Ko življenje dnevno mi prinaša,
kar v verzih ti želim odkriti,
v meni nežen glas srca me vpraša, s
e zmorem vsak dan znova zaljubiti?
Že jutro polno je skrivnosti,
dotik me tvoj ponese v dan,
pred mano slika iz mladosti,
ko sem ti prvič segel v dlan.
A vem, življenje moje je v S/svetlobi,
jo v slikah svojih doživim,
v poeziji, ko me misel vodi,
da ob tebi vedno se zbudim.
LOGAŠKI SPEV I.
Tu sem doma.
Med gozdom, tišino in starimi potmi,
kjer jutra poboža meglica
in Logaščica nežno zrcali nebo.
Logatec je kraj,
je občutek,
kot da me pozna že od prej,
kot da sem se že sprehajal po teh stezah v času,
ki sem ga pozabil.
Tu so zaselki,
združeni v eno srce,
kjer še pesem zvonov podružničnih cerkva
najde pot do mojih misli.
Napoleon je šel skozi Logatec, z
a njim je ostal drevored,
a koraki domačinov
so pustili tisto, kar je najvažnejše:
skrb, tišino, delo in pripadnost.
Tu me pozdravlja veter s Planinskega polja,
tu mi ptice v močvirju Žejne doline
šepetajo zgodbe barvitih svetov.
Tu najdem čas za pot,
za vdih,
za sliko in verze.
Logatec je domači naslov:
je hiša z razgledom na spomin,
je župnija,
je dom, kjer sem našel z družino svoje zatočišče.
MED DVEMA SVETOVOMA
(vpogled v likovno temo razstave:
»Med resničnim in abstraktnim«, 2023)
Svet ni eden,
svetova sta dva;
me Eden pomirja,
drugi se z mano igra.
Svet ni eden,
svetova sta dva;
je v enem Svetloba,
drugega vodi tema.
Svet ni eden,
svetova sta dva;
Upanje v enem,
v drugem obup je doma.
Svet ni eden,
svetova sta dva;
le večna Ljubezen z
družuje oba.
VEČERNI PREMISLEK
Minil je dan, ostaja mi vprašanje:
Sem ga doživel v celoti,
morda sem koga užalil,
ali se nisem znal zahvaliti?
Sem kaj spregledal ob poti?
Tako rad bi legel k počitku
z mislijo, da je bil dan izpolnjen,
da sem vse dal od sebe,
kar sem zmogel.
Nočem se zaustavljati ob malenkostih.
Bi se morda moral?
Tudi to je potrebno,
če hočem biti odkrit do sebe.
Zvečerilo se je,
ne prosim za popolnost,
le za tišino,
v kateri se srce umiri.
VIDEL SEM*
Videl sem, videl
brezo ob poti,
stala je, stala
v tihi samoti.
Videl sem, videl
brezno globoko,
videl sem videl
reko široko.
Videl sem, videl
reko življenja,
božal sem, božal
rožo trpljenja.
* VESTNIK: Leto XXI., št. 14, Murska Sobota, 10. aprila 1969, str. 16
MOLITEV JESENI 1970
(ob odhodu v gimnazijo MB)
Presunil me je križa les:
Gospod, zdaj grem v življenje,
gre zares.
Ljubezen Tvoja naj me vodi,
verujem v njo,
v preizkušnji prva ti izbira bodi,
daj moč za to.
ODRAŠČAJOČI HČERI
(Recitacija: Lucija, 8. c)
Skrivaj opazim tvoj pogled,
takrat oči se nama zaiskrijo,
upočasni najin se korak,
besede misli ne dobijo.
Samo nasmeh in lep pozdrav,
tako življenje gre naprej,
za leta veva kaj je prav,
a vse je lepše mi kot prej.
Veliko je poti na dan,
vsak zase morava jih prehoditi,
kar nauči življenje ni zaman.
A bova skupaj še hotela biti?
POLJUBI ME
Poljubi me zjutraj
in ponesi v nov dan
toploto noči
in bližina ljubezni
naj spremlja vsak tvoj korak.
Poljubi me zjutraj,
naj vem;
da spet bo najin večer
in najina noč.
OB SLOVESU (BREZ SLOVESA)
Spominov ni!
Spomini moji,
to si ti.
A spominov ti ne prebudiš.
Preprosto;
v meni vedno Ti živiš!
BREZ NASLOVA
Kos kruha v košu
in nemi pogled.
Zagledam otroka;
v očesu njegovem
solzice sled.
Je lačen ljubezni?
Dobrote v ljudeh?
Stegne ročici,
po dobroti v smeteh.
HREPENENJE
Ko megleno jutro
prvi žarek osvetli,
se rosa jutranja,
kot biser kaže mi.
In ko v biser ta strmim,
deliti s tabo ga želim!
Ko mesečina
svojo pot zariše,
predrami vse,
kar si srce na skrivnem piše.
In v mesečino, ko strmim,
deliti s tabo jo želim!
Ko se na platnu
v barvah izgubim,
svetlobo iščem,
smisel spet dobim.
In ko v svetlobo to strmim,
deliti s tabo jo želim!
Ko naj bi spanec
me ponesel v sanje,
nemir spregovori:
ljubezen je iskanje.
Takrat se vase zastrmim.
Priznam, ljubezen s tabo si delim!
NA POTI DOMOV
Prejk se Mûre pelan,
ka bom malo pa med vami,
Pa mi Mûra šepetavle;
»Ve pa si doma na našoj strani«.
Kda pa prijden do Gomilic,
te šče bougec se oglasi:
»Prišel si, tû ge si se naroudu,
ve pa san za tou te stvouru«!
Kje dom je moj, kje moji so domači?
Je tam, kjer sta dala mi življenje oče, mati?
Odgovor vem, vam ga povem:
tam, kjer ob prihodu čaka me objem.
Med vožnjo vedno sem se umiril,
saj, ko na vrhniški zapeljem klanec,
vem, že kmalu desno bom zavil,
nazaj domov v Logatec.
BARVE PREKMURJA
V kaplji vode
skrit je moj pogled,
z dodano barvo
pušča svojo sled:
Z rumeno oker
ves odet,
naslikam svoj
prekmurski svet.
Dodam zeleno,
mi srce pomirja,
v njej odsev je
mojega Prekmurja.
Me modra
dvigne pod nebo,
da z njo odplavam.
Ni še to slovo.
Z barvami Prekmurja
ves prežet
odšel sem,
kaplje v meni puščajo še sled.
ZAUPAJTE ŽIVLJENJU
Ob dnevu medicinskih sester)
Zapojmo pesem skupaj si veselo,
življenje z nami je zapisano v čas,
ob postelji bolniški smo v oporo
in v pomoč, ko si želite jo od nas.
Če ranjeni v svojem ste ponosu,
ker roke tuje vam negujejo telo,
sočutne smo v delovnem zanosu,
si znanje od kolegic posredujemo.
Zaupajte zaupajte življenju,
z vami smo in tu smo vse zaradi vas,
saj empatijo čutimo v trpljenju,
ko bolečina se dotakne tudi nas.
Zaupajte ostajamo med vami,
ob rojstvu smo in ko bolezen rabi čas,
učenju stroke radostno predani,
poslušamo, da lažje slišimo vaš glas.
Smo medicinske sestre kot dobrota,
poslanstvo naše je oskrba vseh ljudi,
še zdravje vsem največja je vrednota,
z nego zdravstveno pomagamo vse dni.
LOGAŠKI SPEV II.
Kjer že pred časom je hodil Rimljan,
stari zaselki v Logatec so zrasli,
v Ilirskih provincah bi bil že občan,
nasadi drevoreda so v lipah ostali.
Prišel sem in vedel, da tu bom doma:
zeleni gozdovi se z vetrom igrajo,
poženem s kolesom kilometer al’ dva,
poti sprehajalne krajane poznajo.
Korenine junakov nam zgodbe so časa,
v cerkvah duhovi stoletja šepetajo,
preteklost v sedanjost vero prenaša,
sosedje med sabo poklepetajo.
Logatec ostal bo kot kraj mojih dni:
čas je in prostor zelenih stezic,
prisluhnem žgolenju oddaljenih ptic,
dih je narave, ki z mano živi.
SLIKE MOJEGA PREKMURJA
Prekmurje moje, rodna mi ravnina,
v toplih barvah likovna paleta
si kot obraz zaljubljen’ga dekleta,
ko jo poboža ljubega bližina.
V svetlobi sonca se zgubi sivina,
in vas, ki meni je ostala sveta
ostaja dom še mojega očeta,
čarobnost daje mu neba modrina.
Pogled v daljavo nudi mi širina
zelenih polj in makovega cveta.
Med barve naselila se toplina
v čare Vsemogočnega odeta.
Zaključek slike mojega spomina,
ljubezen jo najlepših dni prepleta.
HČERKI NA POROČNI DAN
Ko od oltarja stopaš kot nevesta,
ohrani najsrečnejše dni za domom,
vrednotam večnim zdaj ne reci zbogom,
ostani Bogu, sebi, možu zvesta!
Domov vodila te drugje bo cesta,
povezana s svojim boš soprogom
in z Njim. Da življenje dala bi otrokom;
ljubezni, miru - nudi prva mesta.
Zgradita dom, za varno si zavetje,
in dnevi vama naj teko v pozna leta
s spomini na otroški jok in petje!
Ljubezen, spoštovanje - se prepleta,
naj varno, vajino bo to imetje;
so želje sester, mame in očeta!
AJTEKU IN MAMI OB BISERNI POROKI
(Logatec, Turnišče, 30. 1. 2015)
Vse delo naše naj bo v božjo slavo,
sta govorila nam že kot otrokom,
pri Mariji Vnebovzeti, tu Pod logom,
poroko biserno, praznujemo v zahvalo.
V zakonu z Njim, zgradila sta trdnjavo,
otrokom šestim dajeta zavetje
- molitev, varno vajino imetje.
Ljubezni moč je kažipot v daljavo
še vnukom, ki stojita jim ob strani.
Kar prejmeta, iz srca bi jim dala,
sad vere vajine je, kot na dlani.
Krščanskih staršev vzor sta nam postala,
da zdrava bi ostala še med nami,
za vse naj gre Gospodu Bogu, hvala!
AJTEKU V SLOVO
7. 6. 2022
V skrivnost življenja vtkani so spomini,
mineva vse, le nekaj nam ostaja,
je upanje, ki v srcih se poraja,
iz duše vre, ujete v bolečini.
Zaspal si, ni te v naši več bližini,
odšel od nas iz zemeljskega raja
z vero, ki nas vse v eno spaja,
z molitvijo, ko molimo v množini.
Naj dobri Bog, ki v dobro vse obrača,
trpljenje, mir in lučko ob slovesu,
ljubezen Njega, spet življenje vrača
tebi, nam, ki smo ostali še na begu
in hudo vse z dobrim nam poplača,
da srečamo se skupaj spet na nebu.
NOČNI SPREJEM
Polnočni klic prekinil je tišino,
sprejem z urgence timu se najavi,
in že pred vrati, v sključeni postavi
bolnik naznanja, svojo bolečino
v upanju: trpljenje bo minilo.
»Gospod, vsi vaši v mislih so z vami,
a nam, ki z vami bomo tu ostali,
zaupajte, saj damo vam zdravilo«.
Motnja diha kaže se mu na obrazu,
dežurna je ob njem vso noč ostala,
je strah čutila še v njegovem glasu.
Pozabljeno na vse, ko je zaznala
ob zori zjutraj, srečna vsa v ponosu
bolnikov glas: »vam hvala sestra, hvala«.
POGOVOR PRED EKRANOM
Je pred ekran postavila si pručko,
bo lažje videla kaj se dogaja,
ko babi se z novico v eno spaja,
ob sebi le zasliši svojo vnučko.
»Kaj delajo, ko svetijo si z lučko?
In vsi v zelenem, z masko na obrazu.
Kaj skriva se v njihovem izrazu«?
Pozabil je otrok na svojo punčko.
»Vsi so sledili notranjemu klicu.
Saj z mamico, ko že k zdravniku gresta,
spoznavaš jih v njihovem poklicu.
So v belem, modrem - odločitev pestra«.
Obrne deklica se z žarom v srcu:
»Ko vel’ka bom, bom medicinska sestra«!
SANJE MLADIH DNI
Je v ambulanto vstopil nov bolnik,
z nasmehom, kot da dolgo se poznava,
z gesto, ki nikakor ni neznana
pove, da je katoliški duhovnik.
Položil s stisnjeno pestjo je roko,
namestil mu prevezo kot pripravo,
kontrola še pred varno preiskavo,
da sem s krvjo napolnil epruveto.
Na koncu še razlagam za dieto.
Pove, ko ob odhodu še pozdravi,
da tudi moje je poslanstvo sveto.
Le sanje mi predramil je iz mladih dni!
Ker v tem poklicu našel sem vrednoto,
deliti zakramente meni dano ni.
PREROKBA IZ MLADOSTI
Kot tanek led v poznem zimskem času,
življenje se je z mano poigralo,
ob vsem, mi dobrega veliko dalo,
začutim mir, zahvalo v svojem glasu.
Preslišal klic sem, meni dobro znani,
zavil s poti, kar me je spremenilo.
»Ni stanoviten, to ga bo težilo«
spoštovan gospod prerokoval je mami.
V Ljubezni odpuščanje se rojeva,
veliko da, odkriva nam skrivnosti,
dobrota Njega vse lahko objema.
Osvobojen od mamine modrosti
od dne, ko me z ljubeznijo objela
in rekla: »Sebi si še ti oprosti«.
LOGATCU
So v Prekmurju grela me poletja,
a sanje odpeljale so me v svet,
ravnici moji, ko ostajam zvest,
Logatec nudi mi jesen življenja.
Ne sam, je žena že bila z mano,
sva našla na sredini se poti,
in zaživela skupaj z otroki,
ob vnukih nama je življenje dano.
Tu novi so prijatelji in znanci,
z likovniki slikamo nov svet,
naj najdejo se v njem zanamci,
že danes ali čez desetéro let.
Ravnino rodno sem zamenjal s klanci,
in vsak nov dan je znova doživet.
SENCA TISTIH LET
Ko vračam se, kjer še zori pšenica,
ne vidim je na pragu njene hiše,
si zgodbe nove več srce ne piše,
odšel sem jaz, odšla je lepotica.
V življenju mojem druga je kraljica,
ljubezen večno sva si obljubila,
nobena stiska naju ni zlomila,
in skupna pot je najina stezica.
A na moji strani Mure je vasica.
Kjer nisem našel svoje zatočišče,
ostala neubrana je cvetlica.
Kot senco tistih let oko jo išče,
je odletela bela golobica,
za njo ostaja prazno le dvorišče.
