BAJALICE, BAJANICE, ZGODBE, ZGODBENICE, ZGODIVŠČICE

MOST

Kako naj izrazim to bojazen; kako se naj je lotim. Poti v mestu vodijo tudi do mostu, ki preči reko. Tako večkrat stojimo na razpotjih, kot denimo, ko skušamo prečiti miselni most, da bi misli lažje stekle iz ene strani zavedanja na drugo stran, lahko, zavesti. Tako imamo lahko vesele misli, ki dospejo do žalostnega mostu in se navzamejo nekaj žalosti od tega mostu, tako da nekoliko potemnijo, in obratno. Danes je deževni dan, dve tretjini novembra sta že minili in obeta se prvi sneg. Torej pot do mostu ne bo najlažja. Lažje bi bilo, če bi si izbrali kakšen jasen osončen dan, ki jih tudi v novembrskih dneh ni manjkalo. Tako se približam mostu in sem namenjena, da ga prečim. Pogled mi neprestano uhaja dol k reki, ki se vidi skozi ograjo mostu. Veliko ljudi je okoli mene; nekateri se fotografirajo na mostu s panoramo mesta v ozadju, drugi spet potiskajo vozičke pred seboj, nekdo se ozre tudi daleč preko sebe, da bi se prepričal, če ima slaščičar na drugem koncu mesta še odprto slaščičarnico. V tej zmedi, v tem kaosu prečim most in ko sem na njegovi sredini, vzamem iz žepa v roke etui, kjer os ključi od stanovanja in pa avtobusna karta. Res, definitivno ne bom šla domov z avtobusom, pač pa se bom odpravila peš. Do doma imama iz mesta okoli ene ure hoda. Toda ko tako stiskam v roku etui, me naenkrat zamika, da bi etui s ključi in karto zabrisala v reko. Prav predstavljam si, kako mi etui pade iz rok in se zakotali k ograji mostu, kjer nekoliko zaniha, nato pa ga teža premakne v padec v reko. In kaj sedaj? Kaj bom naredila sedaj? Morda šla k robu mostu, kjer se most konča ali pa začne, se slekla, za kar je kar prehladno, in skočila v reko, da bi morda v njenih globinah ujela svoj etui. Kar je precej neverjetno, že znanstvena fantastika. Tako bi ostala brez ključev, brez karte za avtobus, pa še mokra bi bila in vsa umazana od umazanosti reke. Vprašanje je, kako bi se znašla v njenih mrzlih valovih. Okolica bi me verjetno čudno sprejemala in si mislila svoje. Prav mi je! Kaj pa me je neznana sila, ki se ji nisem znala upreti, gnala tako daleč, da sem izpustila etui iz rok, namesto da bi ga držala trdno tako, da bi me boleli členki. Seveda se k sreči to ni zgodilo, toda ko sem prišla do konca mostu, je tista neznana sila, ki je silila, naj izustim etui iz rok, popustila. Samo tehtala me je, morda usoda, kaj bom storila, ko bom sredi mostu.(!)

NAPAČNA ŠTEVILKA

Ne vem, kaj mi je preprečilo, da bi slišala telefon, ko je bilo iz njega razvidno, da je nekdo poklical na mojo številko, o čemer je pričala njegova številka. Niti pomislila nisem na kaj nevarnega in takoj poklicala številko nazaj, toda nihče se ni javil. Opazila pa sem, da je nekdo poklical na mojo številko šele po več kot uro, ker namreč nisem slišala, da bi telefon zvonil; telefona pa tudi sicer to uro nisem jemala v roke, ker ni bilo časa za to. Klicna številka ali predštevilka, ali pozivna številka je bila 069, kar pomeni, da je bilo govora o tujcu. Šele takrat, ko sem poklicala na to številko in se ni nihče javil, sem pomislila in me je prešinilo kot strela z jasnega, da bi lahko bil kdo takšen, ki bi lahko zlorabil mojo številko. Takoj sem preklopila na aplikacijo na telefonu, ki ima v domeni beleženje mojega stanja na bančnem računu in sem preverila, ali je vse stanje še takšno, kakršno je bilo, oziroma kakršno bi moralo biti. Namreč popadla me je bojazen, da bi utegnila ta številka, čeprav mi ni bilo jasno, kako, potegniti finance z mojega računa, ker je bil klic z neznane številke. To dejanje bi sicer bilo malo verjetno, ker zveza sploh ni bila vzpostavljena, pa vendar. Načini zlorabe preko mobilnega telefona najbrž nimajo meja, pa bi bilo morda tudi kaj takšnega lahko mogoče. Bojazen me je popadala vedno bolj, tako da sem v zadnjih nekaj minut večkrat preverila moje stanje na bančnem računu, ali je še vedno nespremenjeno. In k sreči je bilo tako. Toda predvsem sebi v opomin kakor tudi drugim: ne se javljati na klice z neznane številke na mobilnem telefonu! Načini prevar pri nepridipravih nimajo meja.(!) Kot opomin, kot opozorilo naj bo ta moja nepremišljenost z mobilnim telefonom.(!)

VROČE

V soboto ali pa v nedeljo babica vedno skuha kosilo za naslednji teden, da ga bodo po malem jedli vsak dan v tednu. Tako zreže vso zelenjavo, kot korenje, peteršilj, cvetačo ali zelje ali pa ohrovt in pa malo po koščkih sveže zelene paprike. Nato vse pokuha in šele nato, ko je zelenjava po dvajsetih minutah do pol ure zmehčana, naredi podmet iz narezane čebule, popražene na olju in pa malo moke, nekaj drobcev v dlani ali kaj podobnega. Nato vse skupaj zmeša, pokuha še kakšnih pet minut in nato pusti, da se vse ohladi, da bi nato iz lonca dala v skledo in to v hladilnik, da bi se hrana obdržala za odvzemanje vsak dan v tednu, da bo imela vsa družina kosilo vsak dan v tednu. Za čas, ko se zelenjava pokuha v loncu babica določi mene, da popazim malo na brbotajočo gmoto v loncu, da ne bi voda povrela povsem in bi bilo potrebno dodati nekaj vode, ali pa da voda ne bi vrela tako, da bi šlo preko robu lonca. In v tem času, ko tako pazim na kuhajočo se hrano ob prižganem radiu v kuhinji me prešine misel, da bi lonec povlekla z ognja in ga spustila po tleh. Najprej da bi ga povlekla po sebi, tako da bi se vroča vsebina razlila preko mojega stegna in noge na tla, potem pa še po tleh. Najbrž bi občutila strahotno pekočo bolečino, ko bi se poparila po nogi, še posebej, ker bi blago oblačila bilo prepojeno s to vročo snovjo in bi še bolj pritiskalo na meso noge. Opeklina bi bila samo še večja. In kaj se bi godilo pri tleh? Tla bi bila zasvinjana s polito vsebino iz lonca; sploh ne vem, kako bi do koca sčistili tla, da bi bila spet takšna, kot so bila prej.(!) Še zlasti, ker si babica tako prizadeva za čistočo tal; pri vsakem koščku, ki ji pade na tla, bodisi od rezanja, bodisi kar tako, se babica pri teh svoji letih skloni in koščke pobere. Pri tem še pogleduje tako po strani ali ob strani, kot pač pade svetlobni žarek na tla in jih osvetli, da bi babica videla, ali je kaj madežev po tleh, in ker so, samo zmajuje z glavo in seže z nogo po krpi, ki je na tleh v kotu kuhinje in z nogo, postavljeno na sredino te krpe, ki je samo za tla, poteguje po tleh in tako drsa toliko časa, da se tla svetijo, da so vsi madeži izginili. Kako bi šele bilo, ko bi potegnila lonec za ušesa in ga postavila narobe; kaj se bi zgodilo s tlemi; kako umazana bi bila. In kar je najvažnejše, kako huda bi šele bila moja opeklina. Da ne izgubljamo navsezadnje besed o tem, da bi bilo kosilo za naslednji teden izgubljeno, in da bi morali pripraviti novo vsebino z v lonec. Toda tista misel, tisto hotenje, tista mrzlica, ki me prevzame, ki me prežame, da bi potegnila lonec z ognja. Kakor da bi bila majhen otrok, ki še ne ve, kaj bo sledilo temu nepremišljenemu dejanju.(!)

ZASEBNOST; NE JAVNA RAZPRODAJA

Oče je umrl pred letom in pol. Preprosto ni hotel več jesti. Imel je namreč težave z zobmi, ki so mu sprednji izpadi in kako sedaj? Počakati je bilo treba na izdelavo proteze, ki si bi jo namestil spredaj zgoraj v čeljusti, toda pedanten kot je bil, bi ga le-ta motila, ker ne bi bila več pritrjena, tako kot so stalni zobje. Tako je imel v sebi predsodek, da ne zmore biti več brez zob in zato preprosto ne bi več jedel. Kajti tako malo mu je pomenila hrana, samo zgolj kot nujno zlo, ne pa tudi užitek, ali potrebo, ki bi jo spremenil v užitek zase. Tako se je shiral do obnemoglosti. Pa je bilo treba urediti postopke okoli njegovega pogreba, okoli dopusta v službi za primer smrti in tako naj bi bilo treba izpolniti formularje z njegovimi podatki, ki naj bi jih jaz pustila na mizi od sodelavke, ki je nočna, da bi jih, te papirje, izročila v roke mlademu šefu, ki naj bi posredoval podatke naprej do glavnega ljubljanskega šefa. Toda ta sodelavka je zelo zvedave narave, tako bi videla rojstno letnico mojega očeta, kako ali zakaj je umrl in podobno, kar me je odvrnilo od tega, da bi puščala papirje z osebnimi podatki mojega očeta na katerikoli mizi. Enostavno sem to imela za razprodajo »svojega premoženja«, svoje lastne nravi, svojih lastnih občutkov in čustev v roke tujcem. Tako sem vzela samo en dan dopusta, toliko da je bil opravljen pogreb, namesto dveh dni, ki bi mi bila pripadala, če bi izročila papirje z očetovimi podatki. Raje se odpovem čemu svojemu, kar mi sicer po zakonu pripada, kot pa da obrnem narobe svojo malho, v kateri se skrivajo lastni občutki, ki je polna lastnih podatkov, ki bi jih kot obrnila navzven, da bi se pokazali svetu in tako razgalila svojega lastnega očeta, kako je živel zadnje dni, kako se je hranil kljub težavi, kaj je rad delal, kaj je rad imel kljub težavam, ki so ga pestile v življenju, kako je skrbel za osebno higieno in podobno. Vse sem naredila zato, da sem ga ohranila zase in morda za prihodnje lastne rodove, kakor pa za popolne tujce, ki bi se samo naslajali ob njegovih težavah in izkoriščali njegove probleme zato, da bi jim bilo lepše v njihovem življenju. Vse prej, kot lastna razprodaja življenja.(!)

OBČUTEK GROZE

Ne da bi me, da bi nas preplavil val groze, toda že mali občutek, že sama sled tega je dovolj, da se človek počuti nelagodno. Da ga skozi nekaj preganja, nekaj, kar ga spominja na tesnobo. Da ne (z)more svobodno zadihati, svobodno misliti. Tako se je namreč zgodilo, da neznanec kliče na naš hišni stacionarni telefon, ki ga še zmeraj imamo, in ko se oglasimo doma na zvonjenje, v slušalki le nekaj praska ali pa moteče brni. In to še ni vse. Že večkrat se je zgodilo, da ne prejmemo svoje pošte na naš domači naslov, zlasti jaz svojo pošto iz bolnice, kjer so nanizani vsi moji podatki vključno z mojo diagnozo. Ne da ne bi vedela, kdaj imam naslednji pregled, pač pa nekdo razpolaga z vsemi mojimi osebnimi podatki, z razlago moje bolezni, z vsem, kar pomeni mojo zasebnost. In to bi lahko bil kdorkoli, toda sklepam, da je nekdo iz bližnje soseščine, ki ga še posebej zanima naša zasebnost, ki je ne more drugače razbrati iz videnja naših življenj. To je nekdo, ki ima rahlo preveč časa, da lahko o svojem sosedu razmišlja na takšen način. Predvsem z mislijo, da bi se ga bala, da bi imela bojazen pred njim in pred tem, kaj še vse mi lahko naredi. Zares neprijeten občutek, ko se nekdo smeji v pest, ko prebira, kakšne vse tegobe me tarejo. To je nekdo, ki hoče, da se ukvarjam z njim prekomerno in več, kot samo z dejstvom, da je moj sosed in nič več. Kaj naj storim? Glede telefona in kar se tiče pošte?

NEVARNOST

Obstaja tako imenovana »tiha nevarnost«, ki preži na nas za vsakim vogalom. Tako na primer v jeseni pada listje z dreves in to listje se kopiči pod nogami, se zateče v razne vogale, kote, skrite kotičke, kot so denimo tudi koti stopnic v mestu. In potem zapade dež in se to listje zmoči, in kot tako je odlična podlaga za to, da nam spodrsne, ko hitimo preko teh stopnic v mesto. Zanihamo in z glavo lahko udarimo ob rob stopnic, ko padamo z glavo nazaj. Lahko se zgodi tudi nenadna smrt. Torej je prečenje po teh ali takih stopnicah tudi smrtno nevarno. Tako denimo za mojo 90 letno babico, s katero greva po teh stopnicah od enega avtobusa na eni strani mesta do drugega avtobusa na drugi strani mesta preko teh stopnic. Lahko da bi ji spodrsnilo na mokrem listju in bi lahko padla na takšen način. Pri tem se človek sprašuje, ali mestne oblasti sploh poskrbijo za čiščenje mestne okolice, kot so te stopnice v mestu. Da bi počistili to mokro listje s stopnic. Saj najbrž čistijo ustrezne službe, toda to vse poteka prepočasi, ko se lahko zgodi tragedija vsak dan. Dokler se res ne bo in to upam, da ne bo pri moji babici, bo čiščenje teh mestnih površin potekalo kampanjsko in po zgledu, ko je že res v nebo vpijoča situacija.(!)

GROZA

Babica ne pregleduje gumbov pri plinskem štedilniku za vklop in izklop in tako včasih kar pusti plin prižgan, ko tako izkazuje gumb, seveda brez plamena, tako da plin prosto izhaja ali uhaja. In ona tega ne opazi. Potem lahko prižge z vžigalico stenj v namizni svečki v čast pokojnemu dedku in iskra je tukaj, da lahko s plinom nabito ozračje eksplodira. Pri tem se mi rišejo slike, kako je babico vrglo v zrak, jo vrglo ob steno in razdejalo kuhinjo kakor tudi dnevno sobo. In to še ni vse. V spodnjem nadstropju imamo v garaži shranjeno kurilno olje v posebnem koritu in če bi prišlo do eksplozije, bi eksplodirala lahko tudi to zajetje kurilnega olja in hiša bi bila lahko tako razdejana, da je ne bi bilo več, kakor tudi ne bi bilo več babice. Zato dopovedujemo babici, jaz in Levček, da naj pazi na gumbe, ko bo nehala kuhati s plinskim štedilnikom, da bodo vsi v stanju – zaprto. Kajti tragedija je lahko neomajnih razsežnosti.(!)

ODPADLO KOLO

Ona po navadi gre v petek ali v soboto po nakupih živil v bližnji supermarket, ki je oddaljen od njenega doma približno deset minut. PO nakupih živil kakor tudi ostalih artiklov gre z nakupovalnim vozičkom, saj z babico ne premoreta avtomobila. In tako ona trepeče, da se bo nakupovalnem vozičku nekoč kaj zgodilo, ko je tako preobremenjen z živili. Babici je kupila največjega, kar so jih premogli v nakupovalnem središču, na oddelku z darili, in na deklaraciji je pisalo, da se ga lahko obremeni s težo do 59 kilogramov. Toliko nikoli ne kupi, pa vendar nakupovalni voziček blago ječi, ko ga obremeni z izdelki. Ko ga vleče z eno roko za držalo, kolesa sicer tečejo tekoče, toda včasih se ji zazdi, da pričnejo poplesovati in samo moli lahko v zahvalo, da ni snega po cesti ali po pešconi za pešce, kajti v tem primeru bi bila vožnja z vozičkom toliko bolj otežkočena. Včasih, ko tako pelje zvrhan voziček, se ji zazdi, da bo eno kolo popustilo, tisto, s katerim se najbolj zaganja naprej; da se je snelo z gredi, da je nekakšen vijak popustil, se odkotalil po cesti navzdol do bližnjega kanala in izginil v njemu; kolo pa je samo brez pritrditve kar odpadlo. Tako je imela samo še eno kolo, s katerim si ni mogla kaj prida pomagati, na drugi strani pa je bila palica brez koleščka. Tako sedaj ni mogla več voziti ali peljati vozička, in kaj naj naredi? Nesti ga ne more, ker je pretežak, samo potiska ga lahko, tako da nekako drsi po zunanjščini ali po ovoju, v katerem so skrbno shranjena živila, ki jih vedno razporedi po notranjosti vozička, da je ta kolikor toliko enakomerno obremenjen. In razen tega bi se zunanjščina nakupovalnega vozička umazala, ko bi stežka drsela po tleh. Tako bi komaj pritovorila živila do doma in pri tem molila, da seji ne raztresejo po tleh, tako da bi drugi lahko videli, kaj je nakupila, kaj jesta onidve z babico. Sama sreča je, da se kaj takega še ni pripetilo, in nujno je takoj odmisliti take slabe misli, da se zares ne bodo uresničile; kajti če bi se zares, bi to pomenilo, da z babico ne moreta več nakupovati v supermarketu s pomočjo nakupovalnega vozička, kar zelo poslabša situacijo, ki je že tako črna, ker nimata avta. Samo želi si lahko ona, da se kaj takega ne bo zgodilo.(!)

MOST II

Ob lepih popoldnevih, ki jih je na prehodu iz poletja v jesen, vse manj, se odloči, da bo šla iz službe proti domu peš. Pri tem ima v mislih predvsem pobožanje vetra po licih in po laseh, ko bo hodila vzdolž aleje, ki se nahaja na njeni poti proti domu bolj proti koncu poti, toda vse bi dala za tisti občutek lahkotne hoje ob drevesih, ki mečejo sence in prijetno šumljajo okoli ušes in telesa. Vse telo ovijejo v prijeten kokon, ko je že vse telo utrujeno od hoje, ki traja od mesta službe do doma kar dobro uro. Kar dovolj, da si ona prisluži kosilo s svojo peš hojo proti domu. Toda ko preči most, jo pričnejo vleči nenadne in neznane sile. Tako ima v roki etui s ključi in vozno karto, v primeru, da bi slučajno se odločila, da gre z avtobusom. Toda naenkrat ko je sredi mostu, jo sile reke, ki je pod mostom ali kaj silijo, da bi naenkrat izpustila etui iz rok in bi ta padel na rob mostu pod mostovno ograjo in bi se konec etuija prevesil na tisto stran robu, ko je padec v reko. Tako si domišlja, da je še zadnji trenutek prijela z rokami etui za konec in ga povlekla še pravi čas za njegovo širino, da ga je potisnila bliže k svojim nogam in tako umaknila, da ni tako blizu robu mostu, ki vodi kot padec v reko. Torej ves čas se ukvarja z mislijo, kako je etui s ključi blizu roba mostu in da bo zdaj zdaj padec v reko in kaj bo potem? Skočila v reko za ključi ne bo, ker kdo pa ji garantira, da bo etui še našla v globini reke; in kaj bo potem brez ključev; kaj bo porekla babica, ko bo prišla brez ključev domov? Spet bodo predavanja o neodgovornosti, o nepazljivosti, o nespametnem ravnanju in kako ji naj babica poveri kakšno od težjih nalog in dolžnosti, ko še z navadnimi ključi, ključi od stanovanja ne zna priti domov? Toda nad vse je tisti »vlek« reke, ki očitno preži s svojimi nevidnimi silami nanjo, ko jo preči po tem mostu.(!)

LOTERIJA; DOBITEK

Ne vem, zakaj jo preveva občutek, da so jo prinesli naokoli; da so jo ofrnažili! Namreč na postaji v trafiki na vogalu vsak petek kupi časnik »Delo«, ker vsebuje v sebi prilogo »Vikend«, kjer so natisnjeni vsi televizijski programi za ves teden, kar je pomembno za babico, da ima pregled nad tem, da je obveščena, kaj bo spremljala po TV predvsem za vikend, pa tudi preko tedna. Zraven časnika kupi še eno vrstico loterije Jackpot. Včasih je znesek kat mamljiv; namreč znesek pri tej zvrsti loterije poraste tudi na vrednost do 100 milijonov in več; največ je 120 milijonov, in kaj bi na koncu koncev človek s toliko denarja! Pa vendar; upanje umira zadnje, da bi bil, če ne glavni dobitek, pa vsaj peščica. V trafiki prodaja vsebine starejši zakonski par, ki se izmenjuje z mlajšo kolegico. Toda ravno ta je pred časom opozorila, da se iz vogala ta trafika seli na zadnjo stran postaje, prav tako na vogal, in da naj bomo kupci na to pozorni. V teh prostorih, iz katerih se bo trafika selila ven, pa da bo nekaj drugega. Tako ona spet kupuje vsak petek časnik, Jackpot in morda še vožnje za avtobus, sedaj na zadnji strani postaje. Toda tam prodaja sedaj samo še starejši zakonski par; mlajše kolegice pa da ni nikjer več. Pa se ji je utrnila pomisel, da je lahko ta kolegica, ko ji je vsakič ponudila loto listek, da ji ga preveri, ali je kaj dobitka, rekla kot običajno, da ni dobitka; morda pa je ta bil, toda ona je vrgla loto listek stran v koš za smeti in odšla, ta mlada prodajalka pa je poiskala ta odvrženi loto listek v smeteh, ki je bila na koncu koncev dobiten, in si ga tako prilastila; postala je tako lastnica loto dobitka namesto nje. Tako se je izkazalo, da je ta mlada prodajalka obogatela na tuj račun in da ji ni treba več delati v svoji službi, zato je ni tam. Morda je poslala kakšno razglednico z Maldivov ali z Balija, kjer uživa v »tujem« bogastvu. Tako se je izkazalo za resnično, kar jo je babica vedno opozarjala: sama preveri loto listek, ali so dobitne kombinacije ali ne in ne prelagaj to dejanje na tuja ramena, ko vendar veš, da ti ne bodo nikoli povedali resnice!