Vračam ti,
brez žalosti in brez posebnih upov.
Kje, ne vem in komu tudi ne.
Vračam ti,
če bil je mraz in če ni bil,
in če je prešla le krhka luč privida.
Vračam ti imena mojih lun:
štela sva jih v bisernih nočeh,
ko sva hitela za močjo neznano,
in tisoč rim in droben cvet ti vračam,
ki si ga ukradla zame.
(Le najin greh bom vzel s seboj v Medano.)
In vsak moj stih naj se razcepi
v dva nevidna praha,
naj pade kakor slutnja v tvoje stihe
ta skala, moja skala.
Naj se razcepi, kar ti vračam,
v dva neslišna utripa, v dva nevidna praha.
*Pesnica Asta Znidarčič (1916-2006), po nekaterih virih hči pesnika Alojza Gradnika in Marije Bajc, učiteljice iz Renč.
