1. januar 2026XXX
Zapletam se v svoje sanje, med vreče pajčolanov in mreže dolgozobega pajka, podobnega pošasti noči.
Oči strmijo, me gledajo, kot žarometi ozvezdja. Strmijo vame, me požirajo, lovijo me ošiljeni kremplji.
Lase ovijajo med prste. Kosmate tace cepetajo, se me dotikajo, praskajo. Sem kot ptica na vrvi.
Kričim, prosim, jočem. Nihče me ne sliši, odmeva. Izgubljam moč in pogum, v strahu vsa ohromim.
Nad glavo se prikaže senca oči v daljavi. S kljunom zagrabi pajka in me osvobodi krempljev.
Obležim med pajčevino mreže. Pot na čelu brišejo poljubi mraka. Segam med zavese zarje in megle, trepalnice pokrivajo utrujene oči.
Mislim kot metulj v poletu, obešam se na cvetove. Ljubezen je kot Afrodita, vidim jo lepo in milo.
Odzvanja in odzvanja glas, dviga se iz cvetov v travi, plava med peno valov v morju. Potopim se med tiktakanje ure.
Nočem je ubogati, ne poslušati, oči široko zevajo pod gladino. Čas se ne ustavi, teče in teče. Kotali se pred mano, me opominja.
Dohitevam metulje v mraku, sedim kot klop na krilih vešče. Razletim se na drobce zraka, ljubezen usiha kot plimovanje.
Stopim se s peno, s pljuski jutra, nebo se zlije v odprtino časa. Na obzorju žare trakovi zarje, zlijejo se v cesto za odhod.
