KO ODPAHNEŠ OKNICE
OKNO
V troje obokov
vzidano okno:
stojiš ónkraj
in oklevaš,
skozi katerega
bi pogledal.
Če izbereš srednjega,
uzreš oleandre
v glinenih loncih.
Pogled
skozi levo
okensko krilo
se zaustavi
na leseni klopi
pod rdečo bukvijo.
Ko odpahneš okníce
na desnem,
zagledaš jato labodov,
ki – zamah za zamahom –
režejo zrak.
Kako boš? –
Oleandri so odcveteli,
ko je tiho odšla ta,
ki jih je zalivala
z deževnico,
rdeča bukev
še ni zrasla
in tesar
klopí še ni stesal.
In labodi? –
Kdo ve,
kam letijo
v tem ranem jutru?
TI
Čas krpanja jader:
vrhovi jamborov
se stikajo z obalo
ónkraj morjá.
Šel bi na krov
in jadral
in jadral,
čez biserne valove,
ničesar več ne bi
dejal,
ne sebi ne meni,
le plul bi in plul,
skozi slane sape,
zdaj in potem
in vselej,
da bi slednjič
razširil roké,
pogledal sinje nebo
in ves srečen
vzkliknil:
»Sonce!«
NJENE SENOŽETI
Koprene časa
so zakrile
senožeti
njenih mladih
let,
ko v zrelem žitu
še zapeli
srpi so
nad klasjem
sklonjenih
deklet.
Kako dišal je
kruh
izpod
ráskavih
dlaní.
Vse, vse dala bi
za žametni
pogled
zasanjanih
oči,
ki zrle so
zamaknjeno
v daljave, tja,
kjer v vetru
šelestijo
travnate planjave.
In sedaj,
ko je že dolgo
ni,
jo spet uzrem tedaj,
ko lahna sapa
vzvaloví
cvetoče trave.
Locutio 58 · 1. december 2010 · Letnik XIII · www.locutio.si · ISSN 1580-4151