Papir: A4 A5 Vsa številka 77 Nazaj na članek V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«.

ZGODBA O NAJU

Bernarda Jelen

vzel si me iz zapredka
se ustavil na valovni dolžini
omejil travniško kaduljo

vztrajno čakam
v prostornini kraljevske hiše

ob vetru potujejo poljubi
podarjenih sadežev

ZAPREDEK


vzel si me iz zapredka
čakal da se zjasni
med izmikanjem sveta
so se oči bezgovih cvetov
nenadoma odprle in zagledale vame
eh mačji kašelj


zakaj bi komu povedala
vem kako se poljublja med vrsticami življenja
in les in glino in vosek
da ne bi zamudila postavljanja
sramotilnega stebra na popku
stoji kot simbol sedmega dne


tvoja energija nad mano
zalivam dneve in noči zalivaš
zasipam s cvetjem in z blazinami dušiš zvoke
pomladi ki ponavlja nenasitne gibe
razširil si moje zapestje dal znak
podaljšala sem prste


kradem in ne bom prenehala
pazi vrh je uganka
vonj pregibov skriva odgovor
levi prstanec objet
z zlato sklenjeno varnostno zaponko
upaš spregovoriti v trenutek


odkritega ljubljenja
čaščenja brstenja oholosti
pristrigla sem ti perut ko si prhnil stran
na pol boš obletaval na pol obstajal
zaradi rebra nisem kriva ne glej me
kako močni so tvoji začetki in konci


ne veš iz brezsramnih dlani diha
pomirjajoči ton blazne polsirene
božanje lusk in kože je nevarno ljubkovanje
spenjene morske vode
bi jo pil pil
le zlivaj me vase


vnaprej sem naslutila bližine
rumenih tulipanov
priklical si silen vihar
na vejah ga bom nalašč zadrževala
misliš da se igraš
obliznila bom zgornjo ustnico


oba kotička enega za drugim
vrgla v isti koš minljivosti jezikove konice
medčasje pa bo teklo kot namazano
Fortunino kolesje kot mavrica v sobi
bodo najine barve prelivale
bombažne rjuhe čez nestrpnost


ne bo nikoli več mogoče razpeti blagega miru
ob robovih bova postavala
ljubosumno trosila cvetni prah
zakaj si začel tuliti v Luno
zakaj si me povabil pod manjšo luč
mine zasanjanost umikajočega pogleda


obvisi v sredici tornada
si me našel ovito v modrikasto sivino
me jemlješ v mirnem spancu
zaženeš mojo nepremagljivost visoko nad zvezde
da srce zabliska se sprašuje kdo
glava sklonjeno sede med ramena


prsi se dotaknejo razmerja
zakličejo se zbudijo v sladkem soku
alarma nad Prepovedanim mestom
kaj bi rekli dobri duhovi preteklosti
zbirajo se na pročeljih neba
opazujejo menjavanje najinih sporočil


medijo se na smolnatih vrhovih
lepijo na jesenove zvitke
povaljajo begave misli
globokega tona gre skozi
ogenj vodo zemljo
z zrakom potuje najnižja počasna frekvenca


povezujem stopalo s Korjaškim pogorjem
čelo s Canalom Beagle
samo božje škarje bi znale
tako natančno ukrojiti
usodno prerivajoč stisk dveh desnic
zapodil si se vame črn kos iz grmovja z odprtim kljunom


nad mojim vrtincem nadaljuješ letečo pot
ostaja vtis napada na trzajoči vdih
mokra debla sredi mestnih luči
ljuba postava z ozkim pasom
se je izmuznila uspelo ti je potegniti
odlitke papil v začetek dneva

Locutio 77 · 1. november 2013 · Letnik XVI · www.locutio.si · ISSN 1580-4151