JAROVA DECA
Spraševala sem –
odgovora ni.
Molčiš tudi ti
kot mrtva zemlja.
Kaj me zmerja jarova deca,
ki je bila v zmoti že v zarodku,
sprašujem tebe,
ležečega v mojem domu
na mehkih strunah,
ki prepletajo moje telo.
Mar si zaspal,
utrujen od mojih vprašanj,
povezanih v klobčič.
Ne pusti,
da me obrekuje
jarova deca.
Tam gor sem odjezdila –
se oprijela plavajočega oblaka,
ki mu modrina razjeda perutnice.
Oba sva kot jeklena duša neuničljiva
našla obalo zase.
Nikjer me ni – a tu sem.
Nikogar ni pribitega na križu,
da mu vzamem kaplje krvi,
ki bi jo rana izcedila.
Le tu sem,
ko mi pod noge polagajo cvetje,
semenja pa vpija
zemlja spod križa.
Vene mi cvetje upanja
spomladi,
a ne dam,
da bi teptali to božje poslanstvo
zame.
V njem našla bom
že zdavnaj pozabljene
kot svet velike
izpolnjene obljube.
Zasijale so velike žalostne oči,
kot da bi iz globin dopotovale
po peščeni, ogreti cesti.
Tiho, skoraj neslišno
je srce grabilo čutenje.
S kletke, kjer so grabežljivci
spletli žice
sta sijaj in svetloba
rezala okovano okno
do mojega srca.
Lesket se je ustavil na žicah kletke,
a v nje se še vedno čuti utrip
svetlobe njegovih oči.
Locutio 58 · 1. december 2010 · Letnik XIII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151