ANGEL OB BOKU

Poslan je bil k Daretu nekega zgodnjega jutra, ko je ta še ležal v svoji postelji in se pripravljal, da vstane. Odgrniti posteljo, odpreti okno, se obleči. Grenka slina mu je polnila usta, ko je pomislil na ogledalo v kopalnici, ki mu bo v hipu, ko bo odprl vrata, treščilo v oči njegovo podobo.

Prejšnji dan je bil le še eden v nizu neuspešnih dni, ostudnih dogodkov. Še preden se je lotil kakšnega opravka, je že zaslutil, da bo šlo vse narobe. Četudi je bilo opravilo še tako drobno, skoraj nepomembno, se je takoj kje zataknilo. Najraje bi kar ostal v postelji. Na varnem. Šef mu je tiščal pred nos neko fakturo:

»Kakšen zmazek je to, Kopšar? Sem mislil, da bo tisto opozorilo pred dvema tednoma zaleglo. Kaj spite na delu?«

Sestri Duši je obljubil, da ji pride v petek popravit sušilec za lase. Isti dan je pri prijatelju Ludviku v garaži menjaval zavorne obloge na starem Fordu. Na sestro je enostavno pozabil. Najbrž zato, ker se mu nikoli ni preveč ljubilo hoditi k njej in njenima razvajenima otrokoma.

Še prepričljivega opravičila se mu ni dalo izmisliti, ko mu je potem v soboto telefonirala in mu užaljeno težila, kako je zaradi njega prišla prepozno v gledališče, ker si je morala posušiti lase brez sušilca. Kar pustil je, da ga je vleklo dol v temo brezvoljnosti. Vseh napačnih potez in spodrsljajev je bilo že toliko, da bi potreboval vagone energije, da bi lahko začel znova.

Rad bi prišel iz postelje vsaj toliko, da si vzame iz hladilnika mleko, naredi požirek ali dva in potem znova leže. Na časopisu ob postelji so se sušili ogrizki jabolk in lupine pomaranč, v sobi je zaudarjalo po uveli solati, prepojeni s kisom in oljem. V emajlirani skledi je stala na mizi od prejšnjega večera. Obrnil se je k steni in se nakremžil od zoprnega zvoka, ko se je hrapava koža na peti podrgnila ob rjuho. Svetloba, ki so jo rebrače v ozkih trakovih metale na steno, je na trenutke pojemala, pa se spet okrepila, mu trepetala pred očmi, čeprav jih je trdo zatiskal. Spet se je obrnil na hrbet, da bi se izognil vonju po svojih mastnih laseh, ki je prihajal iz blazine. Rjuha se mu je spodvihala pod zadnjico, da je začutil pod stegni gladko površino vzmetnice.

Žar, ki ga je nenadoma opljusknil, je čutil najprej na čelu. V dveh mehkih curkih mu je nato stekel v očesni duplini in mu s svilenim jezikom obliznil veke. Kot da bi ležal na plaži in bi mu sonce obsijalo premrlo telo. V glavi je čutil nekaj oranžnorumenega, PRIJAZNO BARVO, ki mu je polnila prostor okrog možgan.

»Topla kopel…topla kopel…,« je zaznaval v mislih. Čutil je nenadno čilost v gležnjih, ko je vstal ter si nataknil copate. Zdaj je odprl oči in se skoz trepetavo bleščavo, ki je polnila sobo, podal v kopalnico. Odprl je vodovodni pipi. Slekel je prepoteno majico in spodnjice, stal pred kadjo. Nato se je vrnil v sobo.

»Malo iz stekleničke, pa še to, čisto malo, v pest,…to ..,« je govorilo v njegovi glavi, ko je odprl omarico in si sipal v dlan razne začimbe in dišavnice. Ko jih je vsul v kad, se je voda obarvala zelenkastomodro. Legel je vanjo, voda in prostor sta ga potegnila v puhtečo maternico vonjav, okrog popka so se mu začeli širiti krogi ugodja. Razkrečil je prste na nogah, da si je voda skoznje utrla pot nazaj k udom. Njegovo telo je dišalo, ko si ga je utiral z brisačo. Stal je pri oknu in zdaj natančno čutil rahli pritisk na hrbtu. Kot bi se vanj upirala sapa.

Stopil je na ulico in zavil v trgovino ob velikem parkirišču. Polnil je košarico s stvarmi, ki mu jih je že zdavnaj zmanjkalo, ki jih je nujno potreboval, pa ni imel moči, da bi jih nakupil. Prsti so sami našli pot do zavitkov, škatel, steklenic… Kot da se je okrog zapestij ovila rahla zračna zanka in mu dvigovala dlani k policam.

Doma je odprl okno, da je večerni zrak iz sobe prepodil zagatni vonj in vsakič, ko je potegnil z vlažno krpo po pohištvu, se je zagledal v svoje prste. Koža na njih je bila napeta, na členkih je drobno skelela, nohti so bili rdečkasti. Soba je bila počiščena in na trenutke je v nosnice ujel rahel vonj po ozonu. Imelo ga je, da bi se odpravil v gozd, prinesel smrekove veje in z njimi prekril tla. Snažnost v sobi je bila nekako svečana, nekaj obrednega je bilo v njej. Dare je razširil roke, pustil je, da ga dobri dotik pod pazduhami nosi k predmetom v sobi. Dotikal se jih je s konicami prstov, licem, čelom, ustnicami… Spoprijateljeval se je s svojim bivališčem.

»Kdo si?« je nastavil obraz v zrak, ko je legel pozno ponoči v posteljo.»Kdo si, ki si mi prišel pomagat?«

»Tvoj sem. K tebi poslan…Prepusti se mi,…pomagam,« mu je mehko zazvenelo v lobanji. Rjuha se je sklenila okrog njega kot snežnobeli cvetni list in zatisnil je oči v miren spanec.

Angel se mu je postavil ob bok. Kot toplo zračno plast ga je čutil. Zdrsnil je vanj in zaplal skozenj kot zdravilni zvarek. Od tistega jutra se je za Dareta vse obrnilo na bolje. Vstajal je z nekakšnim mirnim zadovoljstvom, v njegovem življenju je bilo vse manj zapletov. Še gibati se je začel drugače - njegova hoja je postala lahkotnejša, hrbet se je vzravnal, prijem rok je bil zanesljivejši. Ljudje so iskali njegovo družbo, radi so se pogovarjali z njim; pomirjala sta jih je njegov glas in razumnost v njegovem razmišljanju. Še preden se je problem prav pojavil, je že zaslutil rešitev. Kot da bi mu skrbna roka obračala glavo v pravo smer, mu potrkala s prstom po čelu, ko se je bilo treba ozreti navzgor, se dotaknila tilnika, ko je bilo treba pripogniti glavo. Ko je sedel, da bi počival, so se pred njegovim notranjimi očmi mešale barve v sijajni kalejdoskop, trenutki so odcingljavali kot kraguljčki v njegova ušesa. Brž ko je zvečer legel v posteljo, že je namočil noge v mesečinasti tok, po katerem je potem plul do jutra.

Milena je pri malicah rada prisedla k Daretu. Še sama se je čudila, kako da ji kaj takega pred meseci še na misel ni prišlo. Dare se ji je vedno zdel raztresen, nervozen, človek se je hitro nalezel njegovega nemira. Sklanjala sta se vsak nad svoj krožnik, pomenek med njima je stekel docela neprisiljeno. Mirno je prikimaval, se ji tu in tam pozorno zazrl v oči. In vse je bilo enostavno, nič se ji ni bilo treba truditi. Čutila je, da je njeno obnašanje naravno, pogovor z Daretom je doživljala skoraj kot glasno kramljanje s samo seboj. Ko jo je nekega petka povabil k sebi na večerjo, mu je s smehljajem pokimala, ne da bi se šla obveznih igric, ki se jih mora držati dekle v taki situaciji: kratek premolk in zadržana privolitev.

Ko sta spila zadnji kozarec vina, jo je prijel za roko in odpeljal do postelje. Legla je, ne da bi ga prosila, naj si, za božjo voljo, ne misli, da je lahko dekle, ki leže k moškemu že ob prvem zmenku. Dare je potegnil hlačke z njenih drobnih, skoraj koščenih bokov, pritisnil ustne k njenim vlažnim sencem. V tistem trenutku je čutil, kako se mehak pritisk seli z njegovega boka. Sedaj se je prekobalil in ga zajezdil preko ledvenega dela hrbta. Dare je dvignil glavo in obmiroval.

»Pusti mi, samo malo…,« je pridušeno mrmralo v njegovi glavi.

Mehko, a odločno ga je pritisnilo nazaj k Mileninemu telesu. Z jezikom se je ustavil v jamici za njenim ušesom, dlan med njenimi stegni mu je obmirovala. Ko ji je hotel prevzdignil boke, se je zakotalil proti goltancu skoraj nestrpen drhtljaj:

»Ne še, počakaj še malo. Prepusti se…počakaj…«

Milena je odprla oči in se ga oklenila z nogami okrog ledij. Pod trebuhom ga je stisnilo, da je trznil in skoraj trdo udaril ob njene medenične kosti.

»Prepusti se, pusti mi malo, samo malo…,« se je mehurčkasto zapodilo pod lobanjo.

Dare se je sunkovito prevalil na bok in sedel na rob postelje. Začelo ga je grabiti po celem telesu, kot da nekdo usmerja vanj grobe curke tople vode. Hotel je vprašati, si dati duška nenadnemu ogorčenju, ki ga je preplavilo. Pa je z grozo v glavi začutil popolno nemost. Le divjanje in mučno pokanje mehurčkov. Milena se je obrnila na trebuh in zakopala glavo v blazino.

Nenadoma je pritisk ponehal, v glavi se je razpočil zadnji mehurček. Meglasta praznina je Dareta skoraj potegnila nekam k stropu.

»Le še enkrat bi…. Zadnjič…hladno je…Ogreti se…samo še enkrat,« je komaj čutil v glavi. Čela so se mu dotaknili dolgi prsti. Od hlada, ki je zavel od njih, se mu je zgrbančila koža.

»Hladno je, mrzlo….malo ogreti, samo malo toplote…,« je ponovilo še enkrat žalostno drhtenje in se potem izgubilo.

IME MI JE OMBRA

»Ime mi je Ombra,« pravim in se še bolj sklonim k ženski, ki sedi za linico.

»Gospa, tu piše, da se imenujete Štefanija Grušovnik,« ponavlja ona in kaže, da bo zdaj zdaj odprla okence na linici ter potisnila glavo skoz odprtino, da me prepriča, da ima prav ona in njeni papirji.Vroče je in ljudje, ki stojijo v vrsti za menoj, se že živčno prestopajo, moški za mojim hrbtom polglasno nerga.

»Vi kar lepo napišite v tiste svoje papirje Ombra,« trkam z nohtom po šipi, ki naju loči, nato pa spravim kuverto s potrdilom v torbico in se počasi obrnem.

»Gospa, tako ne gre, te stvari ne gredo kar tako…« še vedno ne utihne. Jaz pa že grem počasi k vratom, z glavo sem še vedno napol obrnjena, da me ženska za linico lahko sliši, ko čisto mirno rečem:

»Seveda gre, le malo se je treba potruditi. Jutri spet pridem, vi pa se pogovorite s svojim šefom.«

Pred letom dni takega razgovora ne bi opravila na tako miren način. Že po nekaj besedah bi mi kri udarila v glavo, s tistim potrdilom bi mahala pred okencem. Uradnica pa bi ravnodušno zrla nekam prek moje glave in ponavljala svoj:

»Gospa, to ne gre….«

Sedaj je drugače in skoraj zabava me, ko nekateri ljudje mislijo, da me lahko odpravijo kar tako, če se jim le zazdi. Vedno jim pustim kakšen dan ali dva, da si premislijo, da popravijo napako. Pa si ne! Bedaki!

Ko sem bila še otrok, me je mama vedno poskušala obvarovati pred razburjenji. Kasneje mi je pripovedovala, da še ni videla otroka, ki bi se tako silovito razjezil, kot sem se jaz.Spominjam se le občutka, ki me je obšel, kadar kaka reč ni šla po moji volji, kadar me je kaj nerviralo. Začelo se je z navalom krvi v glavo. Zdelo se mi je, da mi bo strašen pritisk predrl bobniče in bo kri v dveh spenjenih fontanah brizgnila iz ušes. Grlo se je stisnilo in zaprlo krvi pot nazaj po telesu. Brbotala je v glavi, mama je z grozo gledala moj modrikast obraz in me poskušala umiriti. Jaz pa sem zagrabila kakšno stvar, jo prelomila, vrgla v zid ali treščila ob tla. Hreščanje ob lomljenju predmeta, tresk, ko je udaril ob tla, je zrahljal čep v mojem grlu, da se je kri počasi odtekla. Odrasla sem in spoznala, da tako ne bo več šlo.Bilo je v prodajalni čevljev, kjer sem takrat delala. Neka stranka me je spravila v bes, ker je pod nos moje šefice molila čevelj s podvrnjeno peto in trdila, da sem ji takega prodala. Čevelj sem ji iztrgala z rok ter z njega v enem zamahu odlomila tisto pošvedrano peto. Besnela sem po prodajalni, čevlji so leteli s polic, kartonaste škatle so hreščale pod mojimi nogami.

»Ja, tako ne gre več naprej,« sem si potem rekla, ko so me izpustili s psihiatričnega oddelka. »Tisti čep v grlu, ki krvi ne da, da bi mirno uplahnila, me bo stal še prostosti,« sem si govorila. A nise vedela, kaj naj storim.Da kri ne bi planila v glavo, brbotala za bobniči…

Potem se je nekega dne zgodilo, poklicalo me je…

Sedaj hodim po mestu brez bojazni, da se bo kakšna neroda zaletela vame, mi stopila na občuljive prste ali pa da mi bo kakšno teslo polnilo ušesa s preglasnim govorjenjem, cvilečim smehom ali kvarilo na avtobusu ali vlaku trenutke branja z idiotskim mlaskanjem, pokašljevanjem, žvečenjem…

Sedel je v avtobusu na sedežu pred menoj. V naročju sem držala veliko vrečko s paradižnikovimi sadikami. Prekladala sem jo sem ter tja, da ne bi s preveliko silo pritiskala na moja, od revmatizma otekla kolena. Nenadoma je pritisnil na vzvod na naslonjalu za roko, sedež se je sunkovito pomaknil nazaj, se spustil in mi stisnil vrečko s sadikami k trebuhu. Tiho sem kliknila in gledala njegovo plešasto glavo z mastno kožo, ki se je napenjala čez nekakšno koščeno grbo na temenu. Udobno se je nameščal na sedežu, obračal glavo na naslonjalu, kot da ima pod njo otep slame, v kateri si dela prijetno vdolbino za počitek. Iz vrečke je rezko zadišalo po zmečkanih paradižnikovih stebelcih in že sem čutila kri, ki je brzela iz stotine potočkov in drobnih izvirčkov ter se stekala v utripajočo cevko, ki je vedno srditeje pumpala gosto tekočino navzgor proti glavi. Slišala sem, kako je grgrala in mlaskala, gosta in mastna, v členkih pulzirajoče cevi. Pod brado pa je že čakal čep, da se čvrsto zagozdi v ustje cevi, da jo ujame in pusti besneti pod lobanjo.V grozi sem pogledala okrog sebe, videla sprevodnika, ki se je sklanjal k potnici v sprednjem delu avtobusa, otroka, ki se je igral z vozovnico, nekaj sedežev pred menoj na desni strani, pa možaka s temnim klobukom na glavi, ki je dremal, z licem naslonjen na šipo. Potem pa sem uprla oči v tisto plešasto glavo pred seboj, ki je že našla udobno lego za počitek. Zapičila sem pogled v grbo na vrhu glave, v mastni lesket kože in tedaj mi je udaril v nos tudi njen vonj. Kiselkasti vonj brisače, ki se nikoli ne posuši do suhega, vonj po posušenem znoju, pomešanem s puščobnim zadahom kože, ki zaradi zamašenih lojnic ne more zadihati. Gnus mi je opljusknil težke veke in zvlekel želodec skoraj do vrha prsnega koša. Začutila sem, da ne bom več mogla vzdržati niti trenutka, s sedežem pred seboj, spuščenim nekako do višine mojih ramen, z gnusno glavo nekaj decimetrov od sebe. Cev v meni, nabita s penastjo krvjo, se je začela tresti, vibrirati, se oglašati in ko sem se prepognila v pasu, da prisluhnem, kaj mi sporoča, sem spoznala. Jasno sem razločila.

»Ombra! Ombra!« je brnelo v meni.

»Ombra!« sem nemo oblikovala z ustnicami, ne da bi odtegnila pogled od zaudarjajočega temena glave, ki je mirovala na naslonjalu nedaleč od mojega nosu.

Koščena izboklina na vrhu glave je oživela; pravzaprav zaplata kože na njej. V drobnih trzljajih se je začela raztezati na vse strani, trdo drgniti ob koščeni izrastek. Možak se je zdrznil in si segel s kosmato dlanjo h glavi, koža pa se je že tanjila nad ostrim koščatim vrhom izrastline. Kot da bi jo neka nevidna roka polirala in ji poskušala zgladiti oster rob. Izpod dlani se je čez nekaj trenutkov pocedila kri. Človek pred mano je javkal in pri vsakem gibu z glavo škropil rdeče kaplje okrog sebe. Smrkavec, ki se je igral s karto, se je obrnil nazaj in ko je z odprtimi usti buljil v tipa, ki je zdaj v grozi poskakoval na svojem sedežu, me je s svojim velikim izbočenim čelom spomnil na fanta, ki po cele popoldneve meče žogo v zid sosedove hiše. Ustnice so še vedno oblikovale ime Ombra, ko sem pognala curek krvi z možakarjeve glave naravnost v njegovo trmasto čelo. Tako!

Nič več mi ni težko, ko grem od doma. Neprijetnim stvarem grem naproti kot avanturist, ki izziva in se preizkuša v nevarnosti. Včasih kar zavlačujem neprijetne trenutke, mirim zvenečo Ombro, ki neučakano trepeče sredi mojega trupa.

»Mirno, Ombra, bom že!« ji prigovarjam.

Zavlačujem sladke trenutke, kot zna izvežban ljubimec pomiriti svojo slo, jo preložiti, zavlačevati vrhunec pri ljubezenski igri. Ombra! Ombra, počakaj še malo!

Nasmehnem se, ko začne sosed v zgodnjih nedeljskih urah vrtati z vrtalnim strojem.Včasih počakam cele pol ure. Drhtljaji mi udarjajo že nazaj čez rame, ko ustni mehko zaokrožim v Ombro. Vrtalni stroj poči ob tla, poplesuje po sobi, vrta luknje v pohištvo… Idiotu končno uspe izvleči vtikač iz vtičnice in spraviti stroj v škatlo za orodje. Žena kriči, bezlja s sesalcem za prah po prostoru.

Drugič se več ne bo tako poceni izvlekel!

Smrklja na mestnem avtobusu zdolgočaseno zre skoz šipo in odprtih ust glasno žveči žvečilni gumi. Z dobrodušnim nasmeškom zrem v njena usta, a ko žvečilni poči, ji najprej odstopijo prednji zobje zgornje čeljusti in se nalepijo nanj. V hipu neha mleti in izpljune žvečilko. S popolnim nerazumevanjem zre na dlan, kjer se belijo njeni zobje, zapičeni v gumo.

Nobena reklama v kateri zobozdravniki še tako vneto hvalijo žvečilne gumije, je ne bo več pripravila, da si ga vtakne med preostale zobe.

Ja!

Slokega, rjavolasega študenta, ki sedi v študijski knjižnjici, poznam že dve leti. Večkrat listam po raznih revijah; časa za take stvari je zdaj, ko sem v invalidskem pokoju, na pretek. Sedi dve mizi pred menoj in si z neverjetno naglico grize nohte. Ko odloži prvo knjigo in se loti druge, je na vrsti nos. S palcem leve roke- fant je namreč levičar, si temeljito in globoko brska po nosu in ne da bi pogledal, kaj je privlekel iz globin, si prst obriše ob spodnjo stran mize. Ombra kar zarjove skoz cev. Kot čelistko, ki je prišla v skladbi do oznake furioso, jo grobo poteguje, da nekajkrat v veličastni amplitudi zatleskne ob drobovje. Dekle ob študentu zavrisne, ko mu zropota knjiga na tla, revež pa je ne more pobrati, saj mu je nenadoma potegnilo tri prste globoko v nos. Nabiti nosnici odtrgata pretin od rastišča. Nos ob straneh odstopa. Študent poskuša rešiti preostale knjige pred slapom krvi. Ne uspe mu. Prsti so kot prirasli na razcefrano tkivo. Po nekaj minutah jih končno le izvleče, toda nos-prstojedec jih je poglodal vse do členkov. Mladeniču nohtov torej ne bo več treba gristi.

Ne bo ga več sem!

Jutri grem na pošto.

»Ime mi je Ombra,« se bom znova sklonila k uslužbenki za linico in ji pred nos pomolila potrdilo.

Ona pa spet:

»Gospa, tu piše Štefanija Grušovnik. O tem sva se vendar že včeraj menili!«

Ja, potem se bo začelo, Ombra!

Temni se.
Dežni oblaki sprehajajo nebo,
tebe ni.
Noč strmi vame,
ne spim v svojem kvadratu,
predem tišino.
Čakam.

Slišim prebujanje jutra:
zdrs rose s pajčevine
razpete do okna,
ščebet razčeperjenih vrabcev,
raztresenih po dvorišču,
šušljanje vetra med listi
hrušk v sadovnjaku,
minevanje časa
v osamljeni duši.

Prinesi mi
košček bistrega zraka
iz jutranje megle.
Prinesi
prgišče prosojne prsti
iz večernega mraka.
Prinesi še
zvrhano čašo teme,
da skupaj nazdraviva.

Si mehka svetloba
mračnega.
Si sveža sapa
zatohlega.
Si mladostni vonj
postaranega.
Si prišepet
neizrečenega.
Si.

Prisluhni šepetanju trav
od jesenskih vetrov razmajanih,
od težkih stopal potlačenih.
Prisluhni željam zrelih hrušk
v soncu dišeče nasmejanih
od pričakovanja izpolnitve.
Prisluhni prišepetu zvezd
trepetljavih sredi nočnega neba
od bojazni prihajajočega dne.
Prisluhni še meni,
skušam reči hvala, hvala da si.

Razbremenjene izkušnje
ob travniku večera
luščijo razblinjene sanje -
akvarel življenja.
Zamolkle risbe škreblja
razcefran podobar vsakdana.
In tistih nekaj svetlih,
delo sončnega slikarja,
bledi v nerazpoznavno.

Zarožljale so stare verige,
gruča vklenjenih spak.
Vpete prepovedi , brige,
odtopotale so v zrak.
Pot zdaj se po svoje ravna,
zlahka premaga ovire,
sproščeno iz dneva v dan
jo usmerja...
življenje.

Odlet
zgodnjih spominov,
odsplet
kitk mladostnih želja,
odmet
naloženih bremen,
ognjemet
          ujetih stihov.

Odpovej
preveč povedane besede.
Odpoglej
pregloboko pogledane poglede.
Odpogrej
pretesno objete objeme.
Odposmej
prisiljeno nasmejane nasmehe.

Popotnik skozi življenje
podaja roko
pozabljenim potokom juter,
razvalinam praznih večerov,
slapovom dremavih obljub,
skritim makom
med klasi besed,
razkošju tišine.

Korenine se trgajo,
ostaja bodljikavi grm
ob večernem ribniku.
Topel dih morja
se izgublja
v zaprašenih omarah.
Med stenami kašelj,
v zraku pa vonj po sivki,
spominih, pozabi....

Nekaj škreblja,
se objema z besedami,
se poljublja s peresom.
Nekaj šušlja,
se predaja šelestu,
se ogleduje v vodnjaku.
Nekaj kramlja,
se poboža z očmi,
se naseli v dušo.

Odsev zamolčanega
v motni gladini.
Odmev zašepetanega
v gluhi tišini.
Odraz nedoživetega
v sončni gorčini.
Odpev zamrmranega
v skriti belini.
Odšepet.

Večer nalega na veke,
dan je bil dolg, utrujajoč.
Prinaša mraz veter v srce,
odganjam raztrgano bol,
še hočem živeti.

Še čuti šumenje valov,
pesem škržata na boru,
jek vriskov z gora,
besede iz ust svojih vnukov...

Bolečini navkljub
hočem
in moram živeti.

Črte na gladkem
kamenju ob morju,
okrogli ostanki
kultur iz davnine.
Venomer se
gradi in podira,
postavlja in ruši...
Ostaja le
drobno kamenje
z nemimi črtami
davnih zablod.

ROŽE ZA ELZO

Voljno odčitavanje vznesenih simbolov,
zanesenih šopkov rož, ki jih je neznanec
vrgel v bistro reko in zdaj sanjajo s tokom.

Bele obale sanj se vzdigujejo kot varni bregovi,
toplo stegujejo dlani in nudijo dom kot priložnost.

Mili spevi brzic šumljajo v sprevodu,
rdeči cvetovi od hladu modrijo
in si zatiskajo oči od tesnobe.

Jutro jih bo nasulo,
nasulo jih bo neznancu na mizo,
razpadlo bo škrlatno drobovje,
venčno listje se bo zdrobilo,
mlade čaše bo zlomil kruti čas,
kruti čas slepeče bogovske usode.

Po površini steklajih negotovost vleče,
vzdihujoče plujejo v rojstvo -
sila ljubezni jih trga, spaja, obnavlja,
sila ljubezni jim obljublja vzlet sreče,
sila ljubezni jim je vzela steble in liste,
korenine zvezde pa svetijo v molku.

BEREM KNJIGO

Berem knjigo renesančnih dotikov.
Okušam vanilijevo aromo flumastra.
Gore se dvigajo izpod trudnih trepalnic dneva.
Moj politik sanja sladki sen kresne noči.
Moj pesnik se pripravlja na fizikalni test.
Gradim mesto iz saj prvega mraka .
Spomladanske brzice v zelenih očeh .
Misli plavajo v morju gorja .
Sonce jih dviga v brezkončnost vesolja,
Čas se grenak steka po peščenih žilah zraka,
Hrepenenje usiha v temačne votline,
        Moja duša je vulkan,,
        Moje telo je gora.
Moje srce je litosferska plošča, obložena z ledom.

KATAPULTI

Bila sem... deklica z ognjenimi školjkastimi lasmi.
Z dolgimi rjavimi lasmi, ki so vlekli na rdečo.

Bila je lepa jesen.... Postrvi so prijemale
in v zraku je bilo zaznati prisotnost sreče.

Bila sem ob reki... vse dneve, vse večere
sem preživljala tam v družbi vrb in kostanjev.

Bila sem... ena od zvezd na nebu.
Letala sem, nasmejana metuljčica.

Bilo je... v galaksijah z vijoličnim zvenom.
Purpuren večer meje pestoval na svojih kolenih.

KOSA BO KOSILA

Kosa bo kosila
On je svojo pot izbral
Zdaj ga nič ne ustavi
Zdaj bo usoda pela, kot je želel, da poje
Zdaj bo hlad napolnil najina srca
In vklesal praznino v vesolje

Sam, sam, on sam je izbral
Nič več lepega ne hranim zanj
On, on, da, on je lepoto zakopal
Zdaj ga nič ne povrne v naročje mojih sanj

Kosa bo kosila
In on ne bo bežal
Še zadnji poljub bi mu z ustnic izpila
A potem bi morda še zadnjič lagal

Zdaj ga vabi najtemnejše močvirje
Brezno grehov in čustev, ki jih je vzvalovil
Zdaj se sili, ki ga privlači, nič več ne ubrani
On sam si je v srcu mojem smrt izboril

DREVESA POZIMI

Kljubovanje raste na otekli strehi neba,
ki se polna snega ljubko zvija v klobčič.
Nizko nebo spi vse preveč moraste sanje.

Kot vsako zimo bo zima odrešila človeka
s svojim blagim dotikom svetlobe.
Nihče ji ne bo priznal zmage.
Vedno bo sama in mrtva.
Nad svodom ljudi, ki jih bo obsevala,
bo le prazna, nesmiselna podoba.

DNEVI

Barve mavričnega
spektra,
ples najinih
teles,
tek naju
dveh,
sreča in ljubezen…
Smeh.

Kakor neodkrit
pobeg,
tvoj žalosten
pogled,
postaja jaz
in,
jaz postajam ti…
V raju šelesti.

Moč mesecev
skrbi,
sonce
negledljivo,
hrepenenje
neminljivo,
vse to…
Je dan in ti.

NOČI

Drhtenje severnega
vetra,
bujenje samotarjevih
oči,
povsod tesnoba in…
Glej, to si ti,
preblisk jasne noči.

Pogled sovinih
oči,
beživa v
strasti,
sama sva…
Mrak in za njim
dneva ni.

Šumenje stopinj
skeli,
v naju turobnost
dokler…

Udari pogled praznine
in se zasliši
krohot ptičje divjine.

Nihaj veje
orkana,
vulkan bruha,
hrumi,
vse se izmika,
udarec v oči…
Kri, noči in tebe ni.

OBLJUBA

Preblisk temne noči,
solze v naročju ljubezni,
predana smehu strasti…
Hočeva raj, ki ga ni?!

Obljubiva vetru listje,
zvezdam nebeško čistino,
rosi biserov sto…
Za pobeg v mrtvo divjino!

»Boleče niti hrepenenja,
stkane s poljubi drhtenja,
postajajo smisel življenja,
in ti-vse, kar imam.«

Še vedno doni!

RAZABIRAM NA STRANU

Od svih putova
izabrah put radosti.
Staze poduge.

Iz minula Vremena
Sve što bi moglo
Pomutiti radost

Iz prašume osjećanja
U raskošno proljeće
Izbi čudo ljepote

Priđoh ljubavi

U TVRDIM KRŠEVIMA

Svemir mi dade
sunčev pram da ga nosim
svakog proljeća

Divlja krševina

Krševina Krša
Kamena golet

Na kršnom Kršu
Žedno zemljište

Brdo zemljište
Sa sedam zlaćanih Gora

Svaka Gora
Sa sedam čudesa

Svako čudo
Ispod sedam zvijezda

Ja kršna
U svojim gorama

Kao stijena hercegovska

PREKO
PRAGA

Trešnjevo stablo
najnježnije se budi
misleći na me

Prenosi
Me
Sunčev
Tračak
U
Odaje
Mojih
Gora

KAD POSTADOH
KRALJICA

Čuvam u sebi
one tihe korake
sa staza plavih

I kad naumih
Uselit zdanje
Svoje kraljevine
Bez građe sagrađene

Vidjeh crnu mačku

A kad naumih
Prag prekoračit
Dvorca svoga

Crna mačka u tren oka
Opsta

Put meni
Prešla nije

Uđoh u predvoje
Života svoga

SEDMORO SUNČEVA
VRATA

Prastara pjesma
pomaže mi otkriti
svitanje dana

Otvaraju
Gore moje

U Gorama
Ja s trnjem

U njedrima mi
Napitak prastari

Napitak omamni

Napoj udotvorni
Pola ja ispila
Pola
Dragom ostavila
Crvena ruža
Trnjem prepletena

SEDAM KULA

Zamre zvijezda.
S prvim zrakama Sunca
rosa nestaje.

Dvorca moga
U Gorama

Ponosno se
Raskriljuju

U njima
Ja kućanica

Na vrh kula
Ptice slijeću

Na svakoj kuli
Rešetaka sedam

Rešetke blistave
Suze isplakane

REŠETKE ISPLAKANE
SUZE BLISTAVE

Crvena ruža
trnjem dan uljepšava
sprženoj Gori

Iza rešetke prve
Jedna ruža
Boje crvene

Iza rešetke druge
Jedna ljubav
Boje sanjajuće

Iza rešetke treće
Veliki plam
Vode pjevajuće

BLIJESAK OČIJU MOJIH

Priroda čarna
taj dar plodnosti
k meni pristiže

Svijetle odaje tamne
Moje kraljevine

Dah moj
San ruže crvene
Napojom omamljene

Sanje moje
Kule visoke
Dvorca moje kraljevine

Izdarovah sve sevdahe
Plave

JA VLADARICA
SVOJE KRALJEVINE

Sunčev izlazak
priloni se tišini.
Ona ga mami.

Lutam lutam sa Suncem i Mjesecom
Drugujem sa zvijezdama
Ratujem s vjetrima
Tugujem s kišama

Treptaj mi treperi
Žeđim za žeđi

Zvijezde mi sjajnije
Noći mi najtamnije

Svijet mi najveće
Ljubav mi najljepše

Sve to nazivam

Srećom

MAGIČNI SVIJET PREBIVA

S kapljom mudrosti
izlije se blagoslov
vječna svemira

U kraljevini mojoj

Nevidljiva čudesa

Ja se po odajama
Kao kraljica krećem

U žilam mojim
Vječno proljeće teče

Moja vječna ljubav
Kao život vječan

Svemirski konj
Krila srebrnih

Jezdi
Samo jezdi

Rže
Samo rže

Nit vodu pije
Niti zob zoblje

Pjesme moje
Česme rajske

U tom svijetu
Plove

Vode plamene

BIJELI KAMENE

Šipci miruju.
Čuje se šaputanje
stoljetnog hrasta.

Ja nemirne noći
Do tebe putujem

Nisam umorna

Želim
Da se uz tebe
Privijem

I na tvom ramenu
Zaspati
Ćelim

Da povratim
Vrijeme

Kada bijah
Nestaška

Sa pletenicama

NAVIRU MI
BESJEDE

Zamre zvijezda
S prvim zrakama Sunca
počnem novi dan

za pjesmu
ja ih
dočekujem
i s njima
se
razgovaram

JUŽNI SAD

A je še ta dan
zajet v mrežo
ogromnega meglenega
morja
v podnožju Gorjancev, Maconda.
Gledam iz vizure Karlovcev, Kamenja, Trške gore
gledam iz vizure
svetlečega se hriba
sedeč pred zidanico ob vinu
kakor v drugi deželi
obrobljeni z odmaknjeno
smrtnostjo
tančic.

ARIJA

Skoraj negibna.

Na slepo.

Igra po tvojih strunah.

Nad tvojim morjem valovi
še eno morje.

V zraku iz solz

INSULAE

Je prepredeno ozračje
z zlatimi pikami
otoške avre.

Je morje
zbrsteno
od rok
belega lotosa.

So nevidni hribi
vzdolž
morske Anapurne.

Je razžarjena
sled
ledenih višin
v razgretih izbah
Knososa.

MURANSKO STEKLO

S svojo notranjo
svetlobo
polagam vate
šopek kristalnega
diha.

GLADINA

Samo to je
prigrišče drgetajočih
senc
v enakonočnem feedbacku
vodnega
odseva.

KONDOR

Kot zračni Odisej
zapuščam
zdaj to
zdaj ono
deželo.

Nad zasutim
oceanom
pojem
z zavezanimi
usti.

S porezanimi
krili
široko in opojno
letim
čez
notranje robove
morja.
Moje daljave
na novo
razmeščajo
samo
palačo
vetrov.

OTOK

Oblikujem otok
skulpturo skalnato
z vročimi krili galebov,
s temnimi skritimi votlinami,
z osamelo oazo cedrov
in s nenehno željo
po neustavljivem
škržatovem petju.

Oblikujem otok
trdno zasidran
v strašni lupini morja,
izgubljen sredi
penečih, divjih valov
in nenehno gibek
v svoji zapozneli
borovi senci.

Oblikujem otok,
kot sled odhajajoče ladje,
razžarjene jedkanice,
v sobi, ki je sama
odprto, ranljivo morje,
ki trdo zaklepa,
tvoje razkošno
razprte dlani.

VULKAN

Zmeraj sem
rada
prisluhnila
klicu
temnega
kraterja.

Vedela sem,
da skrivnost
ognja
ni v njegovi
vroči ostrini.

Temveč v
prožnem
naletu
velikanskih
kontinentov
zraka.

»Našla si bom izvoljenca,« razmišlja odraslo dekle.

»Tistemu bom dala najfinejši par rokavic, ki ga bodo grele v zimskem mrazu.«

»Imel bo najlepše, najnežnejše in najbolj moške roke…«

Skrivoma vzame prihranjen denar. Nikomur od domačih ne črhne niti besede. Živi v ne prevelikem mestu. V starem delu mesta je vse polno trgovinic…

Doma pove, da mora nujno po nakupih ter da se vrne še pred mrakom.

Nastane oblačen popoldan, ki je najprimernejši za nakupe. V vsako trgovinico, kjer imajo na zalogi vsaj dva para zimskih rokavic, vstopi, si jih ogleda in razmišlja:

»Toda katere bodo ustrezale mojemu izvoljencu?«

Končno se odloči za ene. Niso črne, niso predebele ne prevelike, vendar moške. Cena res ni tako nizka. Toda taka stvar se kupi samo enkrat v življenju! Iz skritega žepa izvleče majhno denarnico, iz nje bankovce in plača. Da doma ne bi posumili, kupi na koncu v samopostrežni še nekaj vsakdanjih stvari, ki jih potrebuje doma.

Pada že mrak, ko se vrne domov. Tudi videz na obrazu zaigra, da je takšen kot vedno.

Zvečer dolgo ne more zaspati. Ob limonadi in prižgani televiziji je zatopljena čisto v svoje misli.

Komu naj da rokavice?

Pred očmi ji kakor na filmskem traku prihajajo moški njenih sanj. In se ne odloči.

Čez dan je do domačih takšna, kot je bila prej. Ko pa pade večer, ji domišljija spet deluje. Črn, plavolas, starejši, vitek…

Izbiranje traja dolgo.

Na koncu pride do najbolj bolečega spoznanja, da je NIHČE PRAVZAPRAV NIMA RAD. Uvidi, da je to pri izbiri najvažnejše.

Vrne se v vsakdanje življenje, par najlepših rokavic pa ostane skritih v omari.

Mine leto dni, ko je povabljena na praznovanje rojstnega dne nekega dobrega znanca. Ker bodo odšli tja vsi sorodniki, bo odšla tudi ona. Kako se spodobi, je treba imeti tudi darilo.

Nenadoma se spomni shranjenega para rokavic.

»Bolje je, kot da sprhnijo v kotu pozabljene, saj princa iz sanj, ki bi jo imel rad, ni. Tudi vreme postaja že hladno. Vsaj nekdo bo imel korist od njih.«

Znanec je zelo vesel darila in si rokavice dolgo ogleduje.

Človek pač ne more samo sanjati, si misli dekle. Na koncu je srečna in zadovoljna.

TULIPAN SEM

Ne, jaz nisem jaz,
ne, nisem človek.
Kaj sem?
Tih glas, pod zemljo, mi govori,
da sem Tulipan,
ki spomladi cveti.
Sem res Tulipan?
Živim v času, ko je pomlad.
Ko se izteče čas, odidem spat.
Prespim poletje, jesen, zimo.
Tulipan sem in dež je zame vino,
živim, da odprem svoj cvet,
Tulipan sem in poet.

BELA DAMA

Ko se bo jutro srečalo z nočjo,
bom odšel v kraj rojstva,
dolina večne rose in zvezdnatega neba,
pot do tja, omogočila bo bela dama,
v kraj, kjer sanje postanejo telo,
smrt vodi v novo rojstvi,
tja odpeljala me bo sama,
tiha, krasna bela dama.

POGLEJ, POSLUŠAJ

Poglej, tam je luč,
ki sveti rdeče,
poglej, tam otrok je feferon,
ki močno peče,
poglej v reko,
ki rdeča je kot kri,
neumorno teče,

poslušaj krik,
ki na vso moč kriči,
poglej, v reki se nekdo duši,

poslušaj mrtvega človeka,
ne ve, zakaj je umrl,
kdo je vrata za njim odprl.

Brez slonila tvojega obraza
sem le srečna.
Z glasom tvojega sela
je že tako čist dan
brez vsake praske na lesu obstoja.

Potem pa priplavaš iz Ustvarjenja,
Morski Bog, zajemalec živlenja.

Modrina med nama izginja.
Le še osnutek pogleda okoli sebe,
osnutek daljave med nama
in že si ob meni.

Sedela sva nad morjem,
smeljaje opazujoča,
kako se igrajo raki in ribe,
kako galebi
skrivnostno preletavajo neke razdalje
in se vračajo (NA ZAČETEK NOVEGA LETA,
NOVE RAZDALJE).

Poslušala sva klepetanje vode in vetra,
ne meneč se
za najavljanje novega, (jutrišnjega) dne.

Lahko me prosiš,
naj te popeljem k staremu hrastu,
ki ga poraščajo zgodbe, bršljan in pajkove mreže.
Naučila te bom s svobodo ujeti tišine melodijo.
Pustila bom odprta vrata in molila zate.
Prosila sonce za prodorne žarke
in vetru...
vetru bom zaupala tvoje ime.

Bosa zaplešem, brez kril poletim,
ne potrebujem kresnic, le v srcu luč,
da zaiskim.

Malenkosti so prijateljice,
ki me ne bodo izdale.
Spremljajo me in z njimi,
nanje mi ostane spomin.

A ker se spomnim –
dvakrat živim.

OGLEDALA, STEKLA, KAMERE

Ogledala, stekla, kamere
Še srat ne moreš mirno
Ogledala stekla kamere, nasmeh je skrivenčen, smrad in nesnaga še večja
Ogledala, stekla, kamere, komur je človek človek
Samemu sebi verjetno ne!
Še srat ne moreš mirno
Ogledala, stekla, kamere, pincete, igle in papir
Pričajo, kakšen je bil tukaj mir
Vse je usrano in poscano
Le da ogledala, stekla, delajo!
Ogledala, stekla, kamere!

JEZIK

Zakaj bi moral svoj jezik tesat, če ga življenje teše?
Zakaj bi moral svoj jezik tesat, če ga iskra kreše?
Zakaj bi moral svoj jezik tesat, če pa je glasnik moje duše in mojega srca?

JASMINA

Si črna kot oglje
Tvoji lasje so kot najbolj rodovitna zemlja
Tvoje oči so temne, a ko se zasvetijo, so svetle kot afriško sonce
Ti si Atena, ki kraljuje Olimpu
Spodaj imaš na tisoče oboževalcev, ki bi te radi videli
A ti si hladna, s pogledom satreljaš okoli in ne zmeniš se zanje
Iščeš svojega izbranca, v katerega boš zalučala zlato jabolko
In tisti, ki bo zadet, bo za vedno tvoj. A le kdo?
Kdo je tisti, si ga morda zadela, ali je zato še čas?
Ali je tvoje srce v skritem kotičku že prižgano za kakšnega mladca?
Ali je tvoj Olimp še vedno prazen, ali pa je na tvoji desni le kdo?
Nič zato, če imaš koga, oboževalci so spodaj zgradili mesto!
Mesto, ki je svetovno znano
Mesto, ki ga obiskujejo iz vsega svea
Mesto, v katerem živi že več milijonov ljudi
In ti si središče
Si kot v areni. Ljudstvo burno kliče po tebi!

Priteci mi v naročje,
položi mi orglice v usta
in me pobarvaj.

Tuji lasje na majici
kot odpadlo listje,
kot ostanek ljubljenja s tujcem.

Dva laboda iz železa,
s prepletenima vratovoma,

povezana v večnost,

skupaj,

kamor ju postaviš.

Ribe bi bile lepe,
če bi imele črne obrvi.

Čeprav imam zašivano uro,
je moj čas cel.

V nekaj potezah
te narišem celega,
tako si ubog.

IZ PREPOVEDANEGA

praviloma je treba najprej
poskrbeti za snobe
    posebnega kova.

V njih se vidi slepo jezero
in iz prepovedanega zraste
    kostanj.

Divjad mora jesti.

MEJA NI

meja je zabrisana,
molčečnost je prerasla
v kruljenje volkov.
Dolgodlaki žro skrivnosti
in črne škatlice
so pometane v morje.

Ne premičen pogled pa izda
drobec minulega.

A meja ni!

PEDANTNOST ZAREČENEGA KRUHA

zarečeni sloni
so s koruzo in rogljički
odšli po polnozrnat kruh.

Omastili so si kremplje,
stopala, pedale in jezik.
Pohlastali so ga z rilci
s pomočjo rok.

Pedantno so se združili
v četo
in dogovarjajo se
za demonstracije obvestil. –

SOBA

Sovražim, da so moje stene bele,
prazne, neprijazne
in moja soba hladna
kadar vanjo sije bela svetloba.
Potem ko šipe mojih oken
postanejo zrcala
in se na temnih stenah
pojavijo sence,
mi je bolje.
Tesnoba postane prijetna
in sveča sonce, ki stene
obarva rumenkasto.
Takrat sem osamljeno zadovoljna.

DESTO LIEBER HABE ICH DICH

Nič več ni pomembno.
Oprani lasje, dišanje po čistoči kopeli,
parfum na telesu.

Žalostna pesem je na radiu,
in v meni,
ena sama žalost.
Za koga naj dišim? Za debele branjevke na
vlaku, ki na dan privlečejo sendviče s posebno?

Zjutraj na poti proti postaji
mi po licih tečejo solze
kar tako, od mraza.
Ker jaz ne jočem več.

Geografija je na sporedu.
Slabo mi je. Že dolgo.
Lepo bi bilo izbruhati tisto, kar mi nažira drobovje.

Poln kurac imam vsega.
»Je mehr ich mit dir bin, desto lieber habe ich dich.«
Nič več, nič več.

TAJA

Zraven mene leži zleknjena na kavču
in me gleda z vdanim pogledom.
2 črni piki
črni luknji v vesolju
in prelivajoča siva barva.
Zvok se plazi v hišo od zunaj
zaznava ga obe.
Brnenje vzbuja krivdo lenobe.
Sončni žarki na parketu
kažejo mejo kjer ni bil obrisan prah.
Praznina v meni pa kar raste, kajti
telefon molči.
Lahko si odvisen od take majhne bele
stvari, ki ti prinese glas nekoga.
Ljubljenega glasu že dolgo ni bilo.
Navadili sva se brnenja.
Nese naju nekam daleč in
veke se nama hočejo zapreti.
Mehka postajam.
Zleknila se bom v klobčič kot ona
in zaspala.

ZID PRIČAKOVANJA

Siva cesta.
Kapuca me varuje pred redkimi dežnimi kapljami.
Palec poln pričakovanja.
Ob meni ljubljeno bitje.
»Imava .se eno uro in pol,« ravim.
Neizpolnjivo me bega,
bega, da prosim Boga, naj pomaga.
Ujamem se, kako govorim le pojmu.
Bog?!
Nad cerkvico light-show pramenov sonca,
zahod je še daleč, vasica na griču, vagoni, oljka.
Misli, misli, misli.
Vrnem pogled k luknji na nebu,
kjer skozi oblake dol k nam vstopa drug svet,
in prosim ga, da vslopi v moje srce ...
v moj palec.
Veder nasmeh v daljavi.
Zavira, zavira.,
Spet me je presenetil Njegov stil,
vedno zanesljiv, tako prepričljiv!
... še 10 km do Rijeke ...

NE VEM, KAKO TI JE IME

Vidim rjavo hrapavo, košato zeleno,
črne košarice, grbine na tleh,
rumene iglice, zelene iglice,
ne vem, kako ji je ime.

Vidim rjavo gladko, z vijoličastimi lisami,
štirimi rogovi na glavi, plahutajočo nogo,
lebdi in liže dno, stoji in liže dno,
ne vem, kako mu je ime.

Vidim sivo dlakavo, košato in nizko,
belih cvetkov, ne vidi se jih skoraj,
na vse strani štrli, na vse strani ob cesli,
ne vem, kako je temu ime.

Vidim belo-črno, zgoraj lasato, spodaj boso,
na dveh stoji, z dvema pa krili,
pri vrhu dve iskri, pri vrhu dve bleščici,
na vem, kako ti je ime

Po hrbtenici
se toplota spusti,
gugalnica
meglo poljublja.
Okrašene
stopnice
v poletnih krilih
pomežiknejo.

Čakam te, se veselim in bojim
tvojih besed, tvojih idej brez konca.
S pogledom počivam na tvojih črnih očeh
in pustim, da me gledajo in karajo,
me obožujejo, me pomilujejo.
Kadar s teboj sedim in te poslušam,
ne utegnem priklicati v spomin
niti odsanjati do konca
tvojega nemirnega duha.

Za prozornimi stekli
se bleščijo tvoje oči,
v hipu mi operejo dušo
in preberejo misli.
Na koncu, ko več ne vem kam
in kje sem pustila svoje besede,
mi v ušesih odzvanja tvoj smeh
za mene.

Tukaj sama,
z mislijo na tebe,
ki me brez konca tolažiš,
ki mi daješ novo upanje.
Vodiš me po poti,
za katero nikoli ve vem,
ali je prava.
Dušiš v meni občutek praznine.
Tvoje oči se mi nasmehnejo
in govorijo čaroben jezik tega poletja.
Tam nekje v daljavi ugasnejo luči,
mi misel na tebe polepša noč.
Utrujena obležim in odletim.

Rada imam sanje,
kadar sanjajo o tebi,
poslušam trenutke svojih misli,
ovite v tvojo podobo.
Kot me razumeš ti,
me ni še nihče nikdar.
S svojo mirnostjo prebujaš
v meni nekaj,
kar je že davno tega ugasnilo.
Ljubezen.

MARELICA

Oranžna, sladka,
vila sredi noči,
molče me vabiš.
Tvoj obraz zasije –
že z dotikom
te roka užije.

STAROST, KAM HITIŠ TAKO NORO?

V objemu
mi z angelskimi pogledi
govoriš o ljubezni.

Topel veter se zaletava,
hoče naju zaviti
v modre valove,
povezati s srebrno nitko.

Valovi se penijo,
penijo od besa –
starost,
kam hitiš tako noro?

RDEČE-MODRO

Opila si me,
v objem si me dala,
s poljubi si me posula.

Pamet si mi obrnila,
vse žalost odvrnila od mene,
cvet nedolžni si mi pod jesen
v naročje vrgla.

SVETLOBA TELESA ...

Da, še verjamem, da nekoč telo
se požlahtni in se z zavestjo dvigne
in da med dvema bo poslej tako:
nikdar od njiju sreča ne odšvigne,

le kak nesporazum – a še bo pela
ljubezensko opojne serenade;
kot bi mehko na zemlji noč slonela,
z zvezdámi, ki ima jih miriade,

zamaknjena v nje toplo, čarno silo,
z njo v veličastnem kozmičnem občutju –
tako bo z njima, ko kot mesec lilo
telo bo luč, drhtečo v prazasnutju...

VIZIJA

O bog, ta svet! Meglà, ki vid ne more
prodreti skoz nje gosto, lepko tkivo,
meglà intrig – ujeti v njej do zóre
stvari premilih več ne zna ... Srhljivo

prižiganje grmad za vse drugačno,
ne tisto že sprejeto, ono drugo;
prostost, pravice zidane na fugo –
srce, svobode in pravice lačno.

Moj bog, ta svet! O žalostna daljava,
daljava od človeka do človeka...
pa teče istega življenja reka
skoz vse, skoz vse in isti mesec plava

nad vsemi in prav v vseh očeh zrcali
se isto sonce, ista luč odseva...
O bog, ta svet! Živali strah in reva,
ječanje zraka, vod, gozdov korali

otožno temni, klic na pomagánje.
O bog, ta svet! Le nekaj hipov sreča,
kresnica mila, sveti v tvoje sanje –
in se utrne. Spet tu biti ječa,

vsa mračna, se zazdi. In spet čakánje,
čakánje dolgo na kresnico novo.
O bog, ta svet! S stopinjo negotovo,
s telesom težkim kakor smrtno spanje,

tako drugačnim še od krila duše,
grestà po svoji poti dva, ki v njiju
vesolje ne odmeva in ki siju
zvezdá sta blizu le za hip. Na dnu še

vsa snovna, temna, gluha in surova – –
nekoč pa se iz njiju morebiti
osvobojen prikaže, kot zaklad odkriti,
njun pravi, njun ubrani, božji lik; iznova

takrat rodi se svet, v njem vse bo sveto:
življenje bilke, čunke, psa in kače...,
otrok in tistih, ki žive drugače,
o vseh in vsèga, saj čez svet razpeto

naročje njuno, iz telesa raslo,
iz njunega visokega telesa,
kot dobri žarki sončnega očesa
bo varovalo slednjo bit. Kot maslo

v teh žarkih nizke raztope strasti se,
da vse zadiha láhko in sproščeno,
ugasnejo grmade – ko se z ženo
bo moški z-družil, kot nikdar še ni se,

bogat dvojine, s preduhovljenim telesom,
in nov rodita čas, čas zdrav ko med...
da pesnik vzklikne z radostnim peresom
na večni list neba: Ta svet! Ta svet!

UČLOVEČENJE

Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler, blesté, v nas božje ne razpne se,
kot roža roža ni, dokler povit je,
še nerazprt njen cvet, dokler ne nese,

odznotraj vsa obžárjena, v ta svet
medene, mile, mavrične lepote,
da zadehti po raju spet in spet,
vse do peklenskih muk, do zle samote.

Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler ne najdemo se v njiju dveh,
ki zemlji dana sta za čisti greh –
v njem vsak teman, zadahel greh umit je.

Ne, nismo, nismo še človeško bitje,
dokler ni v nas ljubezen razprostrta,
dokler ne teče ko srebrna črta
globoke reke, za veselo klitje

vse zemske mnogoterosti, kipeča
iz vrelca, ki ga v ljubljenju preliva
v najdražjo njen edini in umiva
ji s šepetanjem sluh srca: »O vzemi, moja sreča!«

PSALM ZA KOBILICO

Ne zganeš več se, drobceno življenje,
spodmáknila so tla se ti spod skočnih nog
in zrak spod krhkih kril. Že grabi te venenje,
zeleno bitje; kakor mrki bog.

Moj topli dih, ki vso te je ovijal,
na tebi zdaj leži kot žalni pajčolan.
Skamnele so oči. Le kri (kdo je ubijal?)
žari ti skozenj kot toneči dan.

Kako je tvoja smrt mogočno tiha --
ah biti kakor ti, neznatna, mala stvar:
kot ti se vdati, ko vse manj in manj bo diha,
in položiti se na zlat oltar.

Kot ti živela si, tako živeti:
vsevdilj, vsevdilj zeleno, ves neznanski hip;
od blišča ljúbiti le žarke, ki so speti
v ljubečo luč in rose čist razsip.

Spi, drobno bitje, spi,
naj bodo večni travniki ti sni.

Uvod

Vrsto let že zbiram misli z duhovno vsebino, kratke izvlečke svojih razmišljanj in kritičnih pogledov na sedanji svet, ideje iz sveta kulture, umetnosti, filozofije, religij, znanosti, predvsem iz psihologije in parapsihologije, genetike, medicine, sociologije, moderne tehnike, politike in drugih interesnih sfer človeštva. Živimo v dobi informatike, vendar se pomena informacij pogosto sploh ne zavedamo, predvsem pomena informacij z duhovno tematiko ne. Človekov duh se nenehno razvija in za svojo rast potrebuje duhovne informacije, duhovno hrano. Evolucije duha si ni mogoče zamisliti brez informacij, ki so zbirke izkušenj in spoznanj mnogih ljudi iz bližnje in daljne preteklosti. Razni duhovni mojstri, filozofi, umetniki, kulturniki in znanstveniki so nam zapustili pravo duhovno zakladnico, ki lahko plemeniti našega duha, če si jo slednji izbere za zgled. V naravi našega duha je zanimiva lastnost in sposobnost, ki se je prav tako premalo zavedamo, namreč sposobnost dojemanja skritega pomena informacij, razsodnost ločiti zrno od plevela, pravico od krivice, laž od resnice, dobro od zlega in duha od duše (ega). Narava nam je z duhom podarila zanimivo orodje, ki nam lahko v življenju zelo koristi. Veličastnost duha spoznamo v talentih in genialnostih, torej v naravnih darovih oziroma duhovnih kvalitetah, s katerimi so nekateri ljudje še posebej obdarjeni in če omenjeni darovi ne delujejo slepo v nas, se kar ne moremo načuditi njihovi popolnosti. Vsi imamo duha v sebi, a redki mu damo možnost, da zaživi v nas in se šele tedaj zavemo kako pomemben je za resnično polno in srečno življenje. Duhovno prazno življenje je namreč pusto življenje, životarjenje brez namena in smisla, nepotrebno trpljenje, Sizifovo delo. Ko se bo v svetu pojavila potrebna množica duhovno ozaveščenih ljudi, bo šele sledila doba duhovnosti, ki bo za vselej opravila z mnogimi problemi, ki nas danes po nepotrebnem pestijo in so posledica duhovne nerazvitosti in nezrelosti človeštva. Iskreno upam, da bom še v času svojega življenja dočakal prehod v duhovno obdobje človeštva, ki bo zagotovo predstavljalo vrhunec vseh dosedanjih obdobij človeške zgodovine. Tudi zato čutim potrebo, da dam svoj skromni prispevek prihajajoči dobi.

Na naslednjih straneh so zbrane misli, ki naseljujejo moj notranji svet. Velikokrat se mi namreč dogaja, tako v zgodnjih jutranjih urah kot podnevi in zvečer pred spanjem, da mi v glavi preblisne zanimiva misel, ki nastane sama ali pa jo vzpodbudi misel drugega človeka in to misel si ponavadi takoj zabeležim, jo pozneje analiziram in strnem v čim krajšo formo. V več kot 20 letih zbiranja se mi je nabralo že precej misli in nekatere od njih so tukaj predstavljene. Če bo vsaj ena od misli v bralcu kot seme zasejala nekaj dobrega in plemenitega ter povzročila vsaj eno dobro dejanje duha, bo osnovni namen knjige, torej vzpodbuditi duha k dejavnosti, dosežen. Upam tudi, da bo vsaj eden od bralcev v knjigi našel osnovo za svoje poglobljeno razmišljanje ali za vzpodbudno kritiko. Naslov knjige izhaja iz imena kalejdoskop, kar je ime optične igrače z vdelanimi zrcali in pisanimi drobci stekla, ki pri vrtenju ustvarjajo pisane, spreminjajoče se simetrične podobe. V prenesenem pomenu kalejdoskop predstavlja duha, ki iz osnovnih informacij ustvarja množico bogatih duhovnih sporočil, v katerih je prav tako skrita simetrija, nekakšen zrcalni odsev vseobsegajoče resnice o Univerzumu, katerega del smo. To ponazarja naslednja misel: v resnici je skrita lepota in obratno: v lepoti je skrita resnica.

SKRIVNOST DUHA

Dom mojega duha je v srcu in umu hkrati.

Ali poznaš naravo duha v sebi? Spoznaj samega sebe, so svetovali že starogrški misleci in nam tako predali ključ do skrivnosti razumevanja lastne osebnosti. Toda kako začeti? Najprej je potrebno narediti prvi korak naprej in ne le korakati na mestu: za začetek se vprašaj kdo sem in zakaj sem, kar sem? Kmalu bo sledil odgovor in hkrati bo nakazana pot, po kateri se sprehodi, saj te zagotovo čaka zanimiva pustolovščina, namreč spoznanje resnice.

Spoznanja duhovnih resnic oplemenitijo tvojo zalogo življenjskih izkušenj.

Ne živimo samo zaradi svojega telesa in njegovih potreb. Saj nimamo samo telesa.

Homo economicus trdi, da je denar sveta vladar, homo spiritualis pa, da je edino pravo življenjsko vodilo človekova duhovnost. Se kdo moti?

Je duhovno zavetje varno ali navidezno? Kdor ga pozna, mu je odgovor znan.

Kdo sem, kaj sem, kaj hočem in kje so moje možnosti? Nekdo v tebi pozna odgovore na ta vprašanja.

Kje v možganih je inteligenca, um, duh? Kje v televiziji sta glas in slika?

Si si že izboril duhovno svobodo? Duhovnosti ti nihče ne more vzeti.

Šele ko umiriš razum in čustva v sebi, se lahko izrazi notranji duh.

Pisanje je mir. življenje duha.

Popoln si, ko se tvoja duša (psiha, ego) izenači z duhom.

Stanje, ko se počutiš kot raziskovalec, ki je odkril in spoznal resnico, ko jasno misliš in čisto govoriš, ali ni to najprijetnejše stanje tvoje osebnosti?

Boš kdaj prerasel vsiljeni svet v tebi in se duhovno dvignil?

Duh in ego sta dve nasprotji v človeku. Prvi je prirojen v nas, drugi pa pridobljen v okolju, v katerem človek živi. Pogosto je ego močnejši, kajti ljudje radi posnemajo večino, ki se ne obnaša duhovno, temveč žal daje tudi slabe zglede. Na srečo vsi ljudje niso takšni in med nami živijo osebe, ki nas plemenitijo z duhovnimi zgledi.

Poslušaj in pozorno opazuj svoj vsakdan. V njem so odgovori na vsa tvoja vprašanja! Vsakdan je namreč sestavljen iz podrobnosti, malenkosti. Pomembno je le kaj storiš in česar ne! Odločitve po meri duha naredijo človeka!

Kdor samo hodi okoli bazena z vodo in ne stopi vanjo, ne bo mogel vedeti kakšen občutek je biti v bazenu. In podobno nihče ne more vedeti kakšnega okusa je sadež, če ga sam ne okusi. Tudi nihče ne more drugemu človeku natančno opisati okusa sadeža, če ga slednji sam ne okusi. Tako je tudi z duhom v nas: dokler ga ne spoznaš in se ga ne zaveš v sebi, ne moreš vedeti, kakšna veličina je v njem. Veličina ustvarjanja, volje, motivacije, domišljije, idejnosti, izvirnosti, talentiranosti in podobno. Živi duh je zelo dejaven in modre misli so samo eno od dejanj duha.

Umetnost se poraja iz duha. Umetnikova dejanja in dela so odsevi resničnosti in hkrati drobne in bogate sledi njegove duhovne rasti.

Pusti kdaj svoji domišljiji proste polete, na primer zvečer tik pred spanjem in morda boš presenečen nad bogastvom slik in misli, ki se pri tem sprostijo. Morda ti bo uspelo ujeti in zapisati kakšno globoko misel. Podobno vzpodbudo ti lahko daje prebrana knjiga, dober film ali dokumentarna oddaja na televiziji, glasba, razprava s prijatelji idr.

Katero vzdušje največ velja? Tisto, ki oživlja ega ali tisto, ki oživlja duha v človeku?

Edino pravo merilo dojemanja sveta in vsega v njem je duhovno merilo, po katerem se sproti sprašuješ kaj z določenim dogodkom, dejanjem, mislijo, odnosom z ljudmi in podobno pridobiš in kaj izgubiš v duhovnem pogledu. Odgovor ti bo dala intuicija.

Kako globok je tvoj duhovni uvid? Za začetek poskusi odgovoriti, kaj je resnica.

Znati prav govoriti in misliti je duhovni dar.

Samozavedanje in sposobnost sočustvovanja sta temelja čustvene inteligence in vrlina empatikov, čustveno in umsko zrelih oseb. Razvita čustvena inteligenca pomeni osebno duhovno moč.

Samo en meč te bo vedno branil: meč pravice, ki ga vodi duh.

Kaj v človeškem organizmu poustvarja misel? Bio-kemični materialni procesi? Duša? Čustva, strasti, zavest, določena psihična stanja? Duh?

Morda je ego kot stanje v človeku nujni dejavnik na določeni stopnji duhovne evolucije oziroma duhovnega razvoja osebnosti, dokler končno ne preseže samega sebe in dozori v duha. Ego je kot lupina, izza katere se skriva nekaj veličastnega.