Vse, kar v življenju me vzpodbuja in krepi dobro je, saj to si moje srce poželi!
Cilj bo dosežen, če se sestavijo drobci in splete vez med ljudmi, a je večkrat prepolno nasprotij, nevidnih čeri, zato up človeka hitro zapusti …
Ko spoznavam med seboj sprte ljudi, v očeh se mi nabirajo solze pomislim – oh, le kakšno to je gorje! Venomer nove delitve in zlobno srce, le kam odšli so ljubezen, potrpežljivost, dobrota?
Iz sovraštva se vojne rodijo, konflikti po svetu kakor da divjamo v histerijo, umrla je nada, naj rečemo adijo?
Sočutje, tovarištvo, pomoč med ljudmi naj otoplijo človeška srca, človek v stiski pomoč naj dobi, upanja vase in v druge naj nikdar ne izgubi …
*Nagrada za izvrsten literarni prispevek na Javnem natečaju poezije »Upanje« Puconci, 7. februar 2024
¸
DAJMO, DAJMO!
(pustna koračnica)
Dajmo, dajmo s fračo streljat kamne tri, tja v okno od soseda gobezdača, ki nam ves čas kaže osle … Pazimo le, da nas ne prepozna, ker drugače bo hudič, rdeč bo kot puran prek advokata tožil nas bo vsaki ljubi dan
…
Dajmo, dajmo, preoblecimo se v sodnika, za rit zatlačimo kilo si smodnika dajmo, zdaj počet neumnosti, na pustni torek se nam marsikaj oprosti!
Dajmo, dajmo zavrteti ljubice, preoblečene v pikapolonice na lička jih poljubimo,
z lepimi izrazi jih osvajajmo!
Na Ptuju bo karneval, spet bo štala vsaki dan! S krofi vsi bomo se mastili, dokler držali bodo nas želodci. Pojdimo zdaj plesat vsi, naj pošteno vsem v glavi naj se zavrti!
Dajmo, dajmo, tij prekmurski pozvačin kda boude Borovo gostivanje? Pozi, ka prlej nede konec leta, prlej, kak do konca vejsi raznosiš vabila tij! Trejzen moreš biti, če se ščejš ženiti!
Dajmo, dajmo, kurenti! Komaj zdaj ste se prikazali! Zimo že zdavnaj je odneslo, le koga boste zdaj odganjali?
Dajmo, dajmo, politiki! A se boste končno zresnili? Nove face vsako leto, hvala vedno znova vam za novi material! Ne bomo naštevali vseh imen, boste pesniku pokvarili refren …
Dajmo, dajmo masko najboljšo izberimo, okrog tega se pošteno skregajmo! Naj perje frči vse poprek, naj udari vroča kri … Danes bomo pošteno se znoreli, potlej končno lažje bomo zadihali …
Na pustni torek Pusta pokopljemo, na Ptuju županu vrnemo oblast, potem pa konec šegavosti, resnost spet vrne se na ulice …
Dajmo, dajmo, čašo poguma si nalijmo, sproščeno danes vsi zaspimo, jutri sproščeno pojdemo vsi v novi dan!
BOREC LITERAT
Ko med posamezno besedo in stavkom se splete kemija, lahkoten, pozitiven občutek avtorja odnese v svet domišljije, divjim lovom za primerno interpretacijo kitice nekoč njegovih, zdaj bralstvu poznanih pesniških figur.
Moral bo biti pogumen in spreten, kakor nekoč davno v senci prve svetovne vojne katastrofe general Rudolf Maister borec za slovensko zemljo in besedo.
Vojak na fronti strelja z rafali, pesniku pa skrbno izbrana beseda je meč orje ledino in brazde metafor, želi si nastopov in odzivov občinstva.
Pesnik želi in trudi postati si »maister« v smislu poznavanja pesniške obrti, a na fronto vseeno ne bi se javil, prav nič mu ni do prelivanja krvi.
Če sreča obema naklonjena bo, vojak nekoč dočakal konec bo vojne, pesnik izid nove bo knjige, za oba takrat posijal bo žarek svetlobe!
GORIČKE NOČI
Na mejnem območju ob tromeji počivajo goričke vasi, včasih ob polni uri zasliši se odmev zvonika, ponoči po gozdovih polno je divjadi.
Skrb mladega človeka tu je negotovost, oddaljena mestna so središča, brez avtomobila danes več ne gre, je znanje še potreben ključ?
»Čemu negotovost? Le nemško se nauči, da lahko v tujino delaš greš!« si malce potolažim vest.
V Kuzmi devet let učil sem se osnov življenja, marsikatero lumparijo sem ušpičil, v tem obdobju spoznal čar umetnosti besede.
Ponoči po moji glavi plete se milijon idej, čez dan za golo preživetje treba bo pošteno pljuniti v dlani!
Blizu so avstrijske trgovine, kamor večkrat nakupovat se gre zgodaj tja na delo se odhaja, pošteno iztroši fizična se moč!
A življenje niso le skrbi in delo, v mladosti nam po glavi hodi le zabava, še posebno, če je družba prava!
Pridna in potrpežljiva deklina delovnih ročic, ki z menoj na Goričkem želela bo ostati dobila ključ bo do mojega srca.
Ta prostor okrog tromeje Trdkove, Matjaševec, Gornjega Senika naj postane prstan kulture, druženja, dobrote prijazno stičišče treh narodov sosedskih!
Po dobro opravljenem delu se lažje zaspi, brez odvečnega stresa in tisočerih skrbi!
TISTO POLETJE
Vroče poletje generacije naše morda prvič krešejo se »odrasla vprašanja« »Kaj bo z menoj po srednji, ko maturantski odšel je v pozabo, ko smo odpisali maturo, poslovili se od srednješolskih klopi?«
Odraščamo in hodimo v neznano, kamor starši ne vejo z odločnostjo osemnajstletnika spletamo vezi prepričani v svoj absolutni prav.
Tisto poletje, ko prvič vozil sem sam, brez navodil inštruktorja in maminih podvprašanj, kam greš in kdaj prideš domov.
Tisto vroče poletje smo dozoreli po uradnih zakonih stopili na vlak odraslosti, morda študirat v daljna mesta, morda delat za prvo plačo.
Tisto vroče poletje prvič pustil sledi v postelji sem njeni, oktobra odšel študirat v mesto, vzpodbudil »tako imenovano« zvezo na daljavo.
IZ TRDKOVE DO KUZME
Iz Trdkove do Kuzme velikokrat sem hodil peš razmišljal o dogodkih v osnovni šoli, ki navdihnili so mojega duha.
Iz Trdkove do Kuzme organiziran bil avtobusni je prevoz, čakali smo ga, da pride, do takrat ponavljali smo šolsko snov. Če le temu stavku se da verjeti …
Iz Trdkove do Kuzme da hoditi se počasi, z baklami večer pred božičem pogumna odprava sovaščanov, na poti vmes čas je zmeraj za žlahtno kapljico kuhanega vina!
Iz Trdkove do Kuzme v naglici včasih tudi z biciklom, največkrat pa z avtomobili, ker tako je najhitreje!
Iz Trdkove do Kuzme me vodi pot v svet, tam učilna zidana stoji, osnovo za življenje mi je dala, tu se marsikaj godi …
Dosta norosti smo skouzi dali, dosta skuz san tu pretočo, pa nej zaman, gratali smo čedni, lejpi pa okrougli!
Iz Trdkove do Kuzme na poti špičili smo vragolije, takšne in drugačne somarije ki danes morda bi končale na sodniji … A takrat so povezale nas v eno, šopek prijateljstva zametek …
Iz Trdkove do Kuzme me optimizem vodi skozi leta vse tja do konca mojih dni nešteto.
MLINAR IZ KUZME
(likovna balada)
Ob bistrem potoku se vrtelo veliko je mlinsko kolo, za Kuzmo in okoliške vasi je predstavljalo »gospostvo«.
So bili mlinar Rudi prijazni, preprosti z ljudmi, so radi govorili o časih nekdanjih, zatorej vselej zaslužili veliko so cvenka.
Mlad je bil še in za ženitev primeren, zato so dekleta k njemu hodila, se dobrikala mu in lepe pesmi so pela, v upanju, da prav ena od njih na koncu vsega mlinarjeva bo žena.
A za to se ni preveč brigal, vedno je pravil naslednje: »Za ženitev potrebno je dobro izbrati, ne kar takoj se v svet zakona podati! Če ne bo prava kemija med nama, bodo otroci trpeli, tega pa nočem, sem rajši sam svoja pustna šema!«
Mu na koncu vseeno srce omrežila je lepa črnolaska Irena - ni mogel se vdati njeni mikavni lepoti, prijaznim besedam in delovnim rokam!
K mlinu je prav pogosto prišla mu pomagat pri verstvu, doma posebej zanj spečeni hlebec kruha na Kuzmo iz Trdkove mu je prinesla.
So izvedeli nepridipravi, kaj govorijo po vasi zlobni jeziki: »da je mlinar bogataš, uspešen podjetnik, ki ljubico svojo že dolgo ima. Da skriva bogastvo v rovu pod zemljo, od nabranih cekinov in napihnjene sreče postal nadut je in posmehljiv do ljudi!«
A mlinar Rudi se za opazke ni menil, svoje delo nadaljeval je mirno, svojo Ireno v cerkev je vabil, javnosti vsem na očeh sta oznanila zaroko.
Neke poletne noči, ko končali so žetev in zasluženo popili nekaj so rdečega vina, se mlinar peš ponoči je odpravljal do doma.
»Kaj nam boš kradel, ti prekleti cigan oderuški, le v svoje žepe cekine boš tlačil in se oblačil gosposko …« so ustavile tedaj ga zlobne besede, naravnost v srce so ga zadele. Ni vajen bil zlobe petelinov domačih.
Takrat smrt kruta s koso je zamahnila, en sam rokovnjaški poseg mlinarju Rudiju zavest je izpil, truplo mučeno se zvrnilo je na zemljo domačo.
K zadnjemu slovesu prišlo je veliko ljudi, med njimi njegova noseča Irena prav glasno točila je solze …
Morilcev mlinarjevih odkrili niso nikdar, mlin pa v Kuzmi še desetletja mlel v njegov je spomin …
Mlinarjev sin očetovo ime ponosno je nosil, to zgodbo nesrečno pripovedoval je vaščanom. Ni bil željan maščevanja le pravil je vedno: »Palica vsaka dva konca ima, dobro se z dobrim umije, zavisti in zlobe ne častim nikdar!«
Zdaj mlina že dolgo ni več, na mestu njegov objekt drug zdaj stoji, le ljudska pripoved živi …
