DELO DIJAŠTVA ZA NAROD¹

I.

Ko se je pojačalo spoznanje, kako odvisen je ves napredek človeštva od kulturne višine vsakega člana družbe, so se povečale tudi zahteve, ki se stavljajo na vsakega posameznika in ki delajo vsakogar soodgovornega. V modernih demokratskih državah ne more biti skladnega in stalnega napredka brez izobrazbe širokih množic, ki imajo odločati o najvažnejših državnih poslih, in od čijih razpoloženja zavise vse smeri celokupnega državnega razvoja. Ravno tako ne more biti v moderni družbi nikakega zdravega in skladnega razvoja brez polne zavesti o neločljivo zapleteni medsebojni zavisnosti med družbo in posameznikom, brez globokega smisla za resnico, da je splošno družabno blagostanje podlaga individualnega in brez jasnega splošnega prepričanja, da je prva in najnujnejša naloga našega celokupnega razvoja — čim večja sreča čim širših družabnih slojev. V vseh modernih ustavah in v vsaki napredni zakonodaji so izdelani zelo široki in ugodni okvirji za obširno in globoko politično in socialno delo širokih narodnih mas. Preostaja samo, posebno pri mladih demokracijah, da se prostrane mase pripravijo za tako odgovorne in dalekosežne posle, da bi sicer ne dobile s svobodnimi ustavami in naprednimi zakoni v roke nevarnega •orožja, s katerim bi delale ne za svoj in splošen napredek, marveč za svoj in tuj propad.

Proces demokratizacije in socijalizacije je danes splošen, silen in v zaletu, a demokratizacija in socializacija družbe more biti le tedaj stalna in splošno koristna, če se visoko dvigne nivo izobrazbe širokih narodnih mas. Ker je očividno tempo demokratizacije in socializacije sedaj zelo hiter, je potreba družabnega izobraževanja zelo aktualna in akutna, ker nastane sicer velika opasnost za državo in družbo, če se izročita odločitvam in razpoloženju neizobraženih množic, ki se ne zavedajo svojih dolžnosti in svoje odgovornosti napram državi in družbi.

Ta opasnost se je jasno opažala in obsežno čutila že pred veliko svetovno vojno, od tedaj pa se je zelo povečala in preti z resno občo katastrofo, ki se more preprečiti le z dvignjenjem prosvetnega nivoja mas. Y vojni so se namreč povsodi in brezobzirno uničevale visoke in cenjene vrednote, v mnogih slučajih so se izkoreninjali dobri začetki v dviganju izobraženosti širokih ljudskih mas, namenoma so z velikim aparatom tukaj in tam podivjali množice, tirali jih nazaj, da bi jih v vojskovanju porabili v čim večjo korist za vojno. Veliki narodi, pri katerih v svetovni vojni ni šlo za biti ali ne biti, kakor pri nas, so morali z umetno psihozo — s časopisjem, slikami govori itd. — vzdrževati in podžigati svojo vojno furijo in so radi tega s silo vlekli iz mas že skrite živalske nagone, da bi jih na-pravili čim strašnejše za sovražnika. Pri tem se ni več razlikovalo med dobrim in slabim — na sploh in samim po sebi — marveč se je razlikovalo samo še dobro in slabo za vojskovanje, izbrisale so se meje med dovoljenim in nedovoljenim, med potrebnim in nepotrebnim, med dobrim in slabim. Vse se je pretreslo, premaknilo iz tečajev, razmajalo in zmešalo. Ves svet je izgubil gotovost v razsojevanju, ocenjevanju in delovanju, a površno in napol izobražene mase posebno in najbolj. Te so v največji meri izgubile že itak omahljivo ravnotežje v svojem nastopanju in v svojem stališču napram vsakemu novemu vprašanju, ki stopi pred nje, in so tudi sedaj ostale zmedene, zburkane, v popolnem neumevanju za to, kaj velja in kaj ne. Ali obstoje, se vprašujejo, vrednote in merila izpred vojne, ali med njo, ali one iz časa po vojni? Kaj je sploh koristno za državo, za narod in za posameznika? Ali se morejo te koristi medsebojno skladati in kako? Ta in slična vprašanja mučijo bolj ali· manj zavestno vso našo družbo, a najbolj široke mase naroda, ki so v vojni najbolj trpele in največ izgubile. Že itak so neodločne, brez ravnotežja, vsled vojne so premaknjene iz prejšnjega položaja in še niso našle novega, zato so v vedni opasnosti, da se zapode za vsakim močnejšim sunkom. One se torej zibljejo in najnujnejša potreba je, pomagati jim, da se okrepijo, da se zopet uravnajo, da se iz množice misli, nazorov in prepričanj izpred vojne in po njej, katere so same imele in jih prejemale, in iz naukov, svétov in pobud, s katerimi so jih obsipali posebno v vojni, razveje ono, kar je neveljavno, opasno in trhlo in oddeli od onega, kar je zdravo, za razvoj sposobno. Pomagati se mora pravim vrednotam, da zopet pridejo na pravo mesto v državni in družabni zavesti ljudskih mas in stvorijo njihovo čvrsto stališče za presojevanje splošne in osebne dobrobiti. Najprej se morajo torej utrditi razgibani družabni temelji, in na teh se morajo negovati za razvijanje in napredovanje sposobne klice narodnih intelektualnih in moralnih lastnosti. To so naloge, pred katerimi stoji ves kulturni svet, ker je cel bil zapleten v vojno in cel trpi njene posledice.

Kakor so torej razlogi za čim hitrejše, obširnejše in globlje izobraževanje ljudskih mas radi naglega procesa splošne demokratizacije in socializacije pri nas posebno važni, tako so tudi očividni razlogi, da je ravno pri nas posebno potrebno, da z dobro premišljenim in močno organiziranim ljudskim izobraževanjem čim prej ozdravimo slabe posledice vojne, odstranimo njene sledove, pomirjamo, iztreznimo razgibane, zburkane in iz ravnotežja vržene ljudske mase in jim pomagamo, da zopet za- dobe in še bolj razvijejo prejšnjo sposobnost v razsojanju o vseh onih vrednotah, ki jih je vojna premaknila.

To je dolžna vsa naša družba, ali ker je doslej samo mladina dokazala, da je do gotove meje zmožna najhitreje in najpopolneje stresti raz «ehe škodljive posledice vojne in najbolj se posvetiti delu za splošni dobrobit, izvira iz te sposobnosti in volje tudi njena dolžnost, da ona v prvi vrsti opravlja ta posel. To je tudi sicer delala mladina vedno in povsod po velikih državnih in narodnih potresih, kr so redno do dna in popolnoma desorijentirali ostali del družbe, a niso mogli popolnoma zagrabiti samo mladine, ki se je vsled svojega idealizma in smelosti vedno prva zavedla in delala pot naprednim, zdravim idejam v družbi, pot, ki so jo ostali zapustili in se je vsakomur razen mladini zdela nemogoča.

Ta obveznost dela za izobraževanje ljudstva velja za vso našo blindino, najbolj pa za ono iz naših sedaj zasedenih krajev. Kakor je namreč nujno, da se nivo izobrazbe v vsem našem narodu čim hitreje, čim bolj vsestransko in čim više dvigne, tako je to posebno nujno v onih krajih, ki niso v naši državi. Kajti podjarmljeni narodi morejo v tuji državi obstali samo kot najboljši del prebivalstva. Njihova edina zaščita je samo njihova številčna in gospodarska sila, njihova visoka kultura in njihova močna m aktivna narodna zavednost, dočim imajo nacionalne države za svoje ostale, istonarodne državljane še mnogo drugih obrambnih organizacij in obrambnih sredstev. Zato je treba omenjena edina zaščitna sredstva podvrženih narodov v teh naših krajih čim preje, čim bolj vsestransko in čim vstrajneje dvigati s pomočjo narodnega izobraževanja, ker je velika nevarnost, da se to delo sicer opusti, zanemari in tako za pozneje, ne samo brez mere otežuje, temveč morda tudi za vedno onemogoči. Če se tudi pri nas v dr-žavi obotavljamo, ogledujemo in čakamo, kdo bo prvi začel z resnim delom za izobraževanje ljudstva, ali država ali družba, ali pogumna, idealna in dobro organizirana mladina — tega obotavljanja in premišljanja v zasedenih krajih ne sme biti. Tam padajo samo in edino na družbo vse funkcije, ki jih pri nas opravlja narodna država s svojim kompliciranim aparatom. Posebno se mora podčrtati in posebno povdariti, da je radi tega tam vsako oklevanje in obotavljanje za delo najnevarnejše zamujanje. Z delom za vso stransko ljudsko izobraževanje — in to z razpredenjem starih in ustvarjenjem novih prosvetnih organizacij — se mora v teh krajih začeti brez zavlačevanja tudi zato, ker so zunanje tuje države že začele delovati med našim narodom v nam protivni smeri z uporabo celega svojega državnega aparata, posebno pa s pomočjo šole, katero zlorabljajo vse države proti narodnim manjšinam, posebno, če imajo one za svojim hrbtom onstran meje enakonarodno državo, h kateri težijo. Tedaj se vedno mečejo najboljše šolske moči in najbogatejša sredstva v tiste kraje in stavljajo v službo raznarodovanja, in treba je vztrajnega in močnega odpora, da se to delo do gotove meje z uspehom odbija. Koliko škoduje to podvrženim narodom, za to je dovolj živih primerov, strašnih in neprijetnih, iz Avstrije, posebno pa iz Madžarske.

II

Podlaga za delo med ljudstvom je ljubezen do njega. Brez globoke, murne in delotvorne ljubezni do naroda ne more biti uspešnega dela za njegovo izobraževanje, ker je ta osnova zanj. Odkod pa izvira ta ljubezen, na čem temelji, kadar je globoka, močna in delotvorna? Ali zadostuje naslanjati se samo na to, da je taka ljubezen prirojena, od mladega sprejeta, da je prvobitno stalna lastnost vseh normalnih ljudi? Ali se sme zanemariti izvor in osnova vse naše ljubezni do naroda in pustiti slučaju, da samo on oblikuje vso našo ljubezen do naroda in jo naredi globljo ali plitvejšo, močnejšo ali slabejšo, delotvorno ali mrtvo? Ali more biti delo med ljudstvom — kar je posebno važno — dobro organizirano, pametno in temeljito urejeno in v vsakem slučaju vztrajno samo na osnovi prirojene in od starejših sprejete ljubezni do naroda? To, brez dvoma, ne. Ljubezen do naroda mora biti res prva osnova vsakega dela za narodno izobraževanje, toda ta ljubezen mora postati z resnim proučevanjem naroda temeljita, mora, nadalje, razviti zmožnosti, da se lahko uvidijo poleg vse ljubezni do naroda vse njegove dobre, kakor tudi slabe strani, vse njegove dobre sposobnosti, pa tudi slabosti, in posebno da se lahko jasno spozna katere smeri narodovega razvoja so najbolj zanemarjene in kje je pomoč najnujnejša.

Ako greš sicer med ljudstvo in začneš delati samo na osnovi ljubezni o njega, tedaj se redno dogaja sledeče: Vsled nepoznavanja ljudstva in sled popolnega neznanja o njegovih sposobnostih in nazorih, dalje brez najmanjšega smisla za njegove najnujnejše potrebe začneš delo med ljudstvom popolnoma napačno, s slabimi postavkami, z nemogočimi sredstvi in samovoljnimi cilji. Ne delaš kot med živim narodom, marveč kot za nekak fantom in za čisto fantastne cilje. Razume se, da je uspeh takega dela ničev, razume se, da so po takem neuspehu tožbe o zabitosti, negibljivosti in nehvaležnosti najširših mas glasne in čestokrat obupne. Pri takem načinu dela mora brezpogojno priti do tega. Zato delajo taki nespretni delavci za izobraževanje ljudstva pač po svojem temperamentu dalj ali manj časa — redno pa zelo malo — nato pa se umaknejo s pozo užaljenega človeka, ki je imel najboljše namene, a jih — to posebno poudarjajo — masa ni hotela pojmiti, in ker so torej storili svojo dolžnost — kakor pravijo — prepuščajo, da gredo stvari naprej svojo pot brez vsa^Pri tem se naravno najslabše godi naivnim narodom, ki jemljejo teorije za stvarnost in trgajo svoje notranje narodne vezi, predno se zamenijo z drugimi, vsaj ravno tako močnimi in ne — kar je posebno važno — počakajo, da bi to tudi drugi storili pred njimi ali vsaj istočasno. S kakšnimi posledicami, kaže strašni in žalostni primer Rusije.

Ljubezen do naroda na osnovi katere se mora ne samo začeti delo za njegovo izobraževanje, temveč tudi vztrajno in z uspehom voditi in dovršiti, mora biti torej razumno zgrajena res na prirojeni in sprejeti ljubezni do svojega naroda, toda utemeljena, razvita in oblikovana po točnem, globokem in vsestranskem znanju o svojem narodu. Takšna mora biti, ker se konča vsaka druga ljubezen do naroda pri bližjem dotiku z njim s težkim razočaranjem, ki te vrže iz prenapetega navdušenja za narodne množice v globoko odvratnost do njih in jih po veliki ljubezni psuje, kakor da so umazana čreda.

Kako pa pridobiti točno in zanesljivo znanje o svojem narodu, znanje, o katerem smo ugotovili, da mora biti tako osnova ljubezni do njega, kakor podlaga vsakega dela za narodno izobraževanje? Ali je pri nas sploh mogoče prisvojiti si tako znanje in si ga utrditi?

Zanimivo in neverjetno je, da so danes bolj poznani nerazviti, primitivni narodi, kot pa kulturni, da danes več in zanesljiveje vemo o posameznih divjaških plemenih, kaj je za nje najvažnejše in najbolj karakteristično, kot pa o kulturnih, važnih narodih. Danes je tudi v znanstvenem svetu lažje raznesti n. pr. celo o nas, o naših običajih, načinu življenja, družabni in državni organizaciji večje laži in bedarije kot pa o kakem majhnem plemenu Polinezije ali centralne Afrike. Odkod to? Kako naj si to razjasnimo? To izhaja odtod, ker je etnologija kot veda o še nerazvitih narodih odlično organizirana znanstvena disciplina, z dobro razvito znanstveno metodo ter živo pažnjo, in ker je dovolj popolno in dobro proučila predmet svojega raziskovanja, — vsekakor bolje, kakor so proučeni kulturni na-rodi. Pri teh je še najbolje raziskana izza dobe romantike folklora (narodopisje), veda o narodnih običajih in umetninah, in zato vemo o kulturnih narodih največ tistega, kar je v resnici najmanj značilno za njihovo današnjo kulturnost, namreč ostanke stare vere, starih nazorov, sledove bajeslovja in legend itd. O onem pa, kar bi nas posebno zanimalo, o zvezah med ljudmi in zemljiščem, dalje o zvezah med njimi samimi, začenja se naše znanje širiti šele v najnovejši dobi in tako se začenjajo znanstvenim potom utrjevati predstave o resničnem narodu, ne o nekem, samo namišljenem fantomu. Kar je že dosegla in utrdila etnologija za primitivne narode, to torej šele sedaj grade za kulturne narode nove vede — antro-pogeografija in posebno sociografija, s pomočjo katerih se edino more zadobiti neoporečeno znanje o razvitih ljudskih zajednicah. Metode preiskovanja v antropogeografiji, ki proučuje tako primitivne kakor tudi napredne narode, so že utrjene in do sedaj dobljeni rezultati so popolnoma iz- premenili prejšnje predstave o odvisnosti človeka od zemljišča in o uplivih, ki jih vrši na fizično in psihično življenje človeka zemlja, na kateri živi. Tu je naš način preiskovanja, začet od Jovana Cvijića, dosegel posebno povoljne uspehe. S cepljenjem dela in izpopolnjevanjem metod, dalje s pooštrenjem sposobnosti gledanja so se dosegli odlični rezultati v sami antropogeografiji, a dosežena je tudi v etnopsihologiji razmeroma visoka možnost ugotavljanja zavisnosti duševnega razvoja od zemljišča, na katerem ljudje žive, kjer je bilo dosedaj celo polje dela nezanesljivo in metode nedoločene ter znanstveno sumljive. Mi smo celo v učenem kulturnem svetu dosegli dober glas, da imamo znanstveno neoporečne antropogeografske in etnopsihološke metode, s pomočjo katerih moremo spoznati bistvo narodne duše, proučavaje zavisnosti od fizične in duševne okolice. Tega še ne moremo, toda z razčlenjevanjem in spopolnjevanjem Cvijićevih antropogeografskih in etnopsiholoških proučevanj pridemo sčasom do zmožnosti, da nam bo odvisnost našega celokupnega razvoja od tal, na katerih živimo in od družbe, v kateri se gibljemo, jasna in razločna. To bo posebno velik napredek, iz katerega bomo mogli črpati veliko koristi v delu za izobraževanje ljudstva, ker nam bo potem brez dvoma jasno, katere so najbolj pereče narodne potrebe v kakem našem kraju, in katere so najprikladnejše metode za izobraževanje naroda pri kateremkoli narodnem tipu ali njegovi varieteti.

Da se more to doseči, mora tudi dijaštvo prijeti za delo, mora ravno ono razviti največjo delavnost, s katero bo prineslo znanosti in narodu največjo korist, a sebi zanesljivo poznanje svojega naroda, in kareje zelo važno, z metodičnim proučevanjem združenim z določenimi in pravimi smernicami, si bo pridobilo in razvilo tudi največje sposobnosti za sploh vsako metodično znanstveno delo. Dosedaj so naši dijaki to delo v veliki meri že vršili, povojne generacije imajo samo nalogo prevzeti lepe tradicije predvojnih ter jih razširiti na povečano področje naše domovine.

Uvajanje v to delo je zelo lahko. Izkušene metode in vestnost dela osiguravajo popoln uspeh.*)

Z antropogeografskim, do gotove meje tudi etnopsihološkim in folklo-rističnim proučevanjem mi na splošno dobro stojimo, v mnogem pogledu izvrstno. Imamo svoje barve in svoje posebnosti, ustaljeno in preizkušeno naučno metodo za delo in poleg tega veliko število dobro izšolanih učiteljev, ki moïejo mlajše moči lahko uvesti v delo i osebno i s svojimi odličnimi proizvodi.

Odvisnost, torej, celokupnega narodnega razvoja od zemljišča, na katerem živimo in odvisnost našega dejanja in nehanja od zemeljskih oblik je razvidna, določena ji je dalekosežnost in pojasnjen celo-vpliv na psihični razvoj, medtem ko smo o vezeh v naši družbi samih in o njenih medsebojnih odnošajih do sedaj mnogo slabše poučeni.

Naučna disciplina, ki se bavi z utrjevanjem in proučevanjem teh vezi, ki drži družbo v zajednici in kažejo smer njenega razvoja, je sociogra fija — etnografija, torej, razvitih kulturnih družb, s kompliciranim družabnim mehanizmom, katerega je treba spoznati in določiti medsebojno od- isnost njegovih elementov.

Kakor tudi se je potreba te vrste proučevanj že davno občutila, vendar so, celo sedaj še v povojih, in samo nezanesljivost zaključkov moderne sociologije, kadar ne gre za primitivne, ampak kulturne narode, je silila na ta proučevanja. Toda ta so še nezadostno organizirana, pogosto jcdnostranska, ker so se sprva podvzemala z enostranskim, praktičnim namenom, da proučijo družabni položaj enega stanu ali gotovega njegovega dela. Specijalnost v proučevanju mora biti, toda ne sme biti hermetično omejena, kakor se je to dogajalo pri proučevanju vasi, rudnikov, tovarniških kolonij itd., ampak vsi proučevalci morajo poznati tudi življenje v okolici in življenje v analognih družbah in drugih krajih, da morejo družabno interfunkcionalnost točno razumeti. Ko nam je iz naših antropogeo-grafskih proučevanj že dobro poznan vpliv fizičnega miljeja, tedaj je naša naloga, da določimo tudi vpliv družabnega miljeja, ki je vsaj toliko važen, da ga poznamo za naš razvoj, kakor prvi.

Primerov za vzgled tukaj ne moremo toliko priporočiti, kakor tudi metoda na splošno ni tako razvita in dovršena, kakor tam. Vse je torej še v početkih, ali ravno to naj vzbudi pri agilnih in rodoljubnih dijakih voljo do dela.³ )

III

Kadar se izvrše ta potrebna uvodna delà in ko se na temelju smotrenih in popolnih na osnovi strokovnih vprašanj izdelanih opisov izdelajo sintetični pregledi o stanju, razpoloženju, potrebah in tendencah razvoja v našem narodu, tedaj bo delo za izobraževanje ljudstva imelo trdnejšo podlago, širše vidike in jasnejše cilje. Tedaj šele bo mogoča popolnoma jasna in konsekventna kulturna in socialna politika. Dotedaj pa je treba biti pri delu za izobraževanje ljudstva zelo previden in se lotevati samo onih vej dela, za katere je samoposebi jasno in o katerih vemo z vso gotovostjo, da bodo imele stalne uspehe za dviganje prosvetnega narodnega nivoja. Ravno tako morajo biti pri delu tudi metode kar najprevidneje izbrane, da bi jih ne bilo treba vedno premenjevati in s tem nositi v delo zmote, ki itak groze vsakemu novopričetemu poslu.

Toda poprišč, ugodnih za delo za izobraževanje ljudstva, in že priznanih metod za delo je toliko, da se ne sme s prekrižanimi rokami čakati na dovršenje vseh potrebnih antropogeografskih in sociografskih pripravljalnih del, in da bi se šele potem začelo z delom.

Tukaj ima dijaštvo posebno prostrano in odprto polje za svoje delovanje. Vrsta nalog, katere je treba izvršiti, je nepregledna, zato moremo omeniti le najvažnejše.

Na prvem mestu, negovanje narodnega zdravja, ker brez zdravja ne more napredovati nobeno delo. Od zdravstvenega stanja zavisi v principu, celokupno življenje naroda, ker od njega zavisi množitev naroda in možnost, da se iz velike množice izbirajo in jemljejo najsposobnejši, kateri vodijo široke mase po poti napredka. Zdravstveno stanje celega našega naroda, a posebno v onih krajih, kjer je divjala vojna, pa je obupno. Posledice dolgega gladovanja, spolnih bolezni in pijančevanja so strašne. O njih, kakor o najstrašnejših neprijateljih, se mora narod poučiti z modelom, sliko, živo besedo in knjigo. Posebno se je treba boriti proti alkoholu in veneriji, najprej z dobrim vzgledom, kakor tudi z vsemi sredstvi, ki nam jih daje znanost; pri nas si jih rada izposojuje tudi država, da ž njimi narod uči in izobražuje. Tudi glavna vprašanja moderne evgenike — znanosti, ki nas uči, kako zavestno graditi boljši, odpornejši in sposobnejši narodni tip — se morajo narodu v spretni obliki pokazati in njeni rezultati predočiti širokim masam v razumljivi in lahki obliki, učeč, da je temelj sreče vsakega naroda, da je mnogoštevilen, da so njegovi člani telesno zdravi, duševno prebujeni in agilni.

Na tej osnovi je treba takoj dalje zidati in se truditi za ekonomsko okrepitev naroda. Politično krepiti se, kulturno se spopolnjevati, sploh napredovati, morejo le ekonomsko močni narodi. Vse nasprotne nazore, ki so se ohranili iz dobe romantike, je treba odbiti. Ekonomska moč pa zavisi od spretnosti in vztrajnosti pri delu, od višinske stopnje možne eksploatacije in od štedenja. Ekonomski razvoj postaja sedaj vse bolj zamotan, ekonomska borba vse bolj silna in nevarnost nazadovanja in propadanja vse večja in grozeča. Radi tega se mora v tem pogledu že prej kaj storiti s poučevanjem ljudstva in z negovanjem zadružnih organizacij, ki ščitijo ekonomsko slabše, da v nagli ekonomski tekmi ne propadejo. To je sijajna prilika za dijake, da pouče svojo okolico, v kateri društveno delajo, o dobrih lastnostih strokovnih zadrug in da pomagajo pri njih ustanavljanju in organiziranju z nasvetom in delom.

Šele potem in kasneje pride delo v oni smeri, ki se pogosto — povsem napačno — naziva izobraževanje naroda: namreč delo za širjenje znanja, utrjevanje morale, negovanje pravnega smisla in negovanje umetniškega okusa. Brez že preje omenjene podlage si je tako delo nemogoče zamisliti kot uspešno in pričakovati od njega kakih rezultatov, razen zadovoljenja plitve osebne slabosti. Higijenske in ekonomske potrebe morajo biti zadovoljene, da se more z uspehom delati za zadovoljenje znanstvenih, etičnih in estetičnih. Zgradba se mora zidati s temelja in ne z vrha.

Bilo pa bi napačno, ako bi se mislilo, da se mora to zadnje omenjeno delo za izobraževanje naroda za sedaj pustiti povsem na strani, dokler se osnovno, glavno ne izvrši. Ne, to se ne sme. Vse veje ljudske izobrazbe se morejo vzporedno in na isti mah negovati — enoličnosti se je treba celo čuvati — toda vedno se mora paziti, kaj naj se ima za važnejše, kaj naj se smatra za osnovnejše in kako postavlja temelj za delo, in kaj pride šele v drugi vrsti in na poznejšem mestu.

V naših, sedaj zasedenih krajih se mora posvečati posebna važnost negovanju poznanja naše države. Zelo skrbno se mora graditi predstava o nad vse dragi zemlji, ne da bi se pri tem krenilo kdaj stran od resnice. To mora sploh veljati za zakon pri delu, da se ne sme nikdar populariziranju ali navduševanju na ljubo na katerikoli način potvarjati resnica ali celo uporabljati laž, kakor se je to godilo in se godi v tendecioznem zavajanju ljudstva, kar se z lažnjivim imenom naziva izobraževanje. Z ničimer se pri ljudstvu ne more doseči večjega zaupanja, kakor s podajanjem resnice, in vsaka zgradba — o tem naj bodo prepričani tisti, ki tako postopajo — katero zidajo nekateri na laži in potvarjanju, se zruši v nič, kadar se odkrije v njej eden kamen laži. Resnica se torej ne sme v nobenem oziru potvarjati in nikakor se ne smejo mesto dejstev podajati visokodoneče fraze, ker nikdar ne koristijo, ampak vedno škodujejo. O naši državi se more, v ostalem, poleg nekaj slabega, povedati toliko lepega, dobrega in upanjapolnega, resničnega da taka tolmačenja zanesljiveje vplivajo nego katerekoli tirade, o katerih se more vedno misliti, da se pojejo samo radi tega, ker manjka lepih, resničnih dejstev, ki bi se mogla pokazati. Je dosti stvari, ki bodo gotovo dosegle odločilen uspeh, a k o se spretno in z ljubeznijo pokažejo, samo da jih moramo poznati in umeti spretno pokazati.

Isto, kar pravimo o državi, velja tudi za posamezne dele naroda in za posamezne kraje. Tudi tu se mora povedati resnica, tudi tu se moramo pred vsem čuvati mlačnega, gladkega prikazovanja v samih svetlih in blestečih barvah, opisovanja, ki ne zapušča nobenega vtisa in kateremu nikdo ne verjame. Prikazovati se morajo živi ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi, in ravnotakšni kraji, lepi ali pusti, ne pa prazni, izmišljeni ali shematizirani fantomi.

IV.

Ljubezen do naroda, smotrenost v proučevanju in vztrajnost pri delu so temelji za delo ljudskega izobraževanja, a metod za to delo se moramo z naporom in trudom priučiti. Moramo namreč dobro vedeti, kako se najbolje in najuspešneje prikazujejo in razlagajo slike, s katerimi se tolmačijo slabe posledice n. pr. alkohola in spolnih bolezni. Zato ne zadostuje samo dobra volja. Ravnotako se mora dobro vedeti, kako se najlažje razjasnjujejo in lahko razumljivo pokažejo težki ekonomski problemi. Kako se dajejo navodila o racionalnem gospodarstvu, o davkih, o denarju itd. Posebno težko je naučiti se tolmačiti čisto pravna vprašanja, katera mora poznati vsak človek, ker je vedno potrebno, da jih pozna. Dobro se mora vedeti, kako se naj razjasnijo širokim slojem, ki nimajo o tem nobenega pojma, n. pr. moderni nazori o kazni in njenih namenih, o kaznovanju dece itd. Ravno tako ni lahko razlagati različnih tehničnih vprašanj, ki so sedaj celo aktualna, brez priprave za ta posel, akoravno so težkoče tu že manjše. Posebno pa je težko uspešno delovati v etiškem in estetskem poučevanju in spopolnjevanju mas in je treba pri tem vedno pomniti, da plitvo in trivialno, povsem brezvsebinsko, ni nikdar tudi popularno.

Predmet torej, o katerem želimo poučiti druge, mora biti predavatelju do natančnosti poznan, on ga mora popolnoma obvladati in poznati metode, kako ga razložiti drugim, da ga more na pravem mestu zagrabiti in z uspehom vtisniti v zavest onih, ki predmeta ne poznajo. Dalje, ni treba misliti, da je z uspešnim predavanjem stvar končana. Niti najmanj. Pridejo dvomi, nasprotni vplivi, pozabljivost itd. in izbrišejo, pretvorijo in falzificirajo vzbujeno prejšnjo predstavo. Vsled tega se je treba zavarovati z močnimi prosvetnimi organizacijami, ker samo one, a ne posamezne osebe, morejo posredovati stalna predavanja. Morajo se torej razčlenjevati stara in ustanavljati nova prosvetna društva z dobrim notranjim ustrojem in določenim delokrogom — čitalnice, knjižnice (stalne in potujoče), pevska, glasbena, telovadna in športna društva itd., da se morejo preko njih prvič, sistematično širiti koristna znanja in, drugič, da se morejo ta znanja v društvih ponavljati in utrjevati. Neorganizirano delo sploh ni delo. Tako daleč je treba iti, da se izvede močna, pregledna in skladna organizacija celokupnega dela za narodno izobrazbo. To je potrebno celo pri nas, a v tuji državi brez take organizacije in brez ene centralne ustanove, ki bi posamezne veje nadzorovala in skrbela za njihovo skladnost in za iste cilje celega, delovanja, nikakor ne more biti uspešnega ljudskega izobraževanja. Samo ob sebi se razume, da dobrih organizacij zopet ne more biti brez velikega števila inteligence. Zato naša inteligenca iz sedaj zasedenih krajev ne sme zapuščati te nesrečne zemlje, ampak mora tam vztrajati. Narod se ne sme pustiti brez glave. Boljše je tam malo in tiho delati, kakor iz varnega zavetja mnogo kričati.

Z dobro organiziranim delom med ljudstvom se nikakor ne sme za-menjevati bučno »delo za narod«. Nikakor ne. Samo slabi stroji škripljejo, cvilijo, ropočejo in delajo neznosen šum. Dobri stroji tečejo neslišno, ali njih delo se vidi. Tako mora biti tudi delo za narodno prosveto. Vršiti se mora tiho, dostojno in resno. Brez hrušča in trušča, ki dajata, kjer sta, samo iluzijo o delu, a posledice dela se ne občutijo.

Delo med narodom mora, poleg tega, da se vrši na tihem in brez hrupa, kar bo doseglo gotovo vedno trajno zaupanje, imeti še eno lastnost, katere redno nima — biti ne sme vsiljivo. Toda navadno se gleda z neke namišljene višine in se z ljudstvom postopa, kakor z nedoraslim detetom in se stalno zamenjava dve stvari — nedostatek znanja in nedostatek življenjske izkušnje. Narod ima o mnogih stvareh v resnici mnogokrat zelo malo znanja, a življenjske izkušnje ima vedno, in mesto da si jemljemo ugled pred narodom in njegovo nevednost naglašamo pred celim svetom, moramo vsako delo za prosveto naroda navezati na ogromno in solidno narodno izkustvo in na tej osnovi dvigniti in širiti nova znanja. Pri tem se nikakor ne smemo posluževati vsiljivega ali celo predrznega tona, ki izziva odpor in smeh, — ž njim tudi ubijamo ugled prosvetnega delavca ter tako že v naprej jemljemo delu vsak uspeh.

V

Iz dijaštva izhajajo, povečini, bodoči voditelji naroda, kateri bodo vodili njegov razvoj in mu določali smeri in tempo. Zategadelj se za to delo dijaki ne morejo nikdar dovolj rano začeti pripravljati in zadosti požrtvovalno delati, da bi mogli postati — vsaj nekateri izmed njih — vredni in odlični narodni voditelji, a ostali koristni in ugledni delavci za narodno dobro. Narod in država doprinašata ogromne žrtve, da se dijakom — posebno visokošolcem — da kar najbolj vsestranska, dobra in ugodna prilika, da se v oni stroki, katero so si izbrali, kar najbolj spopolnijo in da si pridobe kar najbolj široko, globoko in aktivno znanje. To zadnje posebno naglašamo, ker mrtvo znanje ne koristi nikomur, ampak samo živo in plodno, ki sili na delo. Iz teh dolžnosti, katere sprejmeta in izvršujeta država in narod proti vsem dijakom, posebno visokošolskim, izhajajo njih obveze, da morajo tudi oni svoje znanje kar najbolj širiti in poglabljati in ga s kar največjim navdušenjem in spretnostjo med narodom razširiti.

S samim mehaničnim vršenjem službe po dovršenih študijah tega ne bodo dosegli, niti ne bodo narejenega dolga nikdar pošteno poravnali. To bodo storili le takrat, če se bodo, poleg vršenja svojih službenih dolžnosti, posvetili družabnemu delovanju, ako bodo z veseljem delali za narodno prosveto in dvigali nivo narodne izobrazbe, pridobivali si istočasno vse večje poznanje naroda in s tem vse večje sposobnosti, da uvidijo njegove prave potrebe in po njih uravnavajo svoje poklicno in privatno delo. Taki pošteni in rodoljubni mladeniči so bili ideal prijatelju in razboritemu svetovalcu dijakov, Jules-u Payot-u, ko je pisal sledeče besede: »Ako bi se vsako leto vsaj šestorica dijakov vrnila v svoja sela, v svoja mala mesta, kot zdravniki, advokati, profesorji, trdno odločeni, da ne izpuste niti ene prilike, kadar bi mogli govoriti in storiti kaj za srečo in blagostanje, odločeni, da visoko spoštujejo vsakega človeka, pa naj bo še tako ubožen, da nikdar ne dopuste najmanjše krivice brez vztrajnega protesta in procesa, da prinesejo v družabne razmere več dobrotljivosti, več resnične pravice, več strpnosti, pa bi se v dvajsetih letih na srečo domovine, vsake domovine, ustvarila neka nova aristokracija, katero bi moral vsakdo spoštovati in ki bi bila nadvse močna v delu za obči blagor. Nesrečnik je vsak mladenič, ki zapusti univerzo, pa v svoji advokatski ali zdravniški službi vidi samo pot, po kateri se pride do bogastva in do surove in neumne zabave . . .« Mislil je, ko je pisal te želje, samo na delo poedincev, in je že od tega pričakoval ogromen uspeh, toda bil bi se še bolj radoval, če bi videl začetke delovanja v organiziranih akcijah rodoljubnih dijakov med ljudstvom. Kajti ravno na Francoskem se je do pred vojne lahko videlo, kako malo koristi donaša tudi najboljša osebna akcija, ako je izven organizacije, katera ji edino more osigurati daljšo časovno trajnost in večjo prostorno širino.

Radi tega nam tudi lebdi pred očmi kot ideal organizirana, dobro za-mišljena, skrbno in vztrajno vršena društvena akcija vsega idealnega, rodoljubnega dijaštva, katera bo mogla sčasoma izleči slabe posledice vojne in katera bo uravnovesila iz ravnotežja vrženo družbo z utrjevanjem družabnih vrednot, z ozirom na idealen cilj napredka celokupnega človeštva. Taka dobro organizirana akcija bo mogla utrditi omajane in zatemnele na rodne ideale, pridobiti jim prejšnjo veljavo in s širjenjem izobrazbe in vzgoje volje pri širokih masah naroda ustvariti tako visok splošen družaben nivo izobrazbe, da se bo mogla izvesti prava in široka demokratizacija in socializacija brez večjih nemirov in brez škode za edinstvenost in skladnost našega razvoja. Upamo, da bo izobraženo dijaštvo čim preje začelo z akcijo, da se z vsestranskim proučevanjem naroda doseže trdna podlaga, da se more voditi tako pametna in napredna kulturna in socialna politika, od katere edino zavisi naš stalni in skladni napredek in ves ugled nas in naše države.

Tega se nadejamo od dijaštva, zavedajočega se svojih dolžnosti do naroda in države, in to od njega pričakujemo.

² Za uvod se mora preštudirati predvsem kaka dobra antropogeografija, najboljše: Ratzel F., Antropogeographie 1. Grundzüge der Anwendung der Erdkunde auf die Geschichte II. Die geo graphische Verbreitung prides Menschen; Vallaux C., Le Solet l’ Etat (Encyclopédie scientifique); Brunhes J. La Géographie hunaine; Brunhes J. et Vallaux C.. La Géographie del’ histoire. Za naše razmere pa je treba posebno natančno poznati Cvijičeve Antropogeografske probleme Balkanskog poluostrva (Etnografski zbornik Srp. Kralj. Akad. IV.), da se pridobi potrebno znanje o celotnem kompleksu vprašanj, katera pridejo pri našem anfropogeografskem proučevanju v poštev. Uporabljene metode proučevanja pri tem so nam dale Cvijićevo zrelo delo: La Péninsule Balkanique, v katerem so problemi ne samo razborito in spretno razvrščeni, ampak je za veliko število od njih podana tudi znanstvena razrešitev v kolikor je za danes mogoča. V spretni in otmeni obliki so poljudno razloženi rezultati teh proučevanj v odlični Cvijićevi zbirki Govori i članci, I. in II. Kako se pa praktično uvede v delo, kako se delo samo vrši. na podlagi kraja in naroda, to se more videti iz Cvijičevih vprašanj za antropogeografska in etnopsihološka proučevanja, na katera se imajo dati po skrbnem razmotrivanju in proučevanju precizni in premišljeni odgovori. Ta vprašanja so zbrana v: Uputstva za ispitivanje naselja i psi-hičkih osobina. Njihova uporaba v posameznostih se najde v kateremkoli delu odlične serije Srp. Kralj. Akademije: Naselja srpskih zemalja; priporočajo se najbolj dela Jefte Dedijera, Jovana Erdeljanoviča in Kiste Nikoliča. Tej seriji podobno, toda po obsegu in svrhi ožjo, izdaje jugoslavenska akademija: Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slovena, kjer je največ gradiva folkloristične vsebine, drugo, od Bogišiča začeto delo o proučevanju pravnih običajev Južnih Slovanov, žal ni tako sistematično, po izkušeni metodi izvedeno, kakor antropogeografska in etnopsihološka proučevanja v seriji: Naselja srpskih zemlja in folkloristična v zbirki: Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slovena.

³ Sedaj so sociografska proučevanja najbolj razvita v Ameriki. Tam se jim tudi na univerzah posveča največja pažnja, kot, osnovi za zgradbo znanstvene, kritične sociologije. Dalje je na Angleškem uspešno raziskano življenje Londona in delavnega ljudstva v njem, in življenje na vasi. Ti angleški primeri so našli ugled tudi drugod. Tako so celo Madžari začeli delati na sociografskem proučevanju svojega naroda, h čemur jih je prisililo njih nezdravo narodno življenje, ki se je izražalo v naglem obuboževanju kmetov in temu sledečemu begu v Ameriko. Eno tako madžarsko študijo — ki kaže mnogo smisla za ta vprašanja — je prevedel za Srbe Tihomir Ostojič in opremil z dobrim uvodom. To je: Bošnjak Bela, Jedno madjarsko selo (Letopis Matice Srpske 292), a Mihajlo Avramovič je rezultate neke strokovne ankete zbral v pretežno sociografski študiji: Selo u Srbiji pre rata (Društveni život, IV., 1921, 241.—50). Mnogo sociografskega materijala je tudi v monografijah o parohijah, izdelanih v Vojvodini in v Sloveniji, toda brez metode, ker v njih še ne najdemo določnih vprašanj, kakor so ona za antropogeografska proučevanja v Cvijičevih Uputstvih; ta se izdelujejo sedaj za Vojvodino. Instruktivno razlagajo o bistvu sociografije, o njeni potrebi kot posebni znanstveni disciplini, kakor tudi o nujnosti sociografskih proučevanj pri nas:Mirko M. Kosić (Društveni život L, 1920., 25—32 in Fedor Nikić (Letopis Matice Srp. 300, 115—121). Najbolje je proučevanje naroda na osnovi znanstveno dognanih najnujnejših narodnih potreb pripravila Matica Srpska v Novem Sadu, ki se je bavila s temi vprašanji ne samo navdušeno, ampak tudi strokovno in sistemno, zlasti pred svetovno vojno. Matica Srpska je posebno želela izobraževati Srbe v Vojvodini. Njihov položaj je bil vrlo sličen dosedanjemu položaju Slovencev in Hrvatov ter sedanjemu v zasedenih lgrajih. Zato se morejo rezultati in izkušnje Matice Srpske, dobljene pri točnem anketnem proučevanju, uporabiti pri organizaciji narodnega prosvetnega dela, zlasti v zasedenih krajih. Najboljše je te napore in uspehe Matice Srpske opisal Tihomir Ostojić v svojem referatu pred Zborom za Društveno Prosvećivanje i Knjige za Narod (Letopis Matice Srpske 294, 112—28; 295, 95—118), kjer se najde potrebna literatura o celem kompleksu teh vprašanj. Srpski omladinci so pa izdelali že 1. 1910. prav simpatičen program za narodno prosvetno delo v svoji publikaciji: Narodna prosveta, njena potreba, smer, rad i organizacija.