Janez Dreu: Oglatosti metulja, Zavod Volosov hram, Pekel, 2025
Slovenski pesnik Janez Dreu (roj. 1951), doktor kemijskih znanosti, je služboval v različnih gospodarskih družbah, inštitutih in državni upravi, ob svojem delu je kot docent štirinajst let predaval na Univerzi v Mariboru. Ko pa se je leta 2015 upokojil, je začel pisati pesmi. Objavljal jih je v revijah, nastopal na javnih prireditvah in recitalih ter se udeleževal različnih natečajev. Na natečaju haikujev, ki ga je razpisala revija Apokalipsa, se je uvrstil na drugo mesto. Njegove pesmi so prevedena v nemški, hrvaški in srbski jezik.
Poezija Janeza Dreua je skrivnostna in nenavadna, in to na poseben način. V le redkih pesmih je on sam, lirski subjekt ali rahločuten poet, sicer govori posredno in ves čas nekoga nagovarja oziroma pesnikuje v drugi osebi dvojine. Ta skrivnostna nagovorjena oseba se pomika v času, nenehno občuti vpliv zore in zarje, zdaj se preda soncu, zdaj jo vznemirijo različni vremenski pojavi. Toda vse skupaj sploh ni preprosto: pesnik niza razkošne metafore, povezuje nezdružljivo, uvaja contradictio in adiecto, neprestano postavlja naglasna znamenja, tudi takrat, kadar to ne bi bilo treba, in kdaj pa kdaj hote prekinja tekoči ritem. Kaj kmalu je mogoče ugotoviti, da se v nagovorjenem lirskem subjektu porajajo nekakšna napetost, sčasoma tudi strah in tesnoba, nazadnje naravnost izpovedana žalost in priznanje občutka osamljenosti. Vseeno pa skrivnost ni v celoti razkrita in prav v tem je estetsko razkošje poezije Janeza Dreua.
Pesnik se obremenjuje s časom: jutro je na primer drugačno od večera, in to ne zaradi pojemanja svetlobe ter prihoda mraka in teme, temveč je jutro nekaj, kar ga osvetli z zlatom, zvečer pa se mu dozdeva, da se vse nekako porazgubi, v takih trenutkih pa se porajajo žalobnost, obujanje spominov in negotovost. Nagovorjeni bi se lahko zatekel v sanjarjenje, toda pravzaprav še sam ni čisto prepričan, ali se je znašel v zori ali zarji, ve pa, da počasi stopa v svet, vendar mu do marsičesa ni več, kajti loteva se ga nekakšna lenobnost. Morda pa je ta človek pesnikov drugi jaz, nekdo, ki posredno izraža brezkompromisno samorefleksijo in tudi samoironijo. Nagovorjeni neznanec je tudi izvajalec recitala, v katerem se izroča občinstvu, le-to pa lahko z njim stori, kar ga je volja. Razgrne svoj zaklad in zdaj se bo pokazalo, kako ponujeno besedno bogastvo vrednotijo navzoči poslušalci in poslušalke in se odzivajo nanj.
Pesem je tisto, s čimer se nagovorjeni neznanec in skrivnostnež ohranja. »Nalóžiš svoje petje, / kakor knjige v nahrbtnik, / ga do potankosti zaóbliš. / Kakor ptica tŕnovka – / najde trn in se nabode.« (str. 32) Dahne, da se besedne umetnine kopičijo v gomile; to spoznanje ga spreleti kakor puščica pri lomljenju peruti.
V nekaterih pesmih je poet vendarle on sam, in sicer v pesmih Nimam časa, da časa ne bí imel, Požar ljubezni in Tisoč poljubov, vse so ljubezenske. V prvi poudari, da ima njo, in kar se dogaja, je tako po tihem lepo, brez nje pa je ves samoten. Čas je samo njun, a po malem že razpada. Ljubljeni je ukradel zvezde, luno, sonce in zoro, toda v zameno ji je podaril svoje srce. »Sedim / in drvim naprej, / da zamaknjenosti v sanjah ne razbijem – / kakor kristalno vazo ob kamnitih tleh.« (str. 45) V prvi osebi je napisana tudi pesem Zledeneli poljubi. Videti je, kot da je ljubezen izgubil, primeri se mu, da ni več nikakršnega odziva.
Narava se ponuja z vso svojo pisanostjo, širi se tudi vesolje, sveti Severnica, v ozvezdje Malega in Velikega medveda so se prikradle skrivnosti, vrstijo se zdaj takšni, zdaj drugačni prizori. Narava je v marsičem podobna občutkom nagovorjenega, še oglašanje ptičev ne naznanja nič dobrega. Oblaki v megli so preteči, tavanje po grušču se zlepa ne konča, blisk in grmenje tavajočega lahko pahneta v globino. Voda je podivjana, ta »ti«, ne more zatajiti bolečine, jeze in togote. Prede misli o biti in nebiti ter je potopljen v ogrožajočo odtujenost in brezup. »Besede niso zavite v papir s srčki, / tudi v tistega z metuljčki ne – / razgáljeno frčijo / in ne izbirajo poti / in ne načina.« (str. 67)
Vpogled v pesnikov slog razkrije, da rad ponavlja nekatere verze, tu in tam zapiše nekoliko starinske besede, zlasti pa je naklonjen takim, ki se končajo na nje ali dje, na primer: zrenje, pohajkovanje, domovanje, sramotenje, jezikanje, besedje in posodje, kar pogosto se domisli poosebljanja predmetov in pojavov. Pred ljudmi, ki izrekajo sodbe o njegovi poeziji, se brani tudi s cinizmom. »Dokajkrat / se vname rana celó z mazilom – / kakor ob opletanju jezikov, / polnih zlobe in okužb.« (str. 22) Pesmi so oblikovane v kitice, nekatere so trivrstične.
Slovenski pesnik Jurij Hudolin, avtor spremne besede, pravi, da je pisanje poezije eno najlepših, najbolj katarzičnih, najbolj zapletenih in včasih tudi najbolj uničujočih, vendar tudi vitalističnih početij. O pesmih Janeza Dreua meni, da so polne energije in svetovljanstva ter intelektualnega, hektičnega in hkrati pomirjujočega zaklinjanja. V tretji zbirki Oglatosti metulja (Janez Dreu je objavil zbirki Plimovanje v osekah in Satovje prepišnega vozlovja, obe leta 2025) je mogoče spremljati modrosti zrelega in premišljenega avtorja, ki svoje kontemplativne verze nadgrajuje z gradacijo, odpira nove svetove in utira nove pesniške poti. »In Janez Dreu je pesnik. Dober pesnik, ki nas z vsako novo napisano pesmijo prepriča, z vsakim verzom nas popelje v nov svet, svoj, unikaten, vendar tudi komunikativen, prijeten.« (str. 80)
