(XI osamljenih pesmi)
KLET (XI osamljenih pesmi)
I
Na začetku je bila pesem večja.
Črke so bile temne in še bolj črne.
Besede so bile čvrsti mostovi praznin.
Stavki, temni in lepi kot pesniška smola,
so bili zlepljeni
na belo opeko papirja.
To so bile odprte opeke
na pesnikovi koži.
Danes,
s pogledom, uprtim v klet,
z vrha šteješ stopnice,
ki vodijo
navzdol:
2,
3,
5, …
II
V vsako stopnico
je vgrajen molk.
V lesu je.
Kot trd hrošč,
kot pesnikova stisnjena usta,
ki sama sebe kličejo v oklep tišine.
In ko stopi pritisk luči nanje,
na vsako posebej,
pokajo zvočne žilice
v zraku
na poti
od središča vsake stopnice
do vhoda hrepenečega ušesa.
Nekaj šepeta poševna števila:
2, 3, 5 …
Tako se menda oglašajo robovi pesmi,
ko jim klet pokaže telo,
sestavljeno iz majhnih temnih lukenj.
III
S 1. stopnice se
raztegneš
na 3.
in prestopiš 4.
in zdrsneš na 5.,
6.,
7.,
navzdol,
naprej,
dol …
Vse temneje je.
Črke pričnejo bledeti.
Pesem se nenadoma sunkovito stanjša –
v dolg, tanek siv las, ki ga je nekdo raztegnil in pustil za vselej ležati na koncu te pesmi.
IV
To je siva pesem.
Kot lasje,
namočeni v starost.
Preko ramen časa
gleda pesnik,
ko obstoji v kleti.
Kdo se hitreje stara?
ga vpraša temna tvar –
ti, pesnik?
Ali tvoja pesem?
Iz daljave se usiplje
vonj pepela
in se razstavi
po nikogaršnjem odgovoru.
V
Je pesem sploh lahko tako zelo bleda?
Tako zelo bežna?
In tako hipna?
Tako prosojna
in vse bolj neotipljiva?
V prosojnost izginja.
Prozorna postaja.
Skrhana in zelo tiha.
Osamljena –
kot število 1.
Tudi če se s pesnikom na silo seštejeta
v organsko praznino,
razpadeta
v dve ločeni števili:
1 1
VI
V kleti je pipa.
Iz nje teče noč.
Tema.
Črnilo –
pesnik ga pije,
da bi se odžejal.
Pesem ga pije,
da bi omočila
suhe ustnice papirju
in bi se črke zagnale
v njegov beli veter.
Pesnik in pesem pijeta –
a se ne odžejata …
Iz njiju
pričnejo kapljati težka praštevila:
2,
3,
5 …
Bralec se iz daljave
hipno dotakne teh kapljic.
Na konici prstov
mu sprhutajo oddaljena števila.
VII
Pesnik je prišel.
Zdaj sta v kleti 2 pesnika,
ki se ne vidita,
niti slutita se ne.
Pesmi gledata,
ki skrušene ležijo po tleh.
Tudi ta pesnik puli
črke iz tišine
in jih sadi v besede
in se pogovarja molkom,
dolgim, kot je
dolg tanek siv las, ki se vije po vseh pesmih.
Tanek las je to –
kot izginjanje pesmi.
In dolg je –
kot samota v pesniku.
VIII
Po stopnicah se spuščajo pesniki:
2,
3,
5,
7,
11 …
Vse več jih je.
Klet jih ne šteje več.
Tudi njihovih pesmi ne šteje,
ker se počasi razkrajajo
v prozorno lužo časa.
IX
V 1. vrstici te pesmi je še prižgana luč.
Tudi v 2. vrstici sveti.
V 3. vrstici gre pesnik ugasnit to luč.
V 4. vrstici je ugasnjena.
Črke na koncu 5. vrstice se od-lo-mi-
jo v 6. vrstico … in …
iz 7. vrstice pesnik navzdol spušča bela padajoča števila …
X
Bralec sedi v sobi
in bere praštevila:
To je edina prava pesem samote.
Vsi drugi poskusi so odveč.
To je pesem številka XI –
Sonet osamljenih praštevil
in sestradane abecede
v prsih bralca.
XI
Sonet osamljenih praštevil
2, 3, 5, 7, 11,
13, 17, 19, 23, 29,
31, 37, 41, 43, 47,
53, 59, 61, 67, 71.
73, 79, 83, 97, 101,
103, 107, 109, 113, 127,
131, 137, 139, 149, 151,
157, 163, 167, 173, 179.
181, 191, 193, 197, 199,
211, 223, 227, 229, 233,
239, 241, 251, 257, 263.
269, 271, 277, 281, 283,
293, 307, 311, 313, 317,
331, 337, 347, 349, 353.
Locutio 127 · 1. december 2023 · Letnik XXVII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151