KADAR NE ČAKAM JUTRA

Mojca Andrej (r. 1973)

KADAR NE ČAKAM JUTRA

Ljubim noč,
kadar ne čakam jutra.
Vse je tako,
kot se vidi skozi temo.
Nobene sence,
le čisti obrisi zaspanih stvari.
Sanjam zvezdo,
kadar ne čakam jutra.
Zemlja potuje daleč v Vesolje,
tako pravilno pot si je izbrala,
črno cesto.
Slutim melodijo,
kadar ne čakam jutra.
Zvoki razigranih instrumentov
glasno molčijo v zazrtju
sami vase.
Kako neumno je vse to.
Svet skozi noč.
In jutra nikoli.

NEKJE TAM…

Nekje tam si,
v pogledu ponosnega orla,
zasanjanega skozi prostor brezmejnosti.
Ni smeri, posute z zlatim peskom,
da bi te privabila v objem svoje zapeljivosti.
Nekje tam si,
v zamahu breztežnega krila,
tavajočega proti meglicam podob.
Ne čutiš jasnih obrisov,
da bi te zajeli v nedotakljivo
izrečenost svojega dotika.
Nekje tam si,
v mislih utrujene noči,
umirajoče vjutranji rosi.
Ni molka v vetru,
da bi mu prisluhnil
in se zagrnil v toploto
hladnega vzdiha.
Vem, da nekje tam ... si.

SLEDI

nočna razdalja
izgubila sem te
sladka strmina
mi te je vzela
več te ni
sledi so ostale
sij skozi nič
verjamem
si
nekje v kamenju
globini dolgih noči
nočem solz
v zameno tvojo
ne bele megle
na obraz
le pusti
da se zgodi
v sivino zaupam
zato se razkrij

VZDIH

zvenenje zvona
zeva skozi zvok
in tiho zeha
jutranji zadah

šepetanje šepeče
šelestečemu šumu
navihane misli
o šumečem potoku
in vse se pomeša

zmede
premeče
šepet in zven pa
zavzdihneta

JUTRO

Jutro.
Sivo in megleno.
Na mizi skodelica kave, polni pepelnik.
Prostranost neskončne meglice nad poljano,
hladen piš.
Kot da ne bi bilo noči.
Večnost.
Nikjer nikogar.
Le jaz.
V izbi brez vrat.

MEHURČEK

Beli vodni mehurčki.
V svoji nedolžnosti tolikšna moč,
sila nerazumljivega,
želja neizživetega.
Val, glas, mehurček.
En sam.
Neranljiv.
Premika kamenčke,
odplavlja školjke,
poplavlja svet.
Svet duše, razžrte od soli.

BESEDE

Besede,
zavite v prah,
brezmejne ste.
Zaslepile ste ga,
otroka vseh ved,
s svojo prostostjo
brez čutnih potez.
Izliti trepet
pred teboj,
v čašo prijazno,
nesmisel strahu.

STRAST

Smešna misel
ta strast
da se ujameš
zavisiš
in padeš
v stanje zamaha.

STRAH

Polašča se me do konca vse domišljije
in spušča v prostor
daleč stran od pravljic.
Postaja del mene, njega,
nečesa izven vsega.
Poželjivo se izvija iz svoje lupine
in se nasmiha.
Vso čarovnij o j e razkril,
izdal vse skrite namene.
Ostala je le lepota
nejasnega slovesa.

Natisni članek