ZLOMLJENO KRILO
dolg je most kafkinih ptic
klic klic klic
moža in žene v črni svili
s čipkastimi klobuki
na dvorišču zašiti golobi
golobi grobi grobi
se sprehajajo po odru
na koncu ukrivljenih palic
norosti in bolečine
črno bela fotografija hrbta
v garderobi gledališča
nosi v sebi vse ave
ave povsod ave
vanjo izlivam telo
ko s prstom sledim
ulicam svoje ljubljane
rane rane rane
glasovi ki jih prinaša
ssssssssssssssss
premikajo skale
na mrtvem obrazu
zemlja in veter
ssssssssssssssss
v verigah tiščita skupaj
ostanek prahu
svet ki uhaja
kemični svinčnik šumi po papirju
sssssssssssssssss
črta ure in pol
v narekovajih
nihče te ne udari
po dolgih rokavih
drsijo ujeti metulji
sssssssssssssssss
zlomljeno krilo in jaz se grejeva
se se o se
pod neonskimi sonci
v starem zarjavelem vagonu
v upanju
dihava skozi nosnice
še še o še
v naročju izginulih
telo je mehko
lepim ga nase
trgam ga nehote
grize me
me me o me
diši po naftalinu
srce mi skače v morje
de profundis nevarno ziba barko
o-e o-e o-e