Hvalnica nečasu za obstalost v vsem in povsod
za poln razgled
navznoter
navzven
za zven besed
sen do dne
Počasi mezi misel.
Vataste jesenske tišine
se bohotijo ob meglenih jutrih
in črnih večerih z vetrom.
Čas je za gnezdenje v sebi
in prižiganje drobnih luči.
Besede so natkale miru in miline,
božajoč pogled na dni.
Postlale so toplo mehko posteljo,
zunaj gluha noč je,
sneži.
Zametlo je sledi,
vršanje vetra v vejah,
sneg nanaša na poti,
predolgo je, odkar so stopala šla za njimi.
Temni se, zgoden je večer pozimi.
Prej bi morala na pot,
saj nedosegli klic za večno
izgubi se na ravnini.
Nizko nad obzorjem plava Orion.
Veter je moder, zimsko tih,
plašč srca obrnjen je navznoter,
tišina se gosti.
V negibnost se do konca
pretaka misli dih
in v snu brez njih poda se v dalje,
v neminljivi prostor-čas
muza vabi ga to noč na potovanje.
Čarobni čas, ko se tišina gosti navznoter
in so jutra in večeri gluho tihi,
tančica barv se čez nebo razlega,
zemlja drema, seme spi.
Čas obstane.
In kot iznenada se utrne mir večera
in zemlja v budnih sanjah zadrhti
in v novi krog se rast prebuja
in žitje novo se rodi.
Zavela je negotovost,
hlad,
a piš bil je blag,
spomnil me je na pomlad,
da ne prihaja,
ampak večno traja
rast.
