ZLATNI LJILJAN / ZLATA LILIJA
ZLATNI LJILJAN
Na svetoj zemlji
Na štitu i kamu
U srcu
Raste i cvjeta
Lilium bosniacum
Zlati se zambak
I miris pruža,
Miriše život
Kuća, Bosna i snovi
U jesen bude
Tek stručak suhi,
A korijen
Spava i sanja
Da raste, raste...
Svuda
Na rodnoj grúdi
LANAC HAIKU
kad hodiš šumom
sjekiru skloni, jer znaj –
i drvo strepi!
ta divlja ruža:
cvjeta, miri i bode –
raste gdje hoće!
žena je dragulj,
čudan; najljepše sija –
pokriven svilom
da li si ikad,
ležeć na travi, pio
mirisni vjetar
leptiru plavi,
da li osjećaš dodir
moga pogleda
na vrelu Bosne
u hûku vode – ćutim
Bosene moje
sela su pusta
lutaju gradom – psi,
mačke i ljudi
napolju zima,
studen, u oknu muha –
u smrti sama
Bosna je zemlja:
čovjek, kamen i snovi –
uzvišen znamen
ZLATA LILIJA
Na sveti zemlji
na ščitu in kamnu
v srcu
raste in ceti
lilium bosniacum.
Zlati se krona
in vonj ponuja,
diši življenje,
hiša, Bosta in sanje.
Na jesen je
le betvica suha,
a koren
spi in sanja,
da raste, raste ..
povsod
po rodni grudi.
VERIGA HAIKU
ko hodiš po gozdu
sekiro spravi, saj veš –
tudi drevo se boji.
ta divji šipek
cveti, dehti in bode –
raste, kjer hoče!
ženska je dragulj,
čuden, najlepše sije –
prekrit s svilo
si sploh kdaj
leže v travi pil
dišeči veter
metulj modri,
ali občutiš dotik
mojega pogleda
na izvoru Bosne
v bučanju vode – čutim
Bosene svoje
vasi so puste
tavajo po mestu – psi,
mačke in ljudje
zunaj je zima,
mraz, v oknu muha –
v smrti sama
Bosna je dežela:
človek, kamen in sanje –
vzvišeno znamenje
Locutio 91 · 1. marec 2016 · Letnik XIX · www.locutio.si · ISSN 1580-4151