Papir: A4 A5 Vsa številka 127 Nazaj na članek V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«.

BESEDE UDARJAJO NA SLEPO

Joanna Łępickar. 1995

različne vrste okrajšav; premični junak;
iskreče se, bele kosti nevednosti;
notranji razplet

srna ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
barkača ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,

čeprav so besede šibke, udarjajo na slepo
in ta tekst živi sam (da sem bil

prehitro vnet,
premalo zvest,
preprosto pokončan),

GPS ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
razpoke, udrtnine, mehurčki vode,

praznik odhajanja v dan
in praznik potepanja ponoči,

in zato IUD ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
maj ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,

v ogradah, videvanih podnevi
in v ogradah, videvanih ponoči,

ZOO ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,
udarec ve, kaj je življenje, ampak ne jaz,

naredila sem napake na tiskovnici,
zdaj to popravljam (da sem bila

prehitro vneta,
premalo zvesta,
preprosto pokončana),

znašla sem se v perilu, sušečem se na soncu,

dan se me je predal z znaki, popolnoma,
hčerka nosi rodovno ime in pridonaša sijaj!

zdaj bom kralj jaz,
druga stran izhoda:

črna tekočina, pisker zemlje.
Nov, slabši kvas.

Spet se zbudim na začetku poletja
v sveže raztrgani vrečki maka.
Ne spominjam se padanja v pest
ne kam potekajo vojne.
Kje je tisti bar,
v katerem se kar naprej spoznavajo tvoji starši?

paradižniki, riccota, med,
povrhu timijan, najboljše svež

Zvezki polni bodeče žice. Misel Iliade.
Vtiskam peško v slivo.
Ko mislim »gozd«,
rečem »devet udarcev s sekiro«.
Spet se zbudim na začetku poletja
v sveže raztrgani vrečki maka.

Epitaf za zrcalo

samo ti in ta stavek, ki je že zaprt
notri ti in to ime, v katerem nihče ne stanuje

zate

biti najljubša lezba, ki pa ni lezba,
vik in krik v nabasanem nočnem vlaku Hańcza,

biti razbeljena streha Sokurova,
seštevek hotelskih travm,

ko nisi hodila v gozd. Kar se mene tiče,
so te že prešle, ruvat s koreninami čas, ki razbija

distihe.

Kar se mene tiče, bo to torba in gozd

in pohodi čez pesek in polomljeni metrum –
izgubljeni primer, v katerem tvoj lik potuje po loku:

Obesim to vprašanje nizko, naj tipajo za njim.
Sončnica je pesem, naj obrača glavo.

Zvezda pod podhodom

Danes imam rojstni dan.
Imam 28 let.

Peljem se v hišo, v kateri ne stanujem.
Danes stanujem v: Amsterdamer, Golden Virginia.

Moje ime je darilce.
Dal mi ga je vaški fant.

Na vasi lažem o tem, kako živim v mestu.
Živimo v IX simfoniji.

Sosedi imajo pri sebi čudežno sliko.
Lani se je moj sosed obesil.

Mockava je črna luknja.
Pogrezam se vanjo.

Privlačnost je smrt razpotja.
Razpotja in smrt privlačijo vprašanja.

Kdo ti piše pesmi, Joanna?
Moje pesmi piše moja roka.

Tam papir premaga kamen.
Tam sem fakir ali pa ga okradam.

Zvezda pod menoj

odpri okna to so tvoje roke
odpri roke to so tvoja vesla
odpri pomlad ona je s tabo
veslaj venomer nepripravljen

Prevod:
Katarina Šalamun Biedrzycka

Locutio 127 · 1. december 2023 · Letnik XXVII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151