Petletna Nejka je bila srečna. Imela je dom, v njem sobico, posteljo ob oknu, mizico in veliko najrazličnejših barvic, s katerimi je risala v zvezek. Seveda je imela tudi veliko barbik, lego kock, plišastih medvedkov in najrazličnejših živalic. Ko se je stekla igrat ven, je igrače in barvice puščala kar na tleh. In to se je zgodilo velikokrat. Takrat ni bilo mogoče v sobi narediti niti koraka, tako je bila razmetana.
Nekega dne pa so vsi njeni barvni svinčniki odšli skozi odprto okno. Nejka jih je zagledala zunaj na ogromnem hrastu. Postavljeni so bili pokonci v krog in nekam zatlačeni. Začela je jokati in klicati mamico.
Mamica ji je rekla: »Barvice ti je gotovo pobrala sraka in z njimi dogradila gnezdo. Naj bo, kupila ti bom nove.«
Ko je mama prišla iz trgovine in nesla barvice v hčerkino sobo, bi jo skoraj kap zaradi nereda, ki je vladal v njej. Nejka je bila medtem nekje zunaj.
»Nejka, takoj pridi in spravi vse igrače v predal, sicer bo spet prišla tista črna ptica in ti vse pobrala! Tudi nove barvice, ki sem ti jih pravkar kupila.«
Nejko je kar odneslo noter. Igrače je drugo za drugo hitro pospravila na pravo mesto. Nazadnje je položila noter še barvice in predalnik zaprla.
Da, tako se je Nejka naučila reda, tudi zaradi hude jeze na ptico.
GROZDNA JAGODA
Napočil je čas, ki so ga vsi mimoidoči imenovali pomlad. Naša mama trta je pognala brste, za tem nas na steblu, kjer so bili že rojeni peclji. Na njih smo se radostili v toplem soncu ter modrih nočeh opazovali zvezde in luno. Podnevi so nas požgečkale čebele, muhe in čmrlji, včasih tudi že prvi metuljčki. »Krasno!« smo si govorili cvetovi, čisto drobni, beli in nežni.
Kmalu pa se je naše cvetje osulo in odplavalo z blagimi pomladnimi vetrovi. Iz nas je poganjal zarod. Za pomladjo so mimoidoči rekli: »Zdaj je poletje.« Pod streho maminega širokega listja smo varno zoreli v lepe, vsak dan debelejše jagode. Med nami ni bilo niti najmanjše razlike, vse dokler ni prineslo k nam jeseni. Takrat smo skoraj vse jagode na grozdu spremenile svojo podobo. Vse so si oblekle temno modra oblačila, le jaz sem edina ostala enako zelena, kot sem se rodila in rasla.
Iz dneva v dan sem bila bolj in bolj nesrečna. Jokala sem in jokala, da je šel moj jok vsem jagodam kmalu pošteno na živce. Ker so bile čedalje bolj vabljive za poglede mimoidočih, so postale prevzetne. Okoli nas so se začeli vrteti čmrlji in čebele in si nas ogledovali od blizu, a kmalu odjadrali po svoje …
Vse v najlepšem redu torej, le mene da ne bi bilo med njimi, so godrnjale, pa naj je bila noč ali dan, jutro ali večer. Tudi podnevi, ko jih je krasilo čudovito toplo sonce, me niso razumele.
Čez nekaj dni pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Priletele so črne ptice z rumenimi kljuni in začele zobati modre jagode. Vsa sem se tresla. Tedaj so zajokale one: »Zdaj je po nas!« Sama sem okamnela in začudeno opazovala. Zelo sem se bala, da bom tudi sama pristala v kljunu črnih ptic, pa ni bilo tako … Ko so obrale prav vse, sem jaz ostala.
Pod mamino streho sem mirna, sem vendar živa in v varnem zavetju. Le zakaj niso pojedle tudi mene? sem kar nekaj časa razglabljala in na koncu ugotovila, da najbrž zato, ker nisem dozorela v sladki sad kot one.
Če ostaneš nezrel, ni vedno narobe, za nekaj je vendarle dobro. Lepo je, da v miru živiš, pa čeprav si nedozorelo zelen.
ENA IN EDINA
Skačem levo desno, gor, dol, sem, tja, kamor pač nanese, torej hop, hop, hop, hop, hop. Ko sem lačna ali žejna, pa hop na telo ob meni, ki leži na ogromni postelji. Ko ugriznem, moram paziti, da se ne zadržujem, zato takoj hop na vzglavnik, da jih ne dobim od ogroooomne roke, ki najprej močno poči, potem pa malo popraska, kjer sem ugriznila.
A ne za dolgo. Spet moj hop, hop in skok, kjer lahko ugriznem. A ko se napijem, brž skok med rjuhe, da ne pade po meni.
Toda ko se zjutraj oseba zbudi, pobere vso posteljnino s postelje in nekam odnese. Jaz pa hop, hop, hop, v skriti kotiček te postelje.
Ogromna oseba nekam izgine, in ko se vrne, skrita čakam. Toda ne za dolgo. Ogromna oseba začne z neko stvarjo močno brizgati po postelji na vse strani, gor, dol, levo, desno, spodaj, zgoraj, dokler me ne začne dušiti, zelo močno dušiti, saj ne morem več hop, hop, hop, skočiti.
Mislim, da sem samo še malo živa … in da že umiram …
Bolha
OSLIČEK ŠAL
Da, osliček Šal sem. Živim v gorski vasici, pri kmečki hiši, kjer me imajo samo za to, da jim čez grde skalnate klance in dve vasi tovorim, kar nujno potrebujejo iz mesta.
Tudi danes sem takoj vedel, da bo tako, ko me je moja coklarka otovorila. Skalnata pot je bila naporna. V mestu me je znova oprtala.
»Na to stran moko, ajdovo moko, sol, sladkor, na drugo stran pa pšenično moko, koruzni zdrob, olje,« je naštevala. Ko me je obložila na obe strani, sem jo z njo vred, ki je cokljala za mano, mahnil po isti skalnati poti nazaj do konca prve vasi. Ko sem prišel do starega oreha ob poti ves izmučen, sem se ustavil in tovor naslonil kar ob drevo! Cokljačka pa za mano, tristo vražjih:
»Ne, Šal, naprej morava, kmalu bo noč! Gremo, Šal, naprej! Daj, daj, trma istrska, daj! Daj alo, daj!«
Ne, ne, jaz se moram odpočiti! Kaj misliš ti, cokljačka, da imam jeklene noge? Šmenta, ne morem pa pika! sem rigal, a ni pomagalo. Celo z istrsko trmo me je ozmerjala.
Tristo vražjih! To ni prav! Le kaj ima z mano istrska trma? Jaz sem utrujen, razumi že, ti, cokljačka, tristo kosmatih žab!
A ni in ni odnehala.
Na mojo srečo je bila tik pod nama zadnja vaška hiša. Iz nje je stopila skoraj enaka cokljačka in ji zaklicala: »Pusti reveža, naj počiva! Ti pridi pa dol k meni, da kakšno rečeva in spijeva kaj toplega!«
In na mojo srečo je pomagalo! Moja cokljačka je šla dol k njej. Še nekaj malega časa sem poslušal tisto njuno kokodakanje, a utrujen kot sem bil, sem s tovorom naslonjen drevo zaspal in zbudil me je šele njen glas:
»No, vidiš, zdaj pa imaš, Šal, trma trmasta, mrak je in skozi samotni gozd naju lahko napade medved ali volk!«
Ti moja cokljačka, že mnogokrat sva šla do doma skozi tisti gozd, pa ni bilo nič narobe, in če bo nocoj, iiiaaaa, bo napadel mene, ker jo maham prvi, in ne tebe zadaj za mano, cokljačka, bi ji odvrnil, če bi znal po njeno trobentati, a sem jo raje ucvrl tako naglo, da me je komaj dohitevala, tristo sračjih! … in sva prišla kot vedno srečno domov.
ČRIČKOVA TOŽBA
Kako naj začnem – kako dopovedati vsem tistim, ki mene in moje skoraj morijo, saj ne morem več igrati v poletnih nočeh kot nekoč?
Najprej zato, ker mi ogromna človeška pošast nenehno zapira vhod v stanovanje. Tako s člani mojega orkestra sploh ne morem ob uri ven, saj moram prej do onemoglosti kopati izhod.
Ko sem se neke noči ves izmučen prebil do površja, pa me je preplavil še hujši strah. Tristo komarjev! Kam –!? … Odneslo me je – ves izmučen sem zaplaval. Tristo zelenih! Krščen matiček! Ja, tako včasih slišim govoriti ljudi, ko jim gre kaj narobe, a nam čričkom gre strašno, pravzaprav zastrašujoče narobe! Ko zagledam moje prijatelje, nese tudi njih, plavajo kakor ribe, tristo pečenih! To je noro! Tu grozi smrt!
Zakaj za nas, murne, ni več tako lepo kot nekoč? Namesto da bi godel, tulim v noč.
S pobočij mi odgovarjajo še srečni črički:
»Stecite in izplavajte sem pod strmine in nato gor, kolikor se da, brž gor proti nam, tu nam zdajšnje noro vreme še ne more poteptati življenja ne utišati našega igranja. Vse noči pojemo in veselo godemo kot nekoč.«
… Tako smo, kolikor smo zmogli, vsi še živi zaplavali in se povzpeli v tisti kraj, kjer lepo in srečno igramo od večera pa do jutra kot nekoč …
Najbrž bi rekli kar resnična pravljica, mar ne?
VESELA SMREKA
Veliko otrok si pred spanjem želi slišati pravljico za lahko noč. Med njimi je bil tudi petletni Tadej. Vsak večer je rekel: »Mami, mi poveš pravljico?« in v lepi, topli in mehki posteljici k sebi stiskal malega robota.
Mamica je sedla poleg njega in ga vprašala: »Kakšno bi želel slišati?«
»Mami, kakršno hočeš, samo da ne bo predolga, ker se mi že spi.«
In mami je začela: »Nekoč je sredi ogromnega gozda rasla samo ena smreka, vsa druga drevesa okoli nje so bila bukve, hrasti, akacije, gabri, kleni, breze, divji kostanji, češnje, vmes pa grmičevje – robida, leskovje, črn trn … Vsaka vrsta je imela svojo družbo, da so lahko po svoje kramljali med seboj, le smreka je bila žalostna, ker se ni mogla pomenkovati z nikomer od svojih.
Nekega dne je nekje daleč, daleč stran ob gozdni stezi pobral ob drugi smreki mali fantek smrekov storž. In ko je šel po gozdni stezi, kot bi slutil – ali pa že naveličan, je zavrgel storž prav pred tisto osamelo smreko. Storž je bil poln semen in iz njega so se stresla okoli osamljene smreke, iz semen pa je vzklilo polno malih smrečic. Tega je bila osamela smreka nezmerno vesela.
»A potem ni bila več žalostna?« ji je zatrobental radoveden Tadej.
»Ne, potem je bila pa tako zelo vesela, da jim je vsak dan pela.«
»Kakšne pesmi pa jim je pela?«
»Kakor kdaj – včasih bolj bučne, včasih mile, včasih šumeče, včasih hrumeče. Včasih tudi komaj slišno nežno pihljajoče, take, kot so ji narekovali vetrovi,« mu je naštela mama.
»In tega so bile smrečice vesele?«
»Pa še kako!« mu je veselo odvrnila mama in še dodala: »Kot ti nocoj pravljice.«
PRAVLJICA O ZVEZDI
Nekoč je zvezda Večernica želela postati velika in kot Sonce Zemljo razsvetljevati planet Mars. Svojo željo je povedala zvezdicam okoli sebe. Zvezde so jo lepo vprašale: »Kako pa nameravaš taka luč postati?«
»Odpravila sem bom do Sonca in se posvetovala z njim.«
»Misliš, da ti bo povedalo?« so jo razglabljajoče zvezde vprašale v en glas.
»Poskusiti ni greh, šla bom na dolgo potovanje, se mu približala in povedala, kaj želim, morda pa izvem, ali mi je želja dosegljiva«
»Pa poskusi, potem nam pridi povedat, in če se ti želja ne izpolni, pridi nazaj domov.«
»Bom, tudi če se mi želja izpolni, pridem,« jim je odvrnila, se utrnila in potovala dolgo, dolgo.
Ko se je približala Soncu, je napočilo jutro. Utrujena ga je nemudoma vprašala:
»Ali bi lahko postala kot ti ogromna luč in razsvetljevala planet Mars kot ti Zemljo?!«
Sonce ji je odvrnilo: »Ne draga moja Večernica, tega pa ne moreš.«
»Zakaj pa ne? Glej imelo bi družbo, tako si pa večno samo.«
»Res sem večno samo. In še kjer od vekomaj svetim in grejem, je veliko stvari narobe, čeprav sem si od nekdaj želelo čisto nekaj drugega, lepega, razumevajočega!«
»Zakaj ni prav?« ga vpraša Večernica.
»Saj na začetku je bilo, za rastline, drevesa, živali in tudi za ljudi, ki pa so kmalu začeli netiti zdrahe med seboj in jih vedno bolj počnejo; ubijajo se, sovražijo, obenem sebe in Zemljo zastrupljajo!«
»In nisi moglo nič ukreniti proti temu?« ga vsa zaskrbljena vpraša.
»Ne! nič, ker sem samo!«
»Škoda, da si samo,« mu je razumevajoče odvrnila Večernica
»Prav imaš, a tako mi je darovano, nič ne morem storiti in tudi ti se vrni med svoje zvezde! Mars pa naj ostane mrtev kot od vekomaj, kar je bolje kot gledati take neznosne bolečine, kakršne mora prenašati uboga Zemlja!«
Zvezda Večernica ga je razumela, ga lepo pozdravila in se odpravila nazaj na svoje mesto, kjer je še danes.
