Rada imam te cvetlice,
bele, rdeče, rumene.
Spominjajo me na maj.
Vprašam, se kdaj vrne?
Žalost
Kako me žalosti
tvoj prisiljeni nasmeh.
Namesto prgišča radosti
je grenkoba v kosteh.
Speljal te je svet bridkosti,
kljuje v temnih nočeh,
izsesal bi ti vso kri
saj si nič v tvojih očeh.
Poglej, tam daleč se dani,
kmalu bo sonce spet vzšlo,
to ti ogreje premrle dlani.
On se ti zazre v oči.
ti poda roko
in zbriše sled bridkosti.
Zakaj tako
Je tvoj dom res moj dom,
varno zatočišče?
Ga kdo mojih obišče?
Ko bi le bil moj dom.
Mnogo izrečenih besed
in vsak božji dan dvom,
ki pušča grenko sled.
brez vsakih nad. Le hlad.
Ko bi lahko rekla -
ni bilo mišljeno tako.
Ne zatiskaj oči.
Saj pride nekaj vedrih dni.
Klic
Hodim po trati.
Preproga cvetlic.
To je klic boga.
Ni več tako
V krošnji hrasta
slišim krike vran.
Ni več žvrgolenja.
Siničke, slavci,
kosi, ščinkavci
so odleteli,
Le kam?
Senca ni enaka
nič več ni tako.
Slišim le krike.
Jih sliši še kdo?
Kdo sem
Stojim na pragu,
sprašujem se,
kam le grem in
kdo zares sem.
Ne, nisem smet.
Včasih se mi zdi,
da ne ubiram
pravih poti.
Tožba
Slišala sem tožbo:
Obredel sem mesta,
gore, morja, vasi
da se samo enkrat
bi ji v oči zazrl,
da bi slišal njen glas.
Cvetke drobne
Se spomniš zvončkov
tistih belih nežnih.
Sam si jih nabral.
Rekel si sramežljivo –
če mogel, bi ti dal
ves svet, ne le ta mali cvet.
Popil solze s tvojih oči.
V kavarni
Bela kavarniška miza
se koplje v soncu.
Izza šanka prihaja deklica,
na pladnju nosi beli grič.
Iz njega se kadi.
Zraven vejica rožmarina.
Za mizo si kot vedno
fant in dekle, odpirata
znova svoje srce.
V cvetličnem loncu
drevo življenja
jima vliva hrepenenje.
S stropa visi rdeče papirno srce,
a nikogar v kavarni prav ne gane.
Morda bosta objeta odšla
in slavila zmago še mnoga leta.
Zbor
Zboruje v temni hosti
velik živalski zbor.
Zbrali so se tu kojoti.
Prišla je še lisica.
Tiho vodja se oglaša.
Pust
Pri nas doma smo cvrli krofe,
res bil je veseljaški praznik,
poskakovali smo našemljeni,
prešerni in razgreti.
Spraševali so nas mušketirji –
le kam gremo tako odeti?
Moramo še zaplesati,
zimo in mraz odgnati.
Jazbec
Jazbec kratkonogi
sivi, beloglavi,
s črtama ob straneh
te pozdravi ponoči
na vrtu v gosteh.
Že koplje s kremplji,
žveči in spet hlasta,
Čez dan ga čaka
v podzemni izbi
z listjem postlana
udobna postelja.
