno letno poročilo o samomorih v Sloveniji. Zaupal sem mu to delo, saj je fant kazal veliko zanimanje. Moral bi ugotoviti, koliko samomorov je bilo v letu 1996 v Sloveniji, koliko je to v primerjavi z lanskim letom in koliko je to v primerjavi ostalimi zahodnoevropskimi državami. V poročilu je zapisal, da v Sloveniji sploh ni bilo nobenega samomora. Ko smo za njim popravljali, smo ugotovili, da je bilo samomorov sedemindvajset, kar je za osem celih pet odstotkov več kot lani in za šest celih sedem odstotka več od ostalih zahodnoevropskih držav. Povabil sem ga k sebi v pisarno na razgovor. Kot vzrok za takšno poročilo je povsem hladno navedel, da bi bilo bolj pametno javnost nategnit s podatkom, da samomorov sploh ni bilo in bi potem ljudje verjeli in samomorov menda res ne bi bilo več! Ko sem nad njim izkričal ves bes in gnev, mi je zabrusil, da sem lokalni matador, ki se ima za zahodnega Evropejca, mi pokazal srednji prst in odšel. Danes ga ne bi bilo več tu, če ne bi njegova mama prišla prosit zanj. Tako je to. Za tisto poročilo moram v nekem smislu kriviti tudi sam sebe. Ker nisem bil dovolj prepričljiv do svojih uslužbencev, da je ena in ena dva, pa pika pa konec! Zato pa zdaj vsak dan poslušajo eno in isto pesem. Ena in ena je dva, ena in enaje dva, ena in enaje dva... ena in ena... ena... ena...
